Jedro

Ker bi lahko tožnica svojo denarno terjatev uveljavljala neposredno pred delovnim sodiščem, ni upravičena do plačila odvetniških stroškov v zvezi z zahtevkom, ki ga je podala za izplačilo razlike v odpravnini pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek na plačilo zneska 62,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2006 dalje do plačila zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Revizija se glede 2. točke izpodbijane sodbe ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v višini 4.725,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.4.2004 dalje do plačila ter da ji je dolžna plačati iz naslova predhodnega postopka znesek v višini 62,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.7.2006 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 509,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodne odločbe dalje do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na izplačilo preostalega dela odpravnine, ki predstavlja razliko med odpravnino, ki jo je tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala tožena stranka in odpravnino, ki bi šla tožnici po Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost ter ugodilo tožničinemu zahtevku po plačilu predsodnih stroškov v višini 62,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi inštitut, ki ga je uvedel novi Zakon o delovnih razmerjih, zato kolektivna pogodba dejavnosti ne more določati pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po svoji pravni naravi je odpoved pogodbe o zaposlitvi drugačna od odpovedi presežnemu delavcu. Instituta odpravnine po novem Zakonu o delovnih razmerjih in po kolektivni pogodbi nista primerljiva. Poudarja, da se sama odpoved sklicuje zgolj na Zakon o delovnih razmerjih. V nobeni fazi odpovedi pogodbe o zaposlitvi se niso uporabljale določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, zato ne nerazumljivo, da bi se te določbe izrecno morale uporabiti pri določitvi višine odpravnine. Sama se je odločila, da bo delavcem izplačala višjo odpravnino od zakonsko določene, ta odločitev pa ne prejudicira uporabe določb kolektivne pogodbe dejavnosti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede določanja višine odpravnin podana prava pogodbena volja strank, da se višina odpravnin določa po kolektivni pogodbi in da je taka ureditev ugodnejša. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v skladu z načelom in favorem laboratoris. Neresnična je navedba v obrazložitvi pritožbe, da se tožena stranka v odločbi (v odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne sklicuje na kolektivno pogodbo dejavnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožnici dne 12.2.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu referentka ter v pisni odpovedi določila, da tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za 21 let dela v podjetju v višini 60 % povprečne neto plače, prejete v zadnjih treh mesecih dela za vsako leto dela v podjetju. Odpravnina se izplača do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino v znesku 2.248.345,00 SIT oziroma 9.382,18 EUR. Tožnica je v tem individualnem sporu vtoževala še razliko med neto odpravnino, ki ji je bila izplačana in bruto odpravnino, ki bi ji morala biti izplačana v znesku 3.380.808,06 SIT, torej razliko v znesku 1.132.463,06 SIT, oziroma 4.725,68 EUR.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožnici priznalo vtoževano razliko med bruto in neto odpravnino. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri izračunu izplačane odpravnine uporabila določbe Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS št. 14/99 in nadaljnji) in sicer 6. odstavek 24. člena, pri čemer je izhajala iz 60 % povprečne neto plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa iz bruto plače. Ker je tudi sodna praksa do sedaj uveljavila stališče, da je potrebno pri odmeri višine odpravnine presežnim delavcem izhajati iz bruto povprečne plače, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica upravičena do preostale razlike odpravnine.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) je višino odpravnine v 109. členu na novo uredil. Gre za odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do 5 let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od 5 do 15 let odpravnino v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad 15 let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Revizijsko sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006 zaključilo, da določbo o tem, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če je v kolektivni pogodbi dejavnosti določeno drugače, kaže na to, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višja odpravnina.

Določbe 6. odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnega delavca v višini 60 % povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu so upoštevne tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj niso v nasprotju z določbo 109. člena ZDR in pomenijo samo ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine.

Tožena stranka je že sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine v 6. odstavku 24. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, le da je to določbo zmotno razlagala, da je v njej kot osnova za izračun odpravnine določen ustrezen delež povprečne neto plače delavca. Ker gre za osnovo opredeljeno v kolektivni pogodbi, je poleg opredelitve sodne prakse do zakonskega pojma plače pomembna določba 1. odstavka 70. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki izrecno opredeljuje, da so vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plačo in na nadomestila plače, v bruto zneskih. Tudi določba 60 % povprečne plače, ki je osnova za določitev višine odpravnine, torej lahko pomeni le 60 % povprečne bruto plače, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je potrebno še opozoriti, da so delavci, katerim je od veljavnosti novega ZDR dalje odpovedana pogodba o zaposlitvi, opravičeni do odpravnin v višini kot to določa novi ZDR v 109. členu, osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in to je bruto plača. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju razlike odpravnine pravilna.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških predsodnega postopka. Tožena stranka v pritožbi sicer izrecno ne izpodbija odločitve o stroških predsodnega postopka, vendar pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Tožnica je zahtevala plačilo odvetniških stroškov v zvezi z zahtevkom, ki ga je podala na izplačilo razlike v odpravnini pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Izhajalo je iz dejstva, da so tožnici stroški nedvomno nastali že s samo vložitvijo zahtevka za izplačilo razlike v odpravnini. Tožena stranka kot bivši delodajalec, tožnici ni izplačala v celoti odpravnine, zato je tožnica po pooblaščencu podala poziv na plačilo. Po pozivu tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, zato je kasneje tožnica vložila tožbo na sodišče z zahtevkom na plačilo razlike v odpravnine in plačilo stroškov, ki jih je imela v zvezi s pozivom toženi stranki za plačilo. Po stališču tožnice je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi tega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem (4. odstavek 204. člena ZDR), kar pomeni, da ni potreben predhodni postopek pri delodajalcu. Zato tožnica svojega zahtevka ne more utemeljevati z dejstvom, da so stroški nastali zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, kar pomeni, da niso izpolnjene vse predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti in za plačilo materialne škode. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo o odločitvi o stroških predsodnega postopka spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker je tožena stranka uspela z neznatnim delom, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo tudi o tem, ali dopusti revizijo v zvezi s plačilom stroškov predsodnega postopka. Ker gre za zahtevek v višini 62,95 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega 4.172,93 EUR (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.