Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja po čl. 218/III in I KZ je dovolj, da je sodišče prve stopnje poleg ostalih konstitutivnih elementov ugotovilo tudi takšno stopnjo "resnih groženj" izrečenih s strani obeh obtožencev oškodovancu, da je le-ta odšel po zaščito na policijsko postajo in svoj strah izrazil tudi svojemu prijatelju rekoč, da se obeh obtožencev boji.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da sta oba obtoženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v višini 52.899,93 SIT in vsak na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. V preostalem pa se pritožba okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbi obtoženčevih zagovornikov zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi. Oba obtoženca sta dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati vsak na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja izsiljevanja po čl. 218/III in I KZ ter na podlagi 3. odst. 218. čl. KZ določilo obtoženemu B.V. kazen 1 (enega) leta in 6 (šestih) mesecev zapora in obtoženemu A.G. kazen 1 (enega) leta zapora. Na podlagi 2. odst. 52. čl. KZ je nato obema obtožencema preklicalo pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Brežicah in v Krškem in sicer opr.št. K 77/97, s katero je bila vsakemu od njiju določena kazen zapora 5 (pet) mesecev in preizkusna doba 2 (dveh) let ter opr.št. K 34/97, s katero je bila obtoženemu A.G. določena kazen 3 (treh) mesecev zapora in preizkusna doba 2 (dveh) let. Nato jima je na podlagi 3. odst. 52. čl. KZ izreklo enotni kazni in sicer obtoženemu B.V. 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora in obtoženemu A.G. 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, v kateri jima je vštelo tudi čas prebit v priporu in sicer obtoženemu B.V. od 20.9.1999 od 10.45 ure dalje in obtoženemu A.G. od 20.9.1999 od 10.45 ure do 21.9.1999 do 13.20 ure. Obtoženemu A.G. je odvzelo tudi štiri bankovce po 200 DEM, obema pa je naložilo, da morata oškodovancu plačati nerazdelno 5.000,00 SIT v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, s potrebnimi izdatki in nagrado zagovornice po uradni dolžnosti, odvetnice K. J., pa je obremenilo proračun. Zoper takšno sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka ter zagovornika obeh obtožencev. Državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka ter predlagala, da sodišče druge stopnje obema obtožencema izreče še stransko kazen, naloži pa naj jima tudi povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč 2. odst. 92. čl. ZKP. Zagovornica obtoženega B.V., odvetnica K.J., se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti, podrejeno pa naj spremeni tako, da obtoženima izreče milejšo - pogojno kazen. Zagovornik obtoženega A.G., odvetnik B.K., pa se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazni ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. Oba zagovornika sta tudi odgovorila na pritožbo državne tožilke in predlagala njeno zavrnitev. Višji državni tožilec - svetnik iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju in na seji senata predlagal ugoditev pritožbi državne tožilke in zavrnitev pritožb obeh zagovornikov. Deloma utemeljena je le pritožba državne tožilke. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je po natančno izvedenem dokaznem postopku in po skrbni oceni zagovora obeh obtožencev ter izpovedb zaslišanih prič zaključilo, da sta oba obtoženca po predhodnem medsebojnem dogovoru z resnimi grožnjami prisilila oškodovanca, da jima je najprej izročil 5.000,00 SIT, nato pa mesec dni kasneje še 1000 DEM ter si na ta način pridobila za 105.614,00 SIT protipravne premoženjske koristi. Svoje ugotovitve o resnosti izraženih groženj je sodišče prve stopnje oprlo na podrobno in prepričljivo izpoved oškodovanca, podprto z izpovedbami kriminalista B., K.C., J.K., D.B. in T.Ž. ter tako obširnim in zanesljivim zaključkom sodišča prve stopnje v razlogih sodbe v zvezi s tem pomembnim vprašanjem ni potrebno ničesar dodajati. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obeh zagovornikov, ki poskušata omajati zanesljive zaključke sodišča prve stopnje bodisi s posameznimi izvlečki iz izpovedi oškodovanca, bodisi z enostranskim tolmačenjem zagovorov obtožencev. Prav ima namreč sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, da v izreku sodbe opisano in dokazano ravnanje obeh obtožencev ni mogoče tolmačiti drugače, kot jasno izražene resne grožnje, ki jih je za takšne sprejel tudi oškodovanec, saj v nasprotnem primeru o izrečenih in nakazanih grožnjah ne bi seznanil kriminalista B. in svojega prijatelja T.Ž., katerima je obema dejal, da ga je ravnanj obeh obtožencev strah. Prav ima sicer zagovornik obtoženega B.V., da na podlagi izpovedbe oškodovanca ni mogoče šteti, da je obtoženi B.V. ob priliki naključnega srečanja na bencinski črpalki dosegel, da mu je oškodovanec za kratek čas posodil avto, pač pa le, da je njegovi prošnji oziroma želji ustregel, vendar pa gre le za en, v nizu več dogodkov, s katerimi je bil oškodovanec povezan z obema obtožencema ter zato to neskladnje o opisu dogodka, ki sploh ni omenjen v izreku sodbe, na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje nima nikakršnega vpliva. Zmotno je tudi stališče zagovornika obtoženega A.G., da naj bi ta obtoženec ravnanja soobtoženca ne jemal kot svojega, temveč naj bi se celotno dogajanje odvijalo v imenu in na račun obtoženega B.V.. V skladu s podatki kazenskega spisa so namreč zaključki