Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo stransko intervencijo vseh treh stranskih intervenientov. Če bi se v tem postopku ugotovilo, da so izvajali trpinčenje in bi bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine, bi zoper njih lahko uveljavljala regresne zahtevke (tretji odstavek 147. člena OZ). Ker jim grozi regres, je s tem podan njihov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo (prvi odstavek 199. člena ZPP), saj vsebina sodbe iz te pravde posredno vpliva na njihov pravni položaj. Pri tem obseg oziroma število očitanih ravnanj trpinčenja posameznemu stranskemu intervenientu pri presoji obstoja pravnega interesa ni odločilen. Prav tako zgolj dejstvo, da so imeli omenjeni delavci možnost podati izjavo v postopku zaradi prijave trpinčenja pri toženi stranki, ni razlog, da bi jim odvzeli možnost sodelovanja v postopku.

V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da povečini že posamezna očitana ravnanja nimajo nikakršne negativne konotacije oziroma iz dokaznega postopka ne izhaja niti, da bi se dejansko zgodila. V preostalem pa ni mogoče zaključiti, da bi ravnanja kot celota predstavljala ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča. II. Tožeča stranka in tretji stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.066,50 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za povračilo nepremoženjske škode v višini 62.000,00 EUR in premoženjske škode v višini 86.850,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka ter stroške postopka tožene stranke in stranskih intervenientov v celoti; o višini stroškov bo sodišče prve stopnje odločilo po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). V obsežnih pritožbenih navedbah, ki so konkretno in v celoti navedene v bistvenem delu te sodbe, nasprotuje večini dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ter izpostavlja številne postopkovne kršitve. Pritožbene navedbe se nanašajo na očitke trpinčenja zaradi oziroma v zvezi z dogodkom v diskoteki A. 24. 5. 2009, neukrepanjem po vpogledu v operativni informaciji, pogovoru pri direktorju Policijske uprave (PU) B., dovolitvijo objave posnetka dogajanja pred lokalom A. 30. 10. 2009, nadzorom pravilnosti dela v enoti, ogroženostjo tožnika, prometno nesrečo in usposabljanjem ter delom inštruktorja, neudeležbo na preverjanju angleškega jezika, odreditvijo v patruljo, premestitvami tožnika, oceno delovne uspešnosti, zdravniškimi pregledi ter posebej v zvezi s posameznimi dejanji nekaterih zaposlenih na PU B. Navaja, da sodba temelji le na izpovedih stranskih intervenientov in iz konteksta iztrganih izpovedi posameznih prič. Sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti stranske intervencije intervenientov, zlasti C. C. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ugotovitve tožene stranke iz sklepa, da je prišlo do trpinčenja tožnika. Izjava D. D. tožniku, da „ščiti šiptarje“, je graje vredna in žaljiva. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo toženi stranki, da do nezakonitih vpogledov v operativni informaciji ni prišlo. E. E. je na tožnika vpil, kar je ugotovila tudi komisija pri toženi stranki. Tožnik ni imel nobenega razloga, da bi si izmislil, da je C. C. rekel, da tožnik „hodi jokat k direktorju“. Tožena stranka bi morala preprečiti objavo posnetka tožnika v diskoteki A. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti priči F. F., da D. D. ni hotel sprejeti tožnika in da je vprašal, kakšne „vrle informacije ima tožnik“. Tožnik ni bil vodja G. oddelka (G.) in ni določal pravil o evidentiranju uporabe službenih vozil, tožena stranka pa ni pojasnila, kako se je njegov način uporabe razlikoval od drugih. Tožena stranka je zgolj navidezno izvajala ukrepe zaradi tožnikove ogroženosti z namenom, da tožnika premesti iz G. Razlog za premestitve ni bila ogroženost. Delovna mesta so bila za tožnika neprimerna, tudi z vidika njegovega zdravstvenega stanja. Tožena stranka je hotela tožnika z vlaganjem kazenskih ovadb zoper njega diskreditirati. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnikovo nadaljnje delo kot inštruktor ni bilo mogoče zaradi okoliščin prometne nesreče in posedovanja palic. Dogodek pred diskoteko A. ne more biti utemeljen razlog za odklonitev udeležbe na preizkusu znanja iz angleškega jezika. Nikoli nihče od drugih vodij skupine G. ni bil označen z zvezdico in naveden kot tretji v patrulji. Tožena stranka je ravnala protipravno, ker je nezakonito ocenila tožnikovo delo, ker ponovne ocene ni izdala in ker ga je prikrajšala za napredovanje. Čeprav je bilo delovno mesto tožnika že v letu 2012 spoznano za neustrezno, tožena stranka njegovega statusa ni uredila vse do leta 2014. Tožnik je bil trpinčen tudi s strani E. E., ki je poskrbel, da je bil stroškovnik tožnika zavrnjen, ki je izjavil, da je tožnikova žena Al Kaida, ki je na tožnika kričal in mu skril službeno torbo. Sodišče prve stopnje ni opravilo skupne presoje vseh ravnanj. Sodba je neobrazložena, saj iz nje ne izhaja trditvena podlaga strank, dokazna ocena izpovedi strank, stranskih intervenientov in prič ter pojasnilo o razporeditvi dokaznega bremena med strankama. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka in tretji stranski intervenient sta vložila odgovora na pritožbo, v katerih predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je pravilno že po temelju zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 62.000,00 EUR in za premoženjsko škodo v višini 86.850,00 EUR zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Po četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšno določbo je v četrtem odstavku 6.a člena vseboval tudi prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Skladno z določbo 47. člena ZDR-1 (oziroma 45. člena ZDR) je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu (prvi odstavek). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s temi določili, je dokazno breme na strani delodajalca (tretji odstavek). V skladu z navedeno definicijo je trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje), ki se presoja celovito, ne le po posamičnih očitkih. Sodišče prve stopnje je presojalo vsak posamezni očitek in opravilo tudi celovito presojo ter ugotovilo, da s strani tožnika zatrjevanega trpinčenja ni bilo.

8. Tožnikovi očitki trpinčenja na delovnem mestu se nanašajo na obdobje od leta 2009 do konca leta 2015, v manjšem obsegu pa še v začetek leta 2016. Trpinčenje naj bi po tožnikovih navedbah izvajali predvsem D. D. (vodja Sektorja H. PU B.), E. E. (vodja G. H. PU B.) in C. C. (vodja Oddelka I. H. PU B.). Ob začetku zatrjevanega trpinčenja v letu 2009 je tožnik opravljal delo na delovnem mestu višjega kriminalista specialista v PU B., H., G. 9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih in se je obširno opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika – tudi v zvezi z izpostavljenim trpinčenjem v zvezi z ogroženostjo tožnika in premestitvami – zato nista podani niti bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži pritožbeni očitek, da sodba temelji izključno na izpovedih stranskih intervenientov in s strani tožene stranke predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo tako tožnikovo izpoved v zvezi s posameznimi sklopi očitkov kot tudi izpovedi s strani tožnika predlaganih prič (npr. J. J., K. K., F. F., M. M., N. N., O. O., P. P.). Ni mogoče slediti pavšalni pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje dejstva ugotovilo na podlagi iz konteksta iztrganih izpovedi zaslišanih prič, saj so njihove izpovedi v obrazložitvi sodbe dosledno in korektno povzete ter upoštevane. Enako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo listinske dokaze (ki jih v pritožbi tožnik konkretno ne navede). Sodišče se pri oblikovanju dejanskih zaključkov ni dolžno sklicevati na vse izvedene listinske dokaze, ki jih je naštelo v dokaznem sklepu (v konkretnem primeru je tožnik vložil 116 listin, tožena stranka 157, stranski intervenienti skupaj pa 46 listin). Bistveno je, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do tistih listin, iz katerih je razbralo odločilna dejstva. Zato neomemba vsakega izmed listinskih dokazov v bistvenem delu obrazložitve sodbe sama zase ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP, saj je izpodbijana dokazna ocena vestna, skrbna in analitično sintetična.

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 4. 2018 pravilno dopustilo stransko intervencijo vseh treh stranskih intervenientov. Če bi se v tem postopku ugotovilo, da so izvajali trpinčenje in bi bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine, bi zoper njih lahko uveljavljala regresne zahtevke (tretji odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).1 Ker jim grozi regres, je s tem podan njihov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo (prvi odstavek 199. člena ZPP), saj vsebina sodbe iz te pravde posredno vpliva na njihov pravni položaj.2 Pri tem obseg oziroma število očitanih ravnanj trpinčenja posameznemu stranskemu intervenientu pri presoji obstoja pravnega interesa ni odločilen. Prav tako zgolj dejstvo, da so imeli omenjeni delavci možnost podati izjavo v postopku zaradi prijave trpinčenja pri toženi stranki, ni razlog, da bi jim odvzeli možnost sodelovanja v postopku. Ni utemeljena pritožbena navedba, da so bile pravice stranskih intervenientov zadosti varovane že z njihovim neposrednim zaslišanjem pred sodiščem. Stranski intervenienti imajo (drugače kot priče) možnost izvajati enaka pravdna dejanja kot stranka (če le niso v nasprotju z dejanji stranke, ki so se ji pridružili), celo vlagati (izredna) pravna sredstva. Potrebnost stroškov za sestavo njihovih vlog pa bo sodišče prve stopnje, ki o višini stroškov še ni odločalo, presojalo po pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnika in iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov je obstajal vsaj en od ustavno dopustnih razlogov (dokaz je nepotreben, če je dejstvo že dokazano, nepomemben, če zatrjevano dejstvo ni odločilno, oziroma neprimeren, če se z njim določenega dejstva ne da ugotoviti). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo postopkovno pravilo, da mora biti dokazni predlog obrazložen, in sicer mora v primeru predlaganega zaslišanja priče stranka navesti, o čem naj priča izpove (236. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni vezano na prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), ni bilo dolžno zaslišati priče R. R., čeprav je sprva na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2021 dopustilo dokaz z njegovim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, pri tem pa ni storilo vnaprejšnje dokazne ocene. Pravilno te priče ni zaslišalo za ugotovitev, da se ukrepi v zvezi z ogroženostjo tožnika niso izvajali, saj tožnik ni niti trdil niti izpovedal, da se ukrepi sploh ne bi izvajali, ampak zlasti, da ti niso bili ustrezni. Zaslišanje priče v zvezi z nezagotovljenim „panik stikalom“ na telefonu glede na ugotovitev, da je imel na telefonu tipko za klic na številko 113, ni bilo odločilno. V preostalem delu pa je bil ta dokazni predlog nesubstanciran oziroma zanj ni bilo ustrezne trditvene podlage tožnika ali pa je bil predlagan v zvezi z ugotavljanjem obsega škode.3

