Jedro

Splošno je znano, da so v DR Kongo dejanja spolnega nasilja in prav posilstva žensk uveljavljen mehanizem nasilja in preganjanja žensk, zaradi česa ni mogoče poenostavljeno izključiti vzročne zveze med dejanjem in razlogi preganjanja zgolj zato, ker se tožnica ni udeležila demonstracij. Tožnica je tudi pripadnica ženskega spola in zaradi izpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 je pripadnica posebne družbene skupine v smislu ZMZ-1 v kontekstu spolnega nasilja nad ženskami v povezavi s političnimi nemiri v DR Kongo.

Tožena stranka glede na to, da je tožnica izkazala, da je bila v preteklosti že preganjanja prek dejanja posilstva s strani policije, ki je imelo vse znake mučenja, ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena in ni navedla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi tožnica lahko dobila zaščito preko učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje posilstva, kar je sicer zelo malo verjetno, da bi bilo realno uresničljivo, spričo dejstva, da so bili posiljevalci policisti in da je na čelu policije oseba, ki jo je postavil bivši predsednik DR Kongo Kabila. Ustrezno zaščito pred preganjanjem na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini vzpostavlja šele „skupno delovanje organov, ki zagotavljajo odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja.“ Tožena stranka pa niti ni poskušala dokazovati, da tovrstna zaščita v DR Kongo obstaja.

Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da bi pridobila in preverila informacije o stanju v izvorni državi s strani zaupanja vrednih institucij, ki dovolj sistematično spremljajo postopke na meji DR Kongo glede varnostnega preverjanja zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so v podobnem položaju kot tožnica, da bi s tem odvrnila vsakršen dvom o tem, da bi bila tožnica podvržena varnostnem preverjanju o razlogih za zapustitev DR Konga in o tem, zakaj je državo zapustila neposredno po nemirih 31. 12. 2017 in s ponarejenimi dokumenti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-73/2018/41 (122-03) z dne 19. 2. 2021 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilk 1. A. A., 2. mld. B. B., 3. mld. C. C., vse državljanke Demokratične republike Kongo, ugodi in se jim prizna status begunk z dnem 19. 2. 2021. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnic v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi zadev odločila, da se zavrnejo prošnje za priznanje mednarodne zaščite prosilk, ki trdijo, da so A. A., roj. ... 1980 v kraju ..., B. B., roj. ... 2005 v kraju ... in C. C., roj. ... 2011 v kraju ..., vse državljanke Demokratične republike Kongo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prvo-tožeča stranka v prošnji navedla, da je poročena. Ne pripada nobeni etnični skupini, po veroizpovedi je kristjanka. Njen materni jezik je lingala, govori tudi francosko. Izvorno državo je zapustila dne 5. 1. 2018 in v Slovenijo vstopila 8. 1. 2018 preko Letališča Brnik. Nikjer v EU še ni zaprosila za mednarodno zaščito, prav tako ni bila nikoli kaznovana, kot tudi ni članica nobene politične stranke. V Sloveniji jo spremljata mladoletni hčeri. V izvorni državi ima moža. Glede dokumentov je navedla, da je imela ponarejen potni list, ki ji ga je odvzela policija.

3. Povedala je, da je dne 31. 12. 2017 veliko ljudi umrlo, ker njihov predsednik ne želi odstopiti s položaja. S temi dogodki je seznanjen cel svet. V mestu so bili protesti in policija je napadla protestnike in mnogo ljudi je bilo ubitih. Sama na cesto ni šla. Dne 31. 12. 2017 bi moral predsednik odstopiti, vendar tega ni želel, zato so se začeli spopadi med opozicijo in večino. To se je zgodilo že tretjič. Vsakič, ko je mandata konec, predsednik ne želi zapustiti položaja. V DR Kongu je bila napadena. Kongožani so prišli k njej in ji ukradli stvari. Fizično ni bila napadena, je pa videla, da so umirali sosedje, zato se je prestrašila in zapustila državo. Strah jo je bilo, saj je videla, kako umirajo ljudje. Ko so spopadi, so ogroženi vsi, tudi civilisti. Policija strelja na protestnike vse vprek in takrat ubijejo tudi civiliste. Prosilka je istega dne vložila prošnji tudi za svoji mladoletni hčeri. Za obe uveljavlja iste razloge, kot jih je navedla sama.

4. Prosilke so dne 8. 1. 2018 prispele na Letališče Jožeta Pučnika z letalom iz Istanbula. Na mejnem prehodu so pristopile do policistov in zaprosile za zaščito. Izkazale so se s potnimi listi Francije, za katere se je v postopku izkazalo, da niso njihovi. Ugotovljeno je bilo, da je prosilka kupila francoske potne liste zase in za mladoletni hčeri od neznanca v Kinšasi v mesecu septembru 2017 in za vsakega plačala 900 USD. Iz DR Konga je v Istanbul z letalom odpotovala dne 5. 1. 2018. V Istanbulu je nato kupila vozovnice do Ljubljane. Ciljna država jim je bila Francija.

5. S prosilko sta bila opravljena dva osebna razgovora. Na prvem osebnem razgovoru dne 1. 2. 2018 je prosilka najprej povedala, da nima nobenih dokumentov. Poizvedela bo doma v DR Kongu, ali bi ji lahko kdo poslal poročni list, ki ga ima tam. Imela je tudi osebno izkaznico, ki jo bo prav tako poskušala pridobiti. Rojena je bila v J D, kjer je tudi živela. Ima še mamo in brata, oče je pokojni. Je poročena in njen mož je v DR Kongu, veliko je bil poslovno odsoten. Mož ni odšel z njo, ker so v državi politični nemiri. Trenutno ne ve, kje se mož nahaja. Njen mož je član opozicije, ki nasprotuje predsedniku Josephu Kabili. Je privrženec Felixa Tshisekedija, ki je sin Etiema Tshisekedija, nekdanjega vodje opozicije. Mož aktivne vloge nima, je pa privrženec in pristaš opozicije.

6. Dne 31. 12. 2017 je mož odšel s skupino privržencev Felixa Tshisekedija na protest prosti predsedniku Kabili. Mož je bil takrat vodja opozicije v njihovi občini. Spodbujal je ljudi, da so se udeležili protesta. Mož se je potem zvečer vrnil domov. Lastnik hiše, kjer so živeli, je zvečer zbolel in mož ga je potem, ko se je vrnil domov, odpeljal v bolnico. Takrat je bila že noč. Po moževem odhodu so v njihovo hišo prišli policisti v modrih uniformah in vojaki. Spraševali so po možu. V njihovi mestni četrti je takrat prišlo do streljanja, policija pa je oplenila njihovo stanovanje. Vpričo otrok so jo posilili. Nihče ji ni prišel pomagat. Sosedje so se bali streljanja v okolici. Zaradi posilstva je obležala in krvavela. V DR Kongu je za žensko sramota, če jo posilijo vpričo otrok. O tem več ne želi govoriti. Če bi bil takrat v hiši njen mož, bi ga zagotovo ubili. Nato je poklicala moža in mu povedala, da ga iščejo, zato mu je svetovala, da naj ne hodi domov. Mož je poklical nekega prijatelja, ki je taksist in je odpeljal njo in hčeri najprej k sebi, nato pa k možu. Možu je povedala, kaj se ji je zgodilo, zato sta jo s prijateljem taksistom odpeljala na pregled v bolnico. To je bilo dne 1. 1. 2018. Po oskrbi v bolnici so odšli k moževemu očetu. Možev oče je musliman, sama pa je katoličanka. Možev oče in celotna družina so zahtevali, da spremeni vero. Z možem sta se spoznala v njeni vasi, kjer prevladuje katoliška vera in tudi mož je sprejel katoliško vero. Možev oče je od nje zahteval, da deklicam odreže klitoris, čemur je seveda nasprotovala. O tem je povedala možu, ki se z očetovo zahtevo prav tako ni strinjal. Moža je prosila, da poišče drugo nastanitev, saj pri tastu ni hotela več ostati. S tastovo družino so nato pretrgali stike in odšli živet drugam, vendar tam ni bilo v redu, zato se je s hčerkama vrnila nazaj k tastu. Zgodba se je nadaljevala in zagrozil jim je, da če ne bodo izpolnjevale njegovih zahtev, naj odidejo. Tast je dodatno še zahteval, da se njena 13-letna hči poroči s starcem. Ker je tast vedel, da v Kinšasi nima sorodnikov in da nima kam iti, jo je izsiljeval. Zaradi celotne situacije je bila travmatizirana in zato je zapustila DR Kongo. V Kinšasi ali v DR Kongu zanjo ni več mesta. Zbrala je denar, že prej je imela nekaj prihranjenega, saj je zaslužila s prodajo banan. V DR Kongu je namreč dobro živela. Tudi mož je služil denar in ji ga je dajal. Nikoli prej ni razmišljala, da bi zapustila DR Kongo. Odhod iz države ji je uredil možev prijatelj taksist, saj pozna ogromno ljudi. Z možem nima več stikov, od kar je odšla iz države. Mož veliko potuje, lahko ga je dobila policija, ne ve. