Jedro

S sodbo delovnega in socialnega sodišča se je poseglo v pravice nedoločenega kroga oseb, saj je bila razveljavljena splošna in abstraktna norma 2. odstavka 17. člena SKPGD, ki navzven povzroča pravne učinke. Zato jo je po vsebini šteti za predpis, in bi morala biti objavljena v uradnem glasilu, kot to za predpise zahteva 154. člen Ustave RS. Šele z objavo bi postala pravno učinkovita in veljavna ter bi se smela uporabljati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 16.6.2000 in 4.9.2000, na podlagi katerih je M. M. zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu vodje tajništva generalnega direktorja prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica spoznana za trajno presežno delavko v postopku, izvedenem skladno z določili novele Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR) in v skladu s 17. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97), oziroma ugotovitvijo komisije za njeno razlago, objavljene v Pravni praksi št. 11-12/2000 z dne 20.4.2000, glede uporabe 2. odstavka 17. člena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da sodišče zmotno ni uporabilo določbe 2. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, saj pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kd 277/98, s katero je bil ta člen razveljavljen, ni bila objavljena, zato se njeni učinki ne morejo raztezati tudi na tožnico. Sodišče druge stopnje na to pritožbeno navedbo sploh ni odgovorilo. Inštančno sodišče se tudi ni opredelilo do navedb pritožbe, da je bil revidentki izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki v času, ko je pri toženi stranki že opravljala drugo delo, s čimer je izkazana potreba po njenem delu, vendar na drugem delovnem mestu. S tem, ko sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni presodilo omenjenih navedb pritožbe, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo s tem, ko je kot pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča sprejelo dokazno oceno, da primerljivih delovnih mest pri toženi stranki ni. Dokazno breme za prenehanje delovnega razmerja po volji delodajalca pa je na toženi stranki. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča in sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje temu sodišču. Po določbi 375. člena ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče po določbi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je utemeljen. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče prezreti razlogov izpodbijane sodbe, da določbe 2. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj je bila ta določba razveljavljena v kolektivnem delovnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Kd 277/98. Hkrati je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da ugotovitev komisije za razlago SKPGD v Pravni praksi zadošča za njeno veljavnost in zato ni bilo potrebe za objavo v uradnem listu.

Predvsem je opozoriti, da komisija za razlago SKPGD v Pravni praksi ni objavila razlage določbe 2. odstavka 17. člena, temveč le ugotovitev o njeni veljavnosti. Če bi sama sprejela razlago in ne zgolj ugotovitve, bi morala ravnati po 66. členu te kolektivne pogodbe, ki v drugem odstavku izrecno določa obveznost komisije, da svoje sprejete razlage in priporočila objavi na enak način kot je bila objavljena kolektivna pogodba. Tako je komisija ravnala, ko je v Uradnem listu RS, št. 51/98 objavila razlago 2. odstavka 17. člena SKPGD, ki naj bi veljala tudi v primeru, ko starejšemu delavcu oziroma delavki do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do pet let zavarovalne dobe po določbi 2. odstavka 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih. V Pravni praksi št. 11-12/2000 pa je komisija objavila zgolj ugotovitev, da je bila s pravnomočno sodno odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v kolektivnem delovnem sporu I Kd 277/98 z dne 31.8.1999 razveljavljena določba 2. odstavka 17. člena SKPGD, zato je postala razlaga te določbe, objavljena v Uradnem listu RS, št. 51/98 brezpredmetna. Ker pomeni razlaga komisije po 3. odstavku 66. člena obvezen način uporabe določb kolektivne pogodbe za delodajalce in delojemalce ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki izvirajo iz te pogodbe, je takšna ureditev razumljiva in tudi usklajena z ustavnim načelom veljavnosti predpisov in njihovega objavljanja po 154. členu Ustave Republike Slovenije.

S splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti se podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti vseh delavcev, zaposlenih pri delodajalcih iz 2. člena te pogodbe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije, in za delavce pri delodajalcih, ki trajneje opravljajo delo na območju Republike Slovenije (3. člen) in velja za vse delodajalce, ki opravljajo dejavnost na pridobiten način (2. člen). Zato bi morala biti tudi sodna odločba opr. št. I Kd 277/98 objavljena. Z razveljavitvijo določbe 2. odstavka 17. člena SKPGD je delovno in socialno sodišče namreč poseglo izven okvira ureditve spornih razmerij med predlagatelji in nasprotnimi udeleženci, podpisniki te pogodbe v tem sporu. Načelo pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije) zahteva, da so pravne norme javnosti dostopne na obličen način, tako da se prizadeti lahko zanesljivo seznanijo z njihovo vsebino. Ta element pravne države podrobneje ureja 154. člen, ki v prvem odstavku določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Sodni odločbi v obravnavanem sporu sicer ni mogoče dati oblike splošnega predpisa, vendar je bilo z njo po vsebini urejeno področje podzakonskega predpisa (SKPGD). S sodbo opr. št. I Kd 277/98 se je poseglo v pravice nedoločenega kroga oseb, saj je bila razveljavljena splošna in abstraktna norma 2. odstavka 17. člena SKPGD, ki navzven povzroča pravne učinke. Zato jo je po vsebini šteti za predpis, in bi morala biti objavljena v uradnem glasilu, kot to za predpise zahteva 154. člen Ustave RS. Šele z objavo bi postala pravno učinkovita in veljavna ter bi se smela uporabljati. Ker komisija iz 1. odstavka 66. člena SKPGD ni sprejela in objavila razlage 2. odstavka 17. člena SKPGD na enak način in po postopku, kot ga omenjena kolektivna pogodba določa, niti ni bila sodba DSS v Ljubljani I Kd 277/98 objavljena v uradnem glasilu, ni bil izpolnjen pogoj za (ne)uporabe omenjene določbe.

Iz navedenega izhaja, v čem sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo zmotno uporabili. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa dejanskega stanja v tej smeri nista popolno ugotovili. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 380. člena ZPP reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali je tožeča stranka ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki izpolnjevala pogoje določene v 2. odstavku 17. člena SKPGD, ki bi ji varovali delovno razmerje. Presoditi pa bo moralo tudi pristojnost nadzornega sveta za sprejem programa.

Ker je zmotna uporaba materialnega prava narekovala revizijskemu sodišču razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč, se z uveljavljenimi revizijskimi razlogi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni posebej ukvarjalo.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.