Jedro

Trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da prejemki na družinskega člana zagotavljajo nujno življenjsko eksistenco, mora biti obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Izvršnega sveta Skupščine občine z dne 3.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožeči stranki odpis davčnega dolga za leto 1992 v znesku 6.801,00 SIT.

Tožeča stranka s to odločitvijo ni zadovoljna. V tožbi navaja, da se tožena stranka ni prepričala o dejanski finančni situaciji tožeče stranke. Tožeča stranka je bila v letu 1992 kot tehnološki višek poslana na zavod za zaposlovanje, kjer je prejemala mesečno nadomestilo v višini 9.897,70 SIT neto. Kljub lastnemu prizadevanju in pomoči zavoda za zaposlovanje, se ji ni uspelo ne redno ne honorarno zaposliti, tako da je v celoti vezana na denarno pomoč zavoda za zaposlovanje, ki jo prejema od 15.2.1992 dalje. Tožeča stranka nadalje navaja, da je strogo birokratska formalna ugotovitev tožene stranke, da tožeči stranki prejemki na družinskega člana zagotavljajo nujno življenjsko eksistenco. Potrebno je upoštevati, da prejema denarno pomoč v višini 13.250,00 SIT in da je bila v letu 1992 ta pomoč, glede na porast cen, sorazmerno manjša. Starša, pri katerih tožeča stranka prebiva, sta upokojenca z minimalno pokojnino in nihče ne more oziroma ne sme zahtevati od njiju, da ji finančno pomagata, saj so v ta namen ustanovljene druge institucije. Dejstvo je, da s starši ne živi v skupnem gospodinjstvu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je pri pripravi predloga za odpis davčnega dolga upoštevala predložena potrdila o dohodkih ter sprejeta merila. Tožeča stranka v postopku ni izpodbijala dejstva, da živi s starši v skupnem gospodinjstvu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), ki se na podlagi 140. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93) uporablja za reševanje vlog za odpis davčnih dolgov, vloženih do 1.1.1994. Po 1. odstavku 107. člena navedenega zakona o dohodnini izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da prejemki na družinskega člana zagotavljajo nujno življenjsko eksistenco tožeče stranke. Pri tem pa ne pove, kako je prišla do te ugotovitve oziroma iz katerih ugotovljenih dejstev in okoliščin tako sklepa. V odgovoru na tožbo sicer pove, da je upoštevala določena sprejeta merila ter predložene listine. Toda z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi. Le v tem primeru je pristojnemu organu omogočena kontrola o tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis, stranki pa dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 107. člena zakona o dohodnini, sodišče odločbe ne more preizkusiti in je iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

V dopolnjenem postopku bo potrebno ugotoviti in v odločbi konkretno navesti, zakaj tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja za odpis dolga. Tožnik bo moral imeti možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za izdajo odločbe (143. člen v zvezi z 8. členom ZUP). Ugotoviti bo treba razloge, ki opravičujejo ali ne opravičujejo odpisa dolga na podlagi premoženjskih in socialnih razmer tožnika in razmer njegovih družinskih članov.

Sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje o bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in tudi izpodbijana odločba o odločilnih dejstvih nima razlogov, zaradi česar je nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.