Jedro

Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na pogodbo o tihem partnerstvu, ki naj bi jo sklenil z (dejanskim) družbenikom M. J. 25. 4. 2008. Ta je veljala le v razmerju do tihega družbenika, ne tudi do upnika, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Dolžnik ni pojasnil, zakaj ne bi mogel vplivati na upravljanje in poslovanje družbe, kljub domnevni pogodbi o tihem partnerstvu. Če je upravljanje družbe prepustil domnevnemu tihemu družbeniku, je to storil prostovoljno in se ne more razbremeniti odgovornosti za obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor kot neutemeljen (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora povrniti upniku 224,71 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžniku po pooblaščencu z dopisom 16. 10. 2013 posredovalo in vročalo pravnomočno izvršilno dovolilo Ig 7/2009 s prilogo A2, to je sodbo Pg 481/2007 z dne 7. 11. 2008 ter ga pozvalo, da v roku 8 dni o njih izjasni, kolikor meni, da je potrebno glede teh listin še kaj dodati k že vloženemu ugovoru. Upnik je v predlogu konkretno navedel, da je bil dolžnik - družba B. d.o.o., izbrisan iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Celju Srg 2010/40263 z dne 3. 11. 2010 ter da je na podlagi 442. člena ZFPPIPP predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikova pravna naslednika družbo K. ... in A. H., ki je bil edini družbenik s 100 % poslovnim deležem od 4. 10. 2006 do 1. 3. 2010. Na prvi strani predloga upnika je konkretno naveden TRR dolžnika ter dolžnikov dolžnik. Dolžnik ni z ničemer ugovarjal, da je obveznost nastala do 1. 3. 2010, ko je prenehal biti družbenik v izbrisani družbi, zato je to dejstvo štelo za nesporno. S sklicevanjem na pogodbo o tihem partnerstvu se dolžnik ne more razbremeniti odgovornosti. Pogodba je lahko relevantna le v razmerju dolžnika do družbe oziroma M. J. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da mu sodišče prve stopnje ob vročitvi listin ni dalo pravice do novega ugovora, kot ga določa ZIZ, in ni navedlo, da bo morebitne dodatne navedbe dolžnika upoštevalo kot ugovor in jih kot takšne obravnavalo z uporabo določb o obravnavanju ugovora. Iz sklepa o nadaljevanju izvršbe z dne 4. 7. 2012 izhaja zgolj, da naj bi sklep o izvršbi postal pravnomočen 26. 5. 2009. Kakšnih dejstev, s katerimi bi sodišče pojasnilo nastanek pravnomočnosti, iz obrazložitve sklepa ni razbrati. Upnik je prvič navajal dejstva šele v odgovoru na ugovor. Šele takrat je podal dokazne predloge, čemer je sodišče v celoti sledilo in povzelo v okvir obrazložitve, vendar to ni pravilno iz dveh razlogov. Prvi je že naveden, da je bila dolžniku s tem odvzeta pravica do ugovora, s katerim bi edino lahko vsebinsko nasprotoval navedbam upnika. Drugi je, da je upnik podal navedbe po izteku enoletnega prekluzivnega roka za uveljavljanje obveznosti zoper družbenika izbrisane družbe. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno kaj naj bi dolžnik dolgoval, prav tako ni razvidno na katerem njegovem računu naj bi se opravila izvršba in pri katerem delodajalcu. Zmoten je zaključek, da dolžnik ni v ničemer ugovarjal, da je obveznost nastala do 1. 3. 2010, ko je prenehal biti družbenik, zato je to dejstvo sodišče štelo za nesporno. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na upniku. Podatki o družbenikih posamezne družbe, kot izhajajo iz sodnega registra, niso nujno identični dejanskemu stanju. Pasivno legitimiran v postopku izvršbe, ki se nadaljuje zoper družbenika družbe, ki je bila po ZFPPIPP izbrisana iz sodnega registra, je samo tisti, kdor je bil v trenutku izbrisa družbe dejansko družbenik, kar je neodvisno od podatkov, kot izhajajo iz sodnega registra in so povzeti v objavi sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra v Uradnem listu RS.

Upnik je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da iz navedb upnika jasno izhaja, da je obveznost nastala pred 7. 5. 2009 in dolžnik temu ni nasprotoval. Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik v pritožbi pretežno ponavlja ugovorne trditve. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pravilno je najprej izdalo sklep o nadaljevanju prekinjene izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe 4. 7. 2012 in nato z izpodbijanim sklepom presojalo njegov ugovor zoper ta sklep glede izpolnjevanja pogojev po 24. členu ZIZ. To je zatrjevanje ugovornega razloga po 12. točki 55. člena ZIZ (56.a člen ZIZ).

