Jedro

Pri presoji pravočasnosti odpovedi ne gre za vprašanje, kdaj delodajalec prejme prvo informacijo o morebitni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja niti kdaj bi kršitev lahko ugotovil, ampak kdaj je dejansko ugotovil razlog za odpoved.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2020, ki jo je tožnici podala toženka, nezakonita, ugotovitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo in še traja, reintegracijo, prijavo v socialna zavarovanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in za ta čas priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja vključno z obračunom plače v višini 1.500,00 EUR mesečno in izplačilom po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, še posebej kršitvi iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseg v ustavne ter konvencijske pravice. Navaja, da je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala pravočasnosti odpovedi in s tem v zvezi predlagala vpogled v revizijsko poročilo. Dokazni predlog je ustrezno substancirala. Revizija je pri toženki potekala od 27. 7. 2020 do 21. 8. 2020. Neverjetno je, da bi se toženka šele en mesec kasneje seznanila z izsledki revizije. Revizijo je izvajala mag. A. A., ki je tesno povezana s toženko. Je prijateljica B. B. Revizorka je pritiskala na tožnico, da prizna kršitve oziroma ovadi C. C. in D. D. Do navedb o pristranskosti revizije se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1981, na delovno mesto Tehnolog embalaže je napredovala. Dela tega delovnega mesta ni opravljala niti ni bila za to delo usposobljena. Opravljala je delo v skladišču kot referent nabave. Zato je ohranila pravice v informacijskem sistemu. Toženka je vedela, da je tožnica zadolžena za podpisovanje dobavnic. Kot je izpovedal D. D., bi se, če ne bi bila pooblaščena za podpis dobavnic, morebitna kršitev takoj ugotovila. Sodišče prve stopnje je zaslišalo večje število prič, ni pa izvedlo ključnih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in sicer ni opravilo forenzičnega pregleda njenega službenega računalnika, na katerem se nahajajo nekateri relevantni dokazi za izpodbijanje resničnosti navedb toženke, ni zaslišalo varnostnikov, ni postavilo sodnega izvedenca računovodsko-revizorske stroke niti ni prebralo revizijskega poročila mag. A. A. Tožnici je v zvezi s temi dokazi neutemeljeno očitalo, da jih ni poskušala pridobiti sama. Prav tako neutemeljeno sodišče prve stopnje ni pridobilo pisnih opozoril in sporazumov o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi drugih delavcev. S sporazumoma se je toženka s C. C. in E. E. dogovorila, da bosta pričala tožnici v škodo. Z vpogledom v revizijsko poročilo bi ugotovilo, da je bil namen tega postopka odstranitev C. C. z delovnega mesta Direktor nabave in logistike. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da revizijsko poročilo predloži, po vpogledu ga je toženki vrnilo in dokaza ni izvedlo. O vsebini je sklepalo na podlagi izpovedi F. F., D. D., mag. A. A. in G. G., pri čemer D. D. v zvezi s tem sploh ni pričal. Tožnica nikoli ni imela vpogleda v revizijsko poročilo, šele v sodnem postopku je prejela določene dobavnice. Izpovedi prič so usklajene in neverodostojne. Sodišče prve stopnje tožnici ni vročilo prepisa zvočnega posnetka izpovedi mag. A. A., tega v sodnem spisu ni. Pri tožnici je bila enako kot pri C. C., H. H. in E. E. opravljena hišna preiskava, v zvezi s katero tožnica ni bila vabljena na zaslišanje. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nekritično je sledilo izpovedim prič, ki jih je predlagala toženka. Verjelo je G. G., da je o nepravilnostih izvedela od I. I., čeprav je slednji to zanikal. Vozniki so izpovedali, da so sami podpisovali dobavnice. B. B. je po zaslišanju poklicala G. G. in ji povedala, da je izpovedala, kot sta bili dogovorjeni. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče J. J., ki ni odvisna od toženke in je potrdila tožničine navedbe. Ko je bila zaslišana, jo je prekinjalo in tožnici ni dopustilo, da postavi vprašanja. Prav tako neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi K. K., čeprav je upoštevalo izpoved D. D., ki v spornem obdobju prav tako ni bil zaposlen pri toženki. Tožnica je izpovedala o kršitvah L. (pravilno: G. G.) G., ki niso bile sankcionirane. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Neutemeljeno ni verjelo izpovedi tožnice, da je bilo na podlagi dobavnice za 73 palet dobavljenih preveč, 120 palet, presežek je bil knjižen v konsignacijsko skladišče. Za dejansko porabljenih 73 palet je bil izdan račun. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje verjelo izpovedim G. G. in mag. A. A., češ da sta skladni z listinami, ki jih ni konkretiziralo. Tožnica Internega akta ..., ki ureja izključno prevzem blaga, ni kršila. Sodišče prve stopnje ni opredelilo, katere določbe Pravilnika o računovodstvu bi tožnica kršila niti ni utemeljilo znakov kaznivih dejanj. Ponareditev podpisa je tožnica utemeljila s pritiski, ki so se vršili. Dokazna ocena je nepopolna in arbitrarna, podana je protispisnost. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer v zvezi s sprejeto dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je določbo 8. člena ZPP uporabilo pravilno, in sicer je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot je jasno razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V njej je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), tožnica v pritožbi ne konkretizira.

