Jedro

Določilo tretjega odstavka 73.b člena ZVis, ki ministra, pristojnega za visoko šolstvo, pooblašča za določitev podrobnejše ureditve subvencioniranja bivanja študentov, ne more pomeniti pooblastila, da minister s podzakonskim aktom to določi povsem drugače od zakonske ureditve v ZUP.

Pisanja, oddanega po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, po določbah ZUP sploh ni mogoče šteti kot pisno vlogo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Študentskega doma Ljubljana, Pisarne za študentske domove št. 6001-15282/2012/P-2 z dne 10. 5. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 10. 5. 2013 je prvostopenjski organ v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 1978/2012-9 z dne 4. 4. 2013 zavrgel tožničino prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2012/2013 in ugotovil, da stroški v postopku niso nastali.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica prošnjo vložila preko elektronske vloge na spletnem portalu eVŠ brez kvalificiranega digitalnega potrdila (z uporabniškim imenom in geslom) dne 16. 8. 2012 tako, da je zahtevane podatke v obrazec le vnesla. Obrazec je natisnila, ga podpisala in poslala priporočeno po pošti 20. 8. 2012. Rok (ki je prekluzivne narave) in način za uveljavitev pravice do subvencioniranega bivanja sta bila določena v Razpisu za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013 (v nadaljevanju razpis). Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na določila III.A) točke razpisa, po katerih se v primeru oddaje prošnje brez digitalnega potrdila upošteva le tista prošnja, pri kateri sta kumulativno izpolnjena oba pogoja: da je bila prošnja oddana elektronsko in da je bila natisnjena, podpisana ter osebno oddana ali priporočeno poslana pristojni pisarni do 20. 8. 2012. Pri javnih razpisih gre za javnopravno stvar in za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je treba ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka na podlagi 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upoštevati načelo enakih možnosti prijaviteljev (14. člen Ustave RS). Tožnica je bila kot ostali prijavitelji, ki so prošnje elektronsko vnesli v sistem eVŠ, ne pa tudi elektronsko oddali, preko omenjenega sistema 17. 8. 2012 obveščena, da mora na koncu klikniti tudi gumb „Pošlji“, ker se sicer prošnja ne upošteva, prijaviteljem pa je bila tudi sicer ves čas na voljo ustrezna pomoč. Pisarna je zaprosilo tožnice za pojasnilo glede elektronske prošnje z dne 16. 8. 2012, pri kateri je bil izpisan status „vneseno“, prejela 21. 8. 2012, vendar pa je bila elektronska prošnja v eVŠ že prejšnji dan zaklenjena in je tako tožnica elektronsko ni več mogla oddati. Ker njena prošnja do 20. 8. 2012 ni bila elektronsko oddana - potrjena na spletnem portalu eVŠ, to pomeni, da ni bila oddana na način in v roku, določenem v razpisu, zato je prvostopenjski organ prošnjo zavrgel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Pritožbo tožnice zoper sklep je organ druge stopnje zavrnil. Pri tem ob sklicevanju na določila III.A) točke razpisa sledi razlogom organa prve stopnje. Ker gre za postopek javnega razpisa in za javnopravno stvar, se določbe ZUP uporabljajo le smiselno, kar izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodbi tega sodišča v zadevah III U 62/2010 in IV U 141/2011). Iz tega sledi, da gre pri predmetnem roku za materialni prekluzivni rok, ki ga na podlagi pooblastila iz Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) in prvega odstavka 24. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov (v nadaljevanju Pravilnik) določa javni razpis. Ker sta rok in način oddaje prošnje določena v razpisu, se tožnica tudi ne more sklicevati na določbo 67. člena ZUP o primernem roku. Razpis je bil objavljen dovolj dolgo, da se je vsak prijavitelj z njim lahko seznanil ter vlogo oddal v roku in na predpisan način. Tožničina prošnja ni bila oddana skladno z določili razpisa in tako ne gre za nepopolno, ampak za prepozno vlogo, ki jo je prvostopenjski organ utemeljeno zavrgel. Tožnica se z odločitvijo o zavrženju prošnje ne strinja ter vlaga tožbo upravnem sporu. Kot že v prvotni pritožbi navaja, da je elektronsko izpolnila prošnjo, ki je bila tudi oštevilčena, vendar ji ni uspelo s kvalificiranim potrdilom zaključiti prijave, je pa nato prošnjo v fizični obliki poslala po pošti. Sklicuje se na odgovor Enotnega kontaktnega centra javne uprave (v nadaljevanju EKC JU), da bo, čeprav elektronske prošnje ni uspela potrditi, njena prošnja vsebinsko obravnavana, če jo je natisnjeno in podpisano priporočeno poslala v roku za vložitev prošnje. To je tožnica storila v roku, do 20. 8. 2012, zato ni mogoče trditi, da prošnja ni bila oddana pravočasno. Tudi sicer je zavrženje prošnje nesorazmerna in protiustavna sankcija, glede na to, da je bil sistem nov in da se doslej tak sistem brez možnosti ročne izpolnitve vnaprej pripravljenega obrazca na nobenem področju javne uprave ni uporabljal. Izpodbijani sklep je bil v ponovnem postopku izdan nezakonito in v nasprotju z napotki sodišča v sodbi št. I U 1978/2012-9 z dne 4. 4. 2013, ki jih tožnica obširno navaja in se ob tem sklicuje na določbe 64. in 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker oba organa v njeno škodo vztrajata pri svojem stališču, so podani razlogi, da sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Čeprav je bilo nato vlogi za subvencionirano bivanje v študentskem domu, s katero se je tožnica prijavila na decembra 2012 objavljen dodatni javni razpis, ugodeno z odločbo z dne 19. 2. 2013, ima tožnica pravni in dejanski interes za to tožbo. Po zavrženju prošnje se je namreč, ker druge možnosti z otrokom ni imela, odločila za nesubvencionirano bivanje v domu, zato ji je bila za obdobje od 1. 10. 2012 do 19. 2. 2013 zaračunana najemnina po polni, ekonomski ceni in je tako morala doplačati znesek 661,41 EUR. Da bi ga dobila vrnjenega, ni pričakovati, če o zadevi ne bo odločilo samo sodišče, saj njegovih napotkov prvostopenjski organ ne upošteva in obstoji bojazen, da bo tako tudi v primeru razveljavitve izpodbijanega sklepa.

