Jedro

Privatizacijsko pravico do nakupa stanovanja lahko uveljavlja le imetnik stanovanjske pravice in ne tisti, ki je imel pravico do bivanja v prostorih za začasno prebivanje (samski dom).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov v višini 35.270,00 SIT in odločitve o predlogu za taksno oprostitev, r a z v e l j a v i in v tem razveljavljenem delu v r n e v nov postopek.

V preostalem, še izpodbijanem obsegu, se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (1.) na razveljavitev kupne pogodbe med toženo stranko in kupcem stanovanja v Dolenji vasi, Prebold, (2.) prodajo tega stanovanja tožnici z izstavitvijo listine skladne 117. členu Stanovanjskega zakona (3.) povrnitev pravdnih stroškov tožnici in (4.) oprostitev plačila sodnih taks. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki nastale pravdne stroške v višini 35.270,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje ZPP).

Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v nasprotju med razlogi sodbe (da ne gre za stanovanje) in listinami (kupoprodajno pogodbo za stanovanje). Sporni prostor je stanovanje, na katerem je imela tožnica stanovanjsko pravico. Toženka ni mogla imeti sklenjene najemne pogodbe ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, saj je šele ta zakon uvedel najemne pogodbe za stanovanja. Toženka je tožnico izselila v času, ko je šla po nakupih. Poleg tega pa je toženka tožnico tudi odjavila iz stanovanja, tako da ni mogla vložiti vloge za državljanstvo po prehodnih določbah Zakona o državljanstvu. Da pa tožnica še nima slovenskega državljanstva, ni kriva sama, saj je vlogo vložila že leta 1993. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 35.270,00 SIT, ni obrazložena. Prva sodba nima razlogov o tem, kateri stroški so bili potrebni za pravdo in koliko posamezni stroški znašajo. Nadalje prvo sodišče nima niti razlogov o tem, zakaj je zavrnilo predlog tožeče stranke za taksno oprostitev.

Zato se v tem delu izpodbijana sodba ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).

Zato je bilo potrebno sodbo glede odločitve o pravdnih stroških in glede odločitve o predlogu za taksno oprostitev razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 381. členom in 1. odstavkom 369. člena istega zakona).

Nadalje pritožba opredeljuje spornost ugotovitve, da v danem primeru ne gre za stanovanje, kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Vendar pa je navedeni pritožbeni očitek po vsebini usmerjen v izpodbijanje materialnopravne podlage izpodbijane odločitve, zato ga je pritožbeno sodišče presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Predmet spora v obravnavani zadevi je bil zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe sklenjene med toženko in tretjo osebo kot kupcem za stanovanje, na katerem naj bi imela stanovanjsko pravico tožnica.

Nadalje je tožnica, še zahtevala, da tožena stranka z njo sklene kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje.

Materialnopravno izhodišče za presojo navedenega zahtevka je tako 117. člen Stanovanjskega zakona (dalje SZ), po katerem je lastnik (iz 111. - 114.člena SZ) dolžan na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, prodati bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico.

Zakonodajalec je torej s sprejemom SZ določil posebno obliko lastninjenja dela družbenih sredstev (stanovanjskega premoženja) tako, da je z zakonom izvirno vzpostavil lastninsko pravico pravnih oseb,ki so imele prej na družbenih stanovanjih in na stanovanjskih hišah pravico uporabe, in spremenjenemu lastninskemu konceptu tega premoženja ustrezno uredil prost promet. Prost promet stanovanj pa je zakonodajalec omejil s pravicami tistih, ki so bili ob uveljavitvi SZ imetniki stanovajske pravice na stanovanjih v nekdanji družbeni lastnini.

V danem primeru je torej edino relevantno dejstvo, ali je bila na dan uveljavitve SZ, to je na dne 19. 10. 1991, tožnica imetnica stanovanjske pravice.

