Jedro

Glede na to, da se v skladu z 280. členom OZ obveznost izpolni upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik, bi morala tožeča stranka v tožbi tudi v zvezi s tem navesti odločilna dejstva, vendar glede tega ni navedla ničesar.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka delno spremeni in sicer tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.11.2005 dalje zavrne.

Sicer se pritožba zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zneska 7.511,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.4.2005 dalje in glede stroškov postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 30.9.2008 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.511,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.511,30 EUR od 2.4.2005 do plačila in od zneska 3.000,00 EUR od 2.11.2005 dalje, v 15. dneh, da ne bo izvršbe in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

Tožena stranka je dne 10.11.2008 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odgovor na tožbo in pritožbo zoper zamudno sodbo. O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom z dne 10.3.2009, predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, nastale v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

V pritožbi zoper sklep z dne 10.3.2009, ki jo pritožnik vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic pritožnika, ta navaja, da je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje med drugim iz razloga, ker naj bi iz zdravniških potrdil izhajalo, da bi se tožnik lahko zdravil doma. Takšna cena je neutemeljena ter presplošna, pritožnik se v svoji pritožbi ne more pravilno izjasniti, poseženo mu je v ustavno pravico do pritožbe. O tem, ali bi se lahko pritožnik zdravil doma, bi se lahko izjasnila le stroka ali pa njegova osebna zdravnica, katero je pritožnik sicer predlagal v dokazne namene, vendar sodišče tega dokaza ni izvajalo. Sodišče ne navede prepričljivih razlogov o tem, zakaj bi naj pritožnikovo terapevtsko zdravljenje v tujini izkazovalo, da ga kaj takega ni fizično oviralo, kot tudi ne psihično omejevalo v tolikšni meri, da ne bi bil sposoben opravljati pravdnih dejanj v tem postopku. Sodišče bi moralo izvesti predlagan dokaz z zaslišanjem pritožnikove osebne zdravnice. Sodišče se omeji le na opravljanje pravdnih dejanj v tem postopku, pritožnik pa v svojem predlogu zatrjuje, da odgovora na tožbo ni mogel prejeti v zakonitem roku in je ta rok očitno zamudil iz opravičenega razloga, manjkajo razlogi o tem, kako sodišče sploh ocenjuje to pritožnikovo procesno gradivo. Tožnik zatrjuje, da odgovora na tožbo ni mogel prejeti v zakonitem roku, ne pa, da mu sodišče ni pravilno vročalo tožbe v odgovor, ni torej očitek pritožnika v tem, da naj bi sodišču očital nepravilno vročanje tožbe v odgovor, temveč dejstvo nemožnosti prejetja sodnih pošiljk. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, raziskati bi moralo tudi okoliščine, na katere je opozoril sam pritožnik ob priliki svojega zaslišanja, namreč, da obvestila o prejemu sodnega pisanja pritožnik ni našel v nabiralniku, še posebej glede na trditev pritožnika, da običajno pritožnik vedno dvigne vsa pisanja. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi zoper zamudno sodbo, ki jo tožena stranka vlaga zaradi kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic pritožnika, pa pritožnik navaja, da sodišče ne izpelje silogističnega sklepa med ugotovljenim dejanskim stanjem ter določili 318. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ne obrazloži oziroma argumentira dejstev, ki so navedena v tožbi in te obrazložitve ne poveže z navedenimi procesnimi določili. Sodna odločba nima razlogov in je tožencu kršena pravica do pritožbe. Sodišče je s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi glede zneska v višini 3.000,00 EUR, spregledalo, da tožnik ni aktivno legitimiran za terjanje odškodninskega zahtevka v višini 3.000,00 EUR, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi bil oškodovanec tožnikov sin, torej polnoletna oseba. Razlogi v tem delu so nejasni in sami s seboj v nasprotju, iz vsebine procesnega gradiva tožnika ne izhaja, da naj bi sin na tožnika prenesel kakršnokoli terjatev ali kaj podobnega. Tudi ni razvidna pravna podlaga odškodninskega zahtevka, niti ali gre za materialno ali nematerialno škodo, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. 4. odstavek 164. člena ni podlaga, da bi tožnik namesto svojega sina iztoževal konkretno terjatev. Sodišče tudi ne poda razlogov o splošno znanih dejstvih, ki naj bi po mnenju sodišča obstajali, zato se tudi v tem delu toženec ne more o svoji pritožbi pravilno izjasniti. Sodišče prav tako ni navedlo razlogov o tem, ali je toženec sploh prejel kakršenkoli opomin tožnika, kar pomeni, da je napačno sklepalo, da obstoji nadalje tudi dolg v višini takratnih 1.800.000,00 SIT. Ker je toženec obe potrdili podpisal pod grožnjami in prisilo, pa je potrebno ugotoviti, da pravna posla nista nastala. Sicer sta tudi obe vtoževani terjatvi zastarani in bi bilo sodišče dolžno pred izdajo izpodbijane sodne odločbe navedeno dejstvo upoštevati. Ker sodišče ni podalo razlogov o vrsti zgoraj predstavljenih odločilnih dejstev, je kršilo tudi ustavno pravico do enakosti. Tožena stranka predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno razveljavi izpodbijano odločbo naslovnega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo pritožbi nasprotuje.

