Jedro

V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.

Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I.Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 522,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2018 do plačila in za plačilo 3.867,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2019 do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 45.390,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

-od zneska 45.350,83 EUR od 10. 4. 2021 do plačila ter

-od zneska 40,00 EUR od 2. 1. 2023 do plačila.

III.Tožeča stranka nosi 91 % pravdnih stroškov, tožena stranka pa 9 %.

2.Na predlog tožnice z dne 10. 3. 2025 je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 4. 4. 2025 zgornjo sodbo v III. točki izreka popravilo tako, da se sedaj glasi: "III. Tožena stranka nosi 91 % pravdnih stroškov, tožeča stranka pa 9%."

3.Zoper sodbo se je pritožila toženka in priglasila stroške pritožbenega postopka, tožnica pa je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Glede na nedvoumne pritožbene razloge zoper dele izpodbijane odločbe, v katerih ni uspela, je višje sodišče pritožbeno izjavo toženke, da vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, štelo, da toženka s tem I. in III. točke izreka sodbe ne izpodbija (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP).

6.Tožnica je od odstopnice, družbe A., d. o. o., (v nadaljevanju: A. oziroma odstopnica), prevzela zapadle terjatve do toženke v višini 49.740,23 EUR (Pogodba o odstopu terjatve z dne 8. 12. 2022 v znesku 49.740,23 EUR, priloga A5). Terjatve izvirajo iz izvedbe betonskih talnih plošč v hali objekta B., kar naj bi A. izvedla po naročilu toženke. Toženka je bila o odstopu obveščena.

7.Med družbo A. in toženko je bila sklenjena podjemna pogodba, pri kateri je A. nastopala kot podjemnik (izvajalec), toženka pa kot naročnik1. Vrednost pogodbenih del je znašala 130.639,50 EUR. Poleg tega je A. prevzela tudi izvedbo talne plošče in talne obloge ter risanje označb v hali C. po ponudbi 123-19. Prevzeta dela je v celoti in kvalitetno izvedla ter toženki izstavila tri račune, ki so predmet tega postopka: začasno situacijo št. 180207- 8 z dne 15. 11. 2018 za znesek 37.000,00 EUR z datumom zapadlosti 23. 11. 2018, račun št. 190071-19 z dne 24. 4. 2019 za znesek 3.867,20 EUR z datumom zapadlosti 9. 5. 2019 (po ponudbi 123-19), in začasno situacijo št. 210045-21 z dne 25. 3. 2021 za znesek 70.350,83 EUR z datumom zapadlosti 9. 4. 2021 (za izvedbo betonske talne plošče).

8.Toženka je ugovarjala (1) zastaranje terjatev, (2) da se bo vrednost del v višini 100.000,00 EUR kompenzirala z nakupom nepremičnine v lasti toženke (čeprav do dokončnega dogovora ni prišlo), in (3) da so imela izvedena dela stvarne napake.

9.Bistvo pritožbe je v izpodbijanju ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, povezanih z zastaranjem terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bila dela končana bistveno pred datumom izdaje situacije. Končna situacija z dne 22. 2. 2019 je bila zavrnjena z dopisom z dne 10. 9. 2019, po tem pa je družba A. šele marca 2021 izdala popravljeno situacijo, ki je predmet tega spora. Ker izrecnega dogovora o podaljšanju roka plačila ali o odlogu plačila ni bilo, sodišče ni moglo zaključiti, da je bil med pogodbenicama določen nov rok za plačilo, kot je to trdila tožnica. Zastaranje zaračunanega zneska iz situacije 210045-21 z dne 25. 3. 2021 je torej začelo teči pred njeno izstavitvijo, najkasneje aprila 2019.

10.Izjavo iz dopisa toženke z dne 10. 9. 2019 je sodišče prve stopnje štelo za pripoznavo dolga v višini, ki izhaja iz dopisa. Ob upoštevanju vmesnega zadržanja zastaranja zaradi epidemije covid-19 (zaradi česar so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ), se je po pravilu iz drugega odstavka 361. člena OZ zastaralni rok podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire za 81 dni in od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 še za 77 dni, in se je iztekel 16. 2. 2023. Ker do vložitve predloga za izvršbo 13. 1. 2023 zastaranje pripoznane terjatve v višini 45.350,83 EUR ni nastopilo, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Skupaj z obrestmi je sodišče tako toženki naložilo v plačilo 45.350,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2021 dalje.

11.Toženka se v pritožbi strinja, da je pravilna presoja, da je zastaranje v konkretnem primeru pričelo teči najkasneje aprila 2019 in da zatrjevanega dogovora o podaljšanju roka ali odlogu plačila ni bilo, s kasnejšo izstavitvijo računa pa da ni mogoče podaljšati zastaralnega roka. Meni pa, da je nepravilen zaključek, da je z dopisom toženke z dne 10. 9. 2019 prišlo do pripoznave dolga in s tem posledičnega pretrganja zastaranja. Trdi, da iz dopisa ne izhaja jasna, nepogojna in določna pripoznava dolga, ki bi jo lahko šteli za pretrganje zastaranja.

12.Sodišče prve stopnje je izjavo toženke pravilno štelo za pripoznavo dolga. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati na to, da celo podpis IOP obrazca s strani dolžnika ne pomeni konkludentne pripoznave, saj da opisano dejanje nikakor nima enake sporočilne vrednosti kot npr. plačilo ali zavarovanje. Pritožba se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 21/2022 z dne 15. 2. 2023, v kateri je bilo predmet odločanja vprašanje, ali je podajo predloga zaključnega računa občine s strani zakonitega zastopnika mogoče šteti za konkludentno ravnanje, ki pomeni odobritev posla, sklenjenega po nepooblaščeni osebi, in s tem za pripoznavo dolga, ki ima za posledico pretrganje zastaranja. V tej zadevi namreč sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.

13.Posledično so nerelevantne pritožbene trditve, da evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvoumni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Dopis iz priloge A20 tega spisa, naslovljen kot "Zavrnitev vašega računa 190023-19," namreč ni računovodska listina, pač pa jasno sporočilo toženke odstopnici o tem, kakšna je bila celotna vrednost sanacije (131.407,00 EUR), kolikšen je znesek že izstavljenega računa (24.056,14 EUR) in pa, da s strani odstopnice pričakuje račun za celotno vrednost v višini 107.350,83 EUR, kar je prav razlika med celotno in že plačano vrednostjo posla. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da če dolžnik v pripoznavi določi višino obveznosti, velja pripoznava do te višine.

14.Tudi po stališču višjega sodišča okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost (pritožba se sklicuje na te besede Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 7/2019 z dne 12. 4. 2019), a je ne glede na to neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na umestitev terjatve v računovodske izkaze, podajo predloga zaključnega računa in njegov sprejem, saj to v tej zadevi ni primer.

15.Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo VSL II Cp 956/2022 z dne 5. 10. 2022, da se mora izjava nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, saj iz zgornjega dopisa izhaja prav priznanje še odprtega dolga (določeno dejstvo) in posledice, ki je v tem, da toženka pričakuje izstavitev računa, ki bo vseboval prav znesek, ki ga je dolžna. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na sodbo VSL II Cp 1861/2021 z dne 30. 3. 2022 o zmotnosti stališča, da je s predlogom za obročno plačilo toženka priznala tako temelj kot višino dolga. V tej zadevi predloga za obročno plačilo ni bilo, prav tako so bili izključeni roki in pogoji, katerih učinki naj bi izključevali možnost pripoznave dolga, kot trdi pritožba.

16.Toženka je v dopisu navedla, da pričakuje račun za celotno vrednost 107.350,83 EUR, od česar je bilo že zaračunanih 37.000,00 EUR in plačanih 25.000,00 EUR avansa. V pritožbi pa niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je po izdaji tega dopisa odstopnica 25. 3. 2021 izdala popravljeno situacijo v znesku 45.350,83 EUR, kar je točno toliko, kolikor znaša razlika od priznanega dolga odšetih oziroma uveljavljanih zneskov (37.000,00 EUR in plačanih 25.000,00 EUR avansa).