Po določbi 10. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (dalje ZSR, Ur.list SRS, št. 35/82 in 14/84, ki je prenehal veljati z dnem uveljavitve SZ) je občan pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe. Popolno stanovanjsko razmerje med imetnikom stanovanjske pravice, stanodajalcem, skupnostjo stanovalcev in stanovanjsko skupnostjo pa je po pridobitvi gornje pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja, nastalo s podpisom izjave imetnika stanovanjske pravice, da bo uporabljal stanovanje v skladu s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti stanovalcev, z vplačilom sredstev lastne udeležbe in s prevzemom stanovanja (določba 47. člena ZSR).

Iz 1. člena Pravilnika o bivanju v bloku malih stanovanj Tekstilne tovarne Prebold (dalje Pravilnik - priloga B2) izhaja, da je tožena stranka v tem bloku zagotovila bivanje delavcem, ki živijo izven območja Občine Žalec ali, ki nimajo možnosti dnevnega prevoza na delo. Stanovalec bloka je bila lahko le oseba, ki je v rednem delovnem razmerju pri Tekstilni tovarni Prebold. Pravico do bivanja je osebi dodelil izvršni odbor delavskega sveta delovne organizacije (3. člen Pravilnika). Tožnici je bila pravica do bivanja dodeljena na seji izvršnega odbora delavskega sveta z dne 15. 3. 1985 (priloga B5). Na podlagi 4. člena Pravilnika pa je morala pred vselitvijo dne 1. 6. 1985 tudi podpisati izjavo, s katero se je med drugim zavezala upoštevati določila pravilnika ter hišnega reda in dovolila mesečno odtegovanje od osebnega dohodka za odškodnino za bivanje (priloga B4).

Tožnica ni niti s trditvami niti z dokazi izkazala, da bi resnično pridobila stanovanjsko pravico, katera se je na stanovanju v družbeni lastnini lahko pridobila le pod zgoraj opisanimi pogoji. Prvo sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je imela tožnica v spornem stanovanju le pravico do bivanja. Prostori, ki jih je tožnica sprva zasedala še s tremi delavkami tožene stranke, so sicer res bili skupina prostorov namenjenih za stanovanje, vendar se po 2. odstavku 4. člena ZSR izrecno niso šteli za stanovanje, saj so bili to le prostori za začasno prebivanje. Da tožnica sploh ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju ob že ugotovljenem potrjuje tudi sklep delavskega sveta TT Prebold z dne 4. 2. 1992 o prenehanju samskega doma in odločba generalnega direktorja z dne 23. 3. 1992 (priloga B6) v zvezi s sklepom delavskega sveta z dne 18. 5. 1992 (razvidno iz priloge B3), da je tožnici pravica do bivanja prenehala.

Glede na navedeno tožnica ne more torej uveljavljati privatizacijske pravice do nakupa stanovanja, saj takšno pravico lahko uveljavlja le imetnik stanovanjske pravice, kar pa tožnica na dan 19. 10. 1991 (niti kasneje) ni bila. Zato ne more zahtevati niti razveljavitve kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje, saj ga je bil lastnik dolžan prodati le imetniku stanovanjske pravice na tem stanovanju, ki pa ga v danem primeru sploh ni bilo.

Okoliščine, ki se tičejo državljanstva in prebivališča, za obravnavano zadevo torej niso pravno relevantne, ker od njih ni odvisna utemeljenost zahtevka. Vseeno pa velja v pojasnitev omeniti, da ugodnosti privatizacije lahko izkoristi le upravičenec, ki do izteka roka iz 123. člena SZ izpolnjuje pogoje za pridobitev lastninske pravice.

V nerazveljavljenem delu je bilo torej potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje potrditi (368. člen ZPP).

O stroških, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z vložitvijo tega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo prvo sodišče odpraviti opisane postopkovne kršitve. Upoštevaje vse okoliščine primera bo moralo določno navesti, katere stroške in v kakšni višini je tožena stranka dolžna povrniti. Odločiti pa bo moralo tudi o predlogu za taksno oprostitev, katera ni del tožbenega zahtevka, ampak se o njem vedno odloča s samostojnim sklepom.