Jedro

Pri odločanju o skrbništvu je glavno vodilo korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnik varoval osebnost in pravice varovanke, saj je njen interes, ki ga je v postopku tudi sama nedvoumno izrazila, da želi za svoje pravice in koristi v celoti skrbeti sama. Če se tožnik z njenimi odločitvami ne more strinjati, to ne pomeni razloga za to, da bi še naprej ostala pod skrbništvom. Glede na izpeljani dokazni postopek je namreč tudi po mnenju sodišča varovanka naloge, ki so bile prenesene na tožnika kot skrbnika za posebni primer, zmožna opravljati sama oziroma s pomočjo svojih sorodnikov. Zato je organ prve stopnje tožnika utemeljeno razrešil skrbniških dolžnosti. V primeru spremembe zdravstvenega stanja varovanke pa se lahko ponovno odloča o postavitvi skrbnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo razrešil tožnika dolžnosti skrbnika za poseben primer A.A. (v nadaljevanju varovanka), rojeni ..., stanujoča ..., ki jih je opravljal na podlagi odločbe Centra za socialno delo B. št. 1221-5/2011-09 z dne 23. 2. 2011. V 2. točki je odločil, da stroške postopka v višini 406,56 EUR plača Center za socialno delo B. izvedencu psihiatrične stroke dr. C.C. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik z odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) postavljen varovanki kot skrbnik za poseben primer z nalogo, da zastopa imenovano v postopkih v zvezi z njeno namestitvijo v domu upokojencev in v vseh zadevah v zvezi z bivanjem v domu. CSD je za varovanko vodil še en postopek postavitve skrbnika, in sicer v zvezi s poslovanjem z njenimi bančnimi računi. CSD je v postopku prejel dokazilo, da je varovanka izbrani osebi dala pri banki pooblastilo za poslovanje z njenim bančnim računom. Glede na to, da je začela sama oziroma po pooblaščeni osebi poslovati s svojim računom, je center postopek postavitve skrbnika za poseben primer ustavil. Varovanka je strokovni delavki CSD izrazila svojo voljo, da ne želi skrbnika in da bo sama urejala vse svoje posle. Ugotovljeno je bilo, da zaradi kapi ne govori, izraža se v glavnem s tem, da potrdi ali zanika in s kretnjami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je nameraval CSD razrešiti skrbnika za poseben primer v zvezi z njenim bivanjem v domu upokojencev in je o tem tožnika in varovanko obvestil. Tožnik je pri CSD podal izjavo, da bi moral varovanko pregledati izvedenec, ki bi ugotovil, če je skrbništvo potrebno ali ne. CSD je postavil izvedenca psihiatrične stroke dr. C.C., dr. med. spec. psih. in mu naložil, naj izdela izvedensko mnenje o tem, ali je varovanka sposobna samostojno odločati o svojem bivanju v domu upokojencev in ali lahko imenovana sama ali po pooblaščeni osebi posluje s svojimi finančnimi sredstvi in bančnim računom. Izvedenec psihiatrične stroke je ugotovil, da je varovanka sposobna sama odločati o svojem bivanju v domu upokojencev in v vseh zadevah v zvezi z bivanjem v domu.