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaze v zvezi z dogodki v letih 2009 in 2010, ne drži, saj je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze tudi v zvezi z zatrjevanimi očitki trpinčenja v naslednjih letih (npr. v zvezi z ukrepi zaradi ogroženosti, s premestitvami in začasnimi napotitvami tožnika v kasnejših letih ter zdravniškimi pregledi). Ker pa se je pretežni del očitanih ravnanj trpinčenja po navedbah tožnika zgodil ravno v letih 2009 in 2010, se je glavnina izvedenih dokazov logično nanašala ravno na dogajanje v tem obdobju. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede razmerja v številu zaslišanih prič, predlaganih s strani ene in druge stranke. Pravila pravdnega postopka ne zavezujejo sodišča, da mora zaslišati enako število prič ene in druge stranke. Sodišče izvede le tiste dokazne predloge, ki so primerni, relevantni, potrebni in obrazloženi. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj nekaterih dokaznih predlogov tožnika ni izvedlo, pri tem pa je navedlo ustavno dopustne razloge (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Neobrazloženost dokaznega predloga je eden od teh razlogov, pri čemer iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi šlo le za navidezen razlog sodišča. Pritožba v tem delu konkretnejših navedb glede posameznih dokaznih predlogov nima. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na ustrezno substanciranje dokaznih predlogov. Tako opozorilo je namreč tožniku dala že tožena stranka v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi, zato mu ga ni bilo dolžno posebej dajati še sodišče. 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki dvakrat prijavil trpinčenje na delovnem mestu, in sicer 1. 12. 2011 in 17. 1. 2014. Na podlagi prve prijave (v kateri je tožnik navajal, da je bil trpinčen s strani D. D., Š. Š., E. E., T. T., C. C., U. U. in V. V.) je bil 21. 1. 2013 izdan sklep, s katerim je bilo ugotovljeno: da je E. E. enkrat v juniju 2010 kričal na tožnika; da je E. E. neugotovljenega dne izjavil, da tožniku ne bo odobril izplačila nagrade, saj da tožnik ne bo služil na račun policije, sedaj ko je njegova žena brezposelna; da je bil tožnik v februarju 2010 trikrat odrejen v patruljo kot tretji spremljevalec in na razporedu označen z zvezdico, pri čemer E. E. ni pojasnil njenega pomena, šlo pa naj bi za „posebni tretma"; ter da je bil tožnik napoten na delo v Z. H. PU B. brez ustreznega akta o napotitvi. Druge obtožbe tožnika o trpinčenju so bile kot neutemeljene zavrnjene. Druga tožnikova zahteva je bila s sklepom z dne 27. 3. 2015 kot neutemeljena zavrnjena, pritožba zoper to odločitev je bila prav tako zavrnjena, tožnik pa sodnega varstva ni uveljavljal. Tožnik je zoper E. E., V. V. in D. D. podal tudi kazensko ovadbo, ki je bila s sklepom z dne 4. 5. 2015 zavržena. S tožnikovim predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj se kazensko sodišče ni strinjalo, tožnik pa obtožnega predloga ni vložil, zato je bila kazenska zadeva s tem zaključena.

14. Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno povzelo poteka postopka v zvezi s prvo njegovo prijavo trpinčenja. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal konkretnih navedb v zvezi s potekom postopka,4 ta pritožbena navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa niti ni odločilno, v kateri fazi postopka so se domnevni kršitelji opredelili do očitkov in ali se je tožnik zoper sklep v zvezi s prvo prijavo pritožil ali ne.5 Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpovedi E. E. in C. C. o tem, da naj ne bi bila povabljena pred komisijo, ki je ugotavljala trpinčenje. E. E. ni izpovedal, da ne bi bil vabljen pred komisijo, sicer pa navedeno (ali so bili vabljeni ali ne) v tem sporu niti ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče Ž. Ž., X. X. in Y. Y. – člane komisije – o tem, da se je E. E. izogibal prihodu pred komisijo. Sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti izdanih sklepov tožene stranke in na sklep, s katerim je bilo trpinčenje (deloma) ugotovljeno, ni bilo vezano, kot je pravilno obrazložilo, saj komisija dejstva ugotavlja v bistveno drugačnem postopku od sodnega postopka (ni zagotovljenega varstva načela kontradiktornosti, neposrednosti itd.). Je pa sodišče prve stopnje sklep tožene stranke o ugotovljenem trpinčenju dokazno ocenilo in zavzelo stališče glede vezanosti sodišča na tak sklep (točke 16, 19 in 22 obrazložitve sodbe), zato ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in da sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Do prvega očitanega dogodka trpinčenja naj bi po navedbah tožnika prišlo v zvezi s tožnikovim obiskom diskoteke A. 24. 5. 2009. Izdano naj bi bilo navodilo za sestavo uradnih zaznamkov o sporu med več osebami (med njimi Albanci) pred diskoteko, ki naj bi bili naperjeni zoper tožnika in posredovani D. D. (vodji H. PU B.), ki naj bi tožnika poklical na razgovor in mu očital, da „ščiti šiptarje“. Zoper tožnika naj bi bili posledično sproženi notranjezaščitni in predkazenski postopki ter naključno varnostno preverjanje glede vstopa v zbirke podatkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je D. D. imel pravico in dolžnost dogodek obravnavati in ker ni bilo povsem jasno, kaj se je dogajalo pred diskoteko, tožnika povabiti na razgovor. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da izjava, če tožnik „ščiti šiptarje“ (ki jo je D. D. sicer zanikal), v kontekstu dogajanja, v katerem so bili udeleženi tudi Albanci in je bilo sporno, ali je tožnik pravilno ukrepal, ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (točka 32) res zmotno zapisalo, da je D. D. kot vodja G. lahko zastavil kakšno vprašanje, saj je bil on vodja H. Ker pa je bil kot vodja H. vodji G. nadrejen, zanj še toliko bolj velja, da je imel pravico in dolžnost raziskati dogajanje v tej zadevi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik trpinčen zaradi sproženega predkazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to ni bilo v pristojnosti D. D., ampak službe, ki se ukvarja z notranjo zaščito na policijski upravi. Tožnik v pritožbi še navaja, da je bil v primerjavi z drugimi policisti, ki so bili prav tako takrat prisotni v diskoteki (nekateri celo, drugače kot tožnik, v službenem času), neenako obravnavan. Ker pa tožnik v dosedanjem postopku v zvezi s tem dogodkom ni zatrjeval kršitve prepovedi diskriminacije, se sodišče prve stopnje do tega ni moglo opredeliti. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo preverjanje upravičenosti vpogledov v evidence izvedeno tudi zoper druge policiste.

16. Tožnik je toženi stranki očital trpinčenje, ker D. D. ni storil ničesar, da bi ugotovil, kdo je opravil neupravičen vpogled v informacije v zadevi „W.W.“, zaradi katerega je tožnik postal ogrožen policist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vodstvo H. PU B. takoj pristopilo k preverjanju okoliščin v zvezi z neupravičenimi vpogledi in da je D. D. ukrepal tako, da je določil osebo, ki je ugotavljala, ali je bila informacija s strani koga od zaposlenih v policiji razkrita, vendar to ni bilo ugotovljeno, zato kazenska ovadba zoper neznanega storilca ni bila vložena. Pritožbene navedbe, da je bilo postopanje tožene stranke nezadostno, da bi morala storiti še več, kot je, in sicer preveriti stike vseh oseb, ki so vpogledovale v evidence, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje podal trditve v smeri, da tožena stranka sploh ni ukrepala v zvezi z ugotovljenimi nezakonitimi vpogledi in izdajo informacij, kar se je izkazalo za neresnično (celo tožnik sam je izpovedal, da je A. B., ki je bil določen za ugotavljanje morebitnega nezakonitega razkritja, opravljal poizvedbe in razgovore z osebami, ki so opravile vpogled). Tudi dejstvo, da je tožnik v posledici teh razkritij dobil status ogroženega policista, še ne pomeni, da tožena stranka tožnika ni učinkovito zaščitila (kvečjemu nasprotno, saj status ogroženost pomeni, da je sprejela ukrepe za zaščito tožnika). Neutemeljena je še pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati A. B., ki bi lahko izpovedal, da je tožniku potrdil, da je tožena stranka le navidezno izvedla neke postopke, za katere pa je bilo jasno, da ne bodo privedli do ustreznih rezultatov. Tožnik te priče iz navedenega razloga ni predlagal.6

17. Tožnik je trpinčenje v zvezi s pogovorom pri direktorju PU B. uveljavljal zaradi komentarjev E. E. oziroma C. C., da „tudi tožnik ne bo ogrožen, če noben drug ni“ in da tožnik „hodi jokat k direktorju“. Prav tako je navajal, da ga D. D. ni želel sprejeti na razgovor in da je E. E. nanj kričal. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedi stranskih intervenientov zaključilo, da ni dokazano, da bi do očitanih dogodkov prišlo. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov, ki so bili substancirano predlagani za ugotavljanje relevantnih dejstev v zvezi s temi očitki, sprejelo pravilne dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje tudi na podlagi zaslišanj tožnika, A. C. in J. J. ni moglo ugotoviti, da je do očitanih dogodkov prišlo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Nebistvena je pritožbena navedba, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ogrožen delavec že od leta 2006. Od kdaj dalje je bil tožniku priznan ta status, v tem sporu ni odločilno. Bistveno je le, ali je tožena stranka tožnika trpinčila zaradi nesprejema ukrepov za varstvo tožnika. Neutemeljeno tožnik izpostavlja, da je komisija pri toženi stranki ugotovila, da je E. E. na tožnika vpil, saj sodišče prve stopnje na njen sklep, kot že pojasnjeno, ni vezano, dokazi, izvedeni v tem postopku, pa tega ne potrjujejo. Da bi E. E. na tožnika kričal, ni potrdila nobena zaslišana priča, niti J. J. ne (čeprav je glede nekaterih drugih očitkov izpovedal v korist tožnika), saj je izpovedal, da je šlo za obojestransko glasno govorjenje. Medsebojni konflikt med dvema zaposlenima delavcema, za kar gre v omenjeni situaciji (do konflikta je prišlo, ker je tožnik kršil protokol, po katerem lahko zaposleni pride na pogovor k direktorju), pa ne predstavlja trpinčenja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič in tožnika pravilno gradilo tudi na podlagi lastnih neposrednih opažanj, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati obnašanja tožnika na naroku. Ravno neposredni vtis, ki si ga sodnik ustvari pri izvedbi dokazov, ima velik pomen pri dokazni oceni t. i. osebnih (personalnih) dokazov. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o nedokazanosti zatrjevanih izjav E. E. in C. C. ne morejo omajati pritožbene navedbe, da tožnik ni imel nobenega razloga, da bi si njune izjave izmislil. Glede na to, da je E. E. po ugotovitvi sodišča prve stopnje ukrepal takoj, ko je prejel informacije o tem, da se želijo kriminalne družbe maščevati določenim policistom, med katerimi je bil tudi tožnik, dodatno kaže, da niso resnične trditve tožnika, da naj bi izjavil, da „tudi tožnik ne bo ogrožen, če noben drug ni“. Enako nedokazana je izjava C. C., da „tožnik hodi jokat k direktorju“, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ta izjava, tudi če bi bila izrečena, v konkretni situaciji (že omenjena kršitev protokola tožnika) ne presega praga nedopustnosti in je ni mogoče prepoznati kot trpinčenje na delovnem mestu.

18. V zvezi s slikovnim snemanjem pred diskoteko A. v noči s 30. na 31. 10. 2009 tožnik očita trpinčenje, ker se je D. D. strinjal z objavo neupravičeno in na skrivaj pridobljenega posnetka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se D. D. ni strinjal z objavo posnetka, ampak je celo poskušal preprečiti objavo posnetka tako, da je novinarju rekel, da se zaradi slabše kvalitete ne vidi, da je na posnetku tožnik (čeprav je bilo to jasno vidno). Ugotovilo je tudi, da D. D. oziroma tožena stranka ni imela možnosti, da bi preprečila objavo posnetka (objavila ga je novinarska hiša), tožnik pa zaradi objave ni bil nič bolj ogrožen. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka poskusiti preprečiti objavo posnetka, pri tem pa ne pove, kako bi to lahko storila. Sicer pa tega toženi stranki tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni očital. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da D. D. ni imel nobenih zakonskih možnosti preprečiti objavo posnetka, saj tožnik ni bil posnet pri izvajanju prikritih preiskovalnih dejanj (kot sta izpovedala D. D. in C. C.), je pa poskusil novinarja odvrniti od objave, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki v ravnanju D. D. ni prepoznalo trpinčenja. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da D. D. s tem, ko tožnika ni želel sprejeti na razgovor, ni ravnal nedopustno. Pojasnil je, da je takrat v zvezi s spornim dogodkom že potekala preiskava in v to ni smel posegati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je D. D. v zvezi z dogodkom pred diskoteko A. 24. 5. 2009 ravnal drugače, saj tožnika tudi takrat ni sprejel na razgovor. V zvezi z očitano izjavo D. D. („Kakšne so to njegove vrle informacije?“) je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz dokaznega postopka ne izhaja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v zvezi s to izjavo ni opredelilo do izpovedi F. F., saj ta o tem sploh ni izpovedal. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi izpoved priče J. J., saj je izpovedal, da je bila izjava izrečena v zvezi z drugim dogodkom. Ne glede na pravilnost dejanskih zaključkov je pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da takšna izjava, tudi če je bila izrečena, ne sama zase ne v povezavi z drugimi izjavami (glede katerih prav tako ni mogoče izključiti, da so bile izrečene)7 ne predstavlja ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku.

19. Tožnik je toženi stranki očital trpinčenje, ker so bile na podlagi opravljenega nadzora, ki je bil začet v letu 2010, le pri tožniku ugotovljene nepravilnosti, zoper tožnika pa je bil tudi sprožen predkazenski postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v letu 2010 na G. izvedenih več nadzorov, da so bili nadzori odrejeni zakonito, da so bili izvajani nad delom celotne enote oziroma več delavcev policije, dva nadzora pa sta bila opravljena s strani Ministrstva Č., na kar tožena stranka ni imela vpliva. Nepravilnosti so bile ugotovljene pri več zaposlenih (tudi pri F. F., T. T. in J. J.). Tudi kazenska ovadba je bila vložena s strani Specializiranega državnega tožilstva in tudi na to tožena stranka ni imela možnosti vplivati. V pritožbi tožnik neutemeljeno izpostavlja, da tožnik ni določal pravil o evidentiranju uporabe službenih vozil in da tožena stranka ni pojasnila, v čem se je tožnikov način uporabe razlikoval od uporabe preostalih zaposlenih. Vendar pa to ni relevantno v tem sporu, v katerem se ne presoja pravilnost in zakonitost tožnikovega ravnanja, ampak pravilnost ravnanja oziroma morebitno kršitev prepovedi trpinčenja s strani tožene stranke. Glede na ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje, je zaključek sodišča prve stopnje, da do trpinčenja tožnika v tem delu ni prišlo, pravilna.

20. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem zaradi nezagotovljenih ukrepov zaradi ogroženosti tožnika ugotovilo, da je bil takoj po ugotovitvi, da je tožnik ogrožen, sprožen postopek za njegovo zaščito, ki je bil voden hitro in v skladu s predpisi, sprejeti pa so bili predpisani ukrepi glede na stopnjo ogroženosti. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožena stranka ukrepe zaradi ogroženosti sprejela zgolj navidezno, z namenom, da tožnika premesti iz G. (premestitev na drugo delovno mesto je prav tako eden izmed ukrepov zaradi ogroženosti), in da razlog za premestitve ni bila v ogroženosti tožnika.8 Iz dokaznega postopka (zlasti izpovedi C. C. kot vodje stalne delovne skupine, pristojne za predlaganje ukrepov) izhaja, da je bil za tožnika v letu 2010 ponovno vzpostavljen status (najvišje) ogroženosti in so bili v zvezi s tem predlagani določeni ukrepi, s katerimi je bil seznanjen tudi tožnik in je podal soglasje. Ukrepi so se dejansko izvajali in so bili številni (poleg premestitve – ki je eden od možnih ukrepov v primeru ugotovljene ogroženosti policista – tudi opravljanje kontrol okolice bivališča tožnika, kontrol vrtca, v katerem je imel tožnik otroka, kontrol tožnikove uporabe avtomobila, postavitev tehničnega varovanja tožnikovega bivališča z namestitvijo varnostne kamere, izvedba spremstva tožnika po potrebi). O premestitvah je odločala kadrovska služba tožene stranke (in ne stalna delovna skupina ali C. C. kot njen vodja), saj je bilo treba poleg zagotovitve varnosti tožnika upoštevati še druge vidike (kadrovsko potrebo in primernost delovnega mesta glede na tožnikovo izobrazbo in znanja). Na zaključek sodišča prve stopnje, da v premestitvah tožnika ni mogoče prepoznati trpinčenja, ne vpliva neprepričljiva in pavšalna izpoved J. J., da je bilo že vse odločeno, da mora tožnik stran. Priča O. O., ki ga pritožba omenja, tega ni potrdil. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da opravljanje dela operaterja na S. glede na ogroženost tožnika ni bilo primerno. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnik ni pristojen za odločanje o primernosti ukrepov, ki jih je predlagala stalna delovna skupina glede na stopnjo ogroženosti tožnika, odločitve o premestitvah pa sprejema kadrovska služba, pri čemer je bilo treba, kot že pojasnjeno, upoštevati več vidikov. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno opozarja še na izpoved A. E., ki ni potrdil, da je bilo njegovo delovno mesto na S. neprimerno. Na mnenje priče, da je bil tožnik šikaniran, pa sodišče ni vezano, saj je ta presoja v pristojnosti sodišča. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati njegovo ženo A. F. o tem, da se obhodi PP A.G. niso izvajali. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da varovanje tožnika ni bilo vedno opazno oziroma zaznavno (izvedeno s strani civilnega vozila oziroma osebe v civilu, ki se ne razkrije), zato zaslišanje tožnikove žene (o tem, ali je opazila izvajanje varovanja) ni primerni dokaz za ugotovitev, ali se je varovanje dejansko izvajalo. Dejstvo, da je tožnik imel na svojem telefonu tipko s povezavo na številko 113 in ne na posebno telefonsko številko, ne more pomeniti trpinčenja. Na obstoj trpinčenja tudi ne kaže dejstvo, da naj bi bil tožnik edini ogrožen policist v obdobju 2006 do 2013, ki je bil premeščen brez soglasja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka pri premestitvi morala poskrbeti za tožnikovo varnost, hkrati pa upoštevati kadrovske potrebe in tožnikovo izobrazbo. Zakon ji omogoča, da v primeru nestrinjanja delavca premestitve izvede na podlagi odločbe. Pravilo ni nič drugačno, če gre za ogroženega policista. Ravnanje tožene stranke v skladu s takšno zakonsko možnostjo ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu.

