Jedro

Obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti in predlog za izvedbo dokaza ni bil dovolj obrazložen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega D. Đ. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi 74. člena in 75. člena KZ-1 mu je naložilo v plačilo znesek 15.868,81 EUR, kolikor znaša premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem. Odločilo je, da je obsojenec na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso. Oškodovanca Telekom, d. d., in Si.mobil, d. d., je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo skladno z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati na 450,00 EUR odmerjeno sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče v pravnomočni sodbi ni kršilo z Ustavo zagotovljene pravice obsojenca do obrambe in da predlaga in doseže izvajanje dokazov v svojo korist, tako da kršitev zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, ni bila podana. Zagovornik pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Z navedbami v zahtevi uveljavlja, da je sodišče v pravnomočni sodbi, ker je zavrnilo dokazna predloga, da se zaslišijo prodajalci pri družbah, kjer so bili kupljeni telefoni (O. L. in S. V.) o tem, kdo je žigosal in podpisoval pogodbe o nakupu telefonov za družbo D., d. o. o., ter da naj se pridobijo ID številke vseh telefonskih aparatov, da se ugotovi, kaj se je s temi aparati dogajalo po nakupu telefonov, storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in s tem kršilo obsojenčevo ustavno zagotovljeno pravico do obrambe. Navaja, da sta bila oba dokazna predloga neutemeljeno zavrnjena, saj bi bilo z izvedbo teh dokazov mogoče preizkusiti izpovedbo prič A. V. in F. G., ali je bil obsojenec navzoč pri sklepanju naročniških pogodb pri nakupu telefona, ter ali sta mu obe priči izročili telefone, ki so predmet obravnavanega kaznivega dejanja.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zagovornikove predloge za izvedbo dokazov, ker je ocenilo, da izvedba dokazov ni materialnopravno relevantna, torej pomembna za presojo obsojenčeve krivde, in da ne gre za dokaze, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe zagovornika pojasnilo, da zagovornik predloga v zvezi z zaslišanjem prodajalcev ni niti formuliral tako, da bi bilo izvajanje dokazov, ki jih je predlagal, pomembno za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja, in da bi lahko sodišče sklepalo, ali predstavlja izvedba teh dokazov vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Ugotovilo je, da obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti in da predlog za izvedbo dokaza ni bil dovolj obrazložen.

8. V primeru razbremenilnega dokaza sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti, če obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, in če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo, in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge). Zagovornik je na predobravnavnem naroku predlagal, da naj se opravijo poizvedbe o prodajalcih, ki so delali v navedenih gospodarskih družbah v mesecih april, maj in julij 2007 in so sklepali posamične pogodbe in naj se te prodajalce zasliši. Zagovornik torej ni zadostil dokaznemu bremenu in ni določno pojasnil, o katerem dejstvu, pomembnem za presojo in ugotavljanje dejanskega stanja, naj bi izpovedovali prodajalci. Ker zagovornik svojemu dokaznemu bremenu ni niti zadostil, sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni moglo kršiti obsojenčeve pravice do obrambe. Sodišče je izhajalo pri zavrnitvi dokaznega predloga, ko je presodilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi ocene, sprejete pri presoji predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko privedla do ugotovitve pomembnih odločilnih dejstev v zvezi z obsojenčevo krivdo. Enako velja za drugi dokazni predlog, pridobitev ID številk telefonov, zaradi poizvedb o tem, kje se ti telefoni nahajajo. Sodišče je na podlagi presoje izvedenih dokazov pravilno sklepalo, da ugotavljanje lokacije telefonov, ves čas njihovega delovanja, glede na število znakov, ki jih telefonski aparati ves čas oddajajo, ni bistvenega pomena za pravilno razsojo, ali je obsojencu kaznivo dejanje dokazano in da okoliščina, kje naj bi se ti aparati nahajali, ni v relevantni vzročni zvezi z ugotavljanjem obstoja kaznivega dejanja, kar je razumno pojasnilo sodišče druge stopnje v točki 5 sodbe. Sodišče je utemeljeno presodilo, da dokaz ni materialnopravno relevanten in tako pomemben za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist. Strinjati pa se je mogoče tudi s stališčem vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo, da je po določbi petega odstavka 107.a člena Zakona o elektronskih komunikacijah, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, zakon omejeval hrambo prometnih podatkov, na katere se nanaša dokazni predlog, na obdobje štirinajst mesecev ali osem mesecev od dneva komunikacije (odvisno od vrste podatkov), in da so morali po sedmem odstavku navedenega člena operaterji ob koncu obdobja hranjenja uničiti vse podatke, ki so se hranili v skladu z določbami tega zakona. Kot poudarja vrhovni državni tožilec, je bilo dejanje storjeno v letu 2007 in zato upoštevaje določbe Zakona o hrambi podatkov, v času, ko je bil podan dokazni predlog, dne 6. 5. 2014, ti podatki več niso bili dosegljivi, zato je izvedba dokaza, za katerega se zavzema zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, neprimerna oziroma da je dokazno sredstvo nedosegljivo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008 in druge).

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi, s katerimi zagovornik polemizira z oceno izvedenih dokazov, trdi, da izpovedbi prič F. G. in A. V., na podlagi katerih sodišče sprejema zaključke o obsojenčevi krivdi, nista verodostojni, se sklicuje na del izpovedbe priče A. K. (ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v celoti, ne le v povezavi z njegovo navedbo o osebi, ki se je po poizvedbah operaterja predstavila s priimkom G., ampak tudi, da druge osebe, ki so bile klicane, o priimku G. niso vedela nič), z drugačnim vrednotenjem izpovedbe priče D. K., kot v pravnomočni sodbi, z navedbami, da je sodišče druge stopnje, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje in je zavrnilo pritožbene navedbe, nepravilno vrednotilo izpovedbe prič, ne uveljavlja kršitve zakona, na katero se sklicuje (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ampak trdi, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona v izpodbijani sodbi, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

10. Zagovornik tudi trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon pri izreku kazenske sankcije. Po določbi 5. točke 372. člena ZKP je kršitev kazenskega zakona podana, če je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Zagovornik z navedbami v zahtevi ne utemeljuje navedene kršitve kazenskega zakona, ampak se ne strinja z odmero kazni. Navaja razlog, ki ga je mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sodbo (374. člen ZKP), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Ker kršitve kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane, in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob presoji premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.