Peti odstavek 24. člena ZIZ določa, da sodišče vroči dolžniku iz prejšnjega odstavka (to je novemu dolžniku) sklep o izvršbi. Vroči mu sklep o izvršbi zoper prvotnega dolžnika, tu izbrisano gospodarsko družbo. Sodišče prve stopnje s sklepom o nadaljevanju izvršbe 4. 7. 2012 dolžniku res ni vročilo sklepa o izvršbi zoper prvotnega dolžnika, ampak je to storilo naknadno z dopisom 16. 10. 2013, kar je bilo pred izdajo izpodbijanega sklepa o ugovoru. S tem dopisom je dolžniku po pooblaščencu posredovalo pravnomočen sklep o izvršbi Ig 7/2009 z dne 7. 5. 2009 z upnikovim predlogom za izvršbo in sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 481/2007 z dne 7. 11. 2008. V dopisu je sodišče prve stopnje zapisalo, da mu posreduje še nevročene listine, glede katerih ga prosi, da se o njih izjasni v roku 8 dni v kolikor meni, da je potrebno še glede nevročenih listin kaj dodati k ugovoru z dne 22. 8. 2013 zoper sklep o izvršbi z dne 4. 7. 2012 (listna št. 42 spisa). S tem dopisom in priloženimi listinami je bil dolžnik seznanjen za katero obveznost prvotnega dolžnika naj bi odgovarjal po predlogu upnika, sodišče prve stopnje mu je dalo možnost izjave oziroma dopolnitve ugovora in pravilno je razlogovalo, da je s tem saniralo prejšnjo napako, ko mu ob vročitvi sklepa o nadaljevanju izvršbe ni vročalo sklepa o izvršbi zoper izbrisano gospodarsko družbo. Prav tako je pravilno ugotovilo, da v zvezi s tem dolžnik v postavljenem roku ni podal nobenih dodatnih navedb (13. točka obrazložitve). Ker ni odgovoril na poziv sodišča prve stopnje, torej je bil pasiven, ni izkoristil pravice do dopolnitve ugovora. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da mu je sodišče s svojim postopanjem odvzelo pravico do ugovora, (-) da je to storilo ne glede na to, ko navaja, da mu je z dopisom z dne 16. 10. 2013 posredovalo v izjasnitev pravnomočno izvršilno dovolilo, sodbo s pozivom, da lahko glede listin še kaj doda k vloženemu ugovoru, (-) da mu sodišče ob vročitvi teh listin ni dalo pravice do novega ugovora kot ga določa ZIZ in ni navedlo, da bo morebitne dodatne navedbe upoštevalo kot ugovor in jih kot takšne obravnavalo z uporabo določb o obravnavanju ugovoru, (-) da bi mu moralo listine vročiti hkrati s sklepom z dne 4. 7. 2012, saj je le zoper takšen sklep imel pravico do vložitve ugovora ali mu nato po vročitvi dodatnih listin povsem jasno in z ustreznim pravnim poukom omogočiti pravico do novega ugovora, kakor je predviden z ZIZ, (-) da sodišče ni ravnalo tako, (-) da je na izostanek vročitve sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 481/2007 z nerazumljivo navedenim datumom iz sklepa o izvršbi Ig 107/2007 z dne 16. 8. 2007 opozoril že z vsebino ugovora, v pritožbi pa razlog ponavlja in se nanj sklicuje.

Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se po četrtem odstavku 24. člena ZIZ pod pogoji iz prejšnjega odstavka izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Izpolnitev pogojev iz prejšnjega - tretjega odstavka 24. člena ZIZ pomeni, da mora upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokazati, da je obveznost prešla na novega dolžnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik v predlogu konkretno navedel, da je bil dolžnik - družba B. d.o.o. izbrisan iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Celju Srg 2010/40263 z dne 3. 11. 2010 ter da je na podlagi 442. člena ZFPPIPP predlagal nadaljevanje zoper dolžnikova pravna naslednika, med drugim zoper dolžnika, ki je bil edini družbenik s 100 % poslovnim deležem v družbi od 4. 10. 2006 do 1. 3. 2010. Pravilno je zaključilo, da je upnik s tem izpolnil (formalno) zahtevo iz 25. (prav tretjem in četrtem odstavku 24.) člena ZIZ, saj je določno označil vpis, s katerim je dokazal za dolžnika status družbenika ter določno označil javno listino in zakonsko določbo, iz katere izhaja, da je dolžnik kot družbenik osebno odgovoren za obveznosti družbe (15. točka obrazložitve).

Upnik se je (glede neporavnane obveznosti) v predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika skliceval na svoj predlog z dne 7. 5. 2009, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep o izvršbi Ig 7/2009, ki je postal pravnomočen 26. 5. 2009. Ta sklep je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 481/2007 z dne 7. 11. 2008. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da je sodišče svojo odločitev nedopustno oprlo na sodne odločbe iz razloga, ker se upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe z dne 1. 4. 2011 nanje sploh ne sklicuje, (-) da je sodišče prekoračilo predlog oziroma zahtevek, saj je ugotavljalo dejstva, katerih upnik v zvezi z odgovornostjo dolžnika sploh ni navajal, (-) da je ta kršitev imela odločilen vpliv na nepravilnost in nezakonitost sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnika, saj sodišče, v kolikor bi upoštevalo samo navedbe predloga upnika, izpodbijanega sklepa o nadaljevanju zoper dolžnika ne bi moglo izdati, ker upnik v predlogu ne utemeljuje zakaj naj bi bil slednji prav tako odgovoren za obveznosti izbrisane družbe, (-) da je upnik navedel zgolj, da naj bi bil dolžnik družbenik s 100 % deležem v družbi v času od 4. 10. 2006 do 1. 3. 2010, ni pa trdil, da naj bi imelo to obdobje kakorkoli opraviti z nastankom obveznosti dolžnika do upnika, (-) da sodišče sploh ne bi smelo ugotavljati teh dejstev, temveč bi moralo zavrniti predlog kot nesklepčen in s tem kot materialnopravno neutemeljen, (-) da je upnik dejstva prvič navajal šele v odgovoru na ugovor, šele takrat je podal dokazne predloge, čemer je sodišče sledilo in povzelo v okvir obrazložitve izpodbijanega sklepa, (-) da mu je bila odvzeta pravica do ugovora s tem, ko je sodišče sklep oprlo na navedbe upnika v odgovoru na ugovor in tam predlagane dokaze, (-) da so bile te navedbe in dokazni predlogi upnika takšne narave in pomena, da bi bilo dolžniku v zvezi z njimi potrebno omogočiti najprej izjavo, nato pa v primeru, da bi sodišče nanje oprlo svojo odločitev, kar je storilo, tudi ugovor kot redno pravno sredstvo, (-) da mu je sodišče posredovalo upnikov odgovor na ugovor z dopisom zgolj v vednost, da mu ni dopustilo izjave v zvezi s to vlogo in dokazi, (-) da bi sodišče smelo upoštevati samo tiste navedbe in dokazne predloge upnika, glede katerih je dolžniku omogočilo in dovolilo izjavo, nato tudi ugovor, (-) da tega ni omogočilo, da je z nezakonitim postopanjem odvzelo pravico obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, (-) da je kršena ustavna pravica dolžnika do pravnega sredstva.

Neutemeljena je navedba, da je upnik navedbe podal po izteku enoletnega prekluzivnega roka za uveljavljanje obveznosti zoper družbenika izbrisane družbe. Enoletni prekluzivni rok po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP velja za uveljavljanje zahtevkov iz prvega in šestega odstavka tega člena. Dolžnik v ugovoru ni zatrjeval, da bi upnik zamudil enoletni prekluzivni rok za vložitev predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka. Sicer je iz spisa razvidno, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra 29. 11. 2010, upnik je vložil predlog za nadaljevanje 5. 4. 2011, torej pravočasno.

Prav tako dolžnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče razpisati narok, kolikor je navedbe in dokazne predloge upnika v odgovoru na ugovor štelo za pravočasne in dovoljene, na katerem bi lahko izvedlo predlagane dokaze, glede na to, da se dokazi nanašajo na dejstva, ki so med strankama sporna, da neizvedba naroka predstavlja absolutno bistveno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na podlagi prvega odstavka 29.a člena ZIZ sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Za obravnavo ugovora dolžnika ob prehodu obveznosti izbrisane družbe zakon ne določa obveznega naroka. Za katere dokaze naj bi bilo smotrno izvesti narok, dolžnik v pritožbi ne pojasni konkretno. Poleg tega dolžnik, kot bo pojasnjeno, ni nasprotoval, da je obveznost družbe nastala do 1. 3. 2010. Sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka proti družbeniku izbrisane gospodarske družbe ima dvojno naravo. Je procesni sklep o nadaljevanju postopka in sklep o izvršbi proti družbeniku (1). Po petem odstavku 44. člena ZIZ mora biti obrazložen samo sklep o izvršbi, s katerim sodišče popolnoma ali delno zavrne predlog za izvršbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom 4. 7. 2012 dovolilo predlagano nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe in obrazložilo tako dejanske okoliščine kot materialnopravno podlago. Ugotovilo je: (-) da je upnik z vlogo z dne 1. 4. 2011 obvestil sodišče, da je bil dolžnik - družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Celju Srg 2010/40263 z dne 3. 11. 2010, (-) da je bil dolžnik edini družbenik s 100 % poslovnim deležem od 4. 10. 2006 do 1. 3. 2010, (-) da je obveznost družbe nastala pred dnem, ko je dolžniku prenehal položaj družbenika. Kot zakonsko podlago je navedlo 442. člen ZFPPIPP. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo standardu obrazloženosti sklepa o nadaljevanju izvršbe in dolžnik je imel možnost vložiti obrazložen ugovor. V pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da je že v ugovoru opozoril, da je sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 4. 7. 2012 neobrazložen in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ugovorno ni bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. (prav 14.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, (-) da iz sklepa izhaja zgolj, da naj bi navedeni sklep o izvršbi postal pravnomočen 26. 5. 2009, kakšnih dejstev, s katerimi bi sodišče pojasnilo nastanek pravnomočnosti iz obrazložitve ni mogoče razbrati, (-) da po tem, ko izčrpana pravica dolžnika do ugovora, takšnih pomanjkljivosti sklepa ni več mogoče odpravljati z obrazložitvijo sklepa o ugovoru, ker je s tem dolžniku odvzeta pravica do ugovora.

Ne držijo pritožbene navedbe: (-) da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno kaj naj bi dolgoval, (-) da pravilnosti ugovornih trditev ne morejo omajati zaključki, da je iz uvoda sklepa razvidno, da poteka izvršba zaradi zneska 5.374,97 EUR s pripadki, (-) da pri takšni navedbi uvoda ne gre za določljivo opredelitev terjatve, vsaj ne glede pripadkov, ki niso poznani, poleg tega uvod sklepa ni pravnomočen in izvršljiv. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v uvodu sklepa navedeno, da poteka izvršba zaradi izterjave 5.374,97 EUR s pripadki (17. točka obrazložitve), ponavljanje zneska glavnice v izreku sklepa ni potrebno. Med pripadke se ve kaj spada. To je vse, kar ni glavnica: obresti in stroški.

