Jedro

ZPIZ-2 v 5. odstavku 403. člena določa, da se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Ker je bila zahteva vložena s strani tožničine osebne zdravnice 10. 10. 2014, se toženki naloži izplačevanje invalidnine za telesno okvaro od 1. 5. 2014 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani VI. in VIII. točki sodbe spremeni tako, da glasi: „VI. Tožnica ima pravico do invalidnine za V. stopnjo telesne okvare (60 % telesna okvara), od 7. 8. 2013 dalje, zaradi posledic poklicne bolezni v višini 66,32 EUR na mesec, invalidnina se ji izplačuje od 1. 5. 2014 dalje z nadaljnjimi uskladitvami.“ V točki VIII se znesek 553,52 EUR zniža na znesek 426,27 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v predmetni zadevi odločalo glede invalidnosti tožnice in glede njene pravice do invalidnine. V točki VI je odločilo, da ima tožnica pravico do invalidnine za V. stopnjo telesne okvare od 7. 8. 2013 dalje zaradi posledic poklicne bolezni in da se ji invalidnina od tega dne dalje izplačuje v višini 66,32 EUR z nadaljnjimi uskladitvami. V točki VIII je odločilo glede stroškov postopka.

2. Zoper navedeni točki se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je sodišče, ko je priznalo kot datum izplačila 7. 8. 2013, spregledalo določbo petega odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2), po katerem se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Glede na to, da je tožničina osebna zdravnica vložila predlog za oceno tožničine telesne okvare dne 10. 10. 2014, bi sodišče, po prej citirani določbi petega odstavka 403. člena ZPIZ-2, toženi stranki lahko naložilo izplačevanje telesne okvare le od 1. 5. 2014 dalje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s stroški postopka je prvostopenjsko sodišče napačno priznalo tožničinemu pooblaščencu nagrado za pristop na prvi narok v višini 300 točk, saj iz zapisnika o opravljenem naroku izhaja, da ta na naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2016 ni bil navzoč.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da meni, da je sodba pravilna in zakonita ter pritožba neutemeljena, saj toženka ne uveljavlja kot pritožbeni razlog bistveno kršitev pravil postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Pritožbeno sodišče po opravljenem preizkusu ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v odločitvi pod točko VI, od kdaj dalje se tožnici izplačuje invalidnina za telesno okvaro, napačno uporabilo materialno pravo, glede stroškov postopka pa je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je bil pooblaščenec prisoten na glavni obravnavi dne 17. 2. 2016. 6. Pritožba pravilno poudarja, da ZPIZ-2 v petem odstavku 403. člena določa, da se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. V predmetni zadevi je bila zahteva vložena s strani tožničine osebne zdravnice dne 10. 10. 2014 in se ob uporabi citirane določbe petega odstavka 403. člena ZPIZ-2 toženki lahko naloži izplačevanje invalidnine za telesno okvaro od 1. 5. 2014 dalje (1. 11. 2014 minus 6 mesecev).

7. Toženka pravilno navaja, da tožničin pooblaščenec ni bil navzoč na naroku dne 17. 2. 2016 in je tako potrebno stroške postopka zmanjšati za pristop na prvi narok, torej za 300 točk. Posledično temu se zmanjšajo tudi izdatki v pavšalnem znesku, ki znašajo po tretjem odstavku 11. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT) 2 % od skupne vrednosti storitev do 1000 točk, torej 20 točk, vsi potrebni stroški tako znašajo 995 točk. K temu je potrebno prišteti še izdatke v pavšalnem znesku 2 %, torej 20 točk, skupno 1015 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 465,88 EUR, povečano za 22 % DDV je to 568,37 EUR. Glede na uspeh tožnice v sporu (75 %) je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške v višini 426,27 EUR in ne 553,52 EUR.

8. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 1. oziroma 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka spremenilo tako, da je pričetek izplačevanja invalidnine 1. 5. 2014, stroške postopka pa znižalo z zneska 553,52 EUR na 426,27 EUR.