Jedro

Kolikor ni drugače dogovorjeno sme posrednik, ki je dobil naročilo za posredovanje od obeh strank, zahtevati od vsake stranke samo polovico posredniškega plačila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. IX 1122/92 z dne 27.11.1992 delno v veljavi, tako da je toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 175.178,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1992 dalje, ter izvršilne stroške v znesku 3.647,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Zoper tako sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem v pravdi ni uspela. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je upravičena do povračila celotne provizije v višini 2 % od skupne vrednosti hiše in stanovanja. Tožeča stranka je posredovala za obe stranki menjalne pogodbe. Toženka je želela kupiti hišo, pri čemer ni imela denarja, pač pa je imela stanovanje. Hkrati se je želela izogniti plačilu davka, zato je bila sklenitev menjalne pogodbe zanjo edina rešitev. Med lastnikoma hiše in tožnico je bilo dogovorjeno, da bo stroške in provizijo v zvezi z menjalno pogodbo krila toženka. Iz cenika tožeče stranke izhaja, da pri menjavi nepremičnin znaša provizija za vsako pogodbeno stranko 2 %, in sicer ne le od vrednosti posamezne nepremičnine, kot to napačno zaključuje sodišče. Provizija se tudi običajno plačuje od vrednosti vseh nepremičnin, ki so predmet menjave. Tožeča stranka še navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 824. člena ZOR o povračilu stroškov posredniku. Stroški izdelave cenitvenih elaboratov niso stroški rednega poslovanja, kar izhaja tudi iz poslovnih običajev. Tožeča stranka je morala za uspeh posla angažirati izvedenca, s čimer je bila toženka seznanjena. Tudi določbo 6. točke menjalne pogodbe, da lastnika hiše plačata vse stroške do 1/4, toženka pa do 1/2 v okviru provizije, niso odraz prave volje strank. Dogovorjeno je bilo, da davek in stroške v celoti plača toženka, v interesu katere je bila sklenjena pogodba. Toženka se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da nikoli ni sklenila pogodbe o posredovanju. Sodišče ni obrazložilo, kdaj in kje je bila pogodba sklenjena ter kakšna provizija je bila dogovorjena. F. K. in M. J. le predvidevata, da je bila toženka zavezana k plačilu. Ni res, da je bila menjalna pogodba sklenjena izključno zato, da se je toženka izognila davku na dobiček od kapitala. Toženka se je izognila temu davku, F. K. in M. J. pa davku na promet nepremičnin. Toženka je plačala davek od prodaje stanovanja, čeprav sta kot formalna prodajalca nastopala F. K. in M. J.. Sodišče je napačno ugotovilo vzrok za sklenitev menjalne pogodbe. Toženka nadalje navaja, da je tožnik posredoval le pri prodaji hiše, menjalna pogodba pa je bila navidezna. Zapis menjalne pogodbe ni povzročil večjih stroškov, kot bi nastali z zapisom prodajne pogodbe. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s poslovnimi običaji, ki v času razmerja še niso obstajali. Tožeča stranka bi morala vedeti, da se pogodbe sklepajo pisno, da so dokazljive. Nevzdržno je tudi stališče, da se je toženka s podpisom "Potrdila in dogovora" strinjala s plačilom provizije. Za ta zapis sploh ni vedela, dokler ga ni M. J. predložila sodišču. Na osnovi tega dogovora se je toženka zavezala F. K. in M. J. povrniti stroške, ki bi jima nastali poleg provizije. Navaja še, da je slednjima sodišče pripisalo izjave, ki jih kot priči nista podala. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi toženke Sodišče prve stpopnje je pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o posredovanju in da je posredovanje tožeče stranke pripeljalo do sklenitve menjalne pogodbe med F. K. in M. J. (lastnikoma hiše) ter toženko (lastnico stanovanja). Zato toženka tožeči stranki dolguje plačilo. Kje, kdaj in v kakšni obliki je bila pogodba sklenjena v zadevi ni odločilnega pomena. Prav tako ni odločilno, ali sta se stranki dogovorili za plačilo, saj je posrednik upravičen do plačila, četudi ni bilo dogovorjeno (1. odstavek 822. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/89 - 57/89). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka res oglasila na oglas tožeče stranke za prodajo hiše F. K. in M. J.. Vendar ni imela denarja za nakup, zato pa je prodajala stanovanje. Tako je bila prav s posredovanjem tožeče stranke sklenjena pogodba med F. K. in M. K. ter toženko. Sodišče druge stopnje meni, da pri tem niti ni odločilno, ali je bila menjalna pogodba le navidezna in je v resnici šlo za prodajno pogodbo, temveč je bistvenega pomena, da je do sklenitve pogodbe lahko prišlo le na način, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, za kar pa je bilo potrebno, da je tožeča stranka posredovala tudi za toženko. Glede dogovora med strankami menjalne pogodbe o plačilu stroškov so navedbe toženke med seboj v nasprotju. Ta dogovor za razmerje med pravdnima strankama itak ni odločilen, vendar, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v zvezi z izpovedjo prič F. K. in M. J., potrjuje, da so se dogovorili, da plača provizijo vsak zase, in da drži izpoved, da je toženkin mož povedal, da mora plačati provizijo. Takšnih izjav sodišče ni "pripisalo" pričam, kot v pritožbi trdi toženka, temveč izhajajo iz zapisnikov na listovnih številkah 53 in 54. Sodišče druge stopnje dodaja še, da plačilo provizije ni odraz morebitnih večjih stroškov zaradi zapisa menjalne pogodbe, temveč gre za nagrado za posredovanje. O pritožbi tožeče stranke Prav tako se sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini provizije, ki jo je dolžna plačati toženka. Na podlagi določbe 1. odstavka 825. člena ZOR sme posrednik, ki je dobil naročilo obeh strank, kolikor ni drugače dogovorjeno, zahtevati od vsake stranke samo polovico posredniškega plačila. Sodišče prve stopnje drugačnega dogovora med strankama ni ugotovilo. Ugotovilo pa je, da sta lastnika hiše tožeči stranki plačala provizijo v višini 2 % od vrednosti hiše, kar kaže, da cenika tožeče stranke ni mogoče razlagati, kot trdi sama, in da je toženka dolžna plačati le še preostanek provizije, to je 2 % od vrednosti stanovanja, ter davek od tega zneska. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 824. člena ZOR in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov cenitve. Sicer velja ponovno poudariti, da določilo v pogodbi med toženko in lastnikoma hiše ne veže tožeče stranke, vendar hkrati dokazuje, da posebnega dogovora o povračilu stroškov med pravdnima strankama ni bilo. Nasprotnega tožeča stranka ni dokazala niti ni navajala dejstev, s katerimi bi utemeljevala plačilo stroškov cenitve na drugi podlagi. Tudi sklicevanje na dogovor med toženko in lastnikoma hiše, sklenjen pred sklenitvijo menjalne pogodbe, pri sodišču druge stopnje prav zato ne more zbuditi dvoma o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni zavrnitvi tega dela zahtevka. Če sodišče na katero od pritožbenih navedb ni posebej odgovorilo, je ravnalo tako, ker v zadevi ni odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo nobenega od pritožbenih razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.