Jedro

Domneva se, da ima hipotekarni dolžnik, čigar nepremičnina je zastavljena, pravni interes opraviti izpolnitev namesto dolžnika iz posojilne pogodbe. Na izpolnitelja preidejo vse upnikove pravice, pri čemer od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Dolžnik lahko ugovarja in dokazuje, da je izpolnitelj plačal preveč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na 365,20 EUR.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 1.694.194,80 SIT (sedaj 7.069,75 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2001 dalje ter pravdne stroške v znesku 287.161,90 SIT (sedaj 1.198,31 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2004 dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 266.394,32 SIT (sedaj 1.111,64 EUR) s pripadki in zneska 44.874,70 SIT (sedaj 187,26 EUR) s pripadki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo odgovarja na revizijske trditve trdi, da so te v celoti neutemeljene in predlaga zavrnitev revizije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tem postopku je tožnik zahteval vrnitev neplačanega dela posojila tožencu v znesku 2.800 DEM in plačilo zneska 2.582.335,70 SIT, ki ga je tožnik kot hipotekarni dolžnik plačal namesto družbe E., d.o.o., upniku te družbe SKB Banki.

Sodišči sta ugotovili, da je toženec po posojilni pogodbi s tožnikom z dne 26.11.1995 dne 12.2.1997 dolgoval še 2.800 DEM. Ta brezobrestno dolgovani znesek je toženec dne 12.10.2000 v celoti poravnal v okviru plačila zneska 400.000 SIT preko družbe S. d.n.o., Zahtevek za plačilo te obveznosti je zato prvostopenjsko sodišče pravnomočno zavrnilo.

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je družba E. d.o.o. pri SKB Banki d.d. po posojilni pogodbi z dne 30.11.1994 pridobila posojilo v znesku 1.500.000 SIT z zapadlostjo 30.12.1999 in po kreditni pogodbi z dne 18.11.1994 kredit v znesku 4.735.000 SIT z zapadlostjo 30.10.1999. Za zavarovanje terjatev iz teh pogodb sta tožnik in njegova žena M. Č. s sporazumom z dne 7.12.1994 zastavila svojo nepremičnino. To nepremičnino sta v letu 2000 prodala, tožnik kot hipotekarni dolžnik pa je dne 25.5.2000 dokončno poplačal oba kredita s plačilom glavnice 1.532.750,80 SIT in obresti 822.078,20 SIT ter zneska 227.506,70 SIT. Skupaj je tožnik izpolnil obveznosti družbe E. d.o.o. v znesku 2.582.335,70 SIT, nakar je toženec z več plačili preko družbe S. d.n.o. del te obveznosti tožniku povrnil. Upoštevaje zapadlost upnikove terjatve s 25.5.2000 in pravila o vrstnem redu vračunavanja več izpolnitev ter o vračunavanju obresti po 312. in 313. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89) je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da je toženec z več delnimi plačili tožniku poravnal zakonske zamudne obresti od glavnice do 21.8.2001 ter zmanjšal neplačano glavnico na znesek 1.694.194,80 SIT. Ker je tožnik izpolnil obveznost druge pravne osebe, je po presoji sodišč prve in druge stopnje v tem obsegu terjatev SKB Banke prešla na tožnika (300. člen ZOR), toženec pa je po pogodbi s tožnikom pristopil k dolgu družbe E. d.o.o. do tožnika (451. člen ZOR). S tem je stopil v zavezo poleg dolžnika, ki jo je delno izpolnil s plačili tožniku preko družbe S. d.n.o.. Ta plačila so bila izvedena po pogodbi o nakazilu (1020. člen ZOR). Končni rezultat vsega navedenega je po presoji nižjih sodišč dolžnost toženca poplačati še neplačani del obveznosti tožniku v znesku 1.694.194,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2001 dalje.

Če gre v opisanem za dejanske ugotovitve, je revizijsko sodišče nanje vezano, če pa gre za materialnopravna vprašanja, so ta lahko predmet revizijskega izpodbijanja tožene stranke. Ta namreč v celoti nasprotuje materialnopravnim zaključkom obeh nižjih sodišč. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da tožena stranka v reviziji v celoti ponavlja vse razloge, ki jih je navajala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je na vse revizijske trditve že celovito in pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče. Razlogi izpodbijane sodbe so pravilni, zato jih revizijsko sodišče v celoti sprejema.

Toženec v reviziji trdi, da niso izpolnjeni pogoji za prehod terjatve SKB Banke na tožnika, torej za subrogacijo po 300. členu ZOR, češ da tožnik ni dokazal pravnega interesa za plačilo obveznosti družbe E. oziroma ni dokazal, da je bil prisiljen izpolniti to obveznost. Revizijsko sodišče se ne strinja s temi trditvami in pritrjuje pritožbenemu sodišču, da je bil tožnikov pravni interes za izpolnitev obveznosti izkazan. Ugotovljeno je, da je bila bančna terjatev do družbe E. d.o.o. zavarovana s hipoteko na tožnikovi nepremičnini, obveznost iz posojilne in kreditne pogodbe pa je zapadla že leta 1999, tako da je imela banka po 63. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80 do 36/90) v zvezi z 980. in 984. členom ZOR pravico do prodaje tožnikove nepremičnine in do prednostnega poplačila iz kupnine. Tožniku ni bilo treba dokazovati pravnega interesa za plačilo, saj se domneva, da ima nekdo, ki je osebno ali stvarno odgovoren za dolg, pravni interes, da opravi izpolnitev namesto dolžnika (primerjaj M. Juhart v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, II. knjiga, stran 308). Plačnik ima pravni interes, če je njegova stvar zastavljena (primerjaj S. Cigoj v Komentarju obligacijskih razmerij, II. knjiga, stran 1028). Toženec bi torej moral dokazati, da plačilo ni bilo potrebno. Njegovo revizijsko zatrjevanje o tem, da banka ni sprožila izvršbe, je zato brezpredmetno. Sicer pa je očitno, da je tožnik plačal, da bi se izognil izvršbi.

V isti smeri gre nadaljnja toženčeva revizijska trditev, da tožniku ni bilo treba plačati preostanka dolga pri SKB Banki, ker je družba P. d.o.o., Šentrupert pristopila k dolgu E. d.o.o. s pogodbo o pristopu k dolgu z dne 30.6.1998. Ta trditev je neutemeljena, kot je pravilno razložilo že pritožbeno sodišče. S pogodbo o pristopu k dolgu je družba P. d.o.o. stopila v zavezo poleg dolžnika E. d.o.o. (451. člen ZOR) in poleg tožnika kot hipotekarnega dolžnika, vendar tudi ta družba ob zapadlosti obveznosti ni poravnala. Zaradi tega pristopa k dolgu tožnikova obveznost ni prenehala, kot je pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče. Sicer pa revizijsko sodišče pritrjuje odgovoru na revizijo, ki ga je podala tožeča stranka, da gre pri navajanju pogodbe o pristopu k dolgu z dne 30.6.1998 za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tozadevno navedbo je toženec podal v pritožbi in k njej priložil dokaz - pogodbo, za katero je navedel samo, da jo je uspel pribaviti pri banki šele sedaj. Manjka odločilna navedba, zakaj te okoliščine ni mogel brez svoje krivde navesti in dokaza predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, zato navedenega dejstva in dokaza niti ni dovoljeno upoštevati. Ker pa je pritožbeno sodišče vsebinsko odgovorilo, da zaradi zatrjevanega pristopa k dolgu družbe P. d.o.o. ni prenehala tožnikova obveznost, je treba odgovoriti tudi na revizijsko trditev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Navedeni zaključek pritožbenega sodišča naj bi bil v nasprotju z vsebino predložene listine. Ta očitek je neutemeljen, saj gre za pravno presojo navedene listine, ne pa napačno navajanje vsebine listine.

Revizijsko sodišče nima nobenih pomislekov proti pravni presoji o obstoju pogodbe o pristopu k dolgu med tožnikom in tožencem, zaradi česar je ta v tej pravdi pasivno legitimiran. Razlogi in pravni zaključki drugostopenjske in prvostopenjske sodbe o tem so pravilni. Toženčevo izjavo brez datuma (A7), da je pripravljen vrniti denar, ki ga je tožnik plačal za E. d.o.o., je tožnik sprejel, toženec pa z več plačili delno izpolnil. S tem je bila po splošnih pravilih ZOR sklenjena pogodba v smislu 451. člena ZOR, zaradi česar je toženec v zavezi poleg dolžnika E. d.o.o.. Navedena pogodba, drugače kot napačno trdi revizija, vsebuje vse bistvene sestavine, to je določljivo višino obveznosti in roke plačila. Tožnikova izjava z dne 4.5.2001 (A2) obstoj pogodbe o pristopu k dolgu samo potrjuje. Toženčeva trditev, da je šlo samo za pogajanja, nima nobene podlage v dejanskih ugotovitvah.

V zvezi s pogodbo o prevzemu dolga naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj se pritožbeno sodišče ne bi izjasnilo o pritožbenih navedbah glede kršitve določb ZOR s strani prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za nekonkreten in neobrazložen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga ni mogoče upoštevati, ker revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah konkretno navedenih revizijskih razlogov in kršitev postopka ne upošteva po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se je strinjalo, da je toženec z večkratnimi plačili v letih 2000 in 2001 tožniku poplačal del dolga družbe E. d.o.o.. To je ugotovilo na podlagi lastne toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo, da je z nakazilom zneska 400.000 SIT plačal lastni dolg, delno pa dolg družbe E. d.o.o.. Ugotovitev temelji nadalje na toženčevih izjavah o lastnih bodočih plačilih (A2 in A7) in na potrdilih Agencije za plačilni promet o nakazilih. Gre za toženčeva plačila, čeprav je kot nakazovalec v vseh primerih nastopala družba S. d.n.o., prejemnik nakazila pa tožnik. Ni pomislekov, da je šlo pri teh plačilih za pogodbe o nakazilu (asignaciji) v smislu 1020. člena ZOR. Družba je plačala toženčevo obveznost, ki jo je prevzel s pristopom k dolgu. Neutemeljeno je revizijsko navajanje, da bi moralo sodišče uporabiti tudi ostale določbe ZOR o nakazilu, to je drugi odstavek 1025. in drugi odstavek 1026. člena ZOR. Revizija trdi, da če je tožnik res privolil v nakazilo, bi moral zahtevati od nakazanca, da ga izpolni, tožnik pa od nakazanca ni nikoli zahteval izpolnitve. Seveda je sodišče dolžno upoštevati vse relevantne zakonske določbe, vendar je v obravnavanem primeru toženčevo sklicevanje na navedene določbe neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je že pravilno pojasnilo, da je nakazanec že vsa nakazila izpolnil, torej plačal zneske, za katere je bil pooblaščen, tožnik kot prejemnik nakazila pa jih je sprejel. Prav ima revizija, da ima izpolnitelj tuje obveznosti nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel pred tem upnik (300. člen ZOR). SKB Banka kot upnik je štela, da ima do družbe E. d.o.o. terjatev 2.582.335,70 SIT, ki jo je moral tožnik plačati namesto navedene družbe. S tem je pridobil pravico terjati plačani znesek, saj izpolnitelj po 303. členu ZOR ne more zahtevati od dolžnika več, kot je plačal upniku. Če je plačal preveč, pa lahko dolžnik temu nasprotuje. Tožnik je v skladu z zahtevo višjega sodišča, naj specificira svoj zahtevek (listovna št. 35), to storil z navedbo (listovna št. 44), da znaša toženčev osebni dolg 266.894,32 SIT, dolg družbe E. pa 1.739.069,58 SIT. Revizijski očitek nespecificiranosti tožbenega zahtevka je zato neutemeljen. Tožnik je torej zahteval vračilo nižjega zneska, kot ga je sam plačal banki, pač zaradi toženčevih delnih plačil. Toženec je v pritožbi postavil trditev v smislu, da je tožnik plačal preveč, češ da banka ni mogla zahtevati od dolžnika plačila zakonskih zamudnih obresti, ker je bila v posojilni pogodbi dogovorjena 5 % letna obrestna mera zamudnih obresti. To v pritožbi navedeno trditev in v pritožbi priloženo posojilno pogodbo je pritožbeno sodišče ocenilo kot nedovoljeno novoto (337. člen ZPP) in je ni upoštevalo. S tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot trdi revizija, saj toženec ni izkazal, da navedbe o obrestih in posojilne pogodbe kot dokaza brez svoje krivde ni mogel podati oziroma predložiti pravočasno med postopkom na prvi stopnji. Ne more zadoščati trditev, da toženec pred tem s pogodbo ni razpolagal, ker ni bil pogodbena stranka, družba E. d.o.o. pa več ne obstaja. Na tožencu je bilo trditveno in dokazno breme, da je tožnik banki plačal preveč, to je, kot navaja sedaj, zamudne obresti po previsoki obrestni meri. Take trditve toženec pravočasno med postopkom na prvi stopnji ni podal. Zakaj tako, ni pojasnil. Pojasniti je skušal samo nepravočasno predložitev dokaza, to je posojilne pogodbe, vendar svoje nekrivde ni uspel izkazati. Toženec sam res ni bil stranka posojilne pogodbe, je pa to posojilno pogodbo podpisal, kot sam navaja, saj je bil direktor E. d.o.o. kot pogodbene stranke. Da je bil toženec o vseh obveznostih te družbe natančno obveščen, izhaja iz ugotovitev, kako je toženec sodeloval pri plačevanju obveznosti in sploh pri reševanju problematike v zvezi s poplačilom denarnih dolgov te družbe. Sicer pa je toženec sam kriv, če ni pri družbi, ki jo je vodil ali pri banki pravočasno pribavil pogodbe, za katero je ves čas vedel, saj jo je podpisal. Pritožbeno sodišče zato ni kršilo 337. člena ZPP, ko prepozno predložene pogodbe ni upoštevalo.

V skladu z opisanim revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljana revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je po 378. členu ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Te je revizijsko sodišče na podlagi specificiranega stroškovnika in Odvetniške tarife odmerilo na 365,20 EUR.