6. Tožnica v pritožbi na več mestih uveljavlja, da se sodišče prve stopnje do določenih njenih navedb oziroma izvedenih dokazov ni opredelilo. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav bi šlo kvečjemu za kršitev iz 8. točke drugega odstavka tega člena; je pa očitek neutemeljen. V zvezi z mag. A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nekdanja delavka toženke; njeno poznavanje poslovanja toženke je ocenilo kot prednost pri izvedbi revizije. S takšno obrazložitvijo se je posredno opredelilo do navedb tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi, v zvezi s pristranskostjo revizorke. Tožnica sama je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2022 navedla, da je šlo za notranjo revizijo (s čimer je utemeljevala, da bi se za ugotovitev razlogov za odpoved štelo ugotovitev s strani notranje revizorke, v pritožbi pa poudarja njeno potrebo po neodvisnosti). Način, kako je toženka ugotovila kršitve, ki jih očita tožnici, za odločitev ni bistven; v tem okviru tako ni bistveno, kako je toženka izvedla revizijo oziroma kako je izbrala revizorko. Ostale navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja kršitev pravdnega postopka, so za odločitev prav tako nebistvene (ali pa jih pred sodiščem prve stopnje niti ni podala – glede priče B. B.); gre za navedbe, da v zvezi z izvedeno hišno preiskavo tožnica ni bila vabljena na zaslišanje, pogovoru med B. B. in G. G. po zaslišanju, glede domnevnih kršitev G. G. Ta bi bila povezana z naročanjem nepravilnih folij, pri čemer vprašanje, ali so bile kršitve sploh podane, za odločitev ni bistveno kot ni bistveno, ali in kako jih je toženka sankcionirala. V tem sporu dejstvo, da morebitne povsem drugačne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja drugega delavca toženka ni sankcionirala, ni bistveno in z ničemer ne vpliva na presojo zakonitosti odpovedi.

7. Sodišče prve stopnje je vse priče, vključno z B. B., kot je razvidno iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo dne 25. 3. 2022, 19. 4. 2022, 1. 7. 2022, 23. 8. 2022, pred zaslišanjem opozorilo na izpoved resnice in posledice krive izpovedi, ter da je krivo pričanje kaznivo dejanje (za katerega je predpisana zaporna kazen do treh let), kot mu nalaga drugi odstavek 238. člena ZPP. Izvedlo je obsežen dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo pravdni stranki in 18 prič, od katerih jih je več kot polovico za zaslišanje predlagala tožnica. V pritožbi mu neutemeljeno in v večji meri nekonkretizirano očita, da je verjelo le izpovedim prič, ki jih je za zaslišanje predlagala toženka, in poudarja eksistenčno odvisnost prič od toženke. Dejstvo, da so določene priče zaposlene pri toženki (kar je v delovnem sporu glede na predmet obravnave običajno), še ne pomeni (a priori), da njihove izpovedi niso verodostojne. Sodišče prve stopnje je določenim izpovedim sledilo, ne le, ker bi bila izpoved posamezne priče tako prepričljiva, ampak predvsem, ker so priče izpovedale skladno, njihove izpovedi so bile podprte z vsebino listin v spisu. S tem v zvezi tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da listin, ki potrjujejo določene izpovedi, ni konkretiziralo, saj to ne drži. Glede kršitve, ki se nanaša na knjiženje prevzema 73 palet, je izpovedim G. G. in mag. A. A. verjelo, ker sta glede dobav na način konsignacije skladni s pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 13. 3. 2019 (sicer sklenjeno z družbo M., d. o. o.). Prav tako je sodišče prve stopnje konkretiziralo, katero določbo Pravilnika o računovodstvu je tožnica kršila, s tem ko je razknjižila 4.900 kosov kartona (78. člen), ki ga je v obrazložitvi sodbe tudi citiralo. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