sodišča prve stopnje, da je bila razen z izrečenimi besedami resnost groženj, manifistirana tudi s hkratno prisotnostjo obeh obtožencev v kritičnih trenutkih, ki je ob prvem opisanem dogodku celo onemogočala oškodovancu in njegovemu znancu, da bi lokal zapustila, ne da bi oškodovanec izročil zahtevani denar. Z izpovedbami oškodovanca ter predvsem z zagovoroma obeh obtožencev na glavni obravnavi ter trditvami prič K.C. in J.K., pa sta do takšne mere razčiščeni ravnanji obeh obtožencev neposredno pred aretacijo, da na podlagi teh ugotovitev ne more biti prav nikakršnega dvoma o njunem skupnem ravnanju in predhodnem dogovoru o razdelitvi vlog pri storitvi kaznivega dejanja, za obstoj katerega sploh ni potrebno, da bi si storilec premoženjsko korist dejansko tudi pridobil. Zato ni mogoče pritrditi niti tistemu delu pritožbenih izvajanj zagovornikov obtoženega A.G., da naj bi o izvršitvenem dejanju tega obtoženca sploh ni bilo mogoče govoriti. Tudi osebna kriza, v kateri naj bi se zaradi zapustitve partnerice znašel ta obtoženec, na obstoj kaznivega dejanja ne more imeti nikakršnega vpliva in bi v zvezi s tem tudi pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke k še boljši razjasnitvi dejanskega stanja v ničemer ne pripomogla. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornice obtoženega B.V., da naj bi bilo kaznivo dejanje izzvano s strani oškodovanca in policije in da vse od dogodka v lokalu P. pa do nekaj dni pred aretacijo obtoženi B.V. in oškodovani D.B. sploh nista kontaktirala po telefonu, niti se nista videla in naj bi bil zato iniciator dejanja sam oškodovanec, ki naj bi s klicem po telefonu spomnil B.V. na denar in ga izzval k dejanju, vse to pa naj bi storil po navodilih policije. Pritožnica je očitno spregledala, da je oškodovanec že ob podajanju kazenske ovadbe (dne 9.9.1999 ob 10.00 uri) podrobno opisal ravnanje obeh obtožencev, iz tej ovadbi priloženih uradnih zaznamkov z dne 15., 16. in 20.9.1999, katerih vsebino je oškodovanec potrdil tudi na glavni obravnavi, pa jasno izhaja, da je obtoženi B.V. ob asistenci soobtoženega A.G. najprej po telefonu zahteval izpolnitev predhodne zahteve za plačilo 1.000,00 DEM in je oškodovanec šele po teh klicih ponovno poklical kriminalista, ki je na glavni obravnavi tudi potrdil, da ga je oškodovanec šele po 15.9.1999 poklical po telefonu, rekoč, da sta ga klicala oba obtoženca iz zahtevala denar. Sicer pa je takšne pomisleke obrambe tega obtoženca utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe s pravilno zaključno ugotovitvijo, da sta vse aktivnosti, vključno s tistimi zadnjega dne, vodila ravno obtoženca. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obeh zagovornikov obtožencev, ki se ne strinjata s preklici pogojnih obsodb in tudi sicer menita, da sta izrečeni kazni prestrogi, ter da bi sodišče prve stopnje moralo obema ustreči pogojni obsodbi. Po dovolj izčrpni analizi osebnih razmer obeh obtožencev, predvsem pa podatkov, da sta bila oba že kaznovana, pri čemer sta že pred obravnavanim storila kaznivo dejanje kot sostorilca in tedaj izrečene pogojne obsodbe očitno niso dosegle namena kazensko-pravnega varstva, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obema ob pravilnem vrednotenju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin odmerilo ustrezne zaporne kazni ter jima upravičeno preklicalo pogojne obsodbe in jima izreklo tudi primerni enotni kazni zapora. Ob gornjih ugotovitvah je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko obema obtožencema ni izreklo tudi denarnih kot stranskih kazni, za kar se zavzema državna tožilka v svoji pritožbi in kar je predlagala tudi v zaključni besedi na glavni obravnavi. Že tedaj je namreč tožilka ocenila, da sta oba obtoženca brezposelna in torej brez rednih sredstev za življenje in čeprav je jasno, da sta očitano kaznivo dejanje storila iz koristoljubnosti, višina pridobljene protipravne premoženjske koristi le ne dosega tistega obsega, tudi v povezavi s premoženjskim stanjem obeh, da bi jima bilo utemeljeno izreči tudi denarni kot stranski kazni. Ni mogoče spregledati, da obtoženi A.G. prostorov, ki jih je najel zato, da bi v njih uredil in odprl lokal, v resnici ni usposobil za delo, poleg tega se je razšel z bivšo partnerico in je sedaj zaposlen kot pleskar po pogodbi o delu, obtoženi B.V. pa je brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje ter po podatkih v spisu premoženja nima. Pač pa nasprotno te ugotovitve ne morejo predstavljati ovire za odločitev o povrnitvi stroškov kazenskega postopka iz 1.od 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, za kar se prav tako zavzema državna tožilka v svoji pritožbi, saj sta bila oba obtoženca spoznana za kriva ter sta zato dolžna povrniti stroške kazenskega postopka. Ni namreč podatkov, da bi zaradi njihovega plačila bilo ogroženo vzdrževanje obeh obtožencev ali oseb, ki naj bi jih bila dolžna vzdrževati. Glede na pavšalno oceno njunega premoženjskega stanja, je sodišče druge stopnje razen izkazanih stroškov v zvezi s prihodom prič in privedbo obtožencev na naroke, preostale stroške ovrednotilo z ustrezno višino povprečnine, ki jo bosta morala plačati oba obtoženca v zvezi z rednim pritožbenim postopkom. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevih zagovornikov v celoti, pritožbo državne tožilke pa delno zavrnilo kot neutemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odst. 383. čl. ZKP, je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.