Jedro

Ker akt tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih in iz njega tudi ni razvidno, da so bila ta dejstva presojana, gre za akt z bistvenimi pomanjkljivostmi in ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Celju, št. U 836/96-15 z dne 15.5.2001 se razveljavi in sklep tožene stranke z dne 30.4.1996 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti sklepu tožene stranke z dne 30.4.1996. S tem sklepom je tožena stranka na podlagi 35. člena Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Uradni list RS, št. 18/76 in 8/90, v nadaljevanju ZUZIO) odvzela tožeči stranki status podjetja za zaposlovanje in usposabljanje invalidov. Ta status je tožeča stranka pridobila na podlagi sklepa tožene stranke o soglasju z dne 12.3.1992. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v skladu s pooblastilom 35. člena ZUZIO strokovna komisija pri Ministrstvu RS za delo, družino in socialne zadeve za ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa podjetja za usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb (v nadaljevanju komisija) dne 28.12.1995 opravila pri tožeči stranki strokovni nadzor in preverila pogoje za ohranitev statusa podjetja za zaposlovanje invalidov. Pri tem je ugotovila, da podjetje zaposluje 36 delavcev, od tega jih ima status invalida 14 delavcev, kar pomeni 38,90 % vseh delavcev. Enega invalida je imela tožeča stranka na usposabljanju, tako da skupni delež invalidov znaša 41,6 %, kar pomeni, da tožeča stranka izpolnjuje ta pogoj za ohranitev statusa invalidskega podjetja. Komisija je še ugotovila, da je osnovna dejavnost podjetja tiskanje neskončnih obrazcev, kjer pa so zaposleni neinvalidni delavci. Invalidni delavci pri tožeči stranki opravljajo stransko dejavnost, kot je pakiranje, lepljenje itd. Tožeča stranka nima oblikovane posebne službe, ki bi se ukvarjala z invalidsko problematiko, niti ne sodeluje s strokovnimi institucijami. Zato je komisija predlagala toženi stranki izdajo sklepa, ki je predmet tega upravnega spora. Sodišče prve stopnje sicer meni, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje glede števila zaposlenih invalidov (nad 40 %), ni pa več izpolnjevala drugih kriterijev, ki prav tako vplivajo na status invalidskega podjetja. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni ugovor, da pogoje za izdajo soglasja za pridobitev statusa invalidskega podjetja ureja 569. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Menilo je, da morajo biti izpolnjeni vsi kriteriji kumulativno, torej, da je v takšnem podjetju zaposlenih najmanj 40 % invalidov in da takšno podjetje opravlja gospodarsko dejavnost za poklicno usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb. Ob izpolnjevanju teh pogojev pa je treba pridobiti še soglasje vlade. Ker pa je v obravnavanem primeru prenehal predvsem pogoj, ki je socialne narave ter specifičnost zaposlenih delavcev, po mnenju sodišča prve stopnje ni bilo nobene pravne podlage, da bi bila tožeča stranka še naprej deležna posebne obravnave in pomoči države, še zlasti, ker sklep tožene stranke na samo pravno oblikovanost podjetja ni imel nikakršnega vpliva. Tožeča stranka je še naprej opravljala svojo dejavnost, z izpodbijanim sklepom pa so ji bile odvzete le bonitete, ki izhajajo iz posebnega statusa. V nadaljevanju je sicer pritrdilo tožbenemu ugovoru, da iz sklepa tožene stranke ni razvidno, katerega od pogojev iz 30. in 32. člena ZUZIO tožeča stranka naj ne bi več izpolnjevala, vendar je komisija v posebnem postopku ugotovila, da pogoji za status invalidskega podjetja niso več izpolnjeni in da zato tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni bila niti dolžna tega obrazlagati. Ker gre pri sklepu tožene stranke za izpodbijanje dokončnega posamičnega akta, ki nima pravne narave upravne odločbe, tudi ni nujno, da je obrazložen. Pri tem se strinja, da niti v ZGD in tudi ne v ZUZIO za preklic soglasja ni pooblastila, vendar tako pooblastilo izhaja že iz pristojnosti upravnega organa, da opravlja nadzorstvo nad delom in poslovanjem invalidskih delavnic in namensko porabo sredstev, do katerih so upravičene. Zato odvzem statusa invalidskega podjetja pravno tudi ni nedopusten.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in v celoti odpravi sklep tožene stranke ter ji naloži stroške upravnega spora. Uvodoma navaja, da bi morala tožena stranka svojo odločitev o odvzemu statusa podjetja za usposabljanje in zaposlovanje invalidov izdati v obliki odločbe, saj gre za upravno stvar, v kateri je odločala o pravici pravne osebe. Nobena od določb ZUZIO pa toženi stranki ne daje pooblastila za odločanje o odvzemu statusa, pač pa le za dajanje soglasja. Ker pa gre za upravno stvar, bi morala tožena stranka izvesti poseben ugotovitveni postopek po 142. in 143. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Del postopka je izvedla le komisija, ki pa tožeči stranki ni dala temeljne procesne pravice, da se izjavi o vseh odločujočih okoliščinah in dejstvih, ki so ugotovljene v postopku. Tožeča stranka je dala pripombe na zapisnik komisije z dne 28.12.1995, zapisnika z dne 14.1.1996, iz katerega naj bi izhajalo, da ne izpolnjuje pogojev, pa ni nikoli dobila. Da ne izpolnjuje pogojev, je ugotovila šele iz akta, ki ga izpodbija v tem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje pa opira svojo odločitev prav na zapisnik z dne 14.1.1996. Pri tem sodišče prve stopnje pozablja, da je izpodbijano odločbo izdala tožena stranka in ne komisija. Izpodbijani akt ima takšne pomanjkljivosti, da njegove zakonitosti sploh ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je invalide ne samo zaposlovala, pač pa tudi usposabljala. Sodišče prve stopnje pravno zmotno ugotavlja, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za invalidsko podjetje, ker tega statusa zaradi dobrih finančnih rezultatov ne potrebuje. To je nesmisel, saj cilj tega statusa ni predstečajno stanje, ampak le omogočanje enakega položaja v gospodarski tekmi tudi tistim podjetjem, ki zaposlujejo predpisano število invalidov ter s tem povečuje možnost zaposlovanja invalidov. Podrejeno tožeča stranka tudi meni, da kriterija iz 569. člena ZGD nista kumulativna, saj ta določba ne predstavlja razmerja med številom invalidov, ki se usposabljajo in invalidov, ki so zaposleni, pač pa predpostavlja gospodarsko, ne pa izobraževalno dejavnost invalidskega podjetja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna pritožbena trditev, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločala o pravici tožeče stranke, saj ima obstoj statusa invalidskega podjetja za tožečo stranko določene posledice, zlasti davčne. Z davčnimi olajšavami (odločanje o davčnih zadevah pa je v javnem interesu), ki so tudi po oceni ustavnega sodišča (U-I-92/92) skladne z načelom enakosti pred zakonom, se invalidskim podjetjem izenačuje njihov položaj na tržišču z drugimi, ker bi bila drugače zaradi večjih stroškov za zaposlovanje invalidov v podrejenem položaju oziroma jim priznavajo še dodatno stimulacijo, brez katere podjetniki za dodaten napor pri zaposlovanju invalidov, ki je prav tako v javnem interesu, ne bi bili zainteresirani. Namen pospeševanja zaposlovanja invalidov pa je v tem, da se z integracijo v delovnem okolju invalidi tudi sami preživijo.