8. V zvezi z zaslišanjem J. J. tožnica ni podala nobenih ugovorov na samem naroku in tako morebitnih kršitev določb pravdnega postopka ni pravočasno uveljavljala (286.b člen ZPP), da bi bile upoštevne. V pritožbi neutemeljeno navaja, da je priča potrdila njene navedbe, kar v pretežni meri ne drži (potrdila jih je glede očitka, ki se nanaša na razknjiženje 4.900 kosov kartona). J. J. je bila, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 1. 7. 2022, zaposlena na delovnem mestu Tehnolog embalaže do upokojitve julija 2021. V svoji izpovedi je zanikala diskriminatorno obravnavo tožnice, o pritiskih revizorke je izpovedala, kar ji je tožnica povedala po telefonu oziroma v pisarni, izpovedala je o pisnem opozorilu, ki ga je sama prejela, in ga ocenila kot ustrahovanje, o pisnem opozorilu, ki ga je po njeni oceni prav tako neutemeljeno prejela sodelavka N. N. Sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnice ni dopustilo zgolj vprašanj glede občutkov priče po obtožbah, ki jih je bila deležna, in glede namena podaje pisnega opozorila; torej glede dejstev, ki niso z ničemer bistvena v tem sp0ru.

9. Z razliko od D. D., ki je bil direktor toženke do 2017, je bil njen mož K. K. zaposlen pri toženki bistveno pred tem. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 1. 7. 2022 je razvidna izpoved, da je bilo to od 1978 do 1985, pri čemer je delal v proizvodnji in ni prevzemal blaga. Njegove izpovedi o podpisovanju dobavnic na splošno in delu tožnice na dela proste dni oziroma med letnim dopustom tako sodišče prve stopnje pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev utemeljeno ni upoštevalo.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za forenzični pregled službenega računalnika tožnice, na katerem se, kot je navedla tožnica v tožbi in ponavlja v pritožbi, "nahajajo nekateri relevantni dokazi za izpodbijanje resničnosti navedb toženke". Tako oblikovan dokazni predlog ni ustrezno konkretiziran, kot je pravilno utemeljilo v izpodbijani sodbi (sodišče prve stopnje ga ni zavrnilo iz razloga, ker tožnica ne bi izkazala, da ga je sama poskušala pridobiti, pa pri tem ni bila uspešna; toženka je sicer na naroku za glavno obravnavo dne 25. 3. 2022 navedla, da je računalnik zasegla policija ob opravljanju hišne preiskave). Podobno velja za predlagano zaslišanje varnostnikov, saj tožnica ni navedla niti imena oseb, ki bi jih sodišče zaslišalo. Dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca računovodsko-revizorske stroke sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno ni izvedlo, in sicer na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP, ker ga je tožnica predlagala prepozno, pri čemer je strokovnosti revizijskega poročila ugovarjala že od začetka sodnega spora dalje (dejstvo, kako strokovno je bila revizija opravljena, za odločitev ni bistveno).

11. Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni pridobilo pisnih opozoril in sporazumov o prenehanju veljavnosti pogodb o zaposlitvi drugih delavcev, pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi v izpodbijani sodbi, da dejstva, povezana s sankcioniranjem morebitnih drugih kršitev iz delovnega razmerja oziroma načini prenehanja delovnega razmerja drugih delavcev, za odločitev v tem sporu niso bistvena, pri čemer je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala, da toženka predloži vsa izdana pisna opozorila skladiščnikom v zvezi z njihovim delom in revizijskim poročilom, na naroku za glavno obravnavo dne 30. 9. 2021 pa je podala navedbe, da sta C. C. in E. E. po začetem postopku izredne odpovedi s toženko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Dokaznega predloga, da toženka sporazuma predloži (oziroma da ji sodišče prve stopnje naloži predložitev), takrat ni podala niti ni navedla, da bi se C. C. in E. E. dogovorila karkoli v zvezi s pričanjem (kriva izpovedba je kaznivo dejanje po prvem odstavku Kazenskega zakonika – KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da C. C., zaslišan kot priča na naroku za glavno obravnavo dne 25. 3. 2022, sploh ni odgovarjal na (posamezna) vprašanja, ker se je skliceval na pravno dobroto (prvi odstavek 233. člena ZPP), E. E. pa je, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 19. 4. 2022, izpovedal, da je prejel odpoved.