Po navedenem tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) razveljavi oziroma spremeni, njeno prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskem domu šteje za pravočasno in o njej samo meritorno odloči tako, da prošnji ugodi (upoštevaje k tej prošnji in k tožničini vlogi na naknadni javni razpis priloženo dokumentacijo ter pozitivno odločitev o tej zadnji vlogi), odloči pa naj tudi, da je tožnica upravičena do vrnitve zneska 661,41 EUR kot razlike med subvencionirano in polno ekonomsko ceno najemnine za obdobje od 1. 10. 2012 do februarja 2013. Podrejeno pa tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Kot toženko je sicer tožnica v tožbi navedla Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (sedaj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport) ter Študentske domove v Ljubljani, Pisarno za študentske domove. Vendar pa je glede na akt, ki se izpodbija s tožbo, toženka v tem upravnem sporu po samem zakonu Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, in tako je sodišče tudi vodilo postopek. Po izrecni določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je namreč toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan; toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal omenjeni akt. Toženka v obširnem odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in po vsebini ponavlja razloge, s katerimi sta svoji odločitvi utemeljila prvo- in drugostopenjski organ. Razpis je v primeru oddaje prošnje brez kvalificiranega digitalnega potrdila zahteval, da prijavitelj vlogo v določenem roku odda elektronsko in nato še fizično podpisano, pri čemer je moral biti po pošti oddani obrazec identičen zadnjemu v eVŠ oddanemu obrazcu, sicer se je vloga štela za nepopolno. Šele ko sta se na obrazcu prošnje v rubriki „Prijava oddana“ izpisala datum in ura oddaje prošnje, kar je bilo razvidno tudi iz natisnjene prošnje, je pisarna sploh lahko preverila, ali je po pošti oddani obrazec identičen zadnjemu v eVŠ oddanemu obrazcu. Prvostopenjski organ bi tako skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP tožnico pozival k dopolnitvi njene prošnje šele v primeru, če bi bila njena prošnja v eVŠ tudi oddana oziroma potrjena, kar je bil z razpisom določeni dodatni pogoj. ZUP sicer v 63. členu določa način oddaje vloge, kar pa ne pomeni, da tega ni mogoče urediti drugače z javnim razpisom. V tej zvezi se toženka sklicuje na sodno prakso (sodbe tega sodišča v zadevah III U 62/2010, U 2159/2003, U 2158/2003, U 2183/2003, U 693/2003 in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1461/2004), iz katere izhaja stališče, da gre za javnopravno stvar. Zato je treba tudi v konkretni zadevi smiselno uporabiti določbe ZUP. Določbe področnih splošnih aktov (podlaga za razpis je bil 73.b člen ZVis ter Pravilnik), upoštevajoč sodno prakso, namreč prevladajo nad določbami ZUP, konkretno 67. in 68. člena, ki bi veljale, če razpis teh vprašanj ne bi uredil drugače. Če je oddaja vloge izvedena le delno glede na predpisani način, ne gre za nepopolno, ampak za prepozno vlogo. Sklicevanje tožnice na odgovor EKC JU toženka zavrača s pojasnilom, da o prošnji ni odločal omenjeni center, temveč pristojna pisarna. Glede zahtevka za vračilo zneska 661,41 EUR pa navaja, da je tožnica nastanitveno pogodbo sklenila s Študentskimi domovi v Ljubljani (sedaj Študentski dom Ljubljana), ne pa s Pisarno in tudi ne z Ministrstvom ter že zato vračila od njiju ne more zahtevati.

V pripravljalni vlogi se toženka dodatno sklicuje na sodbo tega sodišča št. III U 375/2012-11 z dne 17. 9. 2013, ki se nanaša na istovrstno zadevo.

Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz spisov zadeve, je prvostopenjski organ izpodbijani sklep izdal v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 1978/2012-9 z dne 4. 4. 2013, pri tem pa, kot utemeljeno opozarja tožnica, v nasprotju z zakonom ni upošteval pravnega mnenja oziroma stališč sodišča iz omenjene sodbe. Prvič je namreč prvostopenjski organ o zadevni prošnji tožnice odločil že s sklepom št. 6001-15282/2012/P z dne 14. 9. 2012, s katerim je prošnjo prav tako zavrgel. Tožbi, ki jo je tožnica vložila zoper navedeni sklep, je sodišče s sodbo št. I U 1978/2012-9 ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek organu prve stopnje. Iz razlogov sodbe izhaja povsem jasno stališče oziroma napotek sodišča, da tožničine prošnje ni mogoče šteti kot prepozne in je kot takšne zavreči. Po izrecni zakonski določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je pristojni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na to pravno mnenje in stališča sodišča je, v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1, vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. To je eden od bistvenih elementov načela pravne države (2. člen Ustave RS) in načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave RS). V konkretnem primeru so bile citirane določbe v ponovnem postopku prekršene, saj je prvostopenjski organ tožničino prošnjo spet zavrgel, drugostopenjski organ pa je takšno odločitev v pritožbenem postopku potrdil, in to ob enakih odločilnih dejstvih in isti pravni podlagi, na katerih je temeljila že predhodna odločitev, ki je bila predmet presoje v upravnem sporu št. I U 1978/2012. Da bi bili za to podani kakšni utemeljeni razlogi, iz obrazložitve prvo- in drugostopenjskega organa ne izhaja. Sodišče pa tudi ne vidi razlogov, zaradi katerih bi bilo treba v tem upravnem sporu odstopiti od pravnega mnenja oziroma stališč, zavzetih v sodbi št. I U 1978/2012-9. V obravnavanem primeru dejansko stanje, ob katerem je prvostopenjski organ zavrgel tožničino vlogo - prošnjo za podaljšanje bivanja, ni sporno. Tožnica je vlogo v sistemu eVŠ izpolnila (v elektronski obrazec je vnesla zahtevane podatke), nato pa jo je natisnila in podpisala ter poslala s priporočeno poštno pošiljko dne 20. 8. 2012 na naslov pristojne pisarne. Ker je bila prošnja poslana le priporočeno po pošti, ne pa tudi elektronsko v sistemu eVŠ, je bila zavržena, in sicer kot prepozna. Pri tem se organ sklicuje na določila razpisa.

