Jedro

Tožeča stranka zmotno šteje, da je predmet pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo ter obveznost A. d.o.o., da mu jo bo plačal. Za opredelitev te vrste obveznosti ni odločilnega pomena pogodba, ampak odločba o podelitvi podpore, kar izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore.

Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko tožena stranka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za energijo št. 434-215/2016-18/331 z dne 7. 9. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožeča stranka spremenila proizvodno napravo SFE v A., tako, da jo je dogradila, s čimer je povišala nazivno neto električno moč proizvodne naprave s 3,24 kW na 8,68 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore z dne 2. 12. 2009 v povezavi z odločbo z dne 13. 2. 2014 neupravičeno prejela podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 13.738,81 EUR brez DDV (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka je odredila tožeči stranki, naj vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo v navedenem znesku skupaj z zneskom DDV 2.887,19 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore družbi A. d.o.o. v roku 30 dni od prejema te odločbe. Tožeča stranka je dolžna tudi toženo stranko o odpravi kršitve obvestiti ter priložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je dne 14. 9. 2016 uvedla postopek nadzora nad tožečo stranko. Tožeča stranka je imetnica deklaracije za proizvodnjo napravo SFE v A., in hkrati prejemnica podpore za električno energijo, proizvedeno v navedeni proizvodni napravi. V okviru nadzornega postopka je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka dogradila proizvodno napravo in s tem nedovoljeno povečala nazivno neto električno moč in proizvodnjo ter tako neupravičeno prejela večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo kot bi jo smela glede na odločbo o dodelitvi deklaracije in odločbo o dodelitvi podpore. Tožeča stranka je priznala ugotovitve tožene stranke, da je povečala nazivno neto električno moč. Zaradi nedovoljenega povečanja nazivne neto električne moči proizvodne naprave in posledično večje proizvodne električne energije je tožeča stranka neupravičeno prejela večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot če bi bila električna moč proizvodne naprave skladna z izdano deklaracijo za proizvodno napravo in odločbo o dodelitvi podpore. Tožeča stranka je neupravičeno prejemala večji znesek podpore za proizvodno v obdobju od vključno januarja 2010 do vključno oktobra 2016. Zatem je tožeča stranka nazivno električno moč proizvodnje naprave uskladila z veljavno deklaracijo in odločbo o dodelitvi podpore. Nazivna neto električna moč je bila povečana iz 3,24 kW na 8,68 kW. Neupravičeno prejeta podpora znaša 13.738,81 EUR brez DDV. Tožeča stranka je toženi stranki sporočila, da so vse nepravilnosti na proizvodni napravi odpravljene in se z obratovanjem deklarirane nazivne neto električne moči ne presega. Vse obveznosti, ki se nanašajo na dobave pred junijem 2015, pa so zastarale, ostale pa so utemeljene, korektno zneskovno in časovno opredeljene. Po izračunu tožnika je skupna vrednost neupravičeno prejete podpore 3.159,63 EUR in naproša za obročno vračilo omenjenega zneska.

3. Nadalje tožena stranka navaja, da je neupravičeno prejete zneske ugotovila šele med izvedbo nadzornega postopka in v njem pridobljenih podatkov ter na podlagi ugotovitev, da je na proizvodni napravi prišlo do sprememb. Glede navedb, da so obveznosti pred junijem 2015 zastarale, pa ugotavlja, da je bil znesek neupravičeno prejete podpore tožniku določen z obvestilom agencije z dne 8. 6. 2018, saj je šele takrat tožena stranka razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti višino neupravičeno prejete podpore. Ker tožnik vse do izteka 30 dnevnega roka od vročitve obvestila o kršitvah neupravičeno prejete podpore ni vrnil, je tožena stranka izdala to odločbo. Odločba o dodelitvi podpore je bila tožniku dodeljena na podlagi stanja proizvodne naprave, ki je bilo razvidno iz vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo in odločbe o dodelitvi podpore. Tožnik pa je nedovoljeno znatno spremenil nazivno neto električno moč, o ključni spremembi, ki vpliva na višino podpore, pa ni obvestil tožene stranke, kot to določa 365. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1).

