Jedro

Postopek za pridobitev azila se prične z vložitvijo prošnje za azil, torej na zahtevo stranke, kar pomeni, da če med postopkom do izdaje odločbe razlog, na podlagi katerega je bil postopek začet, preneha, mora organ postopek ustaviti. Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek, ni pravno pomemben.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka, po združitvi zadev v en postopek, postopke za priznanje azila v Republiki Sloveniji tožnikom ustavila in odločila, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi je navedla, da so tožniki dne 26. 9. 2005 vložili prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji, dne 26. 10. 2005 pa je njihov pooblaščenec AA podal pisno izjavo, da tožniki svoje prošnje za azil umikajo. V skladu z navedenim je tožena stranka postopke za priznanje azila ustavila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, ur.p.b., v nadaljevanju ZAzil), ki določa, da se postopek s sklepom ustavi, če prosilec za azil prošnjo za azil umakne.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je izpodbijani sklep tožene stranke logična in zakonita posledica umika prošenj za azil z dne 26. 10. 2005, zaradi česar ga ne bi bilo mogoče učinkovito izpodbijati v upravnem sporu, čeprav je bilo očitno, da je bil umik prošenj za azil v bistvu protipravno izsiljen s protipravnim zamolčanjem nemškemu azilnemu organu, da bi prosilca kot nezakonito izbrisanega morala sedaj kot prosilca za azil obravnavati Slovenija in ne Nemčija, torej s kršitvijo ustreznih določb Dublinske uredbe. Z izdajo sodbe Upravnega sodišča št. U 2437/2005-8 z dne 15. 11. 2005 pa je nastal popolnoma nov pravni položaj zaradi stališča sodišča v 1. odstavku na 5. strani sodbe, po katerem v takem primeru "stranka torej lahko ... s tem doseže, da o njegovi prošnji za azil odloči Slovenija." V primeru, da bo takšno stališče Upravnega sodišča RS v citirani sodbi obveljalo, je bilo za zavarovanje pravnih interesov in pravic tožeče stranke nujno potrebno vložiti to tožbo. V primeru, če bi sklep MNZ z dne 19. 10. 2005 v drugem postopku dokončno padel, bi morali šteti tudi v tem postopku izpodbijani sklep tožene stranke za brezpredmeten, ker je bil izdan na podlagi protipravno izsiljenega umika prošenj za azil, ki seveda ne bi bile umaknjene, če bi tožena stranka že s sklepom z dne 19. 10. 2005 priznala pristojnost Slovenije za obravnavanje prošenj za azil. Interes tožnikov je, da prošnje obravnava Slovenija in ne Nemčija, kar je pravno utemeljeno zato, ker je Slovenija za odločanje pristojna po 9. členu Dublinske uredbe, kar je utemeljeno že v tožbi tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 19. 10. 2005, na kar se v celoti sklicuje tožeča stranka tudi v tej tožbi. Prav tako je njen interes v tem, da je Slovenija, ne le geografsko, ampak tudi po poznavanju in razumevanju razmer na Kosovu mnogo "bliže" kot Nemčija, ki je mnogo Romov, kljub njihovi očitni hudi ogroženosti, v zadnjem času vrnila na Kosovo, zaradi česar bi bilo skrajno naivno pričakovati, da bi bila pripravljena narediti izjemo pri tožeči stranki. Tega zaradi načela enakosti pred zakonom najbrž niti ne more storiti, v Sloveniji pa se upravno - sodna praksa v tovrstnih primerih še ni izoblikovala oziroma ustalila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je izpodbijani sklep izdala potem, ko je tožeča stranka dne 26. 10. 2005 prošnje za azil umaknila. Poudarja, da je tožeča stranka umik prošenj za azil podala prostovoljno in k temu ni bila prisiljena zaradi izdaje sklepa št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005, izdanega na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L50/8, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju: Dublinska uredba), kot to v tožbi navaja tožeča stranka, ki je imela zoper navedeni sklep učinkovito pravno sredstvo (upravni spor), vendar ga je izkoristila šele 17. dan po vročitvi. Umik prošenj za azil nikakor ni bil izsiljen, kar je razvidno tudi iz lastnoročno napisane izjave pooblaščenca, ki jo je osebno predložil toženi stranki. Poleg tega poudarja, da po njenem mnenju sam umik prošenj za azil sploh ni v neposredni povezavi s postopkom po Dublinski uredbi, kar je razvidno iz celotnega spisa. Tožena stranka se tudi ne strinja z navedbo tožeče stranke, da bi bil izpodbijani sklep brezpredmeten, če bi bila sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 2437/2005 z dne 15. 11. 2005 pravnomočno potrjena. Tožena stranka meni, da izpodbijani sklep nikakor ne more biti brezpredmeten, saj je Upravno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. U 2437/2005 ravno zaradi izdaje v tem postopku izpodbijanega sklepa odločilo, da je Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Temu je v postopku tožena stranka oporekala. Glede navedb tožeče stranke glede postopka po Dublinski uredbi, tožena stranka meni, da se v tem postopku ni potrebno opredeljevati, ker je to stvar drugega postopka. Tožena stranka še poudarja, da vlaganje in umikanje prošenj za azil ne sme biti podvrženo trenutnim nagibom prosilcev za azil, temveč mora biti podkrepljeno z upravičenimi razlogi za azil, saj gre v nasprotnem primeru za zlorabljanje azilnega postopka. Nadalje tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke sam s seboj v nasprotju, saj tožba v tem primeru vsebuje zahtevek, ki ga tožeča stranka pogojuje z različnimi hipotetičnimi situacijami in sam zahtevek veže na te situacije. Tožbeni zahtevek mora biti konkreten in jasen, potrebno je navesti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek tudi evidentno kontradiktoren drugim predhodnim procesnim in materialnim aktom, ki jih je tožeča stranka podala v predmetni zadevi. Glede na navedeno tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo dodatno k tožbenim navedbam navaja, da je tako očitno, da med razumnimi ljudmi, ki se ne sprenevedajo, ne potrebuje nikakršnega dodatnega utemeljevanja, da je bil umik prošenj za azil dne 26. 10. izključna posledica en dan prej (25. 10.) prejetega sklepa MNZ z dne 19. 10. o predaji tožnikov Nemčiji le dva dni kasneje (28. 10.) zgodaj zjutraj. Pripombo v predzadnjem odstavku odgovora tožene stranke, da tudi "umikanje prošenj za azil ne sme biti podvrženo trenutnim nagibom prosilcev za azil, temveč mora biti podkrepljeno z upravičenimi razlogi za azil", šteje pooblaščenec tožeče stranke za cinično norčevanje iz pravic in eksistenčne stiske tožnikov. Zatrjevanje tožene stranke, da so tožniki zoper sklep o predaji Nemčiji, napovedan za 28. 10. zgodaj zjutraj (sklep o tem pa so prejeli 25. 10.), "imeli učinkovito pravno sredstvo (upravni spor)", pa je za vsakogar, ki pozna 30. člen ZUS, tako neverjeten cinizem, da človek ostane brez besed.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je v presoji sodišča zakonitost sklepa, s katerim je tožena stranka ustavila postopek zaradi umika prošenj za azil. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil se ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, prošnja šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če prosilec za azil prošnjo za azil umakne. Postopek za pridobitev azila se prične z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), torej na zahtevo stranke v smislu 1. ostavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05, ur.p.b. - v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi 23. člena ZAzil uporablja v postopku za pridobitev azila, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Navedeno pomeni, da če med postopkom do izdaje odločbe razlog, na podlagi katerega je bil postopek začet, preneha, mora organ postopek ustaviti. Po določbi 1. odstavka 135. člena ZUP, če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka svojo zahtevo umakne, izda organ sklep, da se postopek ustavi. Le v primeru, če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu (ali če to zahteva stranka z nasprotnim interesom), ga pristojni organ nadaljuje (3. odstavek 135. člena ZUP).