Razpis je v točki III.A) omogočal dva načina oddaje prošnje za podaljšanje bivanja, in sicer prvega s kvalificiranim digitalnim potrdilom, pri katerem se obrazca po pošti ne pošilja, pač pa se prošnjo elektronsko odda v eVŠ do 20. 8. 2012; pri drugem načinu (brez kvalificiranega digitalnega potrdila, z uporabniškim imenom in geslom) pa je treba obrazec poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in s prilogami poslati priporočeno po pošti oziroma oddati osebno do 20. 8. 2012 pristojni pisarni za študentske domove. Pri tem pa je bilo v nadaljevanju v razpisu določeno še, da se bo kot pravočasna pri prvem načinu upoštevala le prošnja, ki je bila izpolnjena in oddana z elektronskim podpisom v eVŠ do 20. 8. 2012, pri drugem načinu pa tista prošnja, ki je bila izpolnjena v eVŠ, natisnjena v istem besedilu, kot je besedilo v zadnjem oddanem obrazcu eVŠ, podpisana in priporočeno poslana ali osebno oddana pristojni pisarni za študentske domove do 20. 8. 2012. Sodišče sicer soglaša s stališčem toženke, da gre pri postopkih javnih razpisov praviloma za javnopravno stvar, kar pomeni, da je treba pri odločanju določbe ZUP smiselno uporabiti (4. člen ZUP). To izhaja tudi iz upravno-sodne prakse, na katero se v tem pogledu sklicuje toženka. Sodišče pritrjuje tudi njenemu stališču, da lahko razpis posamezna vprašanja postopka uredi drugače kot ZUP, vendar pa pri tem pristojni organ ni brez omejitev: upoštevati je treba naravo predmeta javnega razpisa in na to vezano upravičenje strank, razloge, ki narekujejo takšno specialno ureditev, poleg tega pa drugačna oziroma bolj specifična ureditev ne sme nesorazmerno oteževati dostopa stranke do postopka, tudi ne s predpisovanjem dodatnih tehničnih elementov pri vlaganju vlog, ki niso utemeljeni s stvarnimi razlogi.

V konkretnem primeru gre za zagotavljanje subvencioniranega bivanja študentov med študijem (kot pravice socialne in izobraževalne narave), ki ga ureja ZVis v 73.b členu in podrobneje na njegovi podlagi izdani Pravilnik, pomeni pa konkretizacijo določila tretjega odstavka 57. člena Ustave RS, po kateri država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je treba upoštevati „področno zakonodajo“ in se pri tem sklicuje prav na 73.b člen ZVis, vendar ta ne določa drugačnega načina vlaganja vlog od načinov, ki jih določa ZUP. Zato določilo tretjega odstavka tega člena ZVis, ki ministra, pristojnega za visoko šolstvo, pooblašča za določitev podrobnejše ureditve subvencioniranja bivanja študentov, ne more pomeniti pooblastila, da minister s podzakonskim aktom to določi povsem drugače od zakonske ureditve v ZUP. Pravilnik v prvem odstavku 24. člena določa, da prijava za sprejem in podaljšanje subvencioniranja bivanja poteka prek elektronske vloge v eVŠ. Vendar te določbe ni mogoče razumeti tako, da stranke lahko prošnje vlagajo izključno v elektronski obliki, saj je organ v razpisu predvidel tudi vlaganje vlog po pošti, če prosilec nima kvalificiranega digitalnega potrdila. Pisanja, oddanega po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, po določbah ZUP sploh ni mogoče šteti kot pisno vlogo. ZUP namreč v drugem odstavku 63. člena določa, da se lahko vloga vloži v pisni obliki, pisna vloga pa je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana, ali pa vloga, ki je oddana v elektronski obliki in podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom.

V obravnavanem primeru pa tudi narava razpisnega postopka sama po sebi ne terja drugačne ureditve glede opredelitve vloge ter načina in pravočasnosti vlaganja prošenj. Iz navedb toženke bi bilo kot razlog za drugačno ureditev načina vlaganja prošenj mogoče razbrati le lažjo evidenco oziroma obdelavo podatkov. To pa po presoji sodišča ni razlog, ki bi lahko izključil uporabo določb ZUP v konkretnem primeru, ko iz navedb same toženke jasno sledi, da je prvostopenjski organ imel vpogled (tudi) v prošnje, ki so bile (le) vnesene v sistem eVŠ, in ne le v tiste, ki so bile nato s klikom na ustrezni gumb preko tega sistema tudi poslane.