21. Sodišče prve stopnje tudi v očitkih in dogodkih v zvezi s prometno nesrečo tožnika 20. 11. 2010 pravilno ni prepoznalo elementov trpinčenja. V pritožbi tožnik neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje trpinčenje prepoznati v štirih sproženih predkazenskih postopkih zoper tožnika, ki so se vsi končali z zavrženjem kazenske ovadbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je policija dolžna obvestiti Specializirano državno tožilstvo v primeru razlogov za sum, da je uradna oseba, zaposlena na policiji, storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v primeru tožnika tožena stranka ni ravnala nič drugače kot pri drugih zaposlenih, obvestila tožilstvu pa so temeljila na ugotovljenih nepravilnostih oziroma sumu kršitev tožnika (npr. v primeru najdenih teleskopskih palic v tožnikovem avtomobilu). Kazenskih ovadb ni vložila tožena stranka, ampak tožilstvo, obvestila pa so bila posredovana s strani različnih oseb, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi sproženih kazenskih postopkov ni bil trpinčen. Neutemeljene in nebistvene so pritožbene navedbe, da tožnik s posedovanjem teleskopskih palic ni storil nič nezakonitega. Kot že omenjeno, zakonitost ravnanja tožnika ni odločilno dejstvo v tem sporu. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trpinčila tožnika, ker je odločila, da njegova udeležba na usposabljanju v A. H. ni več potrebna in da tožnik v bodoče ne bo več opravljal nalog inštruktorja samoobrambe. Razlog za takšno odločitev ni bilo v šikanoznem ravnanju tožene stranke, ampak v izgubi zaupanja do tožnika zaradi okoliščin prometne nesreče, povzročene s strani tožnika v vinjenem stanju, in posedovanja teleskopskih palic. Tožnik se v pritožbi na tem mestu neutemeljeno sklicuje na izpoved priče A. C. v drugem sodnem postopku,9 saj je v obeh sodnih postopkih priča izpovedala v bistvenem enako, tj. da je prišlo do izgube zaupanja v tožnika in s tem do odločitev, da ne bo več opravljal dela inštruktorja zaradi okoliščin prometne nesreče in posedovanja teleskopskih palic ter sproženih postopkov zoper tožnika. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnika obravnavala drugače kot drugega delavca v enaki situaciji, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v dosedanjem postopku niso bile zatrjevane.

22. Tožnik je trpinčenje toženi stranki očital zaradi prepovedi udeležbe na preverjanju znanja angleškega jezika, vezanega na njegovo prijavo na mirovno misijo. Na podlagi izpovedi Š. Š. in listinskih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da strokovni kolegij PU B. za tožnika (in še za enega delavca) ni podal soglasja k udeležbi na osnovnem usposabljanju za delo v mednarodnih civilnih misijah, s strani vodje sektorja pa je bilo negativno mnenje nazorno obrazloženo. Priča je – nasprotno, kot navaja pritožba – zanikala, da bi rekla, da tožnik ni bil izbran zato, ker je bil v notranje zaščitnem postopku, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri obstoju trpinčenja zaradi neutemeljenega razloga za odklonitev soglasja.

23. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da E. E. tožnika ni trpinčil s tem, da ga je določil v patruljo kot tretjega spremljevalca in da je bil na razporedu označen z zvezdico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da označba z zvezdico – ki se ni pojavljala le pri tožniku, ampak tudi pri drugih delavcih – ne pomeni „posebnega tretmaja“, kot je trdil tožnik, ampak je bila vezana na opravljanje nalog. Označba tožnika kot tretjega v patruljo prav tako po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne pomeni trpinčenja, saj tožnik v patrulji kot tretji član ni sodeloval, ampak je opravljal druga dela. Neutemeljeno tožnik v pritožbi omenja izpoved K. K. o tem, da naj bi mu E. E. naročil, da mora poročati o obnašanju tožnika, saj tožnik v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev.

24. Trpinčenje tožnika po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni podano niti zaradi več premestitev oziroma začasnih napotitev tožnika na druga delovna mesta, do katerih je prišlo zaradi statusa ogroženega policista. Do pritožbenih navedb, da je na trpinčenje mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je pri drugih ogroženih policistih (drugače kot pri tožniku) do premestitev prišlo z njihovim soglasjem, se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka vztrajala pri premestitvi tožnika kljub ugotovitvi medicine dela, da delovno mesto tožnika iz zdravstvenih razlogov ni primerno. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo v januarju 201310 ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo v S., zato je bilo predlagano, da tožnik opravlja delo bolj dinamičnega delovnega mesta. Ker je tožnik že s februarjem 2013 opravljal delo na PU A. I. kot inštruktor, se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je tožena stranka na ta način tožnika trpinčila. V pritožbi tožnik vztraja, da bi morala tožena stranka upoštevati tožnikove želje pri premestitvah in začasnih napotitvah. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka želje tožnika upoštevala in da mu je poskušala najti delovno mesto, ki bi mu bilo všeč. Ker pa je tožena stranka morala upoštevati še druge vidike (varnost tožnika, njegovo izobrazbo in kadrovske potrebe), to ni bilo vedno mogoče, kar pa ne pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnika trpinčila. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati sindikalista A. J. o tem, kaj vse je bilo poskušano s strani sindikata za ureditev delovnopravnega statusa tožnika, saj to ni odločilno dejstvo v tem sporu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odločitev sodišča o nezakonitosti premestitev oziroma začasnih napotitev tožnika v drugih sodnih postopkih sama zase še ne predstavlja nedovoljenega ravnanja v smislu trpinčenja, zlasti ker je bilo ugotovljeno, da sta odločitvi nezakoniti iz formalnih razlogov (zaradi pavšalne obrazložitve odločitve tožene stranke).

25. Trpinčenja tožnika sodišče prve stopnje pravilno ni prepoznalo v nezakonitosti ocene delovne uspešnosti tožnika za leto 2010. Ne drži pritožbena navedba, da je bila ocena v drugem sodnem postopku ugotovljena za nezakonito iz vsebinskih razlogov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izdane prvostopenjske sodbe, potrjene na pritožbeni stopnji,11 pravilno ugotovilo, da je bila ocena razveljavljena iz formalnih razlogov (zaradi neobrazloženosti ocene po posameznih kriterijih). Čeprav je imel tožnik možnost, da od tožene stranke formalno zahteva, da njegovo delovno uspešnost v letu 2010 ponovno oceni, bi se od tožene stranke pričakovalo, da na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bila ocena delovne uspešnosti tožnika razveljavljena, to stori sama, saj tožnik ocene za leto 2010 zaradi sodne razveljavitve ni imel. Tožena stranka sodbe ni izvršila, vendar pa se je treba strinjati s presojo sodišča prve stopnje, da to samo zase, zlasti zaradi možnosti sprožitve notranjega in sodnega varstva zoper toženo stranko še ne predstavlja trpinčenja tožnika. V postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile ugotovljene (niti zatrjevane) nobene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje tožene stranke do tožnika. Prav tako tožnik ni izpostavil, kdo, kako in na kakšen način naj bi v zvezi z nezakonito oceno in posledičnim zatrjevanim nenapredovanjem v plačnih razredih zoper njega izvajal mobing. Enako nekonkretizirane so bile tudi tožnikove navedbe v zvezi z očitkom, da ni napredoval. Ravnanja delodajalca, pa čeprav niso skladna z zakonom, še ne pomenijo trpinčenja.

26. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnika trpinčila, ker je vztrajala pri neprimernem delovnem mestu z zdravstvenega vidika, s čimer naj bi bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 15. 5. 2012 v pogovoru z nadrejenim na S. PU B. povedal, da mu delo v pisarni in v izmeni S. ne ustreza, saj ga zaprt prostor utesnjuje. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal drugih konkretnih navedb o tem, da bi že kdaj prej oziroma v zvezi z drugimi delovnimi mesti podal takšno zahtevo oziroma toženo stranko seznanil z nezmožnostjo opravljanja dela, tožena stranka pa bi njegove pozive ignorirala.12 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, da je tožena stranka po tem, ko je bilo na zdravniškem pregledu tožnika ugotovljeno, da delo na delovnem mestu v S. za tožnika ni ustrezno, ustrezno ukrepala in tožniku zagotovila delo inštruktorja na PU A. I. 27. V zvezi z očitki tožnika D. D. je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo tožnikovo izpoved in izpoved prič F. F. in J. J. Sodišče prve stopnje se je do relevantnih dokazov opredelilo pri posameznih očitkih, in sicer v zvezi z izjavo „Kakšne so to vrle informacije?“ v točkah 64, 65 in 67 obrazložitve. Pritožbeno sodišče se je do pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s to izjavo že opredelilo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje še ugotovitvi sodišča prve stopnje, da D. D. ni imel razloga, da bi nedopustno ravnal zoper tožnika (tožnik je v postopku navajal, da naj bi tožniku zameril, ker je sestavil uradni zaznamek zoper D. D. sošolca A. L.). Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu upoštevalo tako izpovedi tožnika in F. F. kot tudi izpovedi D. D. in A. M. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da iz izpovedi tožnika in F. F. ni razvidno, da bi D. D. imel kakšen razlog za šikaniranje tožnika, iz izpovedi slednjega in A. M. pa izhaja, da takšnega razloga ni bilo. Sicer pa tudi, če bi imel kakšne zamere do tožnika, to še ne bi zadoščalo za sklep, da je tožnika trpinčil. 28. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove izpovedi v zvezi z očitano izjavo C. C. („da tožnik hodi jokat k direktorju“). Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo pri obravnavi tega očitka v okviru sklopa „Pogovor pri direktorju PU B.“ (točke 46 do 57 izpodbijane sodbe). Neutemeljena je še pritožbena navedba glede ocene sodišča prve stopnje, da C. C. ni oseba, ki bi dajala takšne izjave. Gre za dopustno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na neposredni zaznavi ob izvedbi dokazov.

29. V zvezi s pravilnostjo dejanskih zaključkov in pravnih stališč sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na očitke tožnika E. E., se je pritožbeno sodišče v večji meri že opredelilo. Pritožbena navedba, da je E. E. tožniku onemogočal uporabo službenih vozil, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede zavrnjenega stroškovnika za izplačilo viru. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tožnikovo izpoved - da je D. D. (in ne E. E.) zavrnil stroškovnik oziroma da ne ve, kdo je odgovoren za zavrnitev stroškovnika. Na podlagi izpovedi E. E. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil razlog za zavrnitev stroškovnika neustrezen predlog tožnika za izplačilo, čeprav je bil tožnik večkrat (tudi ustno s strani E. E.) pozvan k popravi predloga. Tudi iz izpovedi J. J., na katero opozarja tožnik v pritožbi, izhaja le to, da tožnikov vir ni dobil nagrade za ključne informacije, kar pa še ne potrjuje trpinčenja tožnika. Očitki E. E., da je tožnikovo ženo označil za Al Kaido, po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne predstavljajo graje vrednega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi govoric ni mogoče zaključiti, da je E. E. te besede v resnici izrekel. Priča O. O. je, nasprotno kot trdi pritožba, izpovedal, da je od drugih slišal, da naj bi E. E. in T. T. govorila, da je tožnikova žena Al Kaida. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje verjelo E. E., da se je tožnik hecal na račun veroizpovedi njegove žene (katere družina izhaja iz Jordanije), saj takšnega dejanskega zaključka ni sprejelo. To dejstvo niti ni bistveno, zato sodišče prve stopnje v ta namen tudi pravilno ni zaslišalo tožnikove žene. Pravilna je še presoja sodišča prve stopnje o nedokazanosti očitka, da naj bi E. E. tožniku skril torbo, saj je šlo tudi v tem delu zgolj za govorice. Priča J. J., ki ga omenja pritožba, tega očitka ni potrdil, saj je izpovedal le to, da je slišal, da sta tožniku E. E. in T. T. skrila torbo. Enako velja za izpoved priče O. O. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi E. E. J. J. rekel, da naj gre s tožnikom po nagrado za vir, da si je ne bo dal v lasten žep, saj gre le za izpoved priče, ki nima opore v trditveni podlagi tožnika. Neutemeljena je pavšalna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi J. J., saj je to storilo v okviru obravnave posameznih očitkov. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do navedb tožnika, da je bil na Z. H. PU B. napoten brez sklepa oziroma odločbe, vendar pa to na pravilnosti izpodbijane odločitve ne vpliva, saj tudi če bi držalo, še ne bi predstavljalo trpinčenja tožnika. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu je Š. Š. prepovedal iti ven na malico. V zvezi s tem je presodilo (točka 89 obrazložitve izpodbijane sodbe), da ne gre za trpinčenje, saj je bilo povezano z željo po obvarovanju tožnika kot ogroženega policista. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb tožnika o ponižujočem opravljanju administrativnega dela na A. O. tehniki (točka 125 obrazložitve); ugotovilo je, da tožniku takoj v začetku še niso mogli zagotoviti dela, ta dela pa je opravljal le dva dni. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej opredeliti do izpovedi priče A. P., saj ta kot sindikalni zaupnik ni bil prisoten pri posameznih očitkih, zato njegova izpoved ni ključnega pomena za odločitev v tem sporu. Neutemeljena je še pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odnosov v G. po prihodu E. E. ni opredelilo do oziroma da ni upoštevalo izpovedi J. J., O. O., M. M. in K. K. Nasprotno je namreč vidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 151 in 152 obrazložitve), v pritožbi pa tožnik ne navede, zakaj bi bili na podlagi njunih izpovedi zmotni dejanski zaključki sodišča prve stopnje. Pritožba izpostavlja peticije in prijave trpinčenj s strani drugih delavcev, kar pa še ne potrjuje slabih odnosov, kaj šele trpinčenja tožnika. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi E. E. spremembe, ki so bile potrebne glede na ugotovljene nepravilnosti v enoti, uvajal na nedopusten način oziroma z uporabo nedopustnih sredstev. Dejstvo, da so pri zaposlenih povzročile nezadovoljstvo, pa ne pomeni, da so bile neskladne z zakonom, še manj, da je E. E. z njimi nad tožnikom izvajal mobing.

30. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje vsakega posameznega očitanega ravnanja oziroma dogodka v zvezi s tožnikom in na podlagi celovite presoje vsega dogajanja zaključilo, da do trpinčenja tožnika ni prišlo in da zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ker je trpinčenje na delovnem mestu v skladu z definicijo iz ZDR oziroma ZDR-1 celota dogajanja in ne zgolj enkraten konflikt, je ključno, da je sodišče prve stopnje vsa očitana ravnanja presodilo tudi skupaj, kot celoto z vidika njihove sistematičnosti ter ponavljajoče se narave. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja bi namreč lahko bila sama po sebi tudi le manjšega pomena, gledano kumulativno pa bi lahko predstavljajo obliko nasilja zoper tožnika. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje te celovite presoje ni opravilo (točke 163 do 170 obrazložitve sodbe) in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da povečini že posamezna očitana ravnanja nimajo nikakršne negativne konotacije oziroma iz dokaznega postopka ne izhaja niti, da bi se dejansko zgodila. V preostalem pa ni mogoče zaključiti, da bi ravnanja kot celota predstavljala ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v tem sporu, kot izhaja iz tretjega odstavka 47. člena ZDR-1 oziroma 45. člena ZDR, kar je razvidno iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe in sodišče tega ni bilo dolžno posebej obrazlagati. Neutemeljena je še pavšalna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo spornih dejstev med strankama, saj je obseg spornega dejanskega stanja razviden pri obravnavi posameznih sklopov.

31. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar znaša 1.066,50 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožnik toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti. Odgovor na pritožbo tretjega stranskega intervenienta pa je kratek in nekonkretiziran, zato te stroške kot nepotrebne krije sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Stališče, da ima delodajalec zoper delavca, ki je povzročil škodo zaradi trpinčenja, regresni zahtevek, je zavzelo tako VSRS kot VDSS (Pdp 204/2015, Pdp 1577/2014, Pdp 1288/2010, VIII R 17/2010 – spor o pristojnosti). 2 Tako tudi L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, leto 2005, komentar k 199. členu, str. 266; ter Š. Mežnar v regresni zahtevek Delodajalca proti delavcu, Delavci in delodajalci, 2-3/2015/XV, str. 257. Pravni interes in možnost vstopa kot stranski intervenient zaradi grožnje z regresnim zahtevkom priznava tudi sodna praksa – prim. I Cp 2096/2015. 3 Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi le na splošno navedel, da bo priča izpovedala o trpinčenju tožnika v centru S. (S.), da ji je bilo naročeno, da mora delo tožnika v S. oceniti z negativno oceno, o poslušanju njegovih razgovorov s klicatelji na številko 113, o prepovedi, da bi tožnik parkiral svoje vozilo na varovano parkirišče in o paničnem napadu tožnika. 4 Navedel je le, da je bil izdan sklep, s katerim je bilo ugotovljeno trpinčenje, in da ga tožena stranka v tem postopku ni ustrezno obravnavala. 5 V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka predložila sklep št. ... z dne 17. 4. 2013, s katerim je bila tožnikova pritožba zavrnjena. Takšnega sklepa med prilogami spisa ni. 6 Tožnik je v dokaznem predlogu v drugi pripravljalni vlogi (hrbtna stran list. št. 115) navedel, da bi ta priča vedela izpovedati o tožnikovem delu v G., o okoliščinah trpinčenja tožnika, zlasti v letih 2009 in 2010 ter o njegovi ogroženosti. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nesubstanciran. 7 Da tožnik „ščiti šiptarje“ in da „hodi jokat k direktorju“. 8 Ne drži niti pritožbena navedba, da tožena stranka te tožnikove navedbe ni prerekala, saj je že v odgovoru na tožbo navedla, da so bile tožnikove premestitve posledica njegove ogroženosti. 9 Postopek v zvezi z zakonitostjo premestitve, voden pod opr. št. I Pd 1918/2011 – zapisnik o zaslišanju priče pod prilogo B26. 10 Te ugotovitve temeljijo na zdravniškem spričevalu z dne 8. 1. 2013 in dopisu direktorice Urada A. K. z dne 24. 1. 2013. 11 Prvostopenjska sodba opr. št. I Pd 388/2012 z dne 15. 9. 2014 in sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1616/2014 z dne 12. 8. 2015. 12 Tožnik je navedel le še to, da je na vodjo sektorja Q. A. N. naslovil dopis, v katerem je prosil za premestitev, saj dela v S. zaradi kroničnih zdravstvenih težav ne more opravljati (tožba; hrbtna stran list. št. 6), vendar se te navedbe nanašajo na drugo polovico leta 2012.