Jedro

Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je podal v.d. generalnega direktorja, pri čemer sklep vsebuje tudi odredbo, da se vroči tožniku po nadrejenem delavcu. Že iz te odredbe je razvidna resna namera tožene stranke, da naj sicer pravočasno sestavljen sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi dejansko učinkuje. Četudi je do dejanske vročitve sklepa prišlo po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku, ni prepozna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 16. 1. 2009 in z dne 8. 7. 2009 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije in mu za čas nezaposlenosti izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače in zapadlosti posameznega prejemka iz delovnega razmerja pa do izplačila, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje in sicer v roku 15 dni, po pravnomočnosti sodbe in pod izvršbo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.083,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne in mu naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana pravočasno in da naj bi bila zato že iz tega razloga nezakonita. Odgovorni na sedežu tožene stranke so bili z nekaterimi dejstvi in okoliščinami, ki so kazale na utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seznanjeni šele 29. 12. 2008 (dohodna številka dopisa Policijske uprave ..., Postaja mejne policije … z dne 24. 12. 2008). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na ugotovitev, da tožnik ne dne 19. 12. 2008 in tudi ne 20. 1. 2009 ni bil odstranjen z dela, temveč je delo opravljal še nadaljnjih več mesecev vse do 12. 8. 2009. Drugi odstavek 111. člena ZDR namreč ne določa obligatorno, da je potrebno v primeru uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca izdati sklep o prepovedi opravljanja dela. Prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka je povsem fakultativna. Tožena stranka je upoštevala določila ZJU, ki predvidevajo dvostopenjski postopek pri delodajalcu. Pritožba tožnika zoper sklep prvostopenjskega organa je zadržala izvršitev tega sklepa, vse do dokončne odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Šele z vročitvijo sklepa organa druge stopnje delodajalca (torej Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS) je tožniku prenehalo delovno razmerje. V pravnem pouku je bil tožnik tudi poučen o pravnem varstvu pred delovnim sodiščem. Drugostopenjski sklep je bil tožniku vročen 28. 7. 2009. Sodišče prve stopnje je tudi napačno interpretiralo odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010. Iz slednje namreč izhaja, da ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidno tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS primerov, ko bi bilo mogoče delodajalčevo ravnanje opredeliti kot resno namero o tem, da naj sestavljena odpoved učinkuje, ni mogoče zaobseči s taksativnim naštevanjem, temveč je to stvar pravne presoje ob upoštevanju konkretnih okoliščin vsakokratne obravnavane odpovedi. Ker je bila zadnja glavna obravnava v tem individualnem delovnem sporu končana pred izdajo citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS, se tožena stranka niti ni mogla opredeliti do tega stališča oziroma sploh ni dokazovala, da je bila znotraj prekluzivnega roka iz njenih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje. Tožena stranka je 19. 1. 2009, kot izhaja iz obrazložitve na strani 7 izpodbijane sodbe, pristopila k vročanju izredne odpovedi, saj je enoti v Policiji, ki je bila določena po notranjih predpisih za vročitev, napisala, da mora predmetni sklep vročiti. S tem je tožena stranka izkazala resno namero, da naj sestavljena odpoved učinkuje. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpoved vročala po nadrejenih, po njenih notranjih predpisih, ne more biti v slabšem položaju, kot če bi sklep zadnji dan prekluzivnega roka le oddala priporočeno na pošto. Resna namera za učinkovanje odpovedi izhaja iz vseh dejanj tožene stranke. Tožena stranka subjektivnega, prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prekoračila. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek sicer natančno izvedlo, vendar pa je kljub temu njegova odločitev napačna. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ni verjelo pričam I.P. in R.K., ki sta prepričljivo in skladno izpovedala, da sta na podlagi očitnih objektivnih okoliščin (zadah po alkoholu, neurejenost tožnika, rdečica na obrazu, način govora, gibanja) z gotovostjo in upravičeno sklepala, da je tožnik med delovnim časom užival alkohol. Sodišče je nekritično sledilo in verjelo le tožniku in z njegove strani predlaganim pričam, pri čemer pa ne gre prezreti dejstva, da je sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo šele potem, ko je zaslišalo vse predlagane priče. To pomeni, da je tožnik izpovedbe prič poslušal in spremljal ter temu ustrezno prilagodil svojo izpovedbo. To pa nedvomno poraja dvom v zanesljivost in resničnost ter verodostojnost njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni napačno zaključilo, da tožnik očitane kršitve pogodbe o zaposlitvi in predpisov, ki jih tožena stranka citira v razlogih sklepa organa prve in druge stopnje, ni storil, ker naj bi preizkus alkoholiziranosti (torej bistveni del dogajanja, ki je pomemben za odločitev) odklonil po 6.00 uri, kar „precej po izteku uradnega delovnega časa“. Sodišče je nekritično in v nasprotju z izpovedbo prič in celo tožnika samega zaključilo, da se je uradni delovni čas kritičnega dne zaključil točno ob 6.00 uri. Prezrlo je, da je policijsko delo zelo specifično delo, ki terja posebnosti glede razporeditve in določitve delovnega časa. To so nazadnje neposredno ali posredno potrdile tudi zaslišane priče, ki so navedle, da se za zaključek delovnega časa za policista šteje tako imenovana vrnitev z dela, t.j. akt podpisa policistovega poročila o opravljenem delu in o posebnostih med opravljanjem dela (izpovedba I.P., A.C., A.Z., A.B.). Dejstvo je, da kritičnega dne ni šlo za nikakršno zavlačevanje komandirja v zvezi s podpisom tožnikovega poročila. Ker je komandir s tožnikom želel opraviti preizkus alkoholiziranosti, je moral glede na dejstvo, da so v pisarno prihajali ostali policisti, ki so oddajali poročila, ravnati v skladu z zakonodajo, ki varuje dostojanstvo tožnika ter ščiti delavčevo zasebnost. Odreditev alkoholiziranosti ni pomenila nikakršne šikane, saj bi tožnik s svojim pristankom, da se opravi preizkus alkoholiziranosti, vse sume o njegovi alkoholiziranosti jasno in nedvomno zavrnil. Tako tožnik kot zaslišane priče so zatrjevale, da je šlo kritičnega dne za specifično situacijo, za zamudo vlaka, zaradi česar dela ni bilo mogoče zaključiti ob točno določeni uri, zato odločitev sodišča, da se je delovni čas policista nočne izmene 18. 12. 2008 iztekel ob 6.00 uri zjutraj, ne vzdrži. Vse to kaže, da je bil tožniku preizkus alkoholiziranosti odrejen znotraj delovnega časa na delovnem mestu, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje odklonitev preizkusa alkoholiziranosti razlagati v tožnikovo breme, česar pa ni storilo. Tožniku je bil sklep drugostopenjskega organa tožene stranke vročen 28. 7. 2009. Prvostopenjski organ tožene stranke je prejel sklep drugostopenjskega organa 20. 7. 2009 (prejemna štampiljka na dopisu z dne 16. 7. 2009) in ga takoj poslal po pošti v vročitev tožniku. Tožnik je bil o prispelem pismu obveščen 22. 7. 2009, vročitev pa je bila opravljena 28. 7. 2009 (in ne 22. 7. 2009, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje). Tožena stranka na dan vročitve sklepa tožniku z vročilnico še ni razpolagala, zato je bil tožnik normalno razporejen na delo, ker niti vodstvo PU ... niti vodstvo mejne policije... s tem sklepom prej nista bila seznanjena. Povsem običajno je, da se vročilnice vračajo različno dolgo. Policijska uprava ... je bila o dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja obveščena šele 12. 8. 2009 (obvestilo z dne 13. 8. 2009) in takoj, ko je vodstvo mejne policije izvedelo, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi postal dokončen in izvršljiv, je tožnik prenehal z delom. Glede na to toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnik nadaljeval z delom pri njej tudi po odločitvi o njegovi pritožbi. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo 118. člena ZDR. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je tožnik zasvojen z alkoholom, je pa najmanj trikrat ugotovila okoliščine, ki so kazale na to, da je med delovnim časom užival alkohol oziroma v službo prihajal vinjen. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka tega ni dokazala. Tožena stranka je že v samem predlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi jasno, nedvoumno in natančno opisala tožnikove predhodne istovrstne kršitve, ki so jih tekom postopka potrdile tudi zaslišane priče (P.O., R.K., G.T., A.B.). Teh dejstev pa tožnik ni demantiral z nasprotnimi dokazi. Obvestila o izidih obdobnega preventivnega zdravstvenega pregleda z dne 6. 5. 2009 ni mogoče enačiti z dokazilom o nezasvojenosti z alkoholom. ZDR kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti ne navaja zasvojenosti z alkoholom, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dovolj, da je delavec na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Alkoholiziranost na delovnem mestu je v skladu s 36. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, na katerega se je tožena stranka sklicevala tudi med samim postopkom, hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nedvomno pa predstavlja tudi nevarnost tako za delavce, sodelavce in za delovni proces. Tožena stranka je že po končani glavni obravnavi naključno, na podlagi časopisnih člankov, ugotovila, da je bil tožnik v času, ko mu je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo, zaposlen na drugi osnovi in sicer od 1. 4. 2010 dalje kot samostojni podjetnik. Tako je do nadomestila plač eventualno upravičen zgolj za čas, ko je bil brez zaposlitve. Ker je za te podatke tožena stranka izvedela šele v avgustu 2009 (torej po zaključku glavne obravnave), v zvezi s predložitvijo dokazov (B21 – B23) v tej smeri ne more biti prekludirana. Tožnik bi bil do nadomestil plač eventualno upravičen zgolj za čas, ko je bil brez zaposlitve. Iz besedila časopisnih člankov pa je razbrati tudi, da je tožnik tudi že pred 1. 4. 2010 opravljal dejavnost „zaključna dela v gradbeništvu“. Zaradi napačne odločitve o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po obširnem in podrobno izvedenem dokaznem postopku, kar ugotavlja tudi tožena stranka v pritožbi, zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. Posledično je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in zato je toženi stranki naložilo, da tožnika reintegrira v delovno razmerje in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo (vključno z obračunom in izplačilom pripadajočih plač in ostalih prejemkov oziroma prijavo v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ-a). Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno, ugotovilo pa je tudi neskladje v izpodbijanih sklepih tožene stranke glede očitanih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega je zaključilo, da tožnik očitanih kršitev ni storil, saj je do odreditve preizkusa testa alkoholiziranosti s strani predpostavljenega delavca in do odklonitve preizkusa alkoholiziranosti s strani tožnika prišlo po izteku delovnega časa, pri čemer tožnik tudi ni samovoljno zapustil delovnega mesta. Razen tega je ugotovilo tudi, da je tožena stranka tožnika pustila na delu tudi v času pritožbenega postopka in po odločitvi o njegovi pritožbi (torej po dokončnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Na predlog tožene stranke je preizkusilo tudi, če je v konkretnem primeru možno uporabiti določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhajajo takšne okoliščine, ki bi narekovale uporabo 118. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zgornjo odločitev sprejelo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica delno zmotno uporabljenega materialnega prava, pri čemer tudi ni v celoti dokazno ocenilo izvedenih dokazov v zvezi z nadaljevanjem dela tožnika po dokončnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z uporabo 118. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da so za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na reparacijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki dalje, pomembna tudi dejstva in dokazi, ki jih tožena stranka navaja šele v pritožbi in za katera zatrjuje, da je za njih izvedela šele po koncu glavne obravnave.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 16. 1. 2009 (A2) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik 19. 12. 2008 ob zaključku službe odklonil preizkus alkoholiziranosti, ker je obstajal sum, da je med službo užival alkoholne pijače in malomarno opravljal naloge, ki so mu bile odrejene ter je samovoljno zapustil delovno mesto, še preden bi se lahko preverilo, ali je pod vplivom alkohola. O tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep je odločala Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) in jo s sklepom z dne 8. 7. 2009 (A3) kot neutemeljeno zavrnila. Pred izdajo prvostopenjskega sklepa je bil tožniku dne 13. 1. 2009 omogočen zagovor, ki se ga je tožnik udeležil in se tudi zagovarjal (zapisnik o zagovoru z dne 13. 1. 2009 – B12), pri čemer je bilo tožniku vabilo na zagovor (ki je vsebovalo tudi navedbo in obrazložitev razloga, zaradi katerega je nameravala tožena stranka tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi – B10) vročeno 7. 1. 2009 (B11). Z ozirom na to, da je tožnik očitane kršitve storil 19. 12. 2009, je tožena stranka s tem, ko je izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 1. 2009, po stališču pritožbenega sodišča spoštovala 30 – dnevni rok iz člena 110/2 ZDR (tudi brez upoštevanja datuma, ko je tožnik podal podroben in obširen zagovor). Sodišče prve stopnje je presojalo pravočasnost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na datum 20. 1. 2009, ko je bil sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročen tožniku na delovnem mestu (sklicujoč se pri tem na stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010 v zvezi z odločbo VDSS opr. št. Pdp 1228/2009 z dne 26. 2. 2009). V citirani zadevi je VS RS zavzelo stališče, da mora biti znotraj prekluzivnega roka razvidna tudi resna namera delodajalca, da naj odpoved (ki je sicer sestavljena pravočasno), tudi učinkuje. Ta ugotovitev pa je stvar pravne presoje glede na konkretne okoliščine vsakokratne obravnavane odpovedi. V citirani odločbi je VS RS kot primeroma navedlo (delodajalec je sicer v tem primeru sestavil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadnji dan 15 – dnevnega roka, ki ga je določal prej veljavni drugi odstavek 110. člena ZDR), da je mogoče kot dejanje delodajalca, ki je bilo storjeno najkasneje zadnji dan izteka roka za odpoved in izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, šteti npr. (priporočeno) oddajo odpovedi na pošto, vročitev odpovedi delavcu v prostorih delodajalca in podobno. Iz obrazložitve navedene odločbe VS RS je razvidno, da je delodajalec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v omenjenem primeru 19. 3. 2004 (zadnji dan roka po členu 110/2 ZDR glede na datum opravljenega zagovora, ki je bil 4. 3. 2004), to izredno odpoved pa je oddal na pošto 22. 3. 2004. V tem individualnem delovnem sporu pa je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 1. 2009 podal v.d. generalnega direktorja policije, pri čemer citirani sklep (A2) vsebuje tudi odredbo, da se ta sklep vroči tožniku po nadrejenem delavcu. Z ozirom na takšno odredbo, do katere se sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, pritožbeno sodišče meni, da je že iz te odredbe razvidna resna namera tožene stranke, da naj sicer pravočasno sestavljen sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi dejansko učinkuje. S tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo tožniku sporni sklep vročila po nadrejenem delavcu (kar sicer dopušča tudi ZPP) in da je bil tožniku sporni sklep vročen po nadrejenem delavcu 20. 1. 2009 (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z odredbo o načinu vročanja je bila sestavljena v petek 16. 1. 2009), po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je bila zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz člena 110/2 ZDR. Ker je bilo navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS objavljeno v odločbi z dne 6. 4. 2010, torej po zadnji opravljeni glavni obravnavi v tem individualnem delovnem sporu, ki je bila 24. 3. 2010, se tožena stranka do pravočasnosti izpodbijanega sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS v tem individualnem delovnem sporu niti ni mogla opredeliti oziroma dokazovati resne namere za dejansko učinkovanje sicer pravočasno sestavljenega sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje kot razlog za nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi štelo tudi neskladje v obeh izpodbijanih sklepih tožene stranke, saj v izreku sklepa z dne 16. 1. 2009 ni navedeno, da naj bi tožnik opravljal službo v vinjenem stanju, kot to izhaja iz zaključkov obrazložitve sklepa z dne 8. 7. 2009. Iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa je razvidno, da je Komisija za pritožbe preizkusila utemeljenost očitkov tožene stranke tožniku, ki izhajajo iz izreka sklepa z dne 16. 1. 2009. Komisija za pritožbe je v obrazložitvi sklepa z dne 8. 7. 2009 zares navedla, da je tožnik alkohol lahko užival le namenoma ali iz hude malomarnosti, v sklepu z dne 16. 1. 2009 pa tega ni izrecno zabeleženega (ugotovljeno je le, da je tožnik storil očitane kršitve naklepoma) vendar pa zaradi navedenega izpodbijana sklepa po oceni pritožbenega sodišča nista nezakonita. Tudi Komisija za pritožbe je namreč ugotovila, da je tožnik ob zaključku službe odklonil preizkus alkoholiziranosti, ker je (pri nadrejenih) obstajal sum, da je tožnik užival alkoholne pijače med službo, malomarno opravljal odrejene naloge in samovoljno zapustil delovno mesto, še preden bi se lahko preverilo, če je bil spornega dne pod vplivom alkohola.

