Jedro

Akt Vlade o imenovanju višjega upravnega delavca mora biti toliko obrazložen, da omogoča kontrolo zakonitosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1162/95-13 z dne 22.2.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 29.6.1995, s katero ga je tožena stranka pogojno imenovala za svetovalca direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je tožniku kot pomočniku upravnika - vodji oddelka v Zaporih L., prenehalo delovno razmerje v navedenem kazensko poboljševalnem zavodu že po samem zakonu zaradi ukinitve upravnega organa. Pri tem se sklicuje na določbe 22. in 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94-ZODPM), po katerih so bili kazensko-poboljševalni zavodi ukinjeni kot državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje in so nadaljevali z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu, je bilo zagotovljeno, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu. Določba 26. člena ZODPM torej omogoča delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu le, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. To po mnenju sodišča prve stopnje izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 55. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I-ZDDO). Ta določa, da prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa tudi delavce, ki so opravljali ta dela. Glede na postopek, ki je predviden za imenovanje višjih upravnih delavcev, je izpodbijana odločba posamičen akt ne pa upravni akt, za katerega bi veljala določba 3. odstavka 206. člena oziroma 3. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o obrazložitvi kot obveznem sestavnem delu odločbe. Zato z vidika postopka odločba o imenovanju ni nezakonita, ker vsebuje le obrazložitev, da je izdana na predlog direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Zakon vladi ne nalaga, da imenovanje višjega upravnega delavca obrazloži. Sodišče še dodaja, da je tožena stranka dne 12.5.1995, torej še pred izdajo izpodbijane odločbe, dala soglasje k Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Sklicuje se na primer, obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 1156/95-6. Glede pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 22.3.1996 meni, da ne more imeti retroaktivne veljave zato tožena stranka ni imela pravne podlage za razporeditev tožnika za svetovalca direktorice z dne 1.7.1995. Izpodbijana sodba se v svojih razlogih omejuje zgolj na formalno-pravne elemente tega upravnega spora, zanemarja pa bistvene elemente kot na primer, da je ostal na istem delovnem mestu, da po vsebini in obsegu opravlja enako delo in v istem kraju. V konkretnem sporu gre za organizacijske spremembe celotnega sistema instituta izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Zato ni mogoče trditi, da so bili kazensko-poboljševalni domovi ukinjeni in da je zaposlenim prenehalo delovno razmerje. Gre za poseben ukrep zakonodajalca, ki v bistvu ohranja sedanje stanje, le da so v zvezi z novo ureditvijo vsi ti domovi v državi administrativno podrejeni novemu upravnemu organu. Glede na nedosledno oziroma protizakonito ravnanje tožene stranke je bil oškodovan pri plači. Z odločbo v letu 1996 ga je tožena stranka sicer ponovno imenovala za pomočnika direktorice Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, vendar pa je zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke prikrajšan pri osebnem dohodku za čas od 1.7.1995 do 31.5.1996 in mu je tožena stranka dolžna to škodo poravnati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS in štelo izpodbijano odločbo tožene stranke za posamični akt, ki pa ni upravni akt. Toda tudi tak akt mora biti tako obrazložen, da omogoča učinkovito sodno varstvo. Ne glede na to, da ZDDO ne določa, da bi morala vlada svojo odločitev obrazložiti, pa Ustava RS zagotavlja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen). To pa pomeni, da mora biti tudi akt vlade o imenovanju višjega upravnega delavca toliko obrazložen, da je iz njega razvidno, zakaj je izdan. Le tako je tistemu, o imenovanju katerega se je odločalo, zagotovljeno učinkovito izpodbijanje akta in sodno varstvo, sodišču pa presoja zakonitosti tega akta.

Izdana odločba tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, kot utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi in pritožbi, zakaj ga je tožena stranka ponovno imenovala v naziv, saj se vsebina njegovega dela, ki ga je že prej in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba, četudi kot posamični akt, onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis.

Ker odločba tožene stranke nima razlogov o dejanskem stanju, je ni bilo mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče je zato kršilo določbo postopka v upravnem sporu, ko je tožnikovo tožbo zoper takšno odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Po navedeni določbi se tožba kot neutemeljena lahko zavrne le, če se ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.