12. Prepis zvočnega posnetka izpovedi mag. A. A., ki je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2022, je bil izdelan in se nahaja v sodnem spisu (list. št. 555-594), na naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2022 sta pravdni stranki predlagali, da se jima prepis vroči po elektronski pošti, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Toženka je prepisu ugovarjala, o njenem ugovoru je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 2. 11. 2022 in prepis delno popravilo; sklep je tožnici vročilo po pooblaščencu dne 10. 11. 2022. 13. Sodišče prve stopnje dokaza z branjem revizijskega poročila (gre za Poročilo o preiskovanju suma prevare v O. z dne 13. 10. 2020) ni izvedlo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pravilno utemeljilo, da na svoj sklep, da dokaz izvede, ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP), predvsem pa, da ne gre za dokaz, s katerim bi se ugotavljala za odločitev bistvena dejstva; za odločitev o utemeljenosti očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici, kot že navedeno, ni bistveno, kako je sama kršitve ugotovila. V tem okviru ni bistven niti potek notranje revizije, njen namen niti njena izvedba (strokovnost). Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje o vsebini revizijskega poročila sklepalo iz izpovedi F. F., mag. A. A., G. G. in D. D., čeprav slednji o tem ni izpovedal. Izpovedal je o opravljanju revizij pri toženki na splošno in v tem delu je sodišče prve stopnje njegovo izpoved upoštevalo.

14. Dokazni predlog, da toženka predloži revizijsko poročilo, je tožnica podala na prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer glede sledečih dejstev: da je bila revizija izvedena pristransko (in da je revizorka mag. A. A. prijateljevala s posameznimi delavci toženke, konkretno z B. B.) ter da se je revizorka ukvarjala zgolj z "napakami" (kršitvami) tožnice, ne pa ostalih delavcev toženke (v pritožbi pa navaja, da je bil namen odstranitev C. C. z delovnega mesta Direktor nabave in logistike). Navedbe glede nepravočasnosti odpovedi je tožnica prvič podala na naroku za glavno obravnavo (drugem) dne 30. 9. 2021. V tožbi je sama navedla, da bi bila toženka z rezultati notranjerevizijskega pregleda seznanjena 23. 9. 2020 in da je bil revizijski postopek začet na podlagi prijave skladiščne delavke B. B. in vodje materialnih skladišč I. I. Da je razlog za podajo odpovedi ugotovila dne 23. 9. 2020, je navedla tudi toženka v odpovedi.

15. Pri presoji, ali je odpoved podana pravočasno, podana v tridesetdnevnem subjektivnem roku, kot ga določa drugi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je bistveno, kdaj razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi delodajalec, torej njegov (zakoniti) zastopnik (prvi odstavek 20. člena ZDR-1). Glede na navedeno za odločitev ni bistveno, kdaj je bil s posamezno kršitvijo, ki se tožnici očita, seznanjen določen delavec toženke ali revizorka. Prav tako ni bistveno, kdo je prvi opozoril na morebitne nepravilnosti (kršitve), v zvezi s čimer tožnica neutemeljeno v pritožbi oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje oziroma ugotovitvi, da je G. G. za nepravilnosti izvedela od I. I. (da je bila prijava dana s strani I. I. – ter B. B. – je navedla sama tožnica). Bistveno je, kdaj je razlog za odpoved, torej v odpovedi očitane kršitve ugotovil direktor toženke, kar pa je bilo, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene njegove izpovedi in izpovedi G. G., ki je bila od 1. 10. 2020 direktorica nabave in logistike, ter mag. A. A., dne 23. 9. 2020. Notranjerevizijski pregled je bil opravljen od 27. 7. 2020 do 21. 8. 2020, revizorka je prvo poročilo pripravila konec avgusta 2020, končno poročilo pa v prvi polovici oktobra (13. 10. 2020 je datum Poročila o preiskovanju suma prevare v O.). Sestanek pri direktorju toženke je bil 23. 9. 2020 in takrat je slednji ugotovil razlog za odpoved.

