Jedro

Pritožnik s trditvami, da je bil prokurist tožeče stranke navzoč pri vseh procesnih dejanjih, da je za tožečo stranko podajal navedbe in bil zaslišan kot stranka, uveljavlja kršitve, ki bi jih moral uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na naroku. In ker niti ne trdi, da tega ni mogel storiti predhodno brez svoje krivde, pritožbeno sodišče teh trditev ne more upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL12675/2008, z dne 27. 03. 2008 (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 721,27 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je dopustilo, da se je postopka udeleževala oseba, ki ni imela veljavnega pooblastila za zastopanje tožnika, to je prokurist tožeče stranke, ki ni njen zakoniti zastopnik. Pritožnik s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ta je pisana z namenom varovanja stranke, ki ni pravilno zastopana. V danem primeru pa je bila tožeča stranka na naroku zastopana tudi po zakonitem zastopniku M.K. in po pooblaščencu, odvetniškem kandidatu D.G. za odvetnika M.D., kar kaže, da je bila pravilno zastopana.

Pritožnik s trditvami, da je bil prokurist tožeče stranke navzoč pri vseh procesnih dejanjih, da je za tožečo stranko podajal navedbe in bil zaslišan kot stranka, uveljavlja kršitve, ki bi jih moral uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na naroku. In ker niti ne trdi, da tega ni mogel storiti predhodno brez svoje krivde, pritožbeno sodišče teh trditev ne more upoštevati (286.b člen ZPP).

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor, da bo tožeča stranka postavila jeklene stebre, katerih plačilo zahteva z vtoževanim računom, čeprav je bil glavni izvajalec del družba M. d.o.o., tožena stranka pa je bila investitor in projektant gradbišča. Delo naj bi tožena stranka plačala neposredno tožeči stranki. Zato je morala tožeča stranka predhodno pridobiti dobropis družbe M. d.o.o., in sicer z namenom, da ne bi ta družba kasneje zahtevala plačilo za to delo od tožene stranke. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni oporekala, da delo ne bi bilo opravljeno ali da ne bi bilo opravljeno kvalitetno. Trdila je le, da je delo plačala glavnemu izvajalcu M. d.o.o. in da bi tožeča stranka morala za plačilo terjati navedeno družbo.

Sporno med pravdnima strankama je torej bilo, ali je tožena stranka dolžna plačati delo, ki ga je opravila tožeča stranka, družbi M. d.o.o., kot to trdi tožena stranka, ali tožeči stranki, kot to trdi slednja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da je kot podizvajalec družbe M. d.o.o. izvedla gradbena dela, katerih plačilo vtožuje. Investitor in naročnik teh del je bila tožena stranka. Ker je družba M. d.o.o. postala plačilno nesposobna, se je tožena stranka zavezala, da bo plačala terjatev tožeče stranke do te družbe neposredno tožeči stranki, direktor družbe M. d.o.o. pa se je s prenosom terjatve na toženo stranko strinjal ter zagotovil, da del, ki jih je na objektu izvedla tožeča stranka, ne bo zaračunal toženi stranki. Družba M. d.o.o. je terjatev tožeče stranke pripoznala in ji zanjo izstavila dva dobropisa.

Prvostopno sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem obstoja zatrjevanega dogovora o plačilu opravljenega dela neposredno tožeči stranki s strani tožene stranke in ocenilo, da ga izvedeni dokazi potrjujejo. Ni pa ugotavljalo, kaj predstavlja zaveza tožene stranke v razmerju do tožeče stranke in v razmerju do družbe M. d.o.o.. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je razveljavitveni razlog po 14. točki 2. odstavka 339.člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo izdelavo sodbe (1. odst. 354.člena ZPP).

Pritožbeno sodišče glede na odločitev, ki jo je sprejelo, ne bo odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, od katerih so nekatere: - bodisi neupoštevne (grajanje pravilnosti dokazne ocene je nedovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti), bodisi neutemeljene (dopis z dne 22. 02. 2008 ni dokaz, pridobljen v smislu 309. člena ZPP).

Prvostopno sodišče naj pri novi izdelavi sodbe obrazloži, kaj je predstavljal ugotovljeni dogovor o plačilu vtoževane terjatve tožeči stranki v razmerju med pravdnima strankama in v razmerju do družbe M. d.o.o. ter kako na ta razmerja učinkuje. Zavzame naj jasno stališče o pravni naravi dogovora. Opredeli pa naj se tudi do trditve tožeče stranke, da je upravičena do vtoževanega zneska na podlagi do 631.člena OZ.