Glede na to je prvostopni organ v skladu z 220. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) odločil, da se skrbnika za poseben primer razreši njegovih dolžnosti, ker skrbništvo nad varovanko ni več potrebno. Ugotovil je tudi, da je to varovanki v korist, s tem pa niso prizadete pravice drugih.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, katero je tožena stranka z odločbo št. 12007-17/2012/3 z dne 10. 5. 2012 zavrnila. Pritrjuje odločitvi prvostopnega organa in zavrača vse pritožbene ugovore. Pri tem še opozarja, da glede na dokumentacijo, ki jo je varovanka predložila, izhaja, da obstajajo med varovanko in pritožnikom konflikti, ki se rešujejo na pristojnem okrajnem sodišču. Zato meni, da bi bilo potrebno tožnika v vsakem primeru razrešiti.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo organa prve stopnje odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da varovanka samo s kimanjem „da“ ali „ne“ izraža željo, da želi biti doma. To pomeni, da na ta način ne more izraziti svoje volje o tem, da bi se lahko sklepalo, da bo za varovanko doma zagotovljena 24 urna pomoč in oskrba, zato je odločitev o razrešitvi preuranjena. Nepravilno je uporabljen 220. člen ZZZDR, saj izrecno določa, da sme CSD spreminjati prejšnje odločitve samo, če so varovancu v korist. Ne zadostuje namreč samo želja varovanke, da si želi biti doma. Opozarja tudi na dejstvo, da se je postopek začel na iniciativo hčerke varovanke, ki bi se rada dokopala oziroma se je že do premoženja njene matere kot varovanke. Ugovarja tudi izvedeniškemu mnenju dr. C.C., saj na podlagi mnenja ni mogoče ugotoviti, ali bo razrešitev tožnika kot skrbnika za poseben primer v korist varovanke. Poleg tega CSD v odločbi ni utemeljil, v čem bo bolje poskrbljeno za varstvo pravic in koristi varovanke, če tožnik ne bo več njen skrbnik za poseben primer. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kako bo varovanka lahko poskrbela za svoje bivanje, če funkcionalno nikakor ni sposobna skrbeti zase. To izhaja tudi iz odpustnega pisma Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS – Soča z dne 27. 1. 2012, iz katerega izhaja, da varovanka pri osnovnih dnevnih aktivnostih potrebuje pomoč pri oblačenju, umivanju in premeščanju. Zato meni, da ni sama sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi v zvezi z bivanjem. Poleg tega je v postopku prišlo do kršitev pravil postopka, saj je bilo mnenje izvedenca tožniku poslano v vednost, vendar je imel premalo časa, da bi nanj odgovoril. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe, ki ne daje odgovora na vprašanje, zakaj varovanka ne potrebuje več skrbnika za posebni primer glede njenega bivanja v domu, saj iz zdravniške dokumentacije nedvoumno izhaja, da potrebuje 24 urno strokovno pomoč. Glede konflikta med varovanko in tožnikom, ki se razrešuje na pristojnem okrajnem sodišču, tožnik dodaja, da s to dokumentacijo ni seznanjen. Meni pa, da gre za tožbo zaradi motenja posesti. Na podlagi vsega meni, da gre za sestrino manipulacijo z mamo, zato tudi predlaga njeno zaslišanje. Ta bi lahko tudi povedala, ali je bila njena volja vlagati tožbe in če o tem sploh kaj ve.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Center za socialno delo postavi skrbnika za poseben primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika (211. člen ZZZDR). Po določbi 218. člena citiranega zakona pa pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu, mora CSD upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca. Svoje odločitve pa sme CSD spreminjati, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih (220. člen ZZZDR).

Iz citiranih določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ pri odločanju o skrbništvu osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Iz določb 6. dela ZZZDR tudi izhaja, da skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Tudi po mnenju sodišča zato iz tožnikove tožbe ni razvidno, da bi tožnik varoval osebnost in pravice varovanke, saj je njen interes, ki ga je v postopku tudi sama nedvoumno izrazila, ta, da želi za svoje pravice in koristi v celoti skrbeti sama. Na kakšen način je to izrazila, niti ni pomembno, bistvo je, da je to svojo voljo izrazila nedvoumno. Kolikor se tožnik z njenimi odločitvami glede svojih pravic in koristi ne more strinjati, pa to dejstvo ne more predstavljati zakonskega razloga za to, da bi imenovana še naprej ostala pod skrbništvom. Ni nepomembno, da ni bilo nikoli ugotovljeno, da varovanka ni poslovno sposobna, zaradi česar svoje volje ne bi mogla jasno izraziti. Glede na izpeljani dokazni postopek je po tudi mnenju sodišča varovanka naloge, ki so bile s sklepom prenesene na tožnika, zmožna opravljati sama, s pomočjo svojih sorodnikov. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da se njeno zdravstveno stanje izboljšuje. Poleg tega pa tožnica ne potrebuje strokovne zdravstvene pomoči, temveč kakor izhaja iz spisa, le pomoč pri umivanju, oblačenju in hoji. Vse to pa se lahko opravlja ob ustrezni organizaciji pomoči in bivanje v institucionalnem varstvu ni potrebno. V kolikor pa bi prišlo do spremenjenega zdravstvenega stanja, se o postavitvi skrbnika lahko ponovno odloča. Negotovo bodoče dejstvo, da se bo bolezen tožnici poslabšala, na odločitev ne vpliva. Prav tako ne očitni spori tožnika s sestro oziroma nasprotje njunih interesov.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko kakorkoli vplival na izdajo drugačne odločbe upravnega organa, po mnenju sodišča ni navedel. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje Č.Č., vendar je sodišče odločilo o zadevi izven glavne obravnave, skladno z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.