16. Pri presoji pravočasnosti odpovedi ne gre za vprašanje, kdaj delodajalec prejme prvo informacijo o morebitni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja niti kdaj bi kršitev lahko ugotovil (v zvezi s tem na primer tožničine navedbe pred sodiščem prve stopnje, da je nenavadno, da bi toženka, ki ima ogromne administrativne in ekonomske resurse ter redno izvaja nadzor nad delavci, potrebovala nekaj mesecev, da pregleda nekaj dobavnic; tožnici ni bilo očitano le, da je podpisala dobavnice, ampak tudi, da blaga pred tem ni pregledala, oziroma da blaga sploh ni bilo; glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved D. D., da bi interni sistem v računovodstvu moral ugotoviti odstopanja, če bi dobavnico podpisal nekdo, ki nima pooblastil), ampak kdaj je dejansko ugotovil razlog za odpoved. V zvezi s tem tožnica svoje navedbe spreminja, v postopku pred sodiščem prve stopnje (zaključna beseda) si je prizadevala, da bi subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči že več mesecev prej (kar je nekonkretizirano, pa tudi očitno neutemeljeno, kršitve so bile storjene od maja do julija 2020; zadnja konec julija 2020, tik preden je bila opravljena revizija); v pritožbi pa se neutemeljeno zavzema, da bi bil direktor pred 23. 9. 2020 seznanjen z izsledki revizije; gre za navedbo, ki ni podprta z nobenim izvedenim dokazom.

17. Sodišče prve stopnje je zaslišalo dva voznika, P. P. in R. R., pri čemer samo dejstvo, kdo je dejansko podpisoval dobavnice pri toženki niti ni bistveno. V zvezi s tem je sicer utemeljeno izhajalo iz internih aktov toženke, konkretno Internega akta ...-prevzem in reševanje reklamacij vhodnih materialov, ki potrjujejo navedbe toženke, da tožnica ni bila pristojna za podpisovanje dobavnic; za to so bili pristojni skladiščniki. Nadalje je pravilno upoštevalo, da so tožničino izpoved, da so pri toženki vedeli, da podpisuje dobavnice in da ji nihče ni rekel, da tega ne sme, zanikali direktor, S. S., in G. G.; upoštevalo tudi izpovedi prič B. B. in T. T., pa tudi E. E., da so občasno dobavnice podpisali viličaristi; to je bilo, kadar je bilo blago dobavljeno popoldne, ko skladiščnikov ni bilo več. O dogovoru med tožnico in njenim nadrejenim delavcem C. C., da je tožnica podpisala dobavnice, je izpovedal priča I. I., ki pa je poudaril tudi, da je dobavnico podpisal tisti, ki je blago dejansko prevzel. Le P. P. je izpovedal, da se je dobavnice podpisalo, ne da bi se blago pregledalo, pri čemer sodišče prve stopnje njegovi izpovedi, ki je ostala osamljena, utemeljeno ni sledilo.

18. Podpis dobavnic, za katere ne bi bila pristojna, ni edini očitek, ki ga vsebuje izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2020. Je le del očitka; očitek je v podpisovanju in knjiženju dobavnic oziroma knjiženju prevzemnic za blago, ki ni bilo dobavljeno, oziroma nepooblaščenemu razknjiženju ter ponareditvi podpisa E. E. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje iz predložene odpovedi, so očitki sledeči: (1) podpis dobavnice, s katerim je tožnica potrdila prejem določenega števila pregrad in jih knjižila, čeprav te niso bile dostavljene, toženka pa jih je plačala; (2) nepravilno knjiženje prevzemnic; na dobavnici je tožnica dodala dve postavki in ponaredila podpis; (3) v nasprotju s Pravilnikom o računovodstvu je razknjižila 4.900 kosov kartona; (4) knjižila je prevzem 73 palet, čeprav zanje ni dobavnice niti niso bile dobavljene. Ponareditev podpisa E. E. (izrezala je podpis s prejšnje dobavnice in ga nalepila na novo) je tožnica pred sodiščem prve stopnje priznala. Njene navedbe, s katerimi svoje ravnanje opravičuje (pred sodiščem prve stopnje je navedla, da je v soboto zaključevala z delom, v pritožbi še, da je bila pod pritiskom zaradi revizije), so neupoštevne. Ne gre za okoliščine, zaradi katerih bi bila protipravnost ali njena krivda kakorkoli zmanjšana ali izključena.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so očitane naklepne kršitve hujše in da so podani znaki kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. V izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne razloge, s katerimi je utemeljilo posamezne znake kaznivih dejanj in ni le navedlo inkriminacij, kot mu neutemeljeno očita tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče podanim razlogom v celoti sledi, enako kot velja za razloge, s katerimi je utemeljilo svojo pravilno presojo, da z delovnim razmerjem med pravdnima strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, kar je nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 (poleg zakonsko določenega razloga; prvi odstavek 110. člena ZDR-1).

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP).