Jedro

Če gre za neodplačen posel, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano, kar pomeni, da tožeči stranki ni potrebno dokazovati obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ker se ta domneva po zakonu samem, pri čemer pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti škodovanja upnikom.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 220/2015 z dne 4. 9. 2015 izreklo: “1. Prodaja nepremičnin s prodajno pogodbo z dne 13. 1. 2012, s katero je družba L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o., prodala družbi B.P. d.o.o., nepremičnine [....] je v razmerju do tožeče stranke neučinkovita do višine njene terjatve v znesku 77.400,00 EUR, povečano za: - pogodbene obresti po obrestni meri 15% letno od zneska 20.700,00 EUR od dne 21. 7. 2010 dalje, do plačila; - pogodbene obresti po obrestni meri 9% letno od zneska 24.000,00 EUR od dne 28. 2. 2011 dalje, do plačila; - pogodbene obresti po obrestni meri 15% letno od zneska 30.000,00 EUR od dne 23. 7. 2010 dalje, do plačila; - pogodbene obresti po obrestni meri 15% letno od zneska 2.700,00 EUR od dne 24. 11. 2009 dalje, do plačila; - stroške izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011 dalje, do plačila; - stroške pravdnega postopka v znesku 3.767,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje, do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo terjatev zoper družbo L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o., v znesku 77.400,00 EUR, povečano za [....] z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin: [....] 3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 6.943,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni v korist tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba povzema, da je tožena stranka (op. pritožbenega sodišča: verjetno prav tožeča stranka) v smislu izpodbojnih pravil OZ izpodbijala pravno učinkovitost pogodbe, s katero je družba L. d.o.o. (kasneje Ž. d.o.o.) prodala družbi B.P. d.o.o. več stanovanj -posameznih etažnih delov v objektu … . V prvem postopku je prvo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (zadeva I Pg 745/2003), v ponovnem postopku pa je v celoti sledilo tožeči stranki. Ugotovilo je, da je zgoraj citirana pogodba fiktivna in prikriva neodplačni pravni posel. Glavni argument za takšen dokazni in pravni zaključek naj bi bilo dejstvo, da sedaj sporna pogodba glede plačila kupnine 1.126.502,27 EUR ni bila plačana. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti in tudi stroškovno ugodilo.

4. Tožena stranka gleda na zadevo drugače in meni, da je sodišče o glavnih ter hkrati relevantnih dejstvih zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava, določb OZ - členi 255 - 258.Bistveno vprašanje je, ali je pogodbo z dne 13. 01. 2012 šteti kot odplačno, ali kot neodplačno, kar bi omogočilo, da se v korist tožeče stranke uporabi 257. člen OZ, ki dovoljuje izpodbijanje takšnega pravnega posla v tri letnem prekluzivnem roku.

5. Pritožba trdi, da tožena stranka ocenjuje, da o neodplačnosti obravnavanega pravnega posla ne moremo govoriti in da na takšen zaključek kaže zlasti pogodbeni namen posla. Spornost posla vidi sodišče predvsem v okoliščini, da naj bi bile kupnine neporavnane.

6. Vendar je po stališču pritožbe za uporabo 257. člena OZ potrebno ugotoviti vse objektivne in subjektivne elemente fiktivnosti posla. Če je sodišče štelo za objektivni element dejstvo neplačane kupnine, bi to moralo presojati tudi v luči ostalih objektivnih elementov kot so dogovor o kompenzaciji, zatem plačilo davka pri DURS, ter da so se prodana stanovanja že preknjižila na kupca. Takšna stanovanja pa je prodala tožena stranka, ki se je obravnavala (tudi po z.k. stanju) kot lastnik. Objektivni element fiktivnosti posla zato ni dokazan, kar pomeni, da je že s tem izpolnjen pritožbeni razlog zmotne ocene dokazov. Za takšen zaključek govorijo tudi druga dejstva in dokazi. Tožena stranka pri tem opozarja na vso kompenzacijsko dokumentacijo med Ž. d.o.o. in P. d.o.o., pa tudi na posojilno pogodbo z dne 20. 01. 2012. 7. Še manj je izkazan subjektivni element fiktivnosti posla, to je obstoj vednosti oškodovanja upnikov, ali možnosti nastanka takšne posledice. Omenjena novost možnosti oškodovanja upnikov je morala obstajati tako na strani prodajalca L. d.o.o. (kasneje Ž. d.o.o.) in kupca to je tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je zlasti glede subjektivnega elementa fiktivnosti posla imelo možnost, da ponovno zasliši glavne akterje te zadeve, zlasti pa L. K. in B. P., vendar tega ni storilo. Tudi to je vplivalo na napačno oceno dejanskega stanja in posledično še na napačno uporabo materialnega prava na škodo tožene stranke.

9. Na koncu se tožena stranka ponovno vrača na glavna dejstva te zadeve. Predvsem niso dokazane okoliščine iz člena 256 OZ, odstavek 2. Zlasti ni mogoče šteti, da domnevno neplačilo kupnine po pogodbi z dne 13. 01. 2012 samo po sebi dokazuje fiktivnost posla. Pomembno je tudi, da je v primeru obstoja namena izigravanja upnikov, izpodbojna vsaka pogodba. Torej bi to lahko bila tudi prodajna pogodba z dne 13. 01. 2012 in ne bi bilo potrebno dokazovati njene fiktivnosti. Je pa res, da so roki izpodbojnosti različno določeni. Tožeča stranka enoletnega izpodbojnega roka iz člena 257 OZ ni izkoristila in bi zato morala sama nositi riziko takšnega ravnanja.

10. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

11. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je v zadevi že bilo razsojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 7. 2014 I Pg 745/2013, ki pa je bila s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 11. 3. 2015 Cpg 395/2014, delno razveljavljena glede I. in II/4 točke izreka sodbe ter v navedenem obsegu vrnjena prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Predmet ponovnega odločanja v navedeni zadevi je torej primarni zahtevek tožeče stranke iz tožbe z dne 8. 7. 2013 ter odločitev o stroških tega postopka. V preostalem delu (glede podrednega zahtevka) pa je odločitev sodišča po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 7. 2014 I Pg 745/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 11. 3. 2015 Cpg 395/2014, pravnomočna.

15. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi trditev strank in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da se v postopku ugotavlja utemeljenost zahtevka tožeče stranke glede obstoja objektivnega pogoja za izpodbojno tožbo kot je opredeljena v 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in subjektivnega pogoja po 256. člena OZ, saj je tožeča stranka s tožbo uspešna le, če dokaže tako objektivni pogoj izpodbojnosti po 255. člen OZ kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti po 256. členu OZ; (-) da je izpodbijano pravno dejanje prodajna pogodba med toženo stranko in družbo L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o., bila sklenjena dne 13. 1. 2012, tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pa je bila vložena priporočeno po pošti dne 5. 7. 2013, kar je nedvomno po poteku enoletnega prekluzivnega roka, določenega v prvem odstavku 257. člena OZ; (-) da je sodišče prve stopnje moralo presoditi ali gre pri izpodbijanem pravnem poslu za fiktiven posel, ki prikriva neodplačno pogodbo, saj je takšna pravna dejanja dopustno izpodbijati v roku treh let od njihove sklenitve, kakor določa prvi odstavek 257. člena OZ, saj je tožeča stranka zatrjevala, da je pogodba z dne 13. 1. 2012 sklenjena med L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o. in toženo stranko fiktivna ter prikriva neodplačni pravni posel; (-) da iz prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2012 (priloga A4) izhaja, da je kupnina za navedene nepremičnine določena na 1.126.502,27 EUR z vključenim DDV-jem, vendar v pogodbi ni določen niti rok niti način plačila kupnine; (-) da iz dopisa Davčne uprave RS z dne 29. 5. 2014 (listna številka 90 spisa) izhaja, da davek od prometa nepremičnin ni bil poravnan po navedeni pogodbi, ker je v 3. členu prodajne pogodbe določeno, da je bil obračunan DDV; (-) da je tožena stranka zatrjevala, da je bila kupnina po navedeni pogodbi plačana s kompenzacijo (prilogami B2) za znesek 1.126.502,27 EUR, terjatev prodajalca do tožene stranke v navedeni višini pa naj bi izvirala iz posojilne pogodbe (priloga B4); (-) da iz 4. člena posojilne pogodbe izhaja, da se posojilo izplača tako, da posojilodajalec in posojilojemalec podpišeta medsebojno kompenzacijo in preko poslovnih bank sprovedeta kompenzacijske naloge; (-) da iz priloženih izpiskov bank (priloge C) ne izhaja, da bi bila kompenzacija (prilogi B2) sprovedena, tako da po stališču sodišča kupnina po prodajni pogodbi ni bila nikoli plačana, saj to izhaja iz listinskih dokazov v spisu in tega ne moreta omajati drugačni izpovedbi priče L. K. in B. P., da je bila kupnina poravnana s kompenzacijo; (-) da je tožeča stranka izkazala, da ima zapadlo terjatev do dolžnika, kar izhaja iz sklepa o izvršbi VL 188487/2011 (priloga A2) v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 562/2012 (priloga A3) in je sodba Okrožnega sodišča v Celju postala pravnomočna dne 12. 6. 2013 in izvršljiva dne 29. 6. 2013; (-) da je tožeča stranka dokazala, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo njene zapadle terjatve, saj iz izpiska za družbo L. d.o.o. sedaj Ž. d.o.o. iz portala B. z dne 4. 7. 2013 (priloga A38) izhaja, da je imela tožena stranka blokade na bančnih računih, poleg tega pa je iz seznama (priloge C5 -C7) razvidno število odprtih izvršilnih zadev, ki se vodijo zoper družbo L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o. in presega 100.000,00 EUR; (-) da na podlagi navedenega sodišče z gotovostjo ocenjuje, da dolžnikovo premoženje v času vložitve predmetne tožbe ni zadoščalo za poplačilo zapadle terjatve in je dolžnica L. d.o.o oziroma Ž. d.o.o. še med trajanjem tega postopka ni poplačala; (-) da je iz prodajne pogodbe (priloga A4) z dne 13. 1. 2012 razvidno, da sta pogodbeni stranki dogovorili predmet prodaje, določili višino kupnine, vključili intabulacijsko klavzulo in pogodbo podpisali, da je prav tako iz zemljiškoknjižnih izpisov tudi razvidno, da je bila pogodba izvedena v zemljiški knjigi, kar med strankama ni sporno dejstvo, vendar kupnina določena v prodajni pogodbi ni bila nikoli plačana, ker je iz pridobljenih podatkov pri bankah (priloge C) povsem jasno razvidno; (-) da med toženo stranko in družbo L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o. ni bila izvedena nobena denarna transakcija in tožena stranka družbi L. d.o.o. nepremičnin ni plačala; (-) da je s sklenjeno pogodbo z dne 13. 1. 2012 družba L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o. na toženo stranko neodplačno prenesla nepremičnine, in je s tem je nedvomno oškodovala tožečo stranko kot upnika, saj je iz priloženih bilanc razvidno, da je družba Ž. d.o.o. po izvedenem poslu v letu 2012 bila v bistveno slabšem likvidnostnem položaju kot pred tem.

16. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka izkazala obstoj zapadle terjatve v smislu določbe 255. člena OZ. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je sklenjena prodajna pogodba z dne 13. 1. 2012 fiktivna, saj prikriva neodplačen pravni posel prenosa lastninske pravice na nepremičninah na tretjo osebo. Presodilo je, da je navedeno bilo toženi stranki (kot tretjemu) vsekakor znano, saj je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik tožene stranke B. P., ki je bil hkrati tudi prokurist družbe L. d.o.o. direktorica pa je bila bivša izvenzakonska partnerica B. P.-ja L. K., čemur pritrjuje tudi izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je prepričljivo izpovedal, kako je potekalo poslovanje med njim in med B. P..

17. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da pa v primeru neodplačnega pravnega posla, ki je bil dejansko sklenjen med strankama, skladno s tretjim odstavkom 256. člena OZ, velja da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. Ker gre za neodplačno razpolaganje je v skladu z 257. členom OZ rok za vložitev tožbe tri leta od sklenitve sporne prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2012 (priloga A4) in ker je bila tožba vložena pri sodišču dne 5. 7. 2013, je torej vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka določenega v 257. člena OZ in je ugovor tožene stranke glede prekludiranosti neutemeljen.

18. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da je bilo navedeno izpodbojno dejanje storjeno v škodo upnika , tožeče stranke in da družba Ž. d.o.o. ni imela dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in je izpolnjen tudi objektivni pogoj za izpodbijanje fiktivne prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2012. 19. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

20. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

21. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

22. Pritožba pravilno pove, da gre pri tožbi, kot je obravnavana v konkretni zadevi, za izpodbojno tožbo (Actio Pauliana), vloženo skladno z 255. členom OZ.(1) Pravilno pritožba poudarja, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka po izpodbojni tožbi potrebno ugotavljati tako obstoj objektivnega pogoja za izpodbojno tožbo, kot je ta opredeljen v 255. členu OZ in subjektivnega pogoja po 256. členu OZ.

23. Tožeča stranka je z izpodbojno tožbo lahko uspešna le, če izkaže tako objektivni pogoj izpodbojnosti po 255. členu OZ kot subjektivni pogoj izpodbojnosti po 256. členu OZ.(2)

24. Tožeča stranka mora torej izkazati, da ima zapadlo terjatev do dolžnika in da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo njene zapadle terjatve in da je dolžnik storil pravno dejanje, ki je v škodo tožeče stranke kot upnika, saj zaradi tega pravnega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve (objektivni pogoj) ter izkazati, če gre za odplačen posel, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje tožeči stranki kot upniku in da je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano, pri neodplačnih razpolaganjih ali z njimi izenačenimi pravnimi dejanji, pa mora izkazati zgolj obstoj neodplačnega dejanja, sicer pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takimi razpolaganji škoduje upnikom in se za izpodbojnost ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

25. Vendar pa zgolj uspešno dokazovanje obstoja obeh pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj tožeči stranki ne zagotavlja uspeha s tožbo, če ta ni vložena pravočasno v roku po 257. členu OZ.(3) Gre za materialni prekluzivni rok, ki je odvisen od vrste izpodbijanega dejanja. Krajši rok enega leta je določen za odplačna dejanja, daljši rok treh let pa za neodplačna dejanja. Obstajata samo dve osnovni obliki izpodbojnih tožb in se ena nanaša na odplačna dejanja in zanjo velja enoletni rok, druga pa zajema neodplačna dejanja in zanjo velja triletni rok.(4)

26. Pritožbeno je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki uspelo dokazati obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, ker ji njen dolžnik, L. d.o.o., preimenovan v Ž. d.o.o. ni poravnal njene zapadle terjatve in da je z izvedenim izpodbijanim poslom ostal praktično brez premoženja in v slabem likvidnostnem stanju, s čimer se že po zakonu šteje, da je dejanje bilo storjeno na škodo tožeče stranke kot upnika.

27. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti spregledalo dogovor o kompenzaciji, plačilo davka pri DURSu ter dejstvo, da so se prodana stanovanja že preknjižila na kupca, ki jih je prodala tožena stranka kot lastnik.

