Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik vpisan v ECL kot deklarant. To pa pomeni, da ima, skladno z določbo 143. člena CZ, na katero se sklicuje že tožena stranka v odgovoru na tožbo, nedvomno položaj carinskega dolžnika in s tem položaj zavezane stranke v tem postopku. Tožena stranka mu tudi pravilno pojasni, da je ustrezna sprememba roka za naknadni obračun carine začela veljati, preden je prejšnji, enoletni rok za naknadni obračun potekel in da zato nima prav, ko trdi, da po poteku enoletnega roka naknadni obračun ni bil več dopusten.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinskega urada A z dne 26. 2. 2001, po kateri se blago, ki je bilo z enotno carinsko listino (v nadaljevanju: ECL) z dne 26. 11. 1998 Carinske izpostave Terminal A sproščeno v prost promet, uvrsti namesto v tarifno oznako 1101 00 110 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju: KNCT), v tarifno oznako 1101 00 150 s carinsko stopnjo 5,3 %, tožeči stranki pa naloži v plačilo razliko v carini v znesku 48.396,00 SIT in posebno dajatev za uvoz kmetijskih proizvodov v znesku 556.150,00 SIT, kar znese skupaj 604.546,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka za prejemnika - družbo AAA d.d. iz B, z ECL prijavila za sprostitev v prost promet 24.500 kg bele moke tip 550 iz trde pšenice v vrednosti 63.455,00 ATS in ga uvrstila v tarifno oznako 1101 00 110 KNCT. Pri naknadni kontroli pri prejemniku pa je bila ugotovljena nepravilna uvrstitev blaga v tarifno oznako, saj se pod navedeno oznako uvršča samo moka, ki je narejena iz trde pšenice vrste "Triticum durum", kar pa uvožena pšenica ni in bi zato morala biti uvrščena v tarifno oznako 1101 00 150, kar izhaja tudi iz avstrijskih dokumentov. Zato je po presoji tožene stranke prvostopni carinski organ utemeljeno izdal odločbo, s katero je uvoženo pšenico uvrstil v pravilno tarifno oznako, in tudi, ko je naložil tožnici v plačilo znesek premalo plačane carine iz tega naslova. Pravilno pa ji je po presoji tožene stranke naložil v plačilo tudi posebno dajatev za uvoz kmetijskih proizvodov, ki ji tožnik nasprotuje v pritožbi in navaja, da je bila prejemniku blaga izdana odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, s katero mu je bil dovoljen uvoz blaga, za katerega se plačuje uvozna dajatev v višini 5,3 %, kot je določena z Uredbo o določitvi carinskih kvot za leto 1998 po Splošnem sporazumu o carinah in trgovini (Uradni list RS, št. 79/97, dalje uredba). V tem pogledu ugotavlja, da lahko carinski organi na podlagi 1. odstavka 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, dalje CZ) preverijo carinsko deklaracijo tudi po prepustitvi blaga, in sicer do poteka rokov iz 9. člena istega zakona. Nadalje CZ v 1. odstavku 48. člena določa, da carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo skladno s podzakonskim aktom tako, da izpolnjena deklaracija vsebuje vse podatke, ki so potrebni za izbran carinski postopek in jo podpiše. Obliko in način izpolnjevanja carinske deklaracije določa Pravilnik o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95, 68/96, dalje pravilnik) in na tej podlagi se izpolnjuje tudi ECL za sprostitev blaga v prost promet. Po 25. členu pravilnika se v polje 39, ko gre za kontingente in kriterije, ki jih predpiše Vlada RS in se na tej podlagi uporablja znižana carinska stopnja ali stopnja prosto, vpiše štirimestna šifra. V 7. členu je tudi izrecno predpisano, da je potrebno ob vložitvi ECL priložiti dokumente, na osnovi katerih se oprostitve ali druge carinske ugodnosti uveljavljajo. Z uredbo pa je tudi določeno, da se za blago v okviru kvot oziroma za uveljavljanje plačila dajatev v višini po uredbi, pri uvozu takšnega blaga v polje 39 ECL vpiše štirimestno šifro 5002. Za uveljavljanje omenjene ugodnosti bi bilo torej treba v ECL vpisati navedeno šifro in ECL priložiti predpisano odločbo. V ECL pa ta podatek ni vpisan, niti iz priloženih listin ne izhaja namera, da bi se uveljavljala navedena ugodnost. Zato je po presoji tožene stranke odločitev organa prve stopnje tudi v tem delu pravilna, tožnik pa prekludiran, da uveljavlja to pravico šele v pritožbenem postopku.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS) in predlaga, da sodišče napadeno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne stroške zastopanja pred sodiščem. V tožbi navaja, da v zadevi sploh ni mogoč preizkus, na kateri pravni podlagi temelji naknadni obračun carine in prelevmana. Prav tako se ne ve, na katerih od treh možnih dejanskih podlag iz 154. člena CZ temelji obveznost plačila carine, zato gre tudi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi še, da tožena stranka ni ugotovila, kdaj je nastal carinski dolg. Absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka pa je tudi v tem, ker tožeča stranka v postopku, ki je bil uveden po uradni dolžnosti, kot špediter sploh ne more imeti položaja stranke. Ne glede na vse navedeno pa je po mnenju tožnika podana tudi kršitev materialnega prava, ker je tožena stranka naknadno obračunala carino po preteku dopustnega roka. Sklicuje se na spremembe CZ, ne navede pa, za katere spremembe gre, kar je že samo po sebi absolutna kršitev. Če je zakon začel veljati 21. 5. 1999, uporablja pa se od 1. 7. 1999, ne sme imeti učinkov od 21. 5. dalje, kot navaja toženka. Sicer pa je popolnoma zgrešeno stališče, da se enoletni rok, za katerega se ne ve, kje je predpisan, ki se ni iztekel do 21. 5. 1999, podaljša na tri leta. Po 4. odstavku 154. člena CZ se rok za naknaden obračun carine obračuna od dneva nastanka carinskega dolga. Kdaj je carinski dolg v konkretnem primeru nastal, se ne ve. Vsekakor pa teče od dneva nastanka dolga, dolžina roka pa se upošteva po predpisu, ki je veljal ob nastanku in ne po predpisu, ki je bil sprejet kasneje in ta rok podaljša. Po mnenju tožnika je razlaga tožene stranke v nasprotju z načeli pravne države, z načelom enakopravnosti pravnih subjektov, gre pa tudi za retroaktivno uporabo predpisov, ki jo ustava prepoveduje. V poštev bi torej lahko prišel le enoletni rok za naknaden obračun, ta pa je bil prekoračen in je že zato treba napadeno odločbo odpraviti in postopek ustaviti. Sicer pa je tožnik že v pritožbi jasno navedel tudi, da je bila ob carinjenju podana še druga podlaga za neobračun uvoznih dajatev, ne le tista, ki je bila uveljavljena s carinsko deklaracijo in bi bil torej upravičen, da dajatve ne obračuna tudi na drugi pravni podlagi. Te pa ne navaja ponovno, ampak se sklicuje kar na svoje navedbe v pritožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih zanjo. V zvezi s tožbenimi navedbami še pojasnjuje oziroma dodaja, da je Zakon o spremembah carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99) začel veljati 21. maja, uporablja pa se od 1. julija 1999 in se zato rok za naknadni obračun, ki do 21. 5. 1999 še ni iztekel, v skladu s 4. odstavkom 154. člena CZ podaljša na tri leta. V zvezi s tožnikovim ugovorom pasivne legitimacije pa opozarja, da je vpisan v polje 14 ECL kot deklarant in ima kot tak na podlagi 143. člena CZ položaj carinskega dolžnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo svojo udeležbo v postopku z vlogo z dne 12. 12. 2001. Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla pravilne razloge, zato se sodišče nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožbena trditev, da ni mogoč preizkus pravnih podlag, na katerih temelji odločitev, je protispisna. Že iz odločbe prve stopnje je razvidna tako pravna podlaga za naknadno preverjanje ECL (62. člen CZ), kot tudi tista za naknaden obračun (točka c 1. odstavka 154. člena CZ), kar nenazadnje izhaja tudi iz nadaljnjih tožbenih navedb, kjer tožnik izpodbija prav te podlage. Kdaj je nastal carinski dolg, v upravnem postopku ni bilo sporno, zato zadostuje ugotovitev, ki jo v tej zvezi vsebuje že prvostopna odločba. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik vpisan v ECL kot deklarant. To pa pomeni, da ima, skladno z določbo 143. člena CZ, na katero se sklicuje že tožena stranka v odgovoru na tožbo, nedvomno položaj carinskega dolžnika in s tem položaj zavezane stranke v tem postopku. Tožena stranka mu tudi pravilno pojasni, da je ustrezna sprememba roka za naknadni obračun carine začela veljati, preden je prejšnji, enoletni rok za naknadni obračun potekel in da zato nima prav, ko trdi, da po poteku enoletnega roka naknadni obračun ni bil več dopusten. S spremembo predpisa je bil rok veljavno podaljšan, in kot tak velja za naprej in za vse enako. Ne gre torej za pravo retroaktivnost, ki jo prepoveduje ustava. Kolikor pa gre za t.i. nepravo (z učinkovanjem za nazaj), pa ni videti razlogov, iz katerih bi ne bila dopustna, saj velja, kot že rečeno, sprememba za vse primere enako, po vsebini pa gre za podaljšanje roka, v katerem se še lahko ugotavljajo nepravilnosti. To pa je že po naravi stvari v tistem javnem interesu, ki pretehta vsakršnega posamičnega in še posebej tistega, da se nepravilnost ne odkrije in predpisana carinska dajatev ne plača. Na teh podlagah so torej carinski organi utemeljeno naknadno preverili ECL in tožniku utemeljeno naknadno obračunali carinske dajatve, tožena stranka pa mu je tudi v celoti in podrobno pojasnila, zakaj v postopku naknadnega preverjanja ECL ne more več uveljavljati drugih ugodnosti oziroma ugodnosti na drugi pravni podlagi kot je tista, ki jo je navedel ob vložitvi ECL.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.