Jedro

Ker tožena stranka tožniku – invalidu ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi niti ni predhodno pridobila mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 10. 2009 in jo razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 3. 2010, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, v osmih dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka) in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 2. 3. 2010 naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s pogodbo o zaposlitvi in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Tožena stranka nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala pri tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga postopati v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), saj ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela za dejstvo, da je tožnik delovni invalid III. kategorije. Tožena stranka se sicer načeloma strinja, da bi morala pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delovnemu invalidu postopati v skladu z ZPIZ-1, vendar tožena stranka do trenutka, ko je za tožnika urejala odpoved iz poslovnih razlogov, ni razpolagala z informacijo, da je tožnik delovni invalid. Tožnik je bil dolžan na podlagi 1. odstavka 34. člena ZDR obvestiti delodajalca oziroma toženo stranko o svoji invalidnosti že v času postopka sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in ne šele v času predmetnega sodnega spora. Prav tako bi moral tožnik toženi stranki v času zaposlitve predložiti odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, česar pa ni storil. Priče, ki jih je zaslišalo sodišče in so bile ključne pri zaposlovanju tožnika pri toženi stranki, so povedale, da niso vedele, da je tožnik delovni invalid. Sodišče prve stopnje zmotno argumentira, da bi morala tožena stranka sama narediti poizvedbe glede potencialnih invalidnosti posameznih delavcev, vendar tožena stranka temu stališču ostro nasprotuje. ZDR je v 34. členu jasen, saj določa, da mora relevantne informacije podati delavec in sicer ne glede na samo obliko zaposlitve. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na hitro, vendar je to dejstvo brezpredmetno, saj je tožnik sam podpisal pogodbo o zaposlitvi in bi najkasneje takrat lahko seznanil toženo stranko o vseh relevantnih okoliščinah, torej tudi o svoji invalidnosti. Tožena stranka bi vsekakor postopala v skladu s pravili ZPIZ-1, če bi vedela, da je tožnik delovni invalid. Prav tako pa ni realno pričakovati, da bi tožena stranka za vse zaposlene preverjala potencialno invalidnost, saj se tožena stranka zanaša na 1. odstavek 34. člena ZDR, v katerem je določeno, da je relevantne informacije delodajalcu dolžan posredovati delavec sam. Sodišče bi kvečjemu moralo na podlagi uradne dolžnosti zaslišati Petra Selana, za katerega tožnik navaja, da mu je povedal, da je delovni invalid, nikakor pa ni moglo zaključiti, da bi tožena stranka morala sama narediti poizvedbe glede potencialnih invalidnosti delavcev, ki jih je zaposlila. Slednje bi veljalo zgolj za primere, ko je invalidnost pri delavcu očitna na prvi pogled, kar pa za tožnika ne velja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS. št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstaja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pavšalno sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na delovnem mestu „vodja skupine 1“, upoštevajoč pri tem dejansko priznan status delovnega invalida tožnika z odločbo ZPIZ-a z dne 28. 2. 2000, iz katere izhaja, da je delovni invalid III. kategorije že od 15. 6. 1998 dalje s pravico do drugega ustreznega dela, ki ga opravlja izmenoma sede in stoje, brez prisilne drže in brez dvigovanja bremena nad 10 kg, s polnim delovnim časom (A2). Ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa predhodno ni pridobila mnenje komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku brez ponudbe nove.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da za invalidnost tožnika ni vedela in da invalidnost pri tožniku ni bila očitna na prvi pogled. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do zaposlitve tožnika pri toženi stranki prišlo na podlagi prehoda večjega števila delavcev (30) iz družbe S. d.d. k toženi stranki, zaradi strateških usmeritev tožene stranke, ki je potrebovala profile delavcev, kot je bil tudi tožnik. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prišlo do prevzema delavcev s strani tožene stranke na podlagi neformalnega dogovora, saj je tožena stranka v tistem obdobju (leto 2007) potrebovala delavce z izobrazbo in znanjem kot so ga imeli delavci S. d.d.. Po izpovedbi prič in tožnika, delavci pri prehodu sami neposredno niso sodelovali, temveč je na strani S. d.d. vse potrebno urejal varnostni inženir A.C., delavci pa so prejeli le delovne knjižice in nove pogodbe o zaposlitvi. Direktor kadrovsko-splošnega sektorja pri toženi stranki (V.K.) je pojasnil, da je kadrovska služba urejala papirje delavcev pri prehodu od S. d.d. k toženi stranki, saj so čez noč dobili navodilo, da morajo delavce prevzeti, pripraviti pogodbe o zaposlitvi ter aneks, v katerem bo določena samo plača. Pri prehodu delavcev iz S. d.d. k toženi stranki je sodeloval tudi B.G., kot svetovalec tožene stranke, vendar je pojasnil, da je njegovo delo bilo le svetovanje tehnične narave in ni imel vpogleda v osebne dokumente delavcev. Nobena od zaslišanih prič pa ni vedela povedati, ali so bili ob prehodu delavcev k toženi stranki posredovani tudi vsi potrebni podatki za zaposlitev delavcev, torej tudi glede tožnikove priznane invalidnosti III. kategorije. Glede na tako ugotovljen prehod delavcev in novo zaposlitev tožnika pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno v postopku štelo, da tožnik pri prehodu ni neposredno sodeloval, temveč je bil skupaj s preostalimi 30-imi delavci prevzet k toženi stranki, zato je bila na toženi stranki obveznost, da bi pridobila vse pomembne podatke za zaposlitev tožnika. Ker tožena stranka v dokaznem postopku ni ne zatrjevala, še manj pa izkazala, da je storila vse potrebno za pridobitev osebnih podatkov delavcev ob prehodu delavcev iz ene družbe k drugi družbi, pri čemer pa tožena stranka pred sklenitvijo novih pogodb o zaposlitvi z delavci ni opravila niti razgovorov, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) v okviru pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi nalaga delodajalcu, da zaradi ugotovitve kandidatove zdravstvene zmožnosti, kandidata na svoje stroške napoti na predhodni zdravstveni pregled v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu (1. odstavek 20. člena ZDR), v 3. odstavku pa je ohranil rešitev, po kateri se šteje, da ima invalid, ki je usposobljen za določena dela, zdravstveno zmožnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima tako pri zaposlovanju pravico do proste odločitve, s katerim od kandidatov bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar pa za pogodbo delovnega prava kljub načelni pogodbeni svobodi veljajo določene zakonske prepovedi in omejitve (22. člen ZDR). Čeprav splošna zdravstvena zmožnost kot eden izmed splošnih pogojev za sklenitev delovnega razmerja z ZDR ni več predpisana, je potrebno opozoriti na predpise, ki posledično zavezujejo delodajalca, da pred sklepanjem pogodbe o zaposlitvi preveri zdravstvene zmožnosti kandidata za zaposlitev tako, da ga usmeri na preventivni pregled. Po določbi 5. odstavka 26. člena ZDR prav zaradi ugotovitve kandidatove zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela delodajalec na svoje stroške napoti kandidata na predhodni zdravstveni pregled v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Preventivni pregledi so določeni s Pravilnikom o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev, ki ga je izdal minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo (Ur. l. RS, št. 87/2002). S tem pravilnikom se določajo tudi predhodni preventivni zdravstveni pregledi, s katerimi se ugotavlja izpolnjevanje zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela pri delodajalcu. Glede na citirana zakonska določila je bila tako na toženi stranki obveznost, da pridobi podatke o zdravstveni zmožnosti tožnika za opravljanje dela. Tožena stranka ob prevzemu delavcev od družbe S. d.d. ni izkazala, da bi storila vse potrebno za pridobitev osebnih podatkov delavcev in s tem tudi tožnika (najmanj personalno mapo tožnika, iz katere bi bila razvidna tudi odločba o invalidnosti), torej da bi ravnala z zadostno skrbnostjo.

Tožnik je delovni invalid III. kategorije, zato je pri odločitvi potrebno upoštevati določila, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi 1. odstavka 116. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustrezna dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito, saj je glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah 1. odstavka 116. člena ZDR, 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – Ur. l. RS, št. 63/2004) ni podana v skladu s citiranimi zakonskimi določili. Tožena stranka navedenih zakonskih določil pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki ima status delovnega invalida III. kategorije, ni upoštevala, zato je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 – s spremembami) sama krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer v pritožbenem postopku ni uspela.