Tožnica je podpisano vlogo poslala priporočeno po pošti v roku, določenem v razpisu (v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto). Sodišče je zato ponovno presodilo, da vloge ni mogoče šteti kot prepozne in je kot takšne zavreči. Do enakega zaključka pa v obravnavanem primeru privede tudi uporaba samih določil razpisa. Ta v točki III.A) sicer najprej res določa, da je pri oddaji prošnje za podaljšanje bivanja brez kvalificiranega digitalnega potrdila obrazec prošnje treba poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in s prilogami poslati priporočeno po pošti oziroma oddati osebno do 20. 8. 2012 pristojni pisarni za študentske domove. V nadaljevanju besedila pa je nato izrecno določeno, da se bo pri tem načinu kot pravočasna upoštevala prošnja, ki je bila izpolnjena v eVŠ, natisnjena v istem besedilu, kot je besedilo v zadnjem oddanem obrazcu eVŠ, podpisana in priporočeno poslana ali osebno oddana pristojni pisarni za študentske domove do 20. 8. 2012. Zaradi takšnega besedila razpisa je tožnica imela utemeljeno in legitimno pričakovanje, da za veljavno oddajo pravočasne prošnje zadostuje izpolnitev, torej vnos podatkov v elektronski obrazec v sistemu eVŠ in nato njegov natis, podpis ter oddaja osebno ali priporočeno po pošti. Kolikor besedilo razpisa ni povsem jasno, je namreč treba, tudi glede na naravo dajatve oziroma storitve, ki se zagotavlja prek razpisa, upoštevati tisto razlago, ki ne gre v škodo stranki. Pripomniti je treba, da omenjene nejasnosti v besedilu razpisa organ ne more sanirati z obvestili, ki jih je pošiljal prijaviteljem, ki so podatke v elektronski obrazce prošnje le vnesli.

Sklicevanje toženke na sodbo tega sodišča št. III U 375/2012-11 z dne 17. 9. 2013 do drugačne odločitve v tem upravnem sporu ne more privesti, saj je šlo v omenjeni zadevi za drugačno situacijo, ko je prijavitelj prošnjo oddal le elektronsko na spletnem portalu eVŠ, ni pa uporabil kvalificiranega digitalnega potrdila in obrazca prošnje tudi ni natisnil, ga podpisal in skupaj s prilogami do 20. 8. 2912 priporočeno po pošti poslal ali osebno oddal pristojni pisarni za študentske domove. Za razliko od tožnice je torej omenjeni prijavitelj prošnjo oddal le v obliki, ki ne zadosti zahtevam, ki jih sicer za vlogo določa ZUP, in tudi ne zahtevam, ki izhajajo iz citiranih določb razpisa.

Glede na povedano je sodišče izpodbijani prvostopenjski sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker niso bila upoštevana pravila postopka, ter je zadevo v skladu s tretjim odstavkom tega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek.

Kolikor je tožnica v tožbi s predlogom, naj sodišče „izpodbijani odločbi razveljavi“, predlagala tudi odpravo drugostopenjske odločbe, sodišče pripominja, da so po določbah 2. člena ZUS-1 predmet izpodbijanja in s tem presoje v upravnem sporu tisti dokončni upravni akti, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, to je upravni akti, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 pa tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Odločba, s katero drugostopenjski organ zgolj zavrne pritožbo in ne poseže v prvostopenjsko odločitev, pomeni odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato ne more biti predmet izpodbijanja in skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso tudi ne predmet odprave v upravnem sporu, če niso podani kakšni posebni razlogi za to, ki pa jih v konkretnem primeru ni.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Čeprav je, kot obrazloženo, pristojni organ izpodbijani sklep izdal v nasprotju s stališči sodišča, izraženimi v sodbi št. I U 1978/2012-9, namreč za takšno odločanje niso izpolnjeni vsi (ostali) pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera, ko gre zgolj za odločanje o upravičenosti tožnice do subvencioniranega bivanja za nazaj, namreč tega ne zahteva in tudi podatki postopka tega ne omogočajo. Že iz teh razlogov pa tudi ni pogojev, da bi sodišče odločalo o tožničinem zahtevku za vrnitev 661,41 EUR kot razlike med dejansko plačano in subvencionirano najemnino za obdobje do 1. 10. 2012 do februarja 2013 (prim. prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Sodišče pa opozarja, da je prvostopenjski organ po zakonu zavezan nov upravni akt izdati v predpisanem roku 30 dni od prejema sodbe in pri tem upoštevati v sodbi izraženo pravno mnenje oziroma stališča sodišča. Z vidika učinkovitega varstva pravic strank je nespoštovanje določila četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 s strani upravnega organa lahko podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določila 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.