Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1518/2018-19

ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1518.2018.19 Upravni oddelek

obsojenec kazen zapora premestitev obsojenca premestitev v prostore s strožjim režimom razlogi za premestitev obrazložitev odločbe prosti preudarek
Upravno sodišče
23. april 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Organ mora v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem strokovne delavce zavoda motil s tako intenziteto, da je to resno vplivalo na izvajanje njihovega dela (na primer: z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev oziroma npr. da bi se mu pridružil pri takšnem vedenju še kakšen drug obsojenec), kar je terjalo tako ukrepanje, kakor je namestitev v poseben strožji režim. Takšne ocene pa niti prvostopenjski organ, niti pritožbeni organ v izpodbijani odločbi nista napravila, saj nista ocenila tožnikovega vedenja v luči povezave med zatrjevanimi dogodki in hujšo motnjo za delo osebja zavoda.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na A.A., zaposleno na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, zavrže. II. V preostalem delu se tožbi ugodi tako, da se odločba Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalnega urada št. 720-2826/2015/144 z dne 6. 6. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo prve stopnje št. 720-400/2016/257 ter navedeno odločbo nadomestil z izpodbijano odločbo (1. točka izreka); odločil, da se obsojenca (tožnika) 5. 4. 2018 namesti v poseben strožji režim za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev, vendar najdlje za obdobje enega meseca (2. točka izreka) ter ugotovil, da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je bil v prvostopenjski odločbi napačno uporabljen pravni predpis, zato je skladno s prvim odstavkom 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prvostopenjsko odločbo nadomestil s predmetno odločbo. V nadaljevanju ugotavlja utemeljenost tožnikove namestitve v poseben strožji režim na podlagi druge alineje drugega odstavka 98. a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Navaja, da iz uradnega zaznamka vodje sprejemnega oddelka z dne 12. 3. 2018, iz zapisa razgovora z dne 11. 3. 2018 ter iz tožnikove prijavnice z dne 26. 3. 2018, v katerih verodostojnost ne dvomi, izhaja tožnikova nespoštljiva komunikacija ter neprimerno in nedopustno obnašanje, ki je po mnenju pritožbenega organa huje moteče za zaposlene, saj to vpliva na nemoteno opravljanje njihovega dela ter posledično tudi na nemoteno delovanje in organizacijo v zavodu.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da toženka ni dokazala nobenih kršitev, navedenih v 98. a členu ZIKS-1. Prepričan je, da je bilo nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja 38. člen Ustave RS, 7. in 8. člen Listine EU o temeljnih pravicah ter 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Izpostavlja, da je na prestajanju zaporne kazni že od 28. 10. 2015 dalje, vendar v nobenem drugem zavodu za prestajanje kazni zapora ni bil nikoli nameščen v bivalne prostore s strožjim režimom prestajanja kazni zapora po 98. a členu ZIKS-1, razen v ZPKZ Maribor. Predlaga zaslišanje priče A.A., ki je bil tudi deležen pritiska zaposlenih iz ZPZK Maribor. Meni, da sporne besede z nobenim zakonom niso prepovedane za uporabo v komunikaciji in jih sam tudi uporablja pri svojem pisanju na sodišča in druge državne organe v RS (tako npr. „urgenca“). Izpostavlja, da je iz prijavnice z dne 26. 3. 2018 razvidno, da je predhodno vložil že več prijavnic, vendar so ga ves čas ignorirali in mu hoteli preprečiti pravico do pritožbe. V zvezi s pisemsko pošiljko, ki jo je 8. 3. 2018 poslala njegova mama, poudarja, da je v zavod po navedbah pošte prispela 9. 3. 2018, njemu pa so jo izročili šele 12. 3. 2018. To je prva pisemska pošiljka v treh letih, ki ni prišla do tožnika, ko jo je prejel ZPKZ Maribor. Navedeno sta tožniku potrdila policista. Zadrževanje pisemske pošiljke, v kateri je bilo 20 EUR, je bilo po njegovem prepričanju neupravičeno. S tem v zvezi predlaga zaslišanje prič B.B., policistov Policijske postaje ... in uslužbencev pošte v .... Zaradi povedanega mu je nastala škoda. Odškodninski zahtevek uveljavlja za čas od 5. 4. 2018 do 5. 5. 2018, saj je s premestitvijo v poseben strožji režim prestajanja kazni zapora in njegovim podaljšanjem kršen 3. člen EKČP. A.A., ki je postopek vodila, je povzemala samo delne navedbe, ki prikazujejo tožnika, kot da ima neprimeren odnos do uslužbencev ZPKZ Maribor in ni vpogledala v celotno vsebino prijavnic z dne 11. 3. 2018 in 26. 3. 2018. Zaradi nedovoljenih obtoževanj uveljavlja še dodaten odškodninski zahtevek. Zatrjuje tudi, da mu ni bila dana možnost, da se izjasni o predlogu, zato je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, posledično sta bili kršeni 2. in 4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlaga, naj izpodbijani akt v celoti odpravi oziroma prepove izvajanja iz 98. a člena ZIKS-1 ter naj toženki in A.A., zaposleni na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, naloži plačilo odškodnine v višini 4.200,00 EUR od 5. 4. 2018 do 5. 5. 2018, A.A. pa še odškodnino v višini 3.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin, ki jih je tožnik pretrpel od 5. 4. 2018 do 5. 5. 2018 v prostorih pod sankcijo iz 98. a člena ZIKS-1, to je psihična, fizična in duševna prizadetost z nečloveškim in ponižujočim ravnanjem, česar A.A. z vodenjem predmetnega postopka ni preprečila. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo odgovarja, da tožnik kazni zapora ne prestaja več v ZPKZ Maribor, temveč je bil premeščen v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper, prereka tožbene navedbe in se sklicuje na ugotovitve izpodbijane odločbe.

5. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi in odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

K I. točki izreka:

6. Tožba zoper A.A. ni dovoljena.

7. V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. A.A., zaposlena na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, od katere tožnik prav tako terja plačilo odškodnine, je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdala izpodbijane odločbe. Izpodbijano odločbo, s katero je bil upravni postopek odločanja končan in s katero je bilo vsebinsko poseženo v tožnikov pravni položaj, izdala RS, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad. Zato je moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na A.A., na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 1 zavreči. K II. točki izreka

8. V preostalem delu je tožba utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izvršena pred vložitvijo predmetne tožbe, saj je bila sporna namestitev tožnika v poseben strožji režim datumsko opredeljena. Vendar je po presoji sodišča glede na naravo zadeve ter ob upoštevanju zatrjevane kršitve tožnikovih človekovih pravic in uveljavljanja njegovega odškodninskega zahtevka, tožnik izkazal pravni interes za vsebinsko obravnavo izpodbojne tožbe.

10. Sporna je odločitev toženke o namestitvi tožnika (obsojenca) v poseben strožji režim po 98. a členu ZIKS-1. Tožnik s tem v zvezi ugovarja, da niso bili podani pogoji za njegovo namestitev v poseben strožji režim ter zatrjuje, da mu v postopku ni bila omogočena pravica do izjave, posledično pa je prišlo do kršitve njegovih človekovih pravic.

11. Skladno z drugim odstavkom 98. a člena ZIKS-1 direktor zavoda namesti v poseben strožji režim tiste obsojence, ki: - so izrazito begosumni; - s svojim vedenjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda; - so nevarni ter ogrožajo življenje ali zdravje drugih; - ali so ogroženi, ker jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Toženka se je pri svoji odločitvi oprla na drugi alinejo te določbe.

12. ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev premeščanja obsojencev v strožji režim, kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 98. a člena ZIKS-1). V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri (le), ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen2. 13. Sodišče poudarja, da ukrep iz 98. a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev zavoda ter vzdržuje red in mir3. Navedeno izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva ob uveljavitvi možnosti določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom, ki jo je v ZIKS-1 zakonodajalec uvedel z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1E, Uradni list RS, št. 109/2012 z dne 31. 12. 2012).

14. Kot razlog za podaljšanje namestitve tožnika v poseben strožji režim v obravnavani zadevi toženka navaja tri dogodke, in sicer se sklicuje na: 1. uradni zaznamek vodje sprejemnega oddelka z dne 12. 3. 2018, iz katerega izhaja, da je tožnik 9. 3. 2018 neupravičeno obtoževal pravosodne policiste kraje denarja iz pisemske ovojnice, pri čemer je bil opozorjen na primeren način komunikacije z zaposlenimi, 12. 3. 2018 pa je dejansko prejel pismo njegove mame z bankovcem za 20 EUR; 2. zapis razgovora z dne 11. 3. 2018, iz katerega izhaja, da je socialni delavec zavoda na podlagi priglasnice opravil razgovor s tožnikom, v katerem se je ta neprimerno in nespoštljivo obnašal, prekinjal besedo delavcu zavoda ter kljub opozorilom zaposlenega na neprimerno vedenje in izražanje s tem nadaljeval; 3. tožnikovo prijavnico z dne 26. 3. 2018, naslovljeno na pristojno pedagoginjo, v kateri je tožnik zapisal: "zanima me, ki vi delate", "vise pa delate norca iz mene", "to je prvič in zadnjič in nikoli več ni treba hodit do mene, da ti je jasno, norca se delaj z drugim, ne z mano", "prepovedujem ti kakršno koli urejanje stvari za mene od 26. 3. 2018 naprej", "da je vam jasno, ti men ne boš kršila Ustave RS". Iz navedenih uradnih zaznamkov ter zapisov po oceni pritožbenega organa izhaja nespoštljiva komunikacija ter neprimerno in nedopustno obnašanje tožnika, ki je po mnenju pritožbenega organa huje moteče za zaposlene, saj to vpliva na nemoteno opravljanje njihovega dela ter posledično tudi na nemoteno delovanje in organizacijo v zavodu.

15. Vendar po presoji sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe s tem, ko se sklicuje na kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. Kot rečeno ukrep iz 98. a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev oziroma v konkretnem primeru naj bi se s tem ukrepom zagotovilo, da obsojeni tožnik s svojim vedenjem ne bi huje motil delavcev zavoda.

16. To pomeni, da mora organ v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem strokovne delavce zavoda motil s tako intenziteto, da je to resno vplivalo na izvajanje njihovega dela (na primer: z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev oziroma npr. da bi se mu pridružil pri takšnem vedenju še kakšen drug obsojenec), kar je terjalo tako ukrepanje, kakor je namestitev v poseben strožji režim. Takšne ocene pa niti prvostopenjski organ, niti pritožbeni organ v izpodbijani odločbi nista napravila, saj nista ocenila tožnikovega vedenja v luči povezave med zatrjevanimi dogodki in hujšo motnjo za delo osebja zavoda. V izpodbijani odločbi namreč ni obrazloženo, v čem se kaže zatrjevana hujša motnja pri delu delavcev zavoda oziroma na kakšen način je tožnikovo vedenje vplivalo na opravljanje dela delavcev zavoda in zakaj je takšno ravnanje opredeliti kot „hujšo motnjo“. Ker toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe takšne ocene oziroma povezave vedenja tožnika z določbo druge alineje drugega odstavka 98. a člena ZIKS-1 (hujše motenje delavcev zavoda) ni napravila, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Pri tem sodišče poudarja, da takšna odločitev sodišča (še) ne pomeni, da sprejeti ukrep v konkretnem primeru ni bil utemeljen, temveč da ga organ v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložil. Šele ko bo sprejeti ukrep namestitve tožnika v poseben strožji režim ustrezno obrazložen, bo namreč možno vsebinsko presoditi njegovo utemeljenost. 18. V ponovljenem postopku bo tako moral organ narediti povezavo med dogodki oziroma tožnikovim vedenjem v spornem obdobju in zaključkom, da takšno vedenje predstavlja hujšo motnjo za delavce zavoda oziroma delo organa, kar bo moral obrazložiti in natančno pojasniti, kot navedeno v 16. točki obrazložitve te sodne odločbe.

19. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zato tudi ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov z zaslišanjem prič.

21. V obravnavani zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, saj glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev pravil postopka za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. To pa pomeni, da tudi ni pogojev za odločanje o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode. Sodišče namreč o povrnitvi škode skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-14 odloči le v primeru odločanja v sporu polne jurisdikcije.

K III. točki izreka:

22. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, da je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika je toženka tožniku, ki se je v postopku zastopal sam, dolžna povrniti stroške v višini 15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. 2 Tako tudi: Upravno sodišče v sodbi I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, točka 11 obrazložitve. 3 Primerjaj: sodba Upravnega sodišča I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, točka 12 obrazložitve. 4 Prvi odstavek 67. člena ZUS-1 določa, sodišče s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu (…) povrne škoda.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia