Jedro

Da bi tožeča stranka utemeljila tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, bi torej morala ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze glede: - izpolnjevanja pogojev za organiziranje temeljne zadružne organizacije (28. člen Zakona o združevanju kmetov), - postopka ustanovitve tožeče stranke ob smiselni uporabi določb 295. do 298. člena ZZD, - pridobitnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah v smislu sporazuma oziroma pogodbe med tožečo stranko in subjektom, iz katerega naj bi se izločila, oziroma sodno odločbo, ki naj bi tovrstni sporazum nadomestila. Kot rečeno, tožeča stranka opisanemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila zgolj s sklicevanjem na citirani sklep registrskega sodišča o vpisu ustanovitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. ...in vl. št. ..., oba k.o... ter od toženih strank zahtevala izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine, na podlagi katere se bo tožeča stranka vknjižila kot lastnica navedenih nepremičnin v zemljiški knjigi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 3. odstavka 78. člena Zakona o zadrugah. V tem okviru je zatrjevala, da je bila ustanovljena v postopku izločitve iz K. g. z. Ljubljana, kot pravne prednice toženih strank. Tudi pritožbeno sodišče se načeloma strinja z izhodiščem, da bi v primeru izločitve po 3. odstavku 78. člena Zakona o zadrugah tožeča stranka imela upravičenje do ustreznega dela premoženja kmetijske zadruge, iz katere bi se izločila, vendar zgolj to upravičenje še ni zadostna podlaga, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko uveljavljala pridobitev lastninske pravice na konkretnih nepremičninah. V skladu z 20. členom Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v spornem odbobju, se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Tožeča stranka se je pri utemeljitvi svojega tožbenega zahtevka sklicevala na okoliščino, da je bila ustanovljena v skladu z 3. odstavkom 78. člena Zakona o zadrugah in se pri tem opirala predvsem na sklep registrskega sodišča o vpisu tožeče stranke v sodni register ter predlog za vpis ter registrske liste, predložene registrskemu sodišču (tč. IX pripravljalne vloge z dne 28.8.2003). S tem v zvezi pritožbeno sodišče soglaša s sklepanjem sodišča prve stopnje, da zgolj s sklicevanjem na odločitev registrskega sodišča v sklepu o vpisu tožeče stranke v sodni register (Srg št. ... z dne ....) ni mogoče sklepati na pravno nasledstvo med pravnim prednikom prvo do peto tožene stranke in tožečo stranko. Predmet odločanja sodišča v registrskem postopku je namreč odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vpis subjekta v sodni register. V tem okviru je namreč potrebno presojati objektivne meje pravnomočnosti sklepa registrskega sodišča, ki so podane zgolj v okviru izreka samega sklepa, ki ureja vpis ustanovitve tožeče stranke s podatki, navedenimi v prilogah k sklepu 1,2,3,5,6 kot sestavnega dela sklepa.

Ne glede na navedene ugotovitve pa tudi v primeru, da bi tožeča stranka izkazala, da je nastala v postopku izločitve po 3. odstavku

78. člena Zakona o zadrugah, zgolj takšna ugotovitev ne bi predstavljala zadostne podlage za tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka. Glede na postavljen ugotovitveni zahtevek bi tožeča stranka morala izkazati pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. 3. odstavek 78. člena Zakona o zadrugah določa, da lahko člani oziroma kooperanti v enem letu in šestih mesecih po uveljavitvi zakona iz dela kmetijske zadruge organizirajo samostojno zadrugo pod pogoji, ki so z zakonom o združevanju kmetov določeni za organiziranje in izločitev temeljne organizacije iz dela kmetijske zadruge, njene temeljne zadružne organizacije ali iz dela temeljne organizacije kooperantov. Zakon o združevanju kmetov (Ur. list SRS št. 1/79) je pogoje za organiziranje temeljne zadružne organizacije urejal v določbah 27. do 41. člena. Za vprašanja, ki niso urejena v navedenih določilih, pa so se smiselno uporabljali predpisi, ki so veljali za organiziranje temeljnih organizacij združenega dela v sestavi delovnih organizacij (36. člen Zakona o združevanju kmetov). Enako velja tudi za postopek izločitve temeljne zadružne organizacije iz sestava kmetijske zadruge (41. člen Zakona o združevanju kmetov).

Navedene določbe torej odkazujejo na uporabo ustreznih določb Zakona o združenem delu (Ur. list SFRJ št. 53/76 - v nadaljevanju ZZD), ki je postopek organiziranja temeljne organizacije urejal v določbah

295. do 302. člena. V primeru organiziranja nove temeljne organizacije so se premoženjskopravna vprašanja med novo organizirano temeljno organizacijo in organizacijo, iz katere se je izločila, urejala v smislu 302. člena ZZD, to je s samoupravnim sporazumom o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti, katerega je v primeru nesklenitve nadomestila ustrezna sodna odločba. Takšen sporazum oziroma sodna odločba bi torej predstavljal temelj za pridobitev lastninske pravice na premoženju, ki bi pripadalo novoorganizirani temeljni organizaciji. Da bi tožeča stranka utemeljila tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, bi torej morala ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze glede: - izpolnjevanja pogojev za organiziranje temeljne zadružne organizacije (28. člen Zakona o združevanju kmetov), - postopka ustanovitve tožeče stranke ob smiselni uporabi določb 295. do 298. člena ZZD, - pridobitnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah v smislu sporazuma oziroma pogodbe med tožečo stranko in subjektom, iz katerega naj bi se izločila, oziroma sodno odločbo, ki naj bi tovrstni sporazum nadomestila. Kot rečeno, tožeča stranka opisanemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila zgolj s sklicevanjem na citirani sklep registrskega sodišča o vpisu ustanovitve tožeče stranke.

Tožeča stranka se je glede postopka in pogojev ustanovitve tožeče stranke sicer res sklicevala na zapisnik ustanovitvenega zbora tožeče stranke (A5), na katerega se sklicuje tudi v pritožbi. V navedenem zapisniku pa je pod točko "Ad 4" zgolj povzet sklep, da so štirje člani K. g. z. Ljubljana v skladu s 3. odstavkom 78. člena Zakona o zadrugah sprejeli sklep, da se izločijo in se organizira samostojna zadruga iz tega dela K.g.z. Ljubljana. Zgolj s takšnim sklepom pa tožeča stranka ni izkazala pogojev organiziranja temeljne zadružne organizacije v smislu 28. člena Zakona o združevanju kmetov, na katerega napotuje 3. odstavek 78. člena Zakona o zadrugah. Predvsem pa tožeča stranka ni ponudila dokazov glede obstoja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice v smislu pogodbene podlage oz. sodne odločbe, ki bi le-to nadomestila v smislu že obrazloženega. Tožeča stranka torej z ugotovitvenim zahtevkom, da ima lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah (kar predpostavlja, da je lastninsko pravico že pridobila), torej ni mogla uspeti, v posledici česar se izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tudi če bi tožeča stranka izkazala pravno nasledstvo s K.g.z. Ljubljana, bi to pomenilo zgolj njeno upravičenje do dela premoženja prednika, iz katerega se je izločila, kar pa še ne pomeni pridobitve lastninske pravice na kateremkoli delu premoženja do pridobitve ustreznega pridobitnega naslova.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 157. člena ZPP).