Jedro

Premoženje je bilo pridobljeno in bogateno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato predstavlja skupno premoženje. Dejstva, da je toženec podjetje ustanovil sam, da je bilo vedno v njegovi (formalni) lasti, da je sam izvajal dejavnost in da je bila tožnica neznatno udeležena v podjetju, nimajo vpliva na naravo premoženja.

Višina dohodkov bivših partnerjev bi bila relevantna oziroma bi vplivala na višino deležev na skupnem premoženju le ob ugotovitvi, da je bil prispevek pravdnih strank pri drugih opravilih izenačen oziroma da izrazito višji dohodek enega od partnerjev izrazito presega prispevek drugega na ostalih področjih.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: – v II. točki tako, da se ugotovi, da znaša delež na skupnem premoženju vsake od pravdnih strank 50 %; – III. točka izreka se razveljavi; – IV. točka postane nova III. in se spremeni tako, da se znesek 6.336,47 EUR nadomesti z zneskom 6.944,13 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 994,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopustilo spremembo tožbe z dne 4. 12. 2017 (I. točka izreka), ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljata parceli št. 984/8, k. o. ... in št. 987/2, k. o. ..., stavba št. 1884, k. o. ... na naslovu C. ter vsa oprema v navedeni stavbi, ki obsega izrecno našteto pohištvo, stroje in naprave, in sicer v deležu na skupnem premoženju tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) 40 % in tožene stranke (v nadaljevanju toženec) 60 % (II. točka izreka) ter zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (III. točka izreka). Tožencu je naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 6.336,47 EUR, v roku 15 dni (IV. točka izreka).

2. Proti delu odločbe, v katerem je odločeno o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da znaša delež na skupnem premoženju vsake od pravdnih strank 50%, toženec pa, da sodbo spremeni tako, da znašata deleža na skupnem premoženju 25% - 75%, v njegovo korist, oba podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovnimi posledicami.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da bi bilo treba zahtevku ugoditi že zato, ker toženec ni sledil napotitvi nepravdnega sodišča na vložitev tožbe, s katero bi uveljavljal nadpolovični delež na skupnem premoženju, kar pomeni, da se je strinjal, da sta ta enaka. Odločitev sodišča ni pravilna, ker ni sledilo vsem izvedenim dokazom. Toženec je zatrjeval, da sporno premoženje ni skupno, ker ne priznava tožničinega dela in prispevka k njegovemu ustvarjanju. Hkrati pa ne zanika, da nista imela nobenega posebnega premoženja, temveč sta vse ustvarila v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Pravilna je ugotovitev, da je bila tožnica v obdobju 1975 - 1996 zaposlena, vendar je sodišče spregledalo, da je bil v tem času njen prispevek večji od toženčevega, saj je v tem času poleg zaposlitve v celoti sama skrbela za gospodinjstvo in štiri otroke. Spregledalo je tudi, da je morala dobro službo na X. inštitutu zapustiti na toženčevo zahtevo. Zaslišane priče so izpovedale, da je v podjetju K. d. o. o. delala, kljub temu da ji toženec ni izplačeval plače in je bila prisiljena v ekonomsko odvisnost. Po letu 1996 je tako delala za K. d. o. o. in sama skrbela za gospodinjstvo in družino. Sredstva, ki bi jih morala prejeti kot plačo, je toženec uporabil za povečanje skupnega premoženja. Stranki sta imeli celotno obdobje enake prihodke, kar izhaja iz priloženih plačilnih list. Toženec ni dokazal, da je edini skrbel za finančno blagostanje, da je nadpovprečno služil in da je z lastnim angažiranjem in znanjem kupoval parcele. Sodišče je spregledalo, da je bila nepremičnina v B. zgrajena z delom celotne družine in prijateljev. Ni moč mimo dejstva, da toženec ni založil predujma za izvedenca, s katerim bi dokazal, da je imel v podjetju K. d. o. o. nadpovprečne dohodke. Ni res, da je toženec sam dosegel veliko razliko med nakupom in prodajo parcel, saj je na parceli delala cela družina. Zato je bila ta lepa in urejena za prodajo, s tem pa je tudi tožnica prispevala k povečanju njene vrednosti. Sodišče ob tem spregleda, da je toženec ravno pri poslovanju s parcelami izgubil 60.000,00 EUR, ki jih je posodil družbi M. d. o. o. in s tem znižal vrednost skupnega premoženja. Sodišče je pri presoji deležev na skupnem premoženju dalo napačno težo okoliščinama, da tožnica po letu 1996 ni imela dohodkov in da je toženec prispeval s preprodajo zemljišč. Sodišče bi moralo v skladu z drugim odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) upoštevati skupek vseh aktivnosti obeh oziroma celovito oceniti delo in rezultate dela in ugotoviti, da sta deleža glede na tožničino skrb za družino, poslovno dejavnost in delo na parcelah enaka. Sodišče je pravilno ugotavljalo, kako je vsak prispeval, vendar je napačno ocenilo, da je toženčev prispevek večji.

4. Toženec navaja, da bi sodišče moralo slediti dokazom, da je bila kupnina za stanovanje na V. plačana z njegovim denarjem. Izpovedal je, da je bil v tem času zaposlen v S. d. d. in je imel v primerjavi s tožnico 50% višje dohodke. Zato je napačen zaključek, da je bil prispevek strank pri skupnem premoženju na začetku enak. Ne drži, da je podjetje K. d. o. o. skupno premoženje. To podjetje je bilo vedno izključno v toženčevi lasti, bil je njegov ustanovitelj in je v njem ves čas sam izvajal gradbeno dejavnost in sam s svojim delom, brez prispevka tožnice, služil nadpovprečna sredstva. Tudi če to je skupno premoženje, tožničinega prispevka ni zaznati, kar so potrdile tudi priče. Tožnica je bila v podjetju zaposlena fiktivno, da je imela plačane prispevke in je skrbela za otroke in gospodinjstvo. Nekajkrat je odnesla dokumente na banko ali Zavod za zaposlovanje. S tem ni bistveno vplivala na uspešno poslovanje podjetja. Predujma za izvedenca ni založil, ker ni imel denarja in ker po oceni listinskih dokazov to ni potrebno. Napačen je zaključek, da tožencu ni verjeti glede visokih dohodkov od poslovanja družbe. Nadpovprečno dobro poslovanje podjetja od 1993 do 2007 so potrdili vsi zaslišani, prodal pa ga je, ker je bil takrat v slabem psihičnem stanju. Sodišče je spregledalo trditve, da je veliko posloval na črno. Dobro poslovanje družbe potrjujejo tudi listine, zlasti tiste, ki se nanašajo na pridobivanje kreditov. Tožničin prispevek k oblikovanju premoženja, ki je bilo bistveno za izgradnjo hiše - preprodaja parcel in posojanje denarja, je izredno majhen. Kredit, ki ga je najel za gradnjo hiše pri banki Y. d. d., se je odplačeval iz premoženja podjetja K. d. o. o., torej toženčevega posebnega premoženja. Zato se ne more upoštevati za oceno deležev na skupnem premoženju. Tožničina pomoč, njeno delo oziroma dejstvo, da je bila prava gospodinja in je urejala vrt ter delala v toženčevem skladišču, ne pomenijo, da je aktivno povečala skupno premoženje. Tožnica s fizičnim delom na parcelah ni bistveno prispevala k povečanju njihove vrednosti. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbama A. A. in B. B. in prezrlo ostale dokaze. Toženec je delal od jutra do večera v lastnem podjetju brez tožničinega sodelovanja. Napačen je zaključek, da tožnica ni imela plače, saj so del te tudi prispevki. Višina toženčeve pokojnine je odvisna od višine plačanih prispevkov in ne od višine prihodkov podjetja. Priče so posredno izpovedale, kako je podjetje poslovalo in da je bilo izključno v toženčevi domeni. Obsežneje povzema tožničino izpovedbo ter izpovedbe prič. Sodišče je glede tožničinega prispevka pri gradnji sporne nepremičnine napačno dokazno ocenilo izpovedbe strank in prič. Toženčev prispevek k gradnji predstavlja tudi angažiranje prijateljev, zaposlenih in uporaba znanja in tehnologije. Napačen je zaključek, da sta imela do leta 1996 primerljive dohodke. Izpovedal je, da je imel vsaj 50% višjo plačo, tega pa tožnica ni prerekala. Sodišče je navedlo, da je vpogledalo v vse listine v spisu, a se nanje ne sklicuje. Za večjo vrednost preprodanih parcel so zaslužni izključno njegova znanja in iznajdljivost, na kar kaže tudi višina prejete kupnine. Sodišče ni obrazložilo odločitve glede deleža na opremi v hiši in se ni ukvarjalo z dokazi, iz katerih je razvidno, da je nekatere račune plačevalo tudi podjetje K. d. o. o. 5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa neutemeljena.

7. Tožnica je v predmetni zadevi trdila, da sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti s tožencem ustvarila skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom istega zakona), in sicer stanovanjsko hišo na naslovu C. (ki je v celoti v formalni lasti toženca) ter vso opremo v navedeni hiši, ki obsega pohištvo, stroje in naprave. Sklicevala se je na zakonsko domnevo o enakih deležih obeh pravdnih strank na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), ki pa ji je toženec nasprotoval s stališčem, da je k skupnemu premoženju prispeval v večjem deležu, zato je trdil, da mu pripada 75% skupnega premoženja.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da v tožbi opredeljeno premoženje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, kar v pritožbenem postopku ni več sporno. Sporno pa ostaja vprašanje deležev pravdnih strank na tem premoženju. Pri odgovoru na sporno vprašanje o deležih na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz celovite presoje razmerja med bivšima partnerjema, torej iz presoje vseh njunih prispevkov iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR - poleg dohodka se upoštevajo primeroma naštete okoliščine, kot so pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih opravil, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da terjajo ugotovljene okoliščine določitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju v razmerju 40 % - 60 % v korist toženca.

O toženčevi pritožbi

9. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da trditve, da je bilo v času trajanja zunajzakonske skupnosti kupljeno stanovanje na V., plačano z „njegovim“ denarjem (pri čemer vztraja tudi v pritožbi), ne zadoščajo in da bi za to, da bi bilo slednje relevantno za določanje deležev na skupnem premoženju, moral (hkrati) trditi, da je bil ta denar njegovo posebno premoženje oziroma da ni bil pridobljen z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Že zato, ker toženec ni podal ustreznih trditev v tej smeri, je sodišče navedeno premoženje pravilno štelo kot del skupnega premoženja.1 Iz istih razlogov toženec tudi v pritožbenem postopku v tem delu ne more uspeti s trditvami, da je bil takrat zaposlen pri S. d. d., kjer je imel 50% višjo plačo, kot jo je v tistem času imela tožnica.2 Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene očitke o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede plače pravdnih strank v obdobju pred ustanovitvijo podjetja K. d. o. o., saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno izhajalo iz zaslišanja pravdnih strank o višini le – te, ko sta oba povedala, da je ta znašala med 700,00 in 800,00 EUR.

10. Zmotno je tudi toženčevo razumevanje nastajanja oziroma ustvarjanja skupnega premoženja v času, ko je delal v „lastnem“ podjetju K. d. o. o. Toženčevo stališče, da podjetje K. d. o. o. ter sredstva, ustvarjena z njegovim poslovanjem, ne spadajo v skupno premoženje, je že v izhodišču zmotno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre namreč za premoženje, pridobljeno (toženec ni trdil, da je ustanovitveni kapital poravnal iz posebnega premoženja) in bogateno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato skladno z režimom, določenim v drugem odstavku 51. člena ZZZDR, predstavlja skupno premoženje. Dejstva, da je podjetje ustanovil sam, da je bilo vedno v njegovi (formalni) lasti, da je sam izvajal gradbeno dejavnost in glede tožničine (neznatne) udeleženosti v podjetju3, pa na naravo premoženja nimajo vpliva. Tudi dejstvo, da je bila tožnica v firmi (domnevno le fiktivno) zaposlena, ne vpliva na to, da je bilo podjetje (in njegovi prihodki) skupno premoženje pravdnih strank, dodatna pojasnila v zvezi s tem pa bodo podana še v nadaljevanju pri obravnavi tožničine pritožbe. Na tej točki gre kot zmotne zavrniti še toženčeve pritožbene navedbe, da je tožnica za delo v podjetju prejela plačilo v obliki plačila prispevkov (kot dela plače), saj ti ne predstavljajo plačila za delo.

11. Glede na dejstvo, da podjetje K. d. o. o. ne predstavlja toženčevega posebnega premoženja, ampak skupno, tudi pritožbene trditve, da se je kredit za hišo odplačeval iz sredstev podjetja, ne morejo imeti nobenega vpliva.

12. Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil toženčeve teze, da je v podjetju K. d. o. o. pridobival nadpovprečna finančna sredstva4, ki bi upravičevala njegov nadpolovični delež na skupnem premoženju. S tem je sodišče prve stopnje (pravilno) odgovorilo tudi na toženčeve trditve, da je veliko zaslužil z delom na črno. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je podjetje pridobivalo kredite, pa je v kontekstu zatrjevanega dobrega finančnega stanja podjetja relativna, saj na eni strani pomeni, da je bilo podjetje toliko finančno uspešno, da je bilo kreditno sposobno, hkrati pa tudi, da ni bilo tako nadpovprečno, da kreditov ne bi potrebovalo. Tudi pojasnjevanje v smeri, da je višina pokojnine odvisna od višine vplačanih prispevkov in ne od uspešnosti poslovanja podjetja, ne prepriča v drugačno stališče. Izpostavljeni zaključek o uspešnosti podjetja potrjuje tudi dejstvo, da dokazni postopek ni pokazal luksuznega, nadpovprečnega življenja družine pravdnih strank (prej nasprotno), pri čemer že površna ocena prihodkov iz prodanega stanovanja in parcel povsem ustreza vrednosti gradnje nove hiše. 13. Poleg tega bi bila višina dohodkov bivših partnerjev relevantna oziroma bi vplivala na višino deležev na skupnem premoženju le ob ugotovitvi, da je bil prispevek pravdnih strank pri drugih opravilih izenačen oziroma da izrazito višji dohodek enega od partnerjev izrazito presega prispevek drugega na ostalih področjih. Toženec tožničine prispevke neutemeljeno minimalizira, saj je tožnica (poleg finančnih prihodkov - o tem več še v nadaljevanju) izključno sama skrbela za družino s štirimi otroki, dom in gospodinjstvo. Toženec neutemeljeno izpodbija rezultate izvedenega dokaznega postopka, iz katerih izhaja, da je bil tožnica „pripravna“ za vsa dela v družini (npr. vlaganje dela in napora v ureditev parcel, ki jih je toženec preprodajal). Ob tem je sodišče prve stopnje tožnici pravilno štelo v prid dejstvo, da je fizično pomagala pri izgradnji hiše (pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje). Stališče, da omenjena tožničina pomoč in delo ne predstavljata aktivnega povečanja skupnega premoženja, pa je zmotno.

14. Glede pritožbenih navedb o angažiranju toženčevih prijateljev (in zaposlenih) pri gradnji hiše je treba pojasniti, da se pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo prijateljev načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. V odsotnosti trditev, da je bila pomoč prijateljev v času daritve namenjena le enemu izmed partnerjev, se ta okoliščina ne more odraziti v višjem deležu (toženca) na skupnem premoženju. To velja tudi za aktiviranje znanja in tehnologije podjetja K. d. o. o., saj slednje, kot že rečeno, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank.

15. Pritožba le pavšalno povzema izpovedi prič C. C., D. D. in E. E., A. A., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., pri tem pa ne pojasni, kako naj bi povzete besede prič (ki jih pritožba tudi izvzema iz konteksta) sodišče prve stopnje napačno vključilo v ugotovljeno dejansko stanje. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sprejema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno relevantno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge za sprejeto odločitev. Sodišču ni treba ocenjevati vsakega posameznega komentarja prič in vsake vpogledane listine posebej. Dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, je po presoji pritožbenega sodišča dovolj natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ovrednotena.

16. Upoštevaje dejstvo, da se deleži na celotnem skupnem premoženju ugotavljajo celovito, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo in pojasnilo deleža na opremi v hiši. V zvezi s trditvami, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s številnimi dokazi, iz katerih izhaja, da sta premičnine plačevala toženec in podjetje K. d. o. o. (ki predstavlja skupno premoženje), pa je pojasniti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ni pomembno, kdo je fizično izvrševal plačila za predmete, ampak iz katerih sredstev so bili ti kupljeni, pri tem pa toženec ustreznih trditev za zaključek, da ti predstavljajo njegovo posebno premoženje, ni podal, zato presoja predloženih listin ni bila potrebna.

O tožničini pritožbi

17. Na nekatere tožničine pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče (vsaj posredno) odgovorilo že z zgornjimi pojasnili, na ostale pa podaja odgovor v nadaljevanju.

18. Tožničino stališče, da ji je toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe na ugotovitev nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju (na kar je bil napoten s strani nepravdnega sodišča), priznal polovični delež na skupnem premoženju, ni utemeljeno. V predmetnem postopku je namreč toženec podal ustrezne ugovore v smeri nadpolovičnega deleža, ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo.

19. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da njen delež na skupnem premoženju s toženčevim izenačujejo naslednje okoliščine: (1) da je bil v obdobju od začetka skupnosti do leta 1996 njen prispevek k skupnemu premoženju večji kot toženčev, saj je, ob s tožencem primerljivih prihodkih, ki jih je prejemala na X. inštitutu, izključno sama skrbela za družino in gospodinjstvo, (2) da je bila tudi po tem obdobju zaposlena v podjetju K. d. o. o., za katerega je tudi opravljala določena administrativna opravila (slednjemu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo5) in (3) da sodišče prve stopnje pri razmejitvi deležev pravdnih strank na (sicer pravilno) ugotovljenem skupnem premoženju ni dalo prave teže dejstvom v zvezi s preprodajo parcel, saj toženčevo znanje in angažiranje pri prodaji parcel ne more predstavljati okoliščine, ki bi toženčev delež na skupnem premoženju povečala za 10 %. Pri tem gre dodatno pojasniti, da je sodišče prve stopnje tožničin delež na skupnem premoženju zmotno znižalo, ker toženec tožnici iz podjetja, ki je, kot obrazloženo zgoraj, predstavljajo njuno skupno premoženje, ni izplačeval plače. S tem, ko toženec iz podjetja tožnici ni izplačeval plače, so namreč v podjetju - skupnem premoženju, ostajala dodatna sredstva, s katerimi je toženec lahko povečeval oziroma bogatil skupno premoženje. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri določanju deležev na skupnem premoženju prezrlo oziroma ni ustrezno ovrednotilo (sicer ugotovljenega6) dejstva, da je toženec pri preprodaji parcel oziroma posojanju denarja družbi M. d. o. o. izgubil 60.000,00 EUR in s tem zmanjšal (skupno) premoženje.

20. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča glede na pravilno ugotovljena dejstva napačno uporabilo materialno pravo, saj vpliva prispevkov pravdnih strank pri nastanku skupnega premoženja ni ustrezno ovrednotilo. Upoštevaje izpostavljene okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta pravdni stranki v enakem obsegu prispevali k nastanku skupnega premoženja, zato je njun delež na tem enak (50%). Prisojena deleža je zato pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo, tako da ustrezata ugotovljenemu prispevku k nastanku skupnega premoženja.

21. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Stranki sta namreč upravičeni do povračila stroškov sorazmerno uspehu, glede na odločitev v predmetnem postopku pa znaša tožničin uspeh 100 %. Pri stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče izhajalo iz s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov (tožničini stroški znašajo 6.944,13 EUR), ki jih pritožba ne izpodbija. Glede na spremenjen uspeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče tožencu naložilo v plačilo celoten znesek tožničinih stroškov.

22. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), tožničini pritožbi pa ugodilo in sodbo v zgoraj opredeljenem delu ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

23. Toženec, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pa je v pritožbenem postopku uspela v celoti. Upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je zato upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje ji je te odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, in sicer ji je kot potrebne stroške priznalo nagrado za pritožbo 500 točk7 (tarif. št. 21 Odvetniške tarife, OT) oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 300,00 EUR, 2% administrativnih stroškov, t. j. 10 točk oziroma 6,00 EUR ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 621,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV-jem 994,32 EUR. Navedene stroške je toženec dolžan tožnici plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

1 Gl. 9. tč. obrazložitve. 2 S temi trditvami pravzaprav potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje plačano z denarnimi sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. 3 Toženec v pritožbi ponovno poudarja, da je tožnica v okviru fiktivne zaposlitve v podjetju le nekajkrat odnesla kakšen dokument na banko ali na Zavod za zaposlovanje, torej njena opravila niso bistveno prispevala k uspešnemu delovanju gradbenega podjetja. 4 Kar ni isto kot dejstvo, da podjetje ni bilo v slabem finančnem stanju oziroma da je poslovalo dobro, s pozitivnimi izkazi, kar toženec zmotno enači. 5 Gl. tč. 19 obrazložitve. 6 Gl. tč. 11 obrazložitve. 7 Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnica zahtevala le še delež, ki ji ni bil priznan v prvostopenjskem sojenju (dodatnih 10%), kar upoštevaje vrednost spornega predmeta znaša le še 20.000,00 EUR.