Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6.000 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 8. 2013 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.683,97 EUR v korist proračuna RS.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da dosojena odškodnina še vedno ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Sodišče je prenizko določilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je s tožbo iz tega naslova zahteval 56.000,00 EUR, sodišče pa mu je prisodilo 20.000,00 EUR. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Iz razlogov sodbe izhaja, da so poškodbe pri tožniku pustile anatomske in funkcionalne posledice, in sicer brazgotine na nosnem krilu in zgornji ustnici, lažje zmanjšano gibljivost ledvene hrbtenice, predvsem pa gre za hudo trajno poškodbo kolen. Zaradi posledic poškodb je tožnik praktično nesposoben za kakršnokoli težje fizično delo. Izrazito manj sposoben je za dolgotrajne lažje fizične aktivnosti stoje ali med hojo. Izrazito manj je zmožen za večino športnih in družbenih aktivnosti. Opravlja lahko enostavne telesne vaje. Praktično je nesposoben za hojo v hribe ali po neravnem terenu, nesposoben je za delo na lestvi. Iz razlogov sodbe izhaja, da se bo tožnikovo stanje v bodoče gotovo še slabšalo. Tožnik je bil v času nezgode star komaj 31 let, kar pomeni, da bo posledice trpel dolgo časa. Ob tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena prenizko.

Napačna je presoja sodišča, da tožnik ni dokazal, da po nesreči ni več sposoben voziti kamiona. Sodišče zmotno meni, da je trajne posledice v smislu sposobnosti za delo mogoče dokazati le z dokazom določene vrste. Tožnik je bil pred nesrečo poklicni šofer. Pred tem se je za šoferja prekvalificiral iz elektrikarja. Nesrečo je doživel kot voznik kamiona. Izvedenec psihiater je izpovedal, da je tožniku na psihičnem področju ostal problem vožnje kamiona. Zaključki izpodbijane sodbe o pretrganju vzročne zveze so nepravilni. Tožnik ni več sposoben opravljati poklica poklicnega šoferja zaradi posledic nesreče. Tožnik ni le nesposoben za delo šoferja, ampak je praktično nesposoben za vsako delo, razen za lažje fizično delo. Vse navedeno narekuje odmero višje odškodnine.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Temelj zahtevka med strankama ni sporen. Tožena stranka je 10. 10. 2013 izplačala tožeči stranki nesporen del odškodnine v višini 9.200 EUR. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z 8. 1. 2016 tožeči stranki že priznalo odškodnino v višini 25.524,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom s 26. 10. 2016 razveljavilo prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato z izpodbijano sodbo obravnavalo zahtevek v tem delu in tožniku priznalo (še) 6.000 EUR odškodnine, in sicer (še) 2.000 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter (še) 4.000 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka in se ne umešča med dosojene odškodnine za podobne primere.

6. Prvostopenjsko sodišče je upoštevaje vse pravnorelevantne okoliščine, ki jih je navedlo v točkah od 24 do 30 sodbe, ocenilo, da je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v višini 20.000 EUR, v presežku do (56.000 EUR), pa je zahtevek ocenilo kot neutemeljen in ga zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ni prenizka, ampak je v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse ustrezna.

7. Tožnik v pritožbi navaja, katere trajne posledice nezgode je utrpel. Sodišče prve stopnje jih je povzelo v 28. točki sodbe in vse naštete posledice nezgode kot tudi druge relevantne okoliščine (npr. tožnikovo starost) pri odmeri odškodnine upoštevalo. Tožnik v pritožbi očita, da je zmotna ocena sodišča, da ni dokazal, da po nesreči ni več sposoben voziti kamiona in da je napačno stališče sodišča, da je mogoče delovno sposobnost dokazati le z rezultati ocene dela zmožnosti iz S. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

8. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo (primerjaj 27. točko obrazložitve), da tožnik ni dokazal, da zaradi posledic nezgode ni sposoben za poklic elektrikarja. Iz listinskih dokazov v spisu, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je bil pri tožniku od začetka srednje šole prisoten tremor rok, zaradi česar ni mogel opravljati svojega poklica (električarja). Zato je naredil prekvalifikacijo in postal poklicni šofer. O tem, da tožnik ni sposoben opravljati poklica šoferja, pa je po oceni sodišča preuranjeno sklepati. Vprašanje delovne in poklicne rehabilitacije je namreč še odprto. Tudi če se bo izkazalo, da tožnik zaradi težav vožnje s kamioni ni več sposoben opravljati dela poklicnega šoferja, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da tožnik nima (več) vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje je izgubil zaradi vožnje v vinjenem stanju (v kakršnem je prišlo do prometne nezgode). Brez vozniškega dovoljenja pa toženec ne sme voziti kamiona. Da tožnik ne bi bil sposoben opravljati poklica poklicnega voznika zaradi posledic nezgode, po oceni sodišča ni izkazano. Niti ni izkazano, da tožnik ni delovno sposoben. To vprašanje je še vedno odprto. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja je tožnik sposoben za lažje fizično delo, ki bi ga opravljal izmenično sede in stoje oziroma med hojo.

9. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne vsebuje dokaznih pravil, ki bi določala, da je kakšno dejstvo mogoče dokazati le z določenimi dokazi (primerjaj odločbo VS RS II Ips 212/2012). Prvostopenjsko sodišče, ni zagrešilo procesne kršitve, po kateri naj bi od tožnika terjalo, da določeno dejstvo dokazuje z določenim dokazom, kot to smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi. Sodišče je le ugotovilo, da je vprašanje tožnikove delazmožnosti in poklicne rehabilitacije še odprto, če pa bi se izkazalo, da tožnik zaradi posledic nezgode ni več sposoben opravljati dela poklicnega šoferja, je po oceni sodišča zaradi izgube vozniškega dovoljenja zaradi vinjenosti prekinjena vzročna zveza.

10. Tožnik izpodbija odločitev o višini denarne odškodnine za posamično obliko nepremoženjske škode, in sicer trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga opravičevale do zvišane odškodnine. Vendar odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije).

11. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja v okoliščinah konkretnega primera celotna dosojena odškodnina pravično denarno odškodnino1. V dosojeni odškodnini se ustrezno odraža dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star 31 let, da je praktično nesposoben za kakršnokoli težje fizično delo, da je sposoben samo za lažje fizično delo, ki bi ga lahko opravljal izmenično sede in stoje oziroma med hojo in da pri težjih fizičnih domačih aktivnostih še vedno potrebuje pomoč druge osebe. Tožnik je res izrazito manj zmožen za večino športnih in družbenih aktivnosti, vendar, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožnik niti ni podal ustreznih trditev o nezmožnosti ukvarjanja s športnimi aktivnostmi. Po oceni pritožbenega sodišča se zato pritožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podane procesne in materialne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Pritožbeno sodišče za primerjavo ponuja primera št. X/24 in 25 v knjigi mag. Alenke Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo; GV Založba, 2010). V primerih X/23 in 22 iz iste knjige je bila dosojena višja odškodnina za večje nevšečnosti in večji obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti.