Jedro

Država se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo (26. člen URS), povzročeno v sodnem izvršilnem postopku nekomu, ki v njem ni bil udeležen, s trditvijo, da je bil postopek izveden v skladu z zakonom in da v njem ni prišlo do nezakonitosti ali protipravnosti pri opravljanju sodniške funkcije oziroma delovanja sodišča. To bi namreč pomenilo dopuščanje možnosti uzakonitve takšnih pravil sodnega postopka, ki bi kljub korektni uporabi in doslednem spoštovanju vendarle mogla privesti do oškodovanja oseb izven kroga udeležencev v postopku. Če bi bilo oškodovanje osebe s prodajo njenega premoženja v izvršilnem postopku, s katerim ni imela nobene zveze, pravno dopustno, bi to pomenilo negacijo ustavnega načela pravne države.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka in izreklo, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja sodnika v postopku izvršbe upnice banke A.A., zoper dolžnika B. B., v katerem je bilo tožnikovo stanovanje na javni dražbi prodano tretji osebi, spričo podane odškodninske odgovornosti tožene stranke "po temelju v celoti utemeljen".

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, hkrati pa toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 237.500,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Po njenih navedbah jo izpodbija "iz vseh razlogov po 370. členu ZPP". Meni, da je izvršilni postopek pred okrajnim sodiščem pod opr. št. In 2/94 potekal v skladu z določbami tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku in da v njem ni prišlo do nezakonitosti ali protipravnosti pri opravljanju sodniške funkcije oziroma delovanja sodišča, predvsem pa da ravnanje sodnice oziroma sodišča ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožnikovo stanovanje ni bilo vknjiženo v zemljiški knjigi kot etažna lastnina. Ker je upnica v sporni izvršilni zadevi predložila fotokopijo pogodbe o prodaji tožnikovega stanovanja dolžniku (in njegovi ženi) z vsemi podatki o nepremičnini, ni bilo nobene potrebe po popisu nepremičnine (tretji odstavek 186. člena Zakona o izvršilnem postopku), niti razloga za to, da sodišče glede na uveljavljeno sodno prakso in določbo 18. člena Zakona o izvršilnem postopku ne bi sledilo predlogu upnice in dovolilo izvršbe. Da postopanje sodišča v izvršilnem postopku tudi sicer ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo tožnika, pa po prepričanju tožene stranke potrjuje dejstvo, da je izvirnik pogodbe o prodaji stanovanja istoveten z njeno fotokopijo. To pomeni, da bi sodišče v izvršilnem postopku ravnalo enako tudi ob predložitvi originala prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom izvirnika prodajne pogodbe ni izvedlo in zato tudi ni moglo presoditi vprašanja vzročne zveze med ravnanjem sodišča v izvršilnem postopku in nastalo škodo, sodišče druge stopnje pa se glede pritožbene trditve o odsotnosti vzročne zveze ni opredelilo, saj je s tem v zvezi navedlo le, da je pritožbeno zanikanje obstoja vzročne zveze glede na ugotovljene nepravilnosti brez teže. Sicer pa je tožena stranka v dosedanjem postopku že ves čas tudi zatrjevala, da je tožniku nastala škoda posledica njegovega lastnega ravnanja. Tožnik je že mesec dni po sklenitvi prodajne pogodbe z dolžnikom iz izvršilnega postopka B. B. (in njegovo ženo C. B.) sklenil pisni dogovor o razdrtju oziroma razveljavitvi prodajne pogodbe. Tožnik od banke neposredno prejetega zneska dela kupnine (odobrenega kot namenski bančni kredit dolžniku B. B.) po razdrtju prodajne pogodbe ni vrnil banki, temveč B. B., banke pa tudi ni obvestil o razdrtju prodajne pogodbe. Če bi to storil, banka v predlogu za izvršbo zoper dolžnika B. B. ne bi posegla na stanovanje tožnika. Zato bi lahko tožnik z obvestitvijo banke o tem v celoti ali delno preprečil nastanek škode; ker tega ni storil, je zanjo tudi sam vsaj soodgovoren. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe (glede na nadaljnji predlog pa očitno razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta predpis je materialni odsev ustavnega načela pravne države (2. člen URS), ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Jamčevanje države v takih primerih sodi v javno pravo in ne v zasebno. Protipravnost ravnanja javnopravne osebe je treba presojati po javnem pravu. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, sprejeto tudi na drugi stopnji, da je neposredna pravna podlaga tožnikovega odškodninskega zahtevka ustavna določba o pravici do povračila škode (26. člen URS). Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu URS je bistveno dognati, ali gre za protipravno ravnanje omenjenih oseb in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Prvo postavko ta ustavna določba naravnost predpisuje, druga pa se razkriva kot nujen element odškodninskega delikta, ki je sankcioniran z odškodninsko odgovornostjo povzročitelja škode.

Tožena stranka ob ne zanikanem dejstvu, da je tožniku škoda nastala (s prodajo njegovega stanovanja v sodnem postopku med tretjimi osebami, v katerem tožnik v nobenem svojstvu ni bil udeležen), odklanja svojo odškodninsko odgovornost med drugim s trditvijo, da je sodni (izvršilni) postopek v danem primeru potekal v skladu z določbami tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIP) in da v njem ni prišlo do nezakonitosti ali protipravnosti pri opravljanju sodniške funkcije oziroma delovanja sodišča. Dosledno sledeč takemu naziranju tožena stranka torej dopušča možnost uzakonitve s pravnim redom tudi takšnih pravil sodnega postopka, ki bi kljub korektni uporabi in doslednemu spoštovanju vendarle mogla privesti do oškodovanja oseb izven kroga udeležencev postopka - nemara s končno konsekvenco izgube njihove ustavno zajamčene lastninske pravice (mimo ustavno in zakonsko predvidenih pogojev za dopustnost poseganja vanjo ter varstva slehernemu zagotovljenih pravic v postopku pred sodiščem, ki o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča). Pritrditev stališču tožene stranke bi pomenila negacijo ustavnega načela pravne države. Po stališču tožene stranke naj bi namreč bilo oškodovanje tožnika s prodajo njegovega stanovanja v izvršilnem postopku, s katerim ni imel nobene zveze, pravno dopustno, ker naj bi izvršilni postopek potekal v skladu z določbami tedaj veljavnega ZIP in ker v njem naj ne bi prišlo do nezakonitosti ali protipravnosti pri izvajanju sodne oblasti. Vendar glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), temu ni tako in se že pojmovno tudi sicer izključuje.

Prav z namenom varstva lastninske pravice tistih, ki niso kot dolžniki (tudi ne kot hipotekarni dolžniki) udeleženi v izvršilnem postopku, je bila za primer izvršbe na nepremičnine z določbo 142. člena ZIP predvidena obveznost upnika, da priloži predlogu za izvršbo na nepremičnino izpisek iz zemljiške knjige v dokaz o tem, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina. Če je šlo za nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, je bilo predvideno dokazovanje in ugotavljanje dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini po pravilih postopka iz 186. člena ZIP. Vendar ta ni bil opravljen, sodišče pa je kljub temu dovolilo izvršbo na nepremičnino, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo. O protipravnosti takega ravnanja ne more biti torej nobenega dvoma, pri čemer je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje s tem v zvezi, da ni šlo morda za mnenje sodnika in njegovo neodvisnost pri opravljanju sodniške funkcije, temveč za evidentno napačno uporabo oziroma briskiranje procesnih prepisov. Ob tem je brez slehernega pomena tudi dejstvo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen, saj pravnomočnost (ne glede na to, kako je do nje v obravnavanem primeru sploh prišlo) ne jemlje nezakonitemu postopanju sodišča oziroma sodnika lastnosti protipravnosti.

