Jedro

Izpodbijana odločba je ugotovitvena odločba, in sicer je tožena stranka ob upoštevanju takrat veljavnega četrtega odstavka 374. člena EZ-1 ugotovila, da je tožeči stranki odločba o dodelitvi podpore prenehala veljati, v obrazložitvi pa pojasnila, da je do prenehanja prišlo zato, ker je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, za katero je bila izdana odločba o podpori. S trenutkom, ko je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, ni bil več izpolnjen eden od pogojev, ki jih EZ-1 zahteva za dodelitev podpore in je zato odločba o podpori prenehala veljati po samem zakonu, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo to zgolj ugotovila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da njena odločba št. 136-01-0436/0667/2009/0011/2020 z dne 10. 2. 2010, s katero je proizvajalcu A. A. (v nadaljevanju tožnik) dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi B., preneha veljati. Stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi je pojasnjeno, da je po tretjem odstavku 16. člena Uredbe o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljenih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom (v nadaljevanju Uredba o podporah) eden izmed pogojev za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore veljavna deklaracija za proizvodno napravo. Četrti odstavek 347. člena Energetskega zakonika (v nadaljevanju EZ-1) določa, da Agencija v primeru prenehanja veljavnosti deklaracije z odločbo ugotovi prenehanje veljavnosti odločbe o podpori. Tožnik je vlogo za izdajo nove deklaracije sicer vložil 18. 10. 2019, vendar je bila le-ta z odločbo Agencije št. 312-789/2019-9/383 z dne 13. 12. 2019 zavrnjena. Izpodbijana odločba je bila po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

3. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo in pojasnjuje postopek v zvezi z upravnim aktom Ministrstva za okolje in prostor, Direkcije Republike Slovenije za vode št. 35523-44/2018-5 z dne 24. 9. 2018, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnika za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode iz vodotoka Hotoveljščica za proizvodnjo električne energije v B. V nadaljevanju se sklicuje na 3. in 4. člen Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (v nadaljevanju Uredba o izdaji deklaracij). Navaja, da proizvodna naprava B. izpolnjuje vse predpisane pogoje iz teh dveh členov Uredbe o izdaji deklaracij. Kljub temu je tožena stranka s svojim upravnim aktom št. 312-789/2019/9/383 z dne 13. 12. 2019 izdala odločbo, s katero je zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo deklaracije. Tožnik te odločbe ni izpodbijal v upravnem sporu, zato je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Le-ta ima svojo pravno podlago v odločbi Agencije z dne 13. 12. 2019, ki pa je nezakonita. V postopku je bila tožniku tudi kršena pravica do zaslišanja po 9. členu ZUP. Tožnik se ni mogel izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, zaradi česar je prišlo do absolutno bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povračilo stroškov.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da navedbe tožnika, ki se nanašajo na postopek v zvezi z zavrnitvijo vodnega dovoljenja, za predmetni postopek niso relevantne. Dejstvo je, da tožnik z vodnim dovoljenjem za neposredno rabo vode iz vodotoka ... ne razpolaga. Prav tako ni predmet tega postopka pravnomočna odločba tožene stranke št. 312-78972019-9/383 z dne 13. 12. 2019, s katerim je bila vloga tožnika za izdajo deklaracije za proizvodno napravo zavrnjena. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi četrtega odstavka 374. člena EZ-1. Postopek izdaje deklaracije in postopek odločanja o upravičenosti do podpore sta dva ločena postopka, pri čemer pa je veljavnost deklaracije eden od pogojev za uveljavitev pravice do podpore za električno energijo.

5. Glede očitka kršenja načela zaslišanja stranke, tožena stranka pojasni, da vodi register veljavnih deklaracij, pri čemer so podatki iz registra javni. Tožena stranka je tako na podlagi javnih podatkov v registru ugotovila, da tožnik nima več veljavne deklaracije, zato je izpodbijano odločbo izdala po skrajšanem postopku.

6. Tožba ni utemeljena. Tožena stranka je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla pravilne in z zakonom skladne razloge, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, kot sledi.

7. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka z odločbo št. 312-789/2019-9/383 z dne 13. 12. 2019 zavrnila vlogo tožnika za izdajo deklaracije za proizvodno napravo B. ter da je ta odločba dokončna in pravnomočna. Ob tem dejstvu je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno izhajala iz določbe v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega prvega odstavka 372. člena EZ-1, ki določa, da se proizvajalcem električne energije lahko dodelijo podpore, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah **z veljavno deklaracijo** za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu. Eden od pogojev za pridobitev podpore je torej proizvodnja električne energije v napravah z veljavno deklaracijo. Tako določenemu pogoju sledi tudi Uredba o podporah, ki podrobneje ureja pogoje za izdajo odločbe o dodelitvi podpore in med drugim predpisuje, da je vlagatelj zahtevka upravičen do podpore, če ima proizvodna naprava OVE veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in je kot taka uvrščena v register deklaracij (2. alineja tretjega odstavka 16. člena Uredbe). Če deklaracija za proizvodno napravo preneha veljati, Agencija za energijo (tožena stranka) z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati (četrti odstavek 374. člena EZ-1).

8. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke št. 137-01-0436/0667/2009/1/2014 z dne 6. 2. 2015 izdana deklaracija za proizvodnjo napravo B., pri čemer je bila veljavnost deklaracije od 4. 12. 2014 do 4. 12. 2019. Tožnik je vložil zahtevek za podaljšanje deklaracije, vendar pa je bilo podaljšanje z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke, navedeno v prejšnji točki, zavrnjeno. Izpodbijana odločba je ugotovitvena odločba, in sicer je tožena stranka ob upoštevanju takrat veljavnega četrtega odstavka 374. člena EZ-1 ugotovila, da je tožeči stranki odločba o dodelitvi podpore prenehala veljati, v obrazložitvi pa pojasnila, da je do prenehanja prišlo zato, ker je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, za katero je bila izdana odločba o podpori. Sodišče soglaša s toženo stranko, da s trenutkom, ko je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, ni bil več izpolnjen eden od pogojev, ki jih EZ-1 zahteva za dodelitev podpore in da je zato odločba o podpori prenehala veljati po samem zakonu, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo to zgolj ugotovila. Za pravilnost odločitve tožene stranke je tako ključno, da je deklaracija prenehala veljati in da je ta odločitev dokončna in pravnomočna, kar med strankama ni sporno.

9. Tožnik v tožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da je nezakonita odločba Ministrstva za okolje in prostor, Direkcije RS za vode, št. 35523-44/2018-5 z dne 24. 9. 2018 in da je zoper to odločbo sprožil upravni spor pred Upravnim sodiščem. Sodišče ugotavlja, da je bila navedena odločba Ministrstva za okolje in prostor s sodbo tukajšnjega sodišča I U 2498/2018-10 z dne 25. 2. 2020 odpravljena in je bila zadeva vrnjena organu v ponovni postopek. Iz odločbe tožene stranke št. 312-789/2019-9/383 z dne 13. 12. 2019 je razvidno, da je eden od ključnih razlogov za zavrnitev vloge tožnika za izdajo deklaracije za proizvodno napravo za B. nerazpolaganje z vodnim dovoljenjem. V kolikor bo v ponovljenem postopku pred Ministrstvom za okolje in prostor uspel pridobiti vodno dovoljenje, bo to, ob izpolnjenosti še vseh ostalih zakonskih pogojev, lahko po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP razlog za obnovo postopkov izdaje odločbe št. 312-789/2019-9/383 z dne 13. 12. 2019 in izpodbijane odločbe.

10. Glede očitka kršitve tožnikove pravice do izjave po 9. členu ZUP, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka postopek vodila kot skrajšani ugotovitveni postopek po določbi 144. člena ZUP. Po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku med drugim takoj odločbi o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jim ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V takem primeru stranke ni potrebno zaslišati (tretji odstavek 144. člena ZUP), kar je zakonsko dopustna izjema od načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu ZUP. V konkretnem primeru je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi podatkov registra deklaracij proizvodnih naprav, ki ga vodi ter ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 374. člena EZ-1. Ker je bila torej odločba izdana na podlagi uradnih podatkov tožene stranke, prenehanje odločbe o dodelitvi podpore pa je zakonsko določena posledica prenehanja veljavnosti deklaracije proizvodne naprave, zaslišanje tožeče stranke za odločitev ni bilo potrebno.

11. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS odločitev sprejelo na seji senata, saj v zadevi med strankama ni spora glede relevantnega dejanskega stanja (spor je zgolj v zvezi z izpodbijano odločbo Ministrstva za okolje in prostor, o kateri je tukajšnje sodišče odločilo v sodbi opr. št. I U 2498/2018-10 z dne 25. 2. 2020, kar pa so okoliščine, ki niso predmet tega postopka).

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.