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena, pritožba zoper zamudno sodbo pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje: V skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08) se postopek, v primeru, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, nadaljuje po dosedanjih predpisih. Glede vrnitve v prejšnje stanje (in glede zamudne sodbe) je zato v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe do 52/07, v nadaljevanju ZPP). V skladu s 116. členom ZPP sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. V 117. členu ZPP pa so določeni roki za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V skladu z 2. odstavkom 117. člena ZPP mora stranka predlog vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila narok ali rok, če je šele pozneje izvedela za zamudo pa od dneva, ko je za to izvedela. Po treh mesecih od dneva zamude (sedaj po šestih mesecih) pa se ne more več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (3. odstavek 117. člena ZPP).

V konkretni zadevi je bila tožba tožencu vročena v odgovor dne 8.11.2007 (s fikcijo), rok za odgovor na tožbo je bil 30 dni. Tožena stranka zatrjuje, da je iz opravičenega razloga zamudila rok za odgovor na tožbo. Ker se je rok za odgovor na tožbo iztekel v decembru 2007, bi lahko vrnitev v prejšnje stanje predlagala v nadaljnjih 3 mesecih, v skladu z že citiranim 3. odstavkom 117. člena ZPP se namreč po 3 mesecih od dneva zamude ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

V primeru, ko je zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se v skladu s 118. členom ZPP vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli. Glede na navedene datume je zato sodišče prve stopnje neutemeljeno razpisalo narok za vrnitev v prejšnje stanje in vsebinsko ugotavljalo, ali je tožena stranka rok za vložitev odgovora na tožbo zamudila iz upravičenega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožene stranke (vrnitev v prejšnje stanje se torej ne dovoli) je ob povedanem pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo pa zato ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe tožene stranke, ki se vse nanašajo na vsebinsko utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je tožena stranka podala prepozno, vrnitve v skladu s 118. členom ZPP ni mogoče dovoliti, zato so vse pritožbene navedbe, podane s strani tožene stranke, nerelevantne in ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

Pritožbo zoper izpodbijani sklep je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo: V skladu s 1. odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče prve stopnje zamudno sodbo zoper toženo stranko potem, ko ugotovi: - da je potekel 30-dnevni rok, odkar je toženi stranki pravilno vročalo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice iz 2. odstavka 277. člena ZPP, - da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je obstoj navedenih pogojev ugotavljalo in ugotovilo (čeprav glede dela zahtevka napačno, o tem več v nadaljevanju), da so izpolnjeni. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodba o izpolnjevanju pogojev nima razlogov, sodišče prve stopnje je navedlo zadostne razloge, tako da je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Tudi pritožbena navedba v zvezi s splošno znanimi dejstvi ni utemeljena, saj bi sodišče moralo posebej obrazložiti nasprotje s splošno znanimi dejstvi, če bi bilo to podano, če sodišče nasprotja ne ugotovi, pa posebna in dodatna obrazložitev tega ni potrebna.

V pritožbi zoper sodbo tožena stranka (pravilnosti) vročitve tožbe sploh ne izpodbija, nepravilnega vročanja tudi v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala, tudi v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je posebej navajala, da zatrjuje, da tožbe toženec ni mogel prejeti v zakonitem roku, le dodatno je navedla, da obvestila o prejemu sodnega pisanja pritožnik ni našel v nabiralniku, kljub temu, da običajno vedno dvigne vsa pisanja, zato sodišče druge stopnje v okviru preizkusa izpodbijane sodbe glede kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotavlja, da tudi z izpovedbo same tožene stranke (sicer glede vrnitve v prejšnje stanje) le-ta fikcije vročitve ni uspela izpodbiti. Nenazadnje pa iz zdravniške dokumentacije (izvid z dne 29.11.2007) izhaja, da je bila 29.11.2007 tožencu postavljena diagnoza tumor vesicae urinariae, tožba pa je bila tožencu vročena že 8.11.2007. Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Sodišče torej pred izdajo zamudne sodbe presoja poleg procesnih tudi materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri čemer glede sklepčnosti preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Šteje se torej, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva, zato tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

Ob obrazloženem se pokaže za neutemeljeno pritožbena navedba, da sodišče ni navedlo razlogov o tem, ali je toženec prejel kakršenkoli opomin tožnika. Tožeča stranka je navedla, da je toženi stranki posodila znesek 7.511,30 EUR oziroma 1.800.000,00 takratnih SIT dne 26.11.2004, tožena stranka se je izposojeni znesek v višini 7.511,27 EUR zavezala vrniti tožeči stranki do dne 1.4.2005, čemur tožena stranka ni ugovarjala oziroma se šteje, da ta dejstva priznava, dodaten opomin ob konkretno določenem roku vračila ni potreben, zato je upoštevaje 574. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo tega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2005 dalje utemeljen. Na podlagi 1. odstavka 378. člena OZ namreč dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Poleg tega tudi ne drži, da sodišče ni navedlo razloga o tem, ali je toženec prejel kakršenkoli opomin, sodišče je povzelo navedbo tožeče stranke o pozivih (ustnih in pisnih), poleg tega je tudi sicer navedeni razlog navedlo. Sodišče je namreč tudi dokazno ocenjevalo listinske dokaze, kar v zamudni sodbi sicer ni potrebno, glede na to, da se, kot že navedeno, šteje, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo sodišče dolžno pred izdajo izpodbijane sodbe upoštevati dejstvo, da sta obe vtoževani terjatvi zastarani, saj sodišče na zastaranje ne pazi po uradni dolžnosti. Tudi navedba, da bi bilo potrebno ugotoviti, da pravna posla nista nastala, ker je toženec potrdili podpisal pod grožnjami in prisilo, je neutemeljena, tudi česa takšnega sodišča ni moglo upoštevati po uradni dolžnosti, navedene trditve so tudi nedopustna pritožbena novota.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede zahtevka na plačilo 3.000,00 EUR s pripadki. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo, da tožnik ni aktivno legitimiran za terjanje odškodninskega zahtevka v višini 3.000,00 EUR, saj je oškodovanec tožnikov sin, torej polnoletna oseba. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi navajala, da je tožena stranka povzročila sinu tožeče stranke škodo v višini 3.000,00 EUR, katero se je zavezala povrniti tožeči stranki do dne 1.11.2005. Ni pa tožeča stranka navedla, na kakšni podlagi ona (in ne njen sin T.V.) vtožuje znesek 3.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal T.V. nastalo škodo. Glede na to, da se v skladu z 280. členom OZ obveznost izpolni upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik, bi morala tožeča stranka v tožbi tudi v zvezi s tem navesti odločilna dejstva, vendar glede tega ni navedla ničesar. Res je irelevantna podlaga v odgovoru na pritožbo zatrjevanega dogovora med tožnikom in njegovim sinom, vendar pa tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala nikakršnega dogovora. Iz tožbenih navedb glede vtoževanega zneska 3.000,00 EUR s pripadki zato ni izhajala utemeljenost zahtevka in bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti (3. odstavek 318. člena ZPP, spremembe do 52/07, glej obrazložitev zgoraj). Ob obrazloženem je bilo potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2005 dalje zavrne (358. člen ZPP). V preostalem delu pa pritožba tožene stranke zoper zamudno sodbo, iz že navedenih razlogov, ni utemeljena, zato je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (glede zneska 7.511,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2005 dalje do plačila, 353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka: Tožena stranka je priglasila stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. S to pritožbo ni bila uspešna, zato pritožbene stroške nosi sama. Stroškov v zvezi s pritožbo zoper zamudno sodbo ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Tožeča stranka pa je priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper zamudno sodbo, vendar z navedenim odgovorom ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo nosi sama, saj nisi bili potrebni (155. člen ZPP).