Jedro

Tožnikom, Romom iz Bosne, tudi po presoji pritožbenega sodišča v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj posamezne žaljivke in besedne grožnje še ne pomenijo preganjanja, ki se je izoblikovalo v upravno sodni praksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnje tožnikov z dne 22.3.2005 za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo tožniki v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je menila, da besedna zaničevanja tožnikov, Romov iz Bosne, še ne predstavlja preganjanja v smislu pojma preganjanje, kot ga opredeljuje direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC, in ki se je ustvarilo tudi v upravno-sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Zmerljivke in očitki prvotožniku, da ga med vojno ni bilo v Bosni in Hercegovini ter posledične grožnje in nadlegovanja, ki naj bi jim bil izpostavljen prvotožnik kot tudi člani njegove družine, tudi po presoji sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda preganjanja. Tožniki so bili verbalno napadeni, nadlegovanje, ki so ga doživeli, pa po presoji sodišča prve stopnje predstavlja le primere posamezne diskriminacije, ki jih ni mogoče šteti za preganjanje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore o sistematičnem preganjanju Romov v izvorni državi, saj ugovori nimajo opore v izjavah tožnikov in tudi ne v poročilu o položaju Romov v Bosni in Hercegovini. Tako stališče sodišče utemeljuje tudi z dejstvom, da so tožniki pred časom bivali v Sloveniji, kjer so umaknili prošnje za priznanje azila v Sloveniji, in se vrnili v Bosno. Na koncu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo svoje stališče glede sojenja na seji in se pri tem oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-422/03-10 z dne 10.7.2003. Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ko ni opravilo glavne obravnave in zaslišalo strank. Tožniki so Romi, ki so imeli v izvorni državi velike težave z muslimani, ki so jih sistematično preganjali in jim grozili s smrtjo. Umik prošnje in ponovna prošnja ne pomeni zlorabe postopka, ampak izkazuje le stisko tujcev v tuji državi. Če bi jih sodišče zaslišalo, bi se dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bi se lahko ugotovilo, da bi bilo življenje tožnikov v primeru ponovne vrnitve v izvorno državo ogroženo ter da bi bil po vsej verjetnosti prvi tožnik likvidiran.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je sledilo razlogom tožene stranke, da zatrjevana nadlegovanja prvega tožnika in njegove družine ter posamezni verbalni napadi na njih še ne pomenijo sistematičnega preganjanja države ali neke organizacije, ki izvaja preganjanje z vednostjo ali dopustitvijo države, kar bi v ustaljeni upravno-sodni praksi predstavljalo tisto preganjanje, relevantno po določbah ZAzil za obravnavo take prošnje v rednem azilnem postopku in morebitnega priznanja azila v Republiki Sloveniji. Ker pa v prošnji tožnikov zatrjevano preganjanje takega standarda preganjanja ne dosega, je že iz same njihove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji očitno, da jim v izvorni državi Bosni in Hercegovini ne grozi preganjanje in da je zato njihova prošnja neutemeljena. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko odločala na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil in njihove prošnje pravilno zavrnila kot očitno neutemeljene.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi sodišča prve stopnje za odločanje v tem upravnem sporu na seji in ne na glavni obravnavi. Tožniki v tožbi niso zahtevali glavne obravnave. Res so zatrjevali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa niso ponudili nobenih relevantnih dokazov, ki bi kazali na nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku. Tožena stranka je odločala v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek. V takem postopku lahko upravni organ odloči le na podlagi vloge in priloženih listin k vlogi ter mu ni treba izvesti obravnave. Sodišče, ki je presojalo zakonitost v takem upravnem postopku izdane odločbe, pa je po presoji pritožbenega sodišča lahko odločalo na seji, saj je imelo za tako odločitev dovolj podlage v upravnih spisih in v tožbi, kjer, kot je bilo že navedeno tožniki niso zahtevali glavne obravnave. Tožena stranka pri odločanju o prošnjah za azil namreč presoja tako subjektivne kot tudi objektivne pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča iz navajanih subjektivnih razlogov v prošnjah za azil ne izhaja, da bi tožniki izkazovali preganjanje, in tudi v tožbi ter pritožbi ne obrazložijo, v čem bi drugače obrazložili preganjanje na glavni obravnavi, pritožbeni ugovori glede sojenja sodišča prve stopnje na seji ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.