Odločanje o tem, ali lahko neko podjetje posluje kot invalidsko podjetje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravna stvar, saj gre za odločanje o konkretni zadevi s področja upravnega prava, v njej pa je tudi prisotna in izražena javna korist. Kadar pa državni organi v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov ali pravnih oseb, se njihove odločitve, ob uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), štejejo za odločbe, ne glede na to, kako se ti akti imenujejo.

Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in preudarki, ki so organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stranka v postopku ima pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je odločba pomanjkljiva in nima take vsebine, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Odločba tožene stranke, s katero je bilo tožeči stranki onemogočeno nadaljnje poslovanje kot invalidsko podjetje (oziroma ji je bil odvzet status invalidskega podjetja, kot navaja izpodbijani sklep) navedenih sestavin nima. Odločba se sklicuje na določbe ZUZIO in le na ugotovitve komisije o opravljenem strokovnem nadzoru, da tožeča stranka ne izpolnjuje več pogojev za navedeni status. Odločba je bila sprejeta tudi na podlagi nepravilno navedene zakonske podlage.

Ugotovitve komisije, pa niso vse, vsaj tako izhaja iz zapisnikov komisije, za odvzem statusa negativne (zadostno število zaposlenih invalidov), nekatere ugotovitve (očitek o dobrem finančnem poslovanju tožeče stranke) pa pravno za odvzem statusa niti niso relevantne.

Tožena stranka nadalje za samo odločitev ni navedla niti dejstev, na podlagi katerih je napravila sklep, da je pobuda komisije utemeljena za odvzem statusa. Tako ni navedla, kakšno vsebino je dala ugotovitvam komisije in zgolj s sklicevanjem nanjo ni zadoščeno zahtevi po navedbi preudarkov, ki so jo vodili pri odločanju. Zato je bila z izpodbijano odločbo kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS). S tem, ko je sodišče prve stopnje v upravnem sporu s presojo zapisniških ugotovitev komisije samo opredelilo določena dejstva in na tej podlagi presojalo zakonitost upravne odločbe, je tudi to sodišče kršilo določbo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS. Z uporabo zapisnikov komisije ni mogoče dopolnjevati razlogov v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi. Samo tako je omogočena kontrola o tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis. Samo tako je stranki dana možnost, da v upravnem sporu, torej sredstvom, ki ji je na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori.

V novem postopku bo morala tožena stranka v odločbi konkretno navesti, zaradi katerih ugotovljenih dejstev je odločila o stvari in navesti odločilne razloge za svojo odločitev. Ker izpodbijani akt nima razlogov o odločilnih dejstvih in iz njega tudi ni razvidno, da so bila ta dejstva sploh presojana, gre za akt z bistvenimi pomanjkljivostmi in ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Zato bi ga moralo po določbi 1. odstavka 35. člena ZUS odpraviti že prvo sodišče. Ker tega ni storilo je kršilo navedeno postopkovno določbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo prve stopnje in tudi odpravilo izpodbijano odločbo.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta. Zato skladno z določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške.