Jedro

V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče podati ugovora po poteku roka. Republika Slovenija ni pojem, temveč je kot država pravna oseba, ki je nosilec pravic in obveznosti, s tem pa ima tudi sposobnost biti stranka v sodnem postopku. Dolžnik je fizična oseba, ki je tudi samostojni podjetnik, zato ni jasno, zakaj pritožnik meni, da zoper njega ne bi bilo dovoljeno voditi postopka osebnega stečaja. Prebivališče stečajnega dolžnika je v Ljubljani, tam je tudi njegov poslovni sedež. Zato je za odločanje v tem postopku pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je tudi izdalo izpodbijani sklep. Pritožnik se tudi moti, ko navaja, da je edini zakon o obdavčenju v Republiki Sloveniji Zakon o davku na dodano vrednost, saj imamo še druge davčne zakone, kot npr. o dohodnini, o davku od dohodka pravnih oseb. Predpis, ki ureja pobiranje davkov in tudi prispevkov, pa je Zakon o davčnem postopku, ki seznamu izvršilnih naslovov daje moč izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, ki je tudi samostojni podjetnik, za upravitelja je imenovalo F. P. in ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da vlaga ugovor po izteku roka in zahtevo za ustavitev postopka. Ugovor vlaga zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja fizične osebe, ki ne more biti dolžnik na podlagi zakona. Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za njegovo izdajo na podlagi zakona, na predlog Republike Slovenije, ki ni upnik na podlagi zakona, upnikova terjatev pa ne obstaja. Zahteva tudi ustavitev postopka, ki nima podlage v zakonu. Republika Slovenija je le pojem, torej ne more biti upnik fizične osebe, domnevne terjatve zato niso mogle nastati, zato je postopek nedopusten. Sodišče je dolžnika pozvalo, naj se izjavi o predlogu predlagatelja. Republika Slovenija je le pojem, ki označuje državno ureditev na ozemlju znotraj meja države, ni pa upravičeni predlagatelj na podlagi prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP. V izpodbijanem primeru ne gre za davčno napoved, edini zakon o obdavčenju v Sloveniji pa je Zakon o davku na dodano vrednost, ta pa ne določa, da se o davku odloča z davčno odločbo. Seznam izvršilnih naslovov z dne 7.11.2016 tako nima materialnopravne podlage v zakonu o obdavčenju. Republika Slovenija, ki ne posluje, ne more biti upnik na podlagi zakona in ne upravičeni predlagatelj. Založitev predujma iz proračuna je nezakonita. Sodišče bi moralo zato predlog zavreči in postopek ustaviti.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kaj naj bi v vloženi pritožbi predstavljalo ugovor po izteku roka in kaj pritožbo, niti ni jasno. Pritožniku pa višje sodišče pojasnjuje, da v postopku zaradi insolventnosti, kar je tudi postopek osebnega stečaja (5. člen Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti – ZFPPIPP), ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (2. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Kdor je zamudil rok, v katerem bi moral podati svojo vlogo ali ugovor, tega po poteku roka ne more več dati ali vložiti (3. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče podati ugovora po poteku roka. Na možnost vložitve ugovora v roku 15 dni od prejema upnikovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja je bil pritožnik opozorjen v pozivu dolžniku z dne 2.12.2016, ki ga je skupaj z upnikovim predlogom prejel 6.12.2016. Zato je višje sodišče dolžnikovo vlogo v celoti obravnavalo kot pritožbo.

6. Republika Slovenija ni pojem, temveč je kot država pravna oseba, ki je nosilec pravic in obveznosti, s tem pa ima tudi sposobnost biti stranka v sodnem postopku. Finančna uprava, ki je konkretni upnik v tej zadevi, je organ v njeni sestavi. Upnik je tako v konkretnem postopku Republika Slovenija kot pravna oseba.

7. Postopek osebnega stečaja je dovoljeno voditi nad premoženjem vsake fizične osebe (1. odstavek 381. člena ZFPPIPP), kar velja tudi za samostojnega podjetnika. Dolžnik je fizična oseba, ki je tudi samostojni podjetnik, zato ni jasno, zakaj pritožnik meni, da zoper njega ne bi bilo dovoljeno voditi postopka osebnega stečaja. Prebivališče stečajnega dolžnika je v Ljubljani, tam je tudi njegov poslovni sedež. Zato je za odločanje v tem postopku pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (51. in 52. člen ZFPPIPP), ki je tudi izdalo izpodbijani sklep.

8. Predlog za začetek stečajnega postopka, tudi postopka osebnega stečaja, je upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 383. člena ZFPPIPP). V kolikor pritožnik meni, da bi bil upravičen do odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek postopka osebnega stečaja (v pritožbi to omenja, njegove navedbe glede tega pa niso jasne), mu višje sodišče pojasnjuje, da se določba 236. člena ZFPPIPP, ki ureja to pravico, v postopku osebnega stečaja ne uporablja (1. točka 2. odstavka 383. člena ZFPPIPP). Tudi če bi tak predlog podal pred izdajo sklepa o začetku postopka osebnega stečaja, bi bil predlog kot nedovoljen zavržen.

9. Predlagatelj postopka je tudi izkazal, da je upnik stečajnega dolžnika, saj je predložil seznam izvršilnih naslovov. Seznam izvršilnih naslovov, ki vsebuje tudi vse potrebne sestavine, je v skladu z 9. točko 2. odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku izvršilni naslov. To pa pomeni, da je upnikova terjatev iz naslova davkov in prispevkov dokazana celo z večjo stopnjo, kot pa je verjetnost, ki jo kot del legitimacije predlagatelja postopka osebnega stečaja predvideva navedeni 231. člen ZFPPIPP. Pritožnik se tudi moti, ko navaja, da je edini zakon o obdavčenju v Republiki Sloveniji Zakon o davku na dodano vrednost, saj imamo še druge davčne zakone, kot npr. o dohodnini, o davku od dohodka pravnih oseb. Predpis, ki ureja pobiranje davkov in tudi prispevkov, pa je Zakon o davčnem postopku, ki seznamu izvršilnih naslovov daje moč izvršilnega naslova.

10. Dolžnik v pritožbi niti ne navaja, da morda ne bi bil insolventen. Pri tem pa je dolžniku tudi treba pojasniti, da bi lahko dejstvo, da morda upnikova terjatev ne obstaja, uveljavljal le z ugovorom proti upnikovemu predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, ki pa ga ni vložil. Ker je to možnost zamudil, tega niti ne more nadomestiti z navedbami v pritožbi. Te so tudi delno nejasne, kot je pravilno opozoril tudi upnik. Upnik je tudi založil zakonsko predpisan predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v smislu 233. člena ZFPPIPP. Pri tem niti ni jasno, zakaj pritožnik meni, da tega ni storil upravičeno in zakaj naj bi to plačilo imelo naravo nedovoljene državne pomoči. Ne gre namreč za nikakršno državno pomoč, temveč za obveznost stranke – predlagatelja stečajnega postopka, ki je nujna za zagotovitev poplačila vsaj minimalnih stroškov postopka.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe in opravilo tudi preizkus sklepa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o Pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.