Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se postopek odločanja o pritožbi po ZNPPol ne zaključi z aktom, zoper katerega bi bil mogoč redni upravni spor po 2. členu ZUS-1. Tožnica je sicer izrecno vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, vendar v tožbi zatrjuje tudi napake, ki naj bi bile storjene v postopku pred toženo stranko, zato tudi, če bi bilo njeno tožbo v tem delu mogoče razumeti kot tožbo zoper obvestilo tožene stranke št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025, takšna tožba ne bi bila dopustna (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Če se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). To pomeni, da je v obravnavani zadevi, ko tožnica izrecno izpodbija posamična dejanja policistov, izvršena dne 25. 8. 2025, 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začel teči takrat, ko so bila posamična dejanja storjena in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policistov. Pritožbeni postopek po ZNPPol ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le fakultativna možnost. To pa pomeni, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči takrat, ko je bilo posamično dejanje policistov storjeno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče je dne 21. 1. 2026 prejelo tožbo, ki jo je tožnica poslala navadno po pošti iz Nemčije dne 19. 1. 2026. V njej je tožnica navedla, da vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer zoper dejanja policistov Policijske postaje Metlika dne 25. 8. 2025 (prihod policistov na naslov ..., vstop v stanovanje brez sodne odredbe, odvzem prostosti in privedba, uporaba prisilnih sredstev - vklenitev s lisicami in ravnanje policistov med privedbo), s katerimi je bilo poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnica je glede pravočasnosti tožbe navedla, da je zoper navedena ravnanja policistov vložila pritožbo po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), o kateri je bilo odločeno z dopisom - odgovorom senata št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025. Tožena stranka je zaključila, da je pritožba neutemeljena in jo napotila, da lahko svoje pravice uveljavlja v sodnem postopku. Po mnenju tožnice je zato njena tožba pravočasna.

2.V nadaljevanju tožbe je tožnica podrobno opisala dejanja policistov dne 25. 8. 2025 in trdila, da izvršeni ukrepi niso bili nujni, zakoniti in sorazmerni. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni upoštevala dokazov o njenem zdravstvenem stanju in zato ni pravilno odločila o nujnosti, sorazmernosti in zakonitosti ukrepov, pač pa je pritožbo obravnavala le formalno. To potrjuje, da notranje pravno varstvo ni bilo učinkovito, zaradi česar je sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 nujno.

3.Sodišču tožnica predlaga, da ugotovi, da je bilo z ravnanjem policistov Policijske postaje Metlika dne 25. 8. 2025 nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, da sodišče ugotovi kršitev 21., 34., in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in da ugotovi, da so bila uporabljena policijska pooblastila nesorazmerna in nezakonita.

4.Tožbe sodišče ni vročalo toženi stranki v odgovor, saj je bilo že na podlagi tožbe očitno, da je treba tožbo zavreči.

5.Tožba ni dovoljena oziroma je prepozna.

6.Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so podane za to določene procesne predpostavke, na katere mora sodišče paziti ves čas postopka. Če sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da v ZUS-1 določene predpostavke niso izpolnjene, tožbo zavrže (36. člena ZUS-11).

7.Po ustaljeni sodni praksi se postopek odločanja o pritožbi po ZNPPol ne zaključi z aktom, zoper katerega bi bil mogoč redni upravni spor po 2. členu ZUS-1.2 Tožnica je sicer izrecno vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1,3 vendar v tožbi zatrjuje tudi napake, ki naj bi bile storjene v postopku pred toženo stranko, zato tudi, če bi bilo njeno tožbo v tem delu mogoče razumeti kot tožbo zoper obvestilo tožene stranke št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025, takšna tožba ne bi bila dopustna (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8.Tožnica je torej vložila tožbo izrecno na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. S tožbo je izpodbijala ravnanja policistov dne 25. 8. 2025.

9.Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v 28. členu ZUS-1, in sicer je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Ta določba oziroma rok velja tudi za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zaradi posamičnega dejanja, s katerim je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika na podlagi 4. člena ZUS-1.4 Če se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).

10.To pomeni, da je v obravnavani zadevi, ko tožnica izrecno izpodbija posamična dejanja policistov, izvršena dne 25. 8. 2025, 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začel teči takrat, ko so bila posamična dejanja storjena in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policistov. To izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.5 Vrhovno sodišče je tako že pojasnilo, da je pritožbeni postopek po ZNPPol specifičen postopek, ki ne po določbah navedenega zakona niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost, kar pomeni, da je tožba po 4. členu ZUS-1 zaradi dejanj policistov neodvisna tudi po svojih procesnih predpostavkah od sprožitve in zaključka pritožbenega postopka po ZNPPol.6

11.Tožba je bila očitno vložena šele po izdaji dopisa senata št. 2600-401/2025/42 (142-06) z dne 3. 12. 2025, saj ga je tožnica priložila tožbi. Sodišče je tožbo prejelo dne 21. 1. 2026, poslana je bila navadno po pošti dne 19. 1. 2026.

12.Ker so bila dejanja policistov, zoper katera je tožnica vložila tožbo, storjena dne 25. 8. 2025, tožba pa je bila vložena po poteku 30-dnevnega roka od dneva zatrjevanih dejanj, sodišče ugotavlja, da je tožničina tožba prepozna, zaradi česar jo je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

13.Sodišče dodaja, da tožnica v tožbi tudi ni trdila, da je bilo s samim odgovorom na njeno pritožbo kot realnim aktom nezakonito poseženo v njegovo človekovo pravico oziroma da je v tem pogledu pisni odgovor sam zase neposredno učinkoval na njen pravni položaj,7 navedla je le, da senat ni upošteval njenega zdravstvenega stanja, zaradi česar naj notranje pravno varstvo ne bi bilo učinkovito. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že izpostavilo, da postopek pritožbe po ZNPPol samostojno res ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic,8 da pa pomeni pomemben instrument, ki k temu lahko prispeva in da izrecna zakonska ureditev tovrstnega postopka po ZNPPol vzpostavlja specifičen postopek, ki že po svojem obstoju - in ne le zaradi svojega rezultata - pomeni posebno vrednoto tako za sistemsko ureditev kot tudi za prizadetega posameznika.9 To pa ne spremeni dejstva, da pritožbeni postopek po ZNPPol, kot pojasnjeno zgoraj, ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le fakultativna možnost. To pa pomeni, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči takrat, ko je bilo posamično dejanje policistov storjeno.