Sodišče po podatkih v upravnih spisih ugotavlja, da je tožeča stranka dne 26. 9. 2005 podala prošnje za azil, dne 26. 10. 2005 pa je toženi stranki posredovala pismeni umik prošenj za azil na podlagi 42. člena ZAzil. V vlogi je navedla, da prosi za takojšnjo izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na datum izdaje tega sklepa pa v naprej opozarja, da je že s samo vložitvijo te vloge prej citirani sklep (št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005) o vrnitvi prosilcev v Nemčijo, ki naj bi obravnavala tudi to novo prošnjo za azil, vloženo v Sloveniji, postal brezpredmeten, saj prošnje za azil z vložitvijo te vloge ni več, zato tudi ni razloga za vračanje bivših prosilcev v Nemčijo.

Iz tožbenih navedb ter iz podatkov spisa, ki se vodi pod št. U 2868/2005 tukajšnjega sodišča izhaja, da je tožeča stranka prošnje za azil umaknila iz razloga, da bi preprečila izvršitev sklepa tožene stranke, št. ... z dne 19. 10. 2005, s katerim je tožena stranka na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov, in da bodo tožniki predani Zvezni Republiki Nemčiji dne 28. 10. 2005, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za azil. Sodišče tožbenega ugovora, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da je bil umik prošenj za azil izsiljen zaradi izdaje nezakonitega sklepa tožene stranke z dne 19. 10. 2005 o predaji tožnikov ZRN, ne more upoštevati. Namreč motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek, (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upošteven le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, na primer kršitev načela pomoči neuki stranki (tako sodba VS RS, št. U 77/94-9 z dne 23. 5. 1996, VS 12075), v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je tožeča stranka v azilnem postopku imela uvodoma imenovanega pooblaščenca, ki ni prava neuka stranka glede na svoj dosežen znanstveni naslov magistra pravnih znanosti.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, da v danem primeru zoper sklep in obvestilo tožene stranke o predaji tožnikov pristojni državi, št. ... z dne 7. 11. 2005 tožeča stranka ni imela druge možnosti, kot da umakne zahtevo za azil. V kolikor je tožeča stranka menila, da ji je bilo z nezakonitim aktom ali dejanjem poseženo v njene ustavne pravice (pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo), je imela sodno varstvo zagotovljeno v 3. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Sodišče v takem primeru presoja, ali so podani pogoji za odločanje po 62. členu ZUS, po katerem lahko izda tudi začasno odredbo po uradni dolžnosti v smislu 3. odstavka 62. člena ZUS.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS).

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da se jo oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji), ker iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njen status.