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z družbo A. d.o.o. sklenila pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov. Gre za pogodbeno razmerje, s katero se tožeča stranka zaveže dobavljati električno energijo, drugi pogodbenik pa se zaveže tožeči stranki nuditi obratovalno podporo za vso neto proizvedeno električno energijo. Do junija 2018 nihče ni ugovarjal, da je tožnik po januarju 2010 proizvajal preveč električne energije, kot pa je bilo določeno že v samem imenu pogodbe z A. d.o.o. Tožnik je bil prepričan, da s proizvajanjem električne energije iz obnovljivih virov dela v dobro sebe in države. 349. člen Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ) določa, da zastaralni rok za zahtevke iz pogodbenih razmerij traja tri leta. Vsekakor obveznost vrnitve preveč izplačane podpore ne nastane šele z izvedbo nadzornega postopka. Tožnik je priznal nezastaran del dolga in ga pričel v skladu z možnostmi tudi vračati. Kršitev je bila medtem tudi že odpravljena. Nadalje se tožnik sklicuje na 191. člen OZ, ki določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice tega zahtevati nazaj. Vse količine električne energije so bile dejansko dostavljene v sistem. Podjetje A. d.o.o. bi lahko kadarkoli prej ugotovilo, da tožnik dobavlja v sistem preveč električne energije glede na deklaracijo. Poleg tega je tisti, ki bi domnevno izplačal previsoko podporo tožeči stranki, A., in zato ima to podjetje morebiten zahtevek do tožeče stranke. Takšne možnosti pa se ni poslužilo. Glede zamudnih obresti pa je tožečo stranko vsekakor moč šteti za dobroverno, zato zahtevek za plačilo zamudnih obresti ni utemeljen. Izplačilo zahtevka iz odločbe bi tožnika finančno močno prizadelo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se podpora proizvajalcu dodeli s posamičnim upravnim aktom, ki ga izda agencija, same podpore pa izplačuje organizator trga za električno energijo družba A. d.o.o. Po vsaki odločbi o dodelitvi podpore, ki jo izda tožena stranka, je opredeljena vrednost podpore glede na referenčne stroške proizvodnje električne energije. Odločbo o dodelitvi podpore je tožena stranka izdala tudi tožeči stranki. Izplačevalec podpor A. d.o.o. pa je s tožečo stranko sklenil pogodbo o zagotavljanju podpore, ki podrobneje definira predvsem način in roke plačil podpore, neposredno vrednost podpore v EUR za MWH proizvedene električne energije in prav tako tudi druge obveznosti med prejemnikom podpore in A. v zvezi s samimi plačili podpore. Iz navedenega izhaja, da pogodba med A. in tožečo stranko ni gospodarska pogodba, ampak pogodba, v kateri so podrobneje definirana razmerja v zvezi s plačili državne pomoči, dodeljene z odločbo tožene stranke. Tožena stranka je na podlagi 421. člena EZ-1 pooblaščena za izvajanje nadzora nad imetniki deklaracij in prejemniki podpor. Tako je 14. 9. 2016 uvedla uradni nadzor nad tožečo stranko, po zaključenem nadzoru pa je ugotovila, da je tožeča stranka z dodatnimi fotovoltaičnimi moduli povečala nazivno električno moč proizvodne naprave. S tem je proizvedla več elektrike kot je bilo dovoljeno glede na odločbo o dodelitvi podpore v povezavi z izdano deklaracijo. Terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore je nastala šele na podlagi ugotovitev tožene stranke v nadzornem postopku glede nedovoljene dograditve proizvodne naprave in s tem v zvezi z opredelitvijo vrednosti neupravičeno prejetih sredstev državne pomoči. Glede na navedeno terjatev iz naslova neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz naslova gospodarske pogodbe in ji ne gre pripisati zastaralnih rokov terjatev iz takih pogodb. S kršitvijo tožeče stranke se je tožena stranka seznanila šele ob ogledu z dne 26. 9. 2016 in zato tudi zastaranje terjatve iz naslova neupravičeno prejetih sredstev podpore ne more pričeti teči prej. Ugovor zastaranja je v vsakem primeru neutemeljen. V podkrepitev trditve, da znesek neupravičeno prejete podpore ni zastaran, tožena stranka še navaja, da je tožeča stranka z delnim plačilom 1.000,00 EUR pripoznala dolg in s tem pretrgala zastaranje. Prav tako nima podlage ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ne more zahtevati vračila, ker je vedela, da zneske plačuje neutemeljeno. O upravičenosti do podpore namreč odloča tožena stranka in ne A.. Tožena stranka je tudi tista, ki v primeru spremembe okoliščin skladno s 375. členom EZ-1 odloča o višini v obdobju prejemanja podpore. Tožena stranka odredi ukrepe in skladno z določbami 375. člena EZ-1 odloči o obveznostih vračila neupravičeno prejetih zneskov podpore, ko za spremenjene okoliščine izve, pri čemer je proizvajalec tisti, ki je dolžan sporočati vsa dejstva v zvezi s proizvodno napravo, nastala po izdaji odločbe o podpori. A. ni tisti, ki bi lahko s tem, ko ni ugovarjal višji proizvodnji, priznal tožeči stranki več pravic, kot jih je dodelila tožena stranka z odločbo o podpori. Neutemeljen pa je tudi ugovor legitimacije tožene stranke. Predmet tega spora je zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke kot proizvajalcu električne energije. Tožeča stranka višjih zneskov ni prejela v dobri veri. Tožeči stranki spremembe proizvodne naprave niso bile neznane. Glede na to je utemeljena odločba tudi v zvezi z obveznostjo plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. V nadaljevanju upravnega spora sta obe stranki vložili več pripravljalnih vlog, s katerimi vsaka dodatno utemeljuje svoja stališča. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je upravičena do podpore za proizvodnjo električne energije, kot ji je bila določena z odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0062/0224/2009/0151/2009 z dne 2. 12. 2009 v povezavi z odločbo št. 136-05-0062/0224/2009/0151/2009 z dne 13. 2. 2014. Z odločbo z dne 12. 11. 2014 je pridobila deklaracijo za proizvodno napravo, iz katere izhaja, da znaša nazivna bruto električna moč proizvodnje naprave 3,24 kW (točka 2 izreka).

9. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka povečala skupno nazivno moč proizvodne naprave na 8,68 kW. Prav tako med strankama ni sporno, da je od družbe A. d.o.o. v času od januarja 2010 do oktobra 2016 prejela več podpore, kot pa bi ji pripadala glede na odločbo o dodelitvi podpore. Pač pa je tožeča stranka ugovarjala zastaranju zahtevka in uveljavljala, da je izplačevalec pomoči A. vedel, da izplačuje previsoko podporo. Tožeča stranka zatrjuje, da gre za gospodarsko pogodbo, 349. člen OZ pa določa, da zastaralni rok za zahtevke iz pogodbenih razmerij traja tri leta.

10. Po presoji sodišča so ti tožbeni ugovori neutemeljeni. S tem v zvezi se sodišče strinja s toženo stranko, da ni bistvena pogodba med tožečo stranko in A. d.o.o., ampak to, da je bila tožeči stranki z upravno odločbo tožene stranke dodeljena državna pomoč. Državna pomoč se dodeli upravičencem s posamičnim aktom, to je z odločbo. A. d.o.o. sklene pogodbo šele na podlagi odločbe o dodelitvi podpore s prejemniki tiste podpore, ki se izvaja kot odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije po ceni, ki jo določi vlada. Tožeča stranka tako zmotno šteje, da je predmet pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo ter obveznost A. d.o.o., da mu jo bo plačal. Za opredelitev te vrste obveznosti ni odločilnega pomena pogodba, ampak odločba o podelitvi podpore, kar izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore. Med strankama je sporno, ali gre za civilno ali za javno pravno obveznost. Od tega je odvisno tudi, kateri postopek se uporabi za odpravo kršitve in po katerih pravilih se presoja zastaranje. Zaključek, da ne gre za obligacijsko pravno razmerje, dodatno podkrepi tudi dejstvo, da bi morala tožeča stranka toženo stranko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti, ker tožena stranka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo (peti odstavek 365. člena EZ-1). Zaradi spremenjenih okoliščin pa lahko odpravi ali razveljavi tudi odločbo o podpori (tretji odstavek 374. člena EZ-1). Glede na opisane elemente je tožena stranka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožeči stranki izplačuje A. d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javno pravno razmerje. Ker ne gre za pogodbeno obveznost, ampak za obveznost, nastalo zaradi kršitve pogojev, pod katerimi je podpora dana, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je edini, ki je legitimiran za uveljavljanje vračila A. d.o.o. Identična stališča je Upravno sodišče RS že zavzelo v povsem primerljivi zadevi I U 1678/2018-20 z dne 10. 9. 2019 (tč. 11 obrazložitve).

11. Pač pa v obravnavani zadevi sodišče meni, da ima tožeča stranka prav v tem, da so nekateri zneski neupravičeno prejete podpore že zastarali in ne bi smeli biti zajeti v skupnem izračunu prejetih zneskov neupravičene podpore, vendar ne zato, ker zastaralni rok za zahtevke iz pogodbenih razmerij traja tri leta, na kar se sklicuje tožeča stranka, ampak iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Tudi glede stališč o zastaranju posameznih prejemkov podpore sodišče v tej zadevi sledi stališču, kot ga je zavzelo že v primerljivi zadevi I U 1678/2018-20, kjer je zapisalo, da EZ-1 nima pravila zastaranja zahtevkov za vračilo preveč izplačane državne pomoči, kar pa ne pomeni, da ta terjatev ne zastara. Spoštovanje ustavnega načela pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo terja, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določeno. V primeru EZ-1 gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih pravil o zastaranju. Sodišče je že v citirani zadevi presodilo, da je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanja, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti (točka 13 obrazložitve citirane sodbe). Tožena stranka meni, da je začel zastaralni rok teči takrat, ko se je seznanila z okoliščinami, iz katerih izhaja, da so prejemki iz naslova podpore izplačani neupravičeno. Vendar pa po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko tožena stranka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Iz citiranega določila izhaja, da je začetek teka zastaralnega roka pomemben trenutek, ko je obveznost nastala. Zastaranje po ZDavP-2 začne teči, ko obveznost plačila nastane, kar velja tudi v primeru, če davčni organ izvede postopek davčnega nadzora in po izvedenem upravnem postopku zavezancu naloži plačilo davka z odločbo. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred zastaranjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (točka 14 citirane sodbe I U 1678/2018-20 ).

13. Sodišče ob analogni uporabi zgoraj navedenih pravil ZdavP-2 ugotavlja, da je tožena stranka uvedla nadzor 14. 9. 2016, kar glede na petletni zastaralni rok pomeni, da niso zastarale tiste obveznosti iz plačila neupravičeno prejetih podpor, ki so bile izplačane pet let pred 14. 9. 2016. V skupni seštevek neupravičeno prejetih podpor pa so v izpodbijani odločbi tako vštete tudi tiste podpore, ki so zaradi petletnega zastaralnega roka že zastarale, torej neupravičeno prejete podpore pred septembrom 2011. Iz navedenega razloga je skupen izračun napačen, ker so v njem vštete tudi zastarane neupravičeno prejete podpore in je iz tega razloga sodišče odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki zadevo v ponovno odločanje. V tem se navedena zadeva razlikuje od že citirane povsem primerljive zadeve I U 1678/2018-20, kjer je bil nadzor uveden pred potekom petletnega zastaralnega roka od začetka prejemanja neupravičene podpore.

14. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialne prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, za kar ima izrecno pooblastilo v 1. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen navedenega Pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.