S pravkar obrazloženim pa je vsebinsko že ovržena tudi nadaljnja revizijska trditev tožene stranke, da pomanjkljivo izveden postopek sodnice oziroma sodišča (o ugotavljanju lastništva nepremičnine kot predmeta izvršbe) ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo, saj je prav zaradi opustitve ugotavljanja lastništva stanovanja prišlo do njegove prodaje in do za tožnika povsem presenetljive izgube lastninske pravice na tem stanovanju. V tem smislu je toženi stranki na njeno pritožbeno trditev o pomanjkanju vzročne zveze odgovorilo tudi sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (zadnji odstavek na 2. strani drugostopenjske sodbe) in je zato revizijski očitek temu sodišču, da se glede pritožbene navedbe o odsotnosti vzročne zveze ni opredelilo, neutemeljen. Dejstvo je, da je sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zgolj na podlagi fotokopije kupoprodajne pogodbe, ki bi utegnila predstavljati kvečjemu le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice dolžnika iz izvršilnega postopka B. B. na tej nepremičnini - in še to niti ne njegove izključne lastninske pravice (temveč kvečjemu za pridobitev skupne lastnine na nepremičnini z ženo C. B.). S tem v zvezi nič ne spremeni na stvari morebitna skladnost fotokopije te pogodbe z izvirnikom, ki jo zatrjuje tožena stranka v oporo stališču o obstoju pogojev za dovolitev predlagane izvršbe na nepremičnino neodvisno od tega, ali je upnica priložila predlogu za izvršbo original kupoprodajne pogodbe ali le njeno fotokopijo. Pogoji za dovolitev predlagane izvršbe namreč ne bi bili izpolnjeni niti v primeru predložitve s fotokopijo skladnega izvirnika kupoprodajne pogodbe, saj tudi s predložitvijo izvirnika pogodbe upnica, ki je nosila breme dokazovanja dolžnikovega lastništva na predlaganem predmetu izvršbe, tega še ne bi dokazala. Razlog za nujnost postopanja po določbah 186. člena ZIP zaradi ugotovitve lastništva na predlaganem predmetu izvršbe ni bil v priložitvi zgolj fotokopije kupoprodajne pogodbe, temveč v tem, da nepremičnina, na katero je bila predlagana izvršba, ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Nerazumljive revizijske navedbe tožene stranke, po katerih v obravnavanem primeru naj ne bi bilo ovir za dovolitev predlagane izvršbe "glede na uveljavljeno sodno prakso in določbo 18. člena ZIP", pa spričo doslej obrazloženega ne terjajo odgovora.

Neutemeljeno je končno še revizijsko zavzemanje za (tudi) tožnikovo lastno soodgovornost za nastalo mu škodo, ki ga tožena stranka utemeljuje z očitkom tožniku, da od banke (upnice v izvršilnem postopku zoper dolžnika B. B. kot kreditojemalca) iz naslova delnega plačila kupnine neposredno prejetega zneska ni po razdrtju pogodbe o prodaji stanovanja dolžniku B. B. in njegovi ženi vrnil banki (temveč B. B.) ter da o razdrtju oziroma razveljavitvi kupoprodajne pogodbe ni obvestil banke. Ker tožena stranka s tem očita tožniku določene opustitve, ji je treba odgovoriti, da bi te mogle biti upoštevne za presojo morebitne tudi tožnikove lastne (so)odgovornosti za nastalo mu škodo le, če bi bile tudi protipravne. Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne pa je nujna kršitev dolžnostnega ravnanja. Zato je pomembno, da tožnik z banko nikoli ni bil v pogodbenem ali kakšnem drugem obligacijskopravnem razmerju, na kar je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. Z nakazilom zneska dolžniku B. B. odobrenega namenskega kredita za nakup stanovanja neposredno tožniku (kot prodajalcu stanovanja) ni bilo med banko in tožnikom vzpostavljeno nobeno obligacijskopravno razmerje, saj je banka s tem le izpolnila svojo po kreditni pogodbi prevzeto obveznost do kreditojemalca (B. B.) na način, ki ga je on določil (prvi odstavek 305. člena tedaj še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V pogodbenem razmerju med tožnikom kot prodajalcem in B. B. kot kupcem je bančno nakazilo predstavljalo plačilo dela kupnine in s tem delno izpolnitev B. B., po kupoprodajni pogodbi prevzete kupčeve obveznosti. Z razdrtjem kupoprodajne pogodbe je torej nastala tožnikova vrnitvena obveznost prejetega dela kupnine le do B. B. (132. člen ZOR) in ne do banke, ki nasproti tožniku ni imela nobene terjatve. Iz tega sledi, da tožnik do banke ni imel nobenih dolžnosti, temveč le do B. B., in da je bilo temu skladno tudi njegovo ravnanje. Zato so opustitve, ki jih tožena stranka očita tožniku, za presojo morebitne tudi njegove (so)odgovornosti za škodo pravno neupoštevne.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino revizije, ki predstavlja pretežno ponovitev pritožbenih navedb tožene stranke (izčrpanih že v postopku na drugi stopnji), ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, medtem ko je odločanje o revizijskih stroških tožene stranke odpadlo, saj ti niso bili priglašeni.