Jedro

Odločba, s katero je prvostopni organ zavrnil izdajo potrdila o davčni oprostitvi kot neutemeljeno, po vsebini predstavlja negativno potrdilo, ki nima značaja konkretnega upravnega akta, saj se z njo ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (pač pa je zgolj dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev - v drugem postopku). To pa pomeni, da zoper tako odločbo pritožba ni dopustna. Pritožbo tožeče stranke bi v obravnavani zadevi kot nedovoljeno tako tožena stranka morala zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Posebnega davčnega urada z dne 18. 9. 2000, s katero je le-ta kot neutemeljeno zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila, da se od izplačil tujim fizičnim osebam A.A., dr. B.B. in dr. C.C. ne plačajo davčne obveznosti.

Tožena stranka v razlogih navaja, da v obravnavani zadevi podlage za izdajo zahtevanega potrdila ni ter je tako prvostopni davčni organ zahtevo tožnice utemeljeno zavrnil, čeprav s tem, ko se je oprl na določbo 15. člena Zakona o dohodnini (po kateri so zavezanci za davek od osebnih prejemkov tudi tuje fizične osebe, če so prejemke dosegle z opravljanjem dela, storitev ali poslov na območju Republike Slovenije oziroma če so plačani na območju Republike Slovenije), iz napačnih razlogov. Zahtevo tožeče stranke je namreč treba zavrniti iz razloga, ker se zahteva potrditev dejstev, o katerih davčni organ ne vodi uradne evidence, za izdajo takšnega potrdila pa davčni organ tudi ni pooblaščen s posebno zakonsko določbo. Zato je na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pritožbo zavrnila ter navedla pravilne razloge za zavrnitev izdaje potrdila.

Tožnica v tožbi navaja, da je za sporno potrdilo zaprosila z namenom, da izposluje davčno oprostitev tujim fizičnim osebam, ki zanjo opravljajo pogodbeno delo. Po njenem mnenju je tožena stranka, čeprav se v meritorno reševanje zadeve ni spustila, posredno kljub vsemu odločila, da sporna izplačila plačilu davka podležejo. Vztraja pri pritožbeni trditvi, da sporna izplačila prejemkov niso bila niti dosežena, niti izplačana na območju Republike Slovenije. Pojasnjuje, da bistvo njenega zahtevka, ki ga je uveljavljala v predhodnem upravnem postopku, ni v izdaji potrdila, pač pa v odločitvi o vprašanju obstoja ali neobstoja davčne obveznosti. Zato meni, da je tožena stranka v zadevi odločala neustrezno in predvsem napačno in v nasprotju z vsebino njenega zahtevka. Ne strinja se s toženo stranko, da zakonske podlage za izdajo zaprošenega potrdila ni, ter navaja, da je v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP) - 26. člen - dana podlaga za izdajo predpisov za določitev pogojev, pod katerimi morajo izplačevalci plačila nakazovati na račune pri banki in hranilnici, prav tako pa tudi za določitev načina in rokov sporočanja bank in hranilnic o podatkih. V Uredbi o pogojih, pod katerimi je potrebno plačila in prejemke davčnim zavezancem nakazovati na njihove račune pri bankah in hranilnicah ter o načinu poročanja bank in hranilnic (Uredba, Uradni list RS, št. 59/99), izdani na podlagi ZDavP, pa je v 3. členu določeno, da se izplačilo fizični osebi, ki ni rezident Republike Slovenije, lahko opravi tudi na njen račun v tujini, pod pogojem, da izplačevalec ob nalogu za plačilo v tujino predloži potrdilo pristojnega davčnega organa, da so bile poravnane davčne in druge obveznosti v zvezi s tem plačilom. Dalje navaja, da je upravni organ Banki Slovenije izdal tudi navodilo o načinu izvajanja omenjenih določb, v katerem je navedeno, da je potrebno predložiti potrdilo tudi v primeru, ko prejemki niso obdavčeni in tožnica to navodilo tožbi prilaga. Zato tožnica meni, da je bilo v obravnavani zadevi v postopku pred davčnimi organi kršeno tako materialno, kot procesno pravo. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj odločbi tožene stranke in prvostopnega davčnega organa odpravi ter odloči, da se od izplačil prejemkov navedenim tujim fizičnim osebam davčne obveznosti ne plačajo oziroma podrejeno, naj sodišče po odpravi obeh odločb zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu davčnemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 20. 6. 2001. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča ima tožnica prav, da je bil davčni organ na njeno zahtevo dolžan izdati potrdilo. Sodišče se namreč z njo strinja, da zakonsko podlago za izdajo potrdil o poravnavi davčnih obveznosti oziroma davčni oprostitvi pri nakazilih plačil fizičnim osebam, ki niso rezidenti Republike Slovenije, na njihove račune v tujini, predstavlja določba 26. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98 , 91/98, 108/99), konkretizirana v določbi 3. odstavka 3. člena Uredbe. Vendar pa tožnica zmotno meni, da izdano odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil izdajo potrdila o davčni oprostitvi kot neutemeljeno, lahko izpodbija s pritožbo ter vztraja pri ugotovitvi davčne oprostitve v postopku za izdajo potrdila. Izdana odločba, ki po vsebini predstavlja negativno potrdilo, namreč nima značaja konkretnega upravnega akta, saj se z njo ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (pač pa je zgolj dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev - v drugem postopku). To pa pomeni, da zoper tako odločbo pritožba ni dopustna. Pritožbo tožeče stranke bi v obravnavani zadevi kot nedovoljeno tako tožena stranka morala zavreči. Tako stališče je tudi že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba U 901/95 z dne 7. 4. 1999). Tožeča stranka, ki pritožbe zoper potrdilo (o dejstvih, o katerih se uradna evidenca ne vodi) tako nima, pa lahko v skladu z določbo 2. odstavka 180. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) izpodbija resničnost v (negativnem) potrdilu navedenega dejstva, saj potrdilo, izdano o dejstvih, o katerih organi ne vodijo uradne evidence, organa (ki odloča v postopku, v katerem se potrdilo predlaga kot dokazno sredstvo) ne veže ter lahko znova ugotavlja dejstva, navedena v potrdilu.

Ker je po povedanem o tožnikovi pritožbi bilo pravilno negativno odločeno, čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi za odločitev ni navedla pravilnih razlogov, je sodišče tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.