Prvostopenjsko sodišče je nadalje zaključilo, da je tožnik 19. 12. 2008 odklonil preizkus alkoholiziranosti po 6.00 uri zjutraj, ko se je iztekel njegov delovni čas po razporedu in da se je bistveni del spornega dogajanja odvijal po 6.00 uri. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi moral tedanji komandir mejne policije preizkus alkoholiziranosti tožnika odrediti nemudoma, ker ga je J.D. opozoril, da je tožnik „malo čuden“. S to pripombo je bil komandir mejne policije... seznanjen, ko je prišel zjutraj v službo, to pa je bilo (po njegovi izpovedbi) 15 do 20 minut pred 6.00 uro zjutraj, ko se je začel njegov delovni čas. Iz izpovedbe komandirja je še razbrati, da je, ko je prišel v svojo pisarno, klical na mejni prehod ... in policistu A.K., ki se je javil, naročil, da naj mu prinese alkotest, pri čemer naj predhodno preveri njegovo delovanje. Policist A.K. je izpovedal, da je alkotest preveril, da ta najprej ni delal in da je trajalo nekaj časa, da je bil usposobljen za uporabo, nakar ga je z avtomobilom odpeljal iz R. v D.. Ob takšnem sosledju dogodkov, kot to izhaja iz izpovedb zaslišanih prič, ki jih je v obrazložitvi sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, po stališču pritožbenega sodišča komandirju mejne policije ... ni mogoče očitati, da ni pravočasno reagiral glede odreditve preizkusa alkoholiziranosti tožniku.

V nasprotju z izvedenim dokazi je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odredila preizkus alkoholiziranosti potem, ko je tožnik zaključil z delom. Pritožba tožene stranke v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je potrebno zaključek delovnega časa ugotavljati upoštevaje specifično delo policistov. Iz izpovedb zaslišanih prič (P.I., C.A., A.Z.) izhaja, da se delo policistov v izmeni dejansko zaključi, ko policistu nadrejeni podpiše poročilo, ki ga policist sestavi o nalogah, ki so mu bile odrejene. To pomeni, da ni nujno, da se delo policista zaključi točno ob tisti uri, kot je navedeno na delovnem nalogu (B6). Dejstvo, da je komandir mejne policije ... tožnika, ko je 19. 12. 2008 okoli 6.00 ure, ko je prišel v pisarno, prosil, naj počaka (z namenom odreditve preizkusa alkoholiziranosti) in tožniku ni takoj podpisal predloženega poročila, po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da je bil glede na takšno ravnanje komandirja tožniku odrejen preizkus alkoholiziranosti po izteku delovnega časa. Glede na takšno ugotovitev je potrebno po stališču pritožbenega sodišča presojati tudi očitano samovoljno zapustitev delovnega mesta. Kot je bilo že ugotovljeno, se je policistu delovni čas po opravljeni izmeni zaključil, ko je njegov nadrejeni podpisal poročilo (to izhaja med drugim tudi iz izpovedbe tožnika).

Prvostopenjsko sodišče je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi vsaj preuranjeno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožnik na delu pri toženi stranki ostal tudi po vročitvi drugostopenjskega sklepa tožene stranke. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da toženi stranki ni mogoče očitati nikakršne nepravilnosti in nezakonitosti, ker je tožnika obdržala na delu tudi po vročitvi prvostopenjskega sklepa, saj je tožnikova pritožba zadržala izvršitev tega sklepa (člen 24/3 Zakon o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Tožena stranka bi sicer imela možnost tožniku prepovedati delo za čas trajanja postopka (člen 111/3 ZDR). Prepoved dela po členu 111/3 ZDR je stvar odločitve delodajalca. Tožena stranka te možnosti ni uporabila, s tem pa ni storila nikakršne kršitve. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v nasprotju z listinami v spisu ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep Komisije za pritožbe tožniku vročen 22. 7. 2009. Iz vročilnice (B14) namreč izhaja, da je bil tožnik 22. 7. 2009 le obveščen o prispelem pismu, medtem ko mu je bil sklep z dne 8. 7. 2009 vročen šele 28. 7. 2009. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po členu 110/1 ZDR (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z vročitvijo) je tudi ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma od poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas). Po ustaljeni sodni praksi ta pogoj ni bil izpolnjen npr., če je delodajalec delavcu podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, obenem pa mu je določil odpovedni rok oziroma če mu je omogočal delo do izteka odpovednega roka. S takšnim ravnanjem je namreč delodajalec pokazal interes za nadaljevanje delovnega razmerja po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je v direktnem nasprotju z temeljno posledico izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v takojšnjem prenehanju delovnega razmerja in v nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (zaradi upoštevanja vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik ostal na delu pri toženi stranki do 12. 8. 2009, t.j. do dne, ko je bila PU ... seznanjena s sklepom Komisije za pritožbe (B17). Tega dne je komandir mejne policije ...z obvestilom o prenehanju delovnega razmerja seznanil tožnika in to ob 13.55 uri, preden je tožnik nastopil delo v popoldanski izmeni in tožnika napotil domov. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega vsaj preuranjeno zaključilo, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oziroma izpodbijanih sklepov tožene stranke) ni bil podan zgoraj omenjeni pogoj iz člena 110/1 ZDR. Bistvenega pomena za odločitev o obstoju tega pogoja je namreč ugotovitev, kdaj je bil pristojni organ tožene stranke (organ, ki je odredil vročanje drugostopenjskega sklepa tožniku) obveščen o tem, da je bil sklep Komisije za pritožbe vročen tožniku (šele z vročitvijo tega sklepa je namreč za tožnika pričela učinkovati odločitev iz sklepa z dne 16. 1. 2009 – člen 24/3 ZJU in šele od tega dne dalje je potrebno presojati, če je tožena stranka s svojim ravnanjem pokazala interes za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika tudi po učinkovanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da ni pogojev za uporabo 118. člena ZDR (kljub pobudi tožene stranke za uporabo citirane določbe), ker je ugotovilo, da ni resnih okoliščin, ki bi nakazovale, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več možno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik med sodelavci priljubljen, da se je kot sindikalni zaupnik zavzemal za pravice sodelavcev, da ni z nikomer prihajal v konfliktne situacije, da ni bil zasvojen s prekomernim uživanjem alkohola in da tožena stranka ni predložila dokazil, ki so se nanašali na dogodek z dne 14. 3. 2007 oziroma na dogodek z dne 30. 1. 2008, ko naj bi tožnik nastopil službo pod vplivom alkohola in bil kasneje s službenim vozilom udeležen v prometni nezgodi. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da so priče P.I., A.K., S.T., Ž.B. in A.Z. izpovedale o tej nesreči tožnika, ta dogodek pa je naveden tudi v obvestilu in vabilu na zagovor z dne 5. 1. 2009 ter v obeh izpodbijanih sklepih tožene stranke. Iz spisovnih podatkov ni razbrati, da bi tožnik prerekal obstoj tega dejstva, njegova dokazila (A9, A10) o tem, da ni zasvojen z alkoholom (na kar se sklicuje sodišče prve stopnje) pa sama po sebi tudi ne nudijo opore o ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da ni pogojev za uporabo 118. člena ZDR. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pri ugotavljanju okoliščin in interesov pogodbenih strank v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja neutemeljeno ni upoštevalo vsaj dogodka z dne 30. 1. 2008. Tožena stranka je v okviru pritožbe opozorila tudi na to, da je šele po zaključku glavne obravnave naključno izvedela, da je tožnik že pred 1. 4. 2010 opravljal dejavnost „zaključna dela v gradbeništvu“ oziroma da je od 1. 4. 2010 v Poslovnem registru Slovenije registriran kot samostojni podjetnik. V dokaz tem trditvam je predložila v spis določene listine (B21 – B23), na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma teh dokazov predložiti do konca glavne obravnave (člen 337/1 ZPP), s tem, da bi ta dejstva (kolikor bi se izkazala za resnična) lahko (delno) vplivala tudi na utemeljenost tožnikovega reparacijskega dela tožbenega zahtevka.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe in če je iz njenega nadaljnjega ravnanja mogoče zaključiti, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz člena 110/1 ZDR. Če bo v postopku ponovno ugotovilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo, nezakonita, bo moralo v okviru presoje okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank v zvezi z ugotovitvijo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (člen 118/2 ZDR) upoštevati tudi dejstvo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik 30. 1. 2008 nastopil službo pod vplivom alkohola in bil s službenim vozilom udeležen v prometni nezgodi. Razen tega bo moralo presoditi tudi utemeljenost novih zatrjevanih dejstev tožene stranke in v zvezi s tem dokazno oceniti predložene dokaze, kar vse bo lahko imelo vpliv na odločitev o utemeljenosti reparacijskega dela tožnikovega tožbenega zahtevka. Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri, bo moralo ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožnika in o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče se v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma zaradi bistvenih kršitev določb postopka ni odločilo za opravo pritožbene obravnave, saj je ocenilo, da bo potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov izvesti obširnejši postopek, pri čemer je upoštevalo tudi dejstvo, da zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni obravnavi, ZPP strankam ne daje možnosti vložitve pravnega sredstva.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.