17.Po stališču pritožbe naj bi bil materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zastaranje kljub temu, da so od pripoznave 10. 9. 2019 do vložitve predloga za izvršbo 13. 1. 2023 pretekla več kot tri leta, ni nastopilo zaradi vmesnega zadržanja teka zastaranja zaradi epidemije covid-19. Meni, da sama razglasitev epidemije v konkretnem primeru ne more per se privesti do zaključka, da je bilo zastaranje terjatve zadržano in izpostavlja, da tožnica niti ni zatrjevala takšnih nepremagljivih ovir, zaradi katerih kot posamezna nosilka materialne pravice ne bi mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, medtem ko je materialno pravo skladno z razpravnim načelom mogoče aplicirati le na zadostne trditve posamezne stranke, ki jih v konkretnem primeru sploh ni bilo.

18.Vendar je na zgornjo tezo odgovorilo že VS RS v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023, na katerega se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje. Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja,2 presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna,3 kar je Vrhovno sodišče v sklepu tudi izčrpno pojasnilo. Vpliv epidemije in ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države - tudi sodišč, je namreč tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba te iste okoliščine (vis a vis interventni ureditvi teka procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov) prepoznati kot pomembne tudi za imetnike zastarljivih terjatev pri vprašanju teka zastaralnega roka (v okviru 360. člena OZ), ob nadaljnjem pogoju, da je bil zaradi epidemije covid-19 in v zvezi z njim sprejetimi ukrepi položaj imetnikov teh pravic v bistvenem enak. Nadalje je Vrhovno sodišče zaključilo, da četudi je torej upnik (v tej zadevi je to tožnica) imel na voljo skoraj pet let za sodno uveljavitev terjatve, je razumno sklepanje, da s sprejetimi ukrepi in v zvezi z njimi nastalo situacijo ni mogel računati, pravico pa ima zastaralni rok v celoti izrabiti. V tem sta si bila torej položaja obeh skupin imetnikov pravic enaka.

21.Z zgornjo razlago se poleg sodišča prve stopnje strinja tudi višje sodišče. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tudi v primeru, ko je posamezna odločba Vrhovnega sodišča postala del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako sodno prakso. Dodati gre le še, da je tudi Vrhovno sodišče pri svoji presoji upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1177/12 z dne 28. 5. 2015, na katero se sklicuje pritožnica in v kateri je to razsodilo, da gre pri nepremagljivih ovirah iz 360. člena OZ za pravni standard, ki ga mora v vsakem primeru posebej napolniti sodišče. Na to je višje sodišče odgovorilo z že zgoraj povzetimi razlogi o tem, da je vpliv epidemije in ukrepov tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov in je isto treba prepoznati pri imetnikih zastarljivih terjatev in vprašanju teka zastaralnega roka. Razlogovanje toženke, da sama razglasitev epidemije v konkretnem primeru ne more per se privesti do zaključka, da je bilo zastaranje terjatve zadržano, je zato neutemeljeno, tudi če gre za gospodarske družbe, ki so posebej specializirane za uveljavljanje terjatev pred pristojnimi organi, na kar se sklicuje pritožnica. Načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) nalaga, da mora obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, kadar se v bistvenem enaki položaji urejajo različno, konkretnejših trditev o položaju pravnih nasproti fizičnim osebam pa pritožnica ni podala.

22.S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnici, ki je na pritožbo odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožnici 1.125 točk, za pavšalne izdatke v višini 2 oziroma 1 % od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT) pa 21,25 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 839,05 EUR. Toliko ji mora tožnica plačati v 15 dneh.

-------------------------------

1Prim. 619. člen Obligacijskega zakonika - OZ.

2Juhart, M., Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki, TFL Vsebine/Pravni članki, Tax-Fin-Lex, 2020.

3Prim. 23. točko obrazložitve sklepa VS RS III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.

4Prim. 30. točko obrazložitve.