Jedro

Če je bilo zemljišče podržavljeno po temeljnem zakonu o razlastitvi iz leta 1947, se upravičenost do denacionalizacije presoja po tem, ali je bila kot odškodnina dana ustrezna nadomestna nepremičnina

Izrek

Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo se v obsegu, kolikor se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper 3. točko odločbe Upravne enote A, Izpostava B, odpravi in v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B in odpravila 2. točko te odločbe ter v tem obsegu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, zavrnila pa je njegovo pritožbo v delu, ki se je nanašala na 1. in 3. točko izreka prvostopne odločbe. V 3. točki je prvostopni organ stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo parcele št. ..., njiva v izmeri 4085 m2, vl. št. ... k.o. C predmestje I. del. Tožena stranka je presodila, da se je prvostopni organ pri svoji odločitvi pravilno skliceval na neizpolnitev pogoja iz 12. točke 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po temeljnem zakonu o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), če niso dobile kot odškodnine nadomestne nepremičnine. V skladu z namenom ZDen se namreč šteje, da je denacionalizacijski upravičenec, ki je za odvzeto premoženje dobil nadomestno nepremičnino, ustrezno odškodovan. V zadevi pa je nesporno, da sta prejšnja lastnika za razlaščeno parcelo dobila nadomestno nepremičnino.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila upravičencema do denacionalizacije, DD in FD , za del podržavljenega zemljišča parcela št. ..., njiva v izmeri 4.085 m2 k.o. C predmestje I. del, dana parcela št. ... k.o .... v izmeri 1.790 m2, za del zemljišča v izmeri 2.255 m2, pa jima ni bila dana niti nadomestna nepremičnina niti denarna odškodnina. Stališče obeh upravnih organov, da sta bila z dodelitvijo nadomestne nepremičnine ustrezno odškodovana, je napačno, saj bi moral prvostopni organ ugotoviti, ali sta dobila ustrezno nadomestno nepremičnino. M2 nadomestne nepremičnine je vrednostno enak m2 podržavljene nepremičnine, vendar je nadomestna nepremičnina po površini za 2.255 m2 manjša od podržavljene nepremičnine, torej sta upravičenca upravičena do odškodnine, saj nista dobila ustrezne nadomestne nepremičnine. Tožeča stranka predlaga, da se odpravi 2. točka izpodbijane odločbe in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št. U-A02-3815/2002-3-N z dne 4. 11. 2002. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev utemeljila z napačno uporabo materialnega prava. Po 12. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in /02) so upravičenci do denacionalizacije tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po temeljnem zakonu o razlastitvi iz leta 1947, če niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. V tej določbi ZDen izrecno ne zahteva, da bi morala biti nadomestna nepremičnina ustrezna, tako kot to predpisuje v 27., 28. in 29. točki 3. člena, vendar zgolj gramatikalna uporaba te določbe ni ustrezna namenu in ciljem ZDen. V predlogu ZDen (Poročevalec Skupščine RS, št. 21/91) se namreč določbe, ki so opravičevale do denacionalizacije premoženja, podržavljenega na podlagi temeljnega zakona o razlastitvi (tedaj 11. točka) ter 26., 27. in 28. točka niso razlikovale. Beseda "ustreznih" je bila v zadnje tri točke vnesena z amandmajem. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-310/02-7 z dne 2. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 100/03) namen ZDen (poprava krivic) in navedene določbe ZDen omogočajo razlago, da je denacionalizacija mogoča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen, če za razlaščeno premoženje ni bila dana ustrezna nadomestna nepremičnina, enako kot če ne bi bila dana ustrezna odškodnina v denarju.

Ker je prvostopni organ upravičenje do denacionalizacije prejšnjima lastnikoma odrekel že zato, ker sta za nepremičnino, parc. št...., razlaščeno na podlagi temeljnega zakona o razlastitvi iz leta 1947, dobila nadomestno nepremičnino, je napačno uporabil materialno pravo. Njegova odločitev je nepravilna, takšna pa je tudi izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka pritožbo zoper prvostopno odločbo v obravnavanem delu zavrnila. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo, kolikor se z njo zavrača pritožba zoper 3. točko izreka prvostopne odločbe odpraviti, in v tem delu zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati stališče sodišča v tej sodbi. Oceniti bo morala, ali sta bila prejšnja lastnika, katerima je bila z odločbo o razlastitvi Mestnega ljudskega odbora glavnega mesta A, Mestne razlastitvene komisije, št. ... z dne 14. 9. 1953 (med strankami ni spora, da je to odločbo šteti kot pravno podlago za razlastitev), za razlaščeno parc. št...., njivo do izmere 4085 m2, vl. št. .... k.o. C predmestje I. del, priznana odškodnina v obliki nadomestne parc. št....., njiva v izmeri 1790 m2, vl. št. ...k.o. ...in denarna odškodnina v skupnem znesku 92.947 din, ustrezno odškodovana. Tožnik torej utemeljeno ugovarja, da je upravičenje do denacionalizacije na podlagi 12. točke 3. člena ZDen vezano na ustrezno odškodnino za razlaščeno nepremičnino. V zvezi z njegovimi navedbami, da za del razlaščene nepremičnine prejšnja lastnika nista dobila niti nadomestnega zemljišča niti odškodnine, pa sodišče ugotavlja, da je bila v odločbi o razlastitvi poleg nadomestne nepremičnine določena tudi denarna odškodnina, kar vse je pri oceni ustreznosti odškodovanja treba upoštevati.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS). Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (4. točka), je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno (2. točka), na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa sodišče ne more rešiti spora. Sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi drugega odstavka 60. člena ZUS in v smislu tretjega odstavka te določbe.