Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno in pristojno toženke oprostiti plačila stroškov postopka zgolj zato, ker je imela dodeljeno brezplačno pravno pomoč v drugem sodnem postopku. Toženka bi lahko do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje zahtevala povrnitev stroškov pričnine na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPP in bi sodišče prve stopnje (enako kot o ostalih s strani toženke priglašenih stroških postopka) odločalo ob upoštevanju načela uspeha v postopku. Vendar toženka tega ni storila, zato do povrnitve teh stroškov ni bila upravičena.

Na podlagi drugega odstavka 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, in za vrnitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Priči A.A. se priznajo stroški v znesku 23,92 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna priči plačati 23,92 EUR in jih v roku 8 dni nakazati na transakcijski račun priče št. ..., odprt pri banki B. d. d.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 35,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči A.A., priznalo stroške v znesku 29,58 EUR (I. točka izreka), te stroške je v plačilo naložilo toženki, in sicer z nakazilom na transakcijski račun priče v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že na naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2019 izpostavila, da ni zmožna plačati potnih stroškov priče A.A., in istočasno zaprosila, da se jo oprosti plačila stroškov postopka. Ni bila seznanjena, da bo morala plačati potne stroške priče, sodišče prve stopnje je ni pozvalo na založitev predujma. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno z materialnim položajem toženke. Priča je na narok prišla z dela, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Potne stroške za del poti je dobila plačane s strani tožeče stranke kot delodajalca. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu toženke za oprostitev plačila stroškov priče ugodi oziroma sklep ustrezno spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo delno zmotno odločitev o povrnitvi potnih stroškov priče. 5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje priči A.A. priznalo potne stroške kilometrine v znesku 29,58 EUR in jih naložilo v plačilo toženki, ki je predlagala zaslišanje te priče. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2019 izhaja, da je navedena priča uveljavljala pravico do povrnitve potnih stroškov, ki so ji nastali zaradi prihoda na ta narok, in sicer na relaciji C. - D. - E., kar znaša skupaj 127 km.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu predlogu za oprostitev plačila teh stroškov, podanem na naroku. Toženka je predlog sicer podala, kot je razvidno iz zapisnika, vendar sodišče prve stopnje o njem pravilno ni odločilo, saj za to ni pristojno, ampak je toženko obvestilo, da lahko pri pristojni Strokovni službi za brezplačno pravno pomoč na Delovnem sodišču v Mariboru vloži prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov postopka (obvestilo sodišča prve stopnje z dne 11. 10. 2019 na list. št. 577). Toženki odločba za dodelitev brezplačne pravne pomoči z navedeno vsebino ni bila izdana, zato ji je sodišče prve stopnje na podlagi 152. in 153. člena ZPP z izpodbijanim sklepom pravilno naložilo v (začasno) plačilo stroške pričnine. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno in pristojno toženke oprostiti plačila stroškov postopka zgolj zato, ker je imela dodeljeno brezplačno pravno pomoč v drugem sodnem postopku (odločba opr. št. Bpp 154/2019 - B24). Toženka bi lahko do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje zahtevala povrnitev stroškov pričnine na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPP in bi sodišče prve stopnje (enako kot o ostalih s strani toženke priglašenih stroških postopka) odločalo ob upoštevanju načela uspeha v postopku. Vendar toženka tega ni storila, zato do povrnitve teh stroškov ni bila upravičena.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje toženke ni seznanilo, da bo morala plačati stroške prihoda priče na sodišče, saj to izhaja iz določb ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozvati na založitev teh stroškov. Stroške za izvedbo dokazov je dolžna predhodno kriti stranka, ki izvedbo dokaza (v konkretnem primeru zaslišanje priče) predlaga (prvi odstavek 153. člena ZPP).

8. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje priči priznalo previsoke potne stroške. Na podlagi drugega odstavka 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 in nasl.) potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, in za vrnitev. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 11. 10. 2019 izhaja, da priča A.A. prebiva na naslovu F. 22, E., sodišče prve stopnje pa ima sedež v Celju. Glede na citirano določbo pravilnika sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje potnih stroškov kilometrine na relaciji C. - D.. Sodišče prve stopnje bi zato priči lahko priznalo le stroške kilometrine na relaciji E. - D. - E., ki znaša skupaj 104 km, kar predstavlja 23,92 EUR.

9. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških priče ni pravilno uporabilo določb Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP to odločitev spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo strošek sestave pritožbe v višini 250 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR. Glede na pritožbeni uspeh 19,13 % je toženka upravičena do povrnitve 35,71 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.