V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, so v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZIZ res navedeni sredstvo in predmet izvršbe, kot navaja dolžnik v pritožbi. A pojasnjeno je že bilo, da ima sklep o nadaljevanju izvršbe proti družbeniku dvojno naravo; je tudi sklep o izvršbi proti družbeniku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v drugem odstavku 45. člena zapisano, da je sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, priložena tudi kopija predloga za izvršbo (18. točka obrazložitve). Dolžnik ni zatrjeval v ugovoru in ne navaja v pritožbi, da mu ne bi bil vročen predlog za nadaljevanje izvršbe (v katerem je upnik navedel dolžnikov transakcijski račun in dolžnikovega dolžnika) in sklep o nadaljevanju izvršbe. Četudi predlog za nadaljevanje izvršbe sam po sebi ne predstavlja sodne odločbe, skupaj z vročenim sklepom o nadaljevanju izvršbe omogoča dolžniku vložitev obrazloženega ugovora in zavarovanje njegovih pravic. Zato neutemeljeno navaja v pritožbi: (-) da bi moral sklep vsebovati podatke o transakcijskem računu in delodajalcu, da bi lahko ustrezno presodil in zavaroval svoj pravni položaj, (-) da je v stanju negotovosti, kar je v nasprotju z načeli pravne države, (-) da morajo biti predmeti v izreku sklepa jasno in določno navedeni, (-) da v sklepu niti katerem drugem sklepu sodišča niso navedeni, (-) da je brezpredmetno sklicevanje sodišča na tretji odstavek 40. člena ZIZ, po katerem upniku v predlogu ni potrebno navajati podatkov o računih in dolžnikovem dolžniku, saj sodišče o tem pred izdajo sklepa opravi uradne poizvedbe, (-) da že dejstvo, da sodišče o tem opravi uradne poizvedbe pred izdajo sklepa o izvršbi ter upoštevaje 44. člen ZIZ jasno kažeta na to, da mora sklep o nadaljevanju izvršbe vsebovati tovrstne podatke o predmetih izvršbe, sicer je pomanjkljiv ter nezakonit, (-) da je ugovor dolžnika v bistvu nemogoč, ker sploh ne more vedeti kakšna izvršba je dovoljena zoper njega. Pri dovoljeni izvršbi na transakcijske račune in plačo se dolžnik ne more sklicevati na to, da ne bi vedel kje ima odprte transakcijske račune in kje je zaposlen. Omejitve izvršbe na te sredstva določa zakon, s čimer je varovan socialni minimum dolžnika. Ne drži, da je sodišče dovolilo bianco izvršbo. Dovolilo jo je v okviru predloga upnika, med drugim na transakcijski račun in na plačo. Neutemeljene so pritožbene navedbe: (-) da dolžnik ne more in ni dolžan prerekati dejstva, ki ga nasprotna stranka ni zatrjevala in dokazovala, (-) da je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na upniku. Pojasnjeno je že bilo, da upnik zatrjuje zgolj izpolnitev (formalnih) pogojev iz tretjega in četrtega odstavka 24. člena ZIZ ter v tem primeru jih je izpolnil. Na dolžniku je dokazno breme, da po materialnem pravu obveznost ni prešla nanj, to je zatrjevanje ugovornega razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (56.a člen ZIZ). Po določbi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, če je pravna oseba v njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Če je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za tiste obveznosti iz prvega stavka tega odstavka, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. Aktivni družbenik je po sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP oseba: 1) ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in 2) ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi dosegla, da izbrisana pravna oseba izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi: […]. Velja, če družbenik ne dokaže drugače, […] (osmi odstavek 442. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni ugovarjal, da je obveznost nastala do 1. 3. 2010, ko je prenehal biti družbenik (19. točka obrazložitve). V pritožbi neutemeljeno navaja, da je tak zaključek sodišča zmoten. Ob tem ne izpodbija dejanskih ugotovitev: (-) da je bil edini družbenik s 100 % deležem v družbi od 4. 10. 2006 do 1. 3. 2010, (-) da je bil v tem času edini direktor (15., 19., 21. točka obrazložitve). Dolžnik ni dokazal drugače in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so zanj izpolnjeni pogoji za aktivnega družbenika iz šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na pogodbo o tihem partnerstvu, ki naj bi jo sklenil z (dejanskim) družbenikom M. J. 25. 4. 2008. Ta je veljala le v razmerju do tihega družbenika, ne tudi do upnika, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Dolžnik ni pojasnil zakaj ne bi mogel vplivati na upravljanje in poslovanje družbe, kljub domnevni pogodbi o tihem partnerstvu. Če je upravljanje družbe prepustil domnevnemu tihemu družbeniku, je to storil prostovoljno in se ne more razbremeniti odgovornosti za obveznosti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na posamezne odločbe sodišč druge stopnje o odgovornosti izbrisanih družb. Bistvo prve zadeve VSL II Cp 849/1999 je, da ima vpis spremembe ustanovitelja v sodni register deklaratorni učinek, kar niti ni sporno. V tem primeru je prišlo do veljavne sklenitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža šele 1. 3. 2010, ne prej s pogodbo o tihem partnerstvu 25. 4. 2008. V drugi zadevi VSK II Cpg 137/2004 je imela družbenica 49 % poslovni delež in sodišče prve stopnje je moralo ugotavljati njen vpliv na poslovanje. V obravnavani zadevi je imel dolžnik 100 % poslovni delež, ves čas družbeništva bil je edini direktor in ni dokazal, da ni mogel vplivati na upravljanje in poslovanje družbe. Tretja zadeva VSK II Cpg 35/2005 je obravnavala ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža na dolžnika. Ko je sodišče ugotovilo, da dolžnik že razpolaga s pravnomočno sodbo v zvezi s tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža, je pomenilo, da pogodba nikoli ni bila sklenjena (in dolžnik ni nikoli postal družbenik), vpis družbenika pa je bil zgolj deklaratorne narave. V obravnavani zadevi dolžnik ni zatrjeval, da bi bila nična pogodba, s katero je prevzel poslovni delež v družbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo njegov ugovor.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 301/2004.