Jedro

Domneva, da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne napove, je pravno in vrednostno sprejemljiva, če je bil upravičenec do pritožbe seznanjen z odločitvijo sodišča in z vsebino pravice do pritožbe ter načinom njenega izvrševanja, pa kljub temu pritožbe ne napove.

Izrek

Zahteva obsojene M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 400,00 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 20.2.2007 zavrglo pritožbo obsojene M.J. ter sodbo istega sodišča pod enako opravilno številko z dne 30.1.2007 kot nedovoljeno. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenkino pritožbo zoper sklep o zavrženju zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je po razglasitvi sodbe živela v prepričanju, da se bo zoper sodbo pritožila po vročitvi pisnega odpravka in obrazložitve. Opozarja, da bi pritožbo napovedala, če bi vedela, da mora to storiti, sicer pa se pravici do pritožbe ni nikoli odpovedala. V določbah drugega in tretjega odstavka 268. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero se sklicujeta obe sodišči, vložnica ne najde podlage, ki bi jo zavezovala, da mora v osemdnevnem roku vložiti pritožbo. Zato je prepričana, da je pritožbo vložila v zakonsko določenem roku, torej pravočasno. Izpostavlja tudi, da ji je bila kratena temeljna ustavna pravica do pritožbe. Čeprav zahteva izrecnega predloga ne vsebuje, se da določno razbrati, da se vložnica zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in za vrnitev zadeve višjemu sodišču, da odloči o pritožbi zoper sodbo.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in povsem jasna zakonska določila, vložena zahteva za varstvo zakonitosti nima podlage. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vložnica navaja, da se je v zahtevi pomotoma sklicevala na 268. člen namesto 368. člen ZKP, vendar pa tudi v tej določbi ne najde zakonske zahteve "po najavi pritožbe". Zato vztraja, da se je zoper sodbo pritožila v zakonsko določenem roku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obsojeno M.J. s sodbo z dne 30.1.2007 spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter dodatni pogoj, da mora v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanemu podjetju K.L. kot pravnemu nasledniku podjetja T.d.o.o., plačati 1.502,25 EUR, sicer bo določena kazen izrečena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je po razglasitvi sodbe predsednik senata stranki poučil, da se lahko zoper sodbo pritožita v petnajstih dneh od prejema prepisa sodbe, da je pritožbo potrebno napovedati, da to lahko storita takoj na zapisnik ali v osmih dneh od razglasitve sodbe dalje. Če v tem roku pritožbe ne bosta napovedali, se bo štelo, da sta se pravici do pritožbe odpovedali.

Obsojenka v roku osmih dni pritožbe zoper sodbo do izteka roka za napoved pritožbe dne 7.2.2007 ni napovedala, ampak se je pritožila šele po vročitvi pisnega odpravka sodbe brez obrazložitve dne 15.2.2007. Napoved pritožbe zahteva od upravičenca procesno aktivnost. V drugem odstavku 368. člena ZKP je uzakonjena domneva (presumptio iuris et de iure), da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve pritožbe ne napove. Takšna domneva je lahko pravno in vrednostno sprejemljiva, kadar je upravičenec do pritožbe seznanjen z odločitvijo sodišča in z že navedeno vsebino pravice do pritožbe ter načinom njenega izvrševanja oziroma posledicami, pa potem opusti procesno dejanje oziroma pritožbe ne napove. V zvezi z pravico do pritožbe morajo biti stranke seznanjene: a) z dolžnostjo napovedjo pritožbe; b) kdaj oziroma v kolikšnem času jo lahko napovedo in c) kakšne bodo posledice, če pritožbe, na predpisan način v določenem roku ne bodo napovedale.

Pravni pouk, ki ga je predsednik senata v obsojenkini navzočnosti po razglasitvi sodbe podal ustno je zapisan v zapisniku o glavni obravnavi in vsebuje vse bistvene sestavine predpisanega pouka. Zato je pravilna ugotovitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da obsojenka pritožbe ni napovedala po razglasitvi sodbe niti v osemdnevnem prekluzivnem roku. S potekom tega roka je postala sodba pravnomočna, pri čemer obsojenkine navedbe, da je živela v veri, da se bo zoper krivično obsodbo pritožila po vročitvi pisne sodbe in obrazložitve, nimajo nobenega procesno relevantnega učinka. S tem, da pritožbe v predpisanem roku obsojenka ni napovedala, se je udejanjila zakonska domneva, da se je pravici do pritožbe odpovedala. Zato je odločitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je bila obsojenkina pritožba nedovoljena, zakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojena M.J. niso podane, zato je po 425. členu ZKP njeno zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati 400,00 EUR povprečnine kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja o vloženem izrednem pravnem sredstvu za nezahtevno zadevo.