28. Sodišče prve stopnje ni spregledalo dogovora o kompenzaciji, toda pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da ta ni nikoli bila realizirana, spregledano ni bilo niti zatrjevanje tožene stranke, da je bil davek plačan pri DURSu, vendar pa zopet ni pritožbeno izpodbijano, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da davek na promet nepremičnin ni bil plačan, dejstvo, da so stanovanja s strani tožene stranke že bila prodana, pa je pritožbena novota kot je tudi pritožbena novota navedba, da tožena stranka opozarja na vso kompenzacijsko verigo med Ž. d.o.o. in P. d.o.o., saj takih trditev tožena stranka ni podala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa ni predložila listinskih dokazov, ki bi navedeni pritožbeni novoti dokazovali, zato slednjih pritožbenih navedb sodišče prve stopnje ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

29. Pritožba pa ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da je prodajalec L. d.o.o. kot dolžnik tožeče stranke, ki je izkazala svojo terjatev do te družbe, ostal praktično brez premoženja in postal nelikviden, to pa, kot je že pojasnjeno, ustvarja zakonsko domnevo, da je bilo izpodbijano dejanje storjeno na škodo upnika. Tako je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala objektivni pogoj izpodbojnosti po 255. členu OZ.

30. Pritožbeno je nadalje sporno ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da je izpodbijana prodajna pogodba prikrita neodplačna prodajna pogodba.

31. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pravilno in zadosti prepričljivo ugotovilo dejansko stanje, da kupnina po izpodbijani prodajni pogodbi ni bila nikoli plačana in da je plačilo kupnine dokazljivo le z listinami glede na vsebino posojilne pogodbe, na podlagi katere naj bi se financiral nakup po prodajni pogodbi in da drugačno zatrjevanje prič L. K. in B. P. ne more nadomestiti izostanka pisnega dokumenta, ki bi edini lahko izkazal in dokazal zatrjevano pa ne izkazano izvedbo kompenzacije kot plačilo po prodajni pogodbi.

32. Pritožbeno sodišče tako meni, da je pritožbeno vztrajanje pri tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati navedeni priči, ki bi izpovedali, da ni bil namen pogodbenih strank prodajne pogodbe, da je ta zgolj navidezna in ne prikriva neodplačen posel, nepotrebno.

33. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, na podlagi pritožbeno neizpodbijanih dejstev, da je v času sklenitve izpodbijanega posla, zakoniti zastopnik tožene stranke bil hkrati prokurist družbe L. d.o.o., direktorica pa bivša izvenzakonska partnerica B. P.-ja L. K., da jima je bilo znano, da je prodajna pogodba neodplačna.

34. Pritožba pri tem spregleda, da če gre za neodplačen posel, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ), kar pomeni, da tožeči stranki ni potrebno dokazovati obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ker se ta domneva po zakonu samem, pri čemer pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti škodovanja upnikom.(5)

35. Pritrditi je pritožbi, da drži, da je lahko izpodbojna vsaka pogodba, ne le neodplačna, toda v konkretni zadevi se je zatrjevalo, da je izpodbijana prodajna pogodba prikrita neodplačna pogodba in zato je bilo potrebno ugotavljati dejansko stanje glede obstoja neodplačnega posla in po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da vsa ugotovljena dejstva kažejo na zaključek, da je prodajna pogodba prikrita neodplačna pogodba, saj kupnina ni bila nikoli plačana, zemljiško knjižna izvedba neodplačne pogodbe pa ji takega pravnega statusa ne more odvzeti, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

36. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena 5. 7. 2013 v zvezi z izpodbijanim dejanjem prodaje nepremičnin po prodajni pogodbi sklenjeni dne 13. 1. 2012 med toženo stranko kot pravno osebo in gospodarsko družbo L. d.o.o. kot pravno osebo, ki je prikrita neodplačna pogodba, vložena pravočasno, skladno z določbo 257. člena OZ, ki dopušča pri neodplačnih razpolaganjih vložitev tožbe v triletnem roku, je materialnopravno pravilen in ob obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti ter subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ki se pri neodplačnih razpolaganjih domneva, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

37. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

38. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

39. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP ), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k presoji pritožbenega sodišča, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba 255. člena OZ glasi: “(1) Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. (2) Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. (3) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.” Op. št. (2): 256. člen OZ glasi: “(1) Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. (2) Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. (3) Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. (4) Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje.” Op. št. (3): 257. člen OZ glasi: “(1) Izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka prejšnjega člena se lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih.(2) Rok iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje.” Op. št. (4): Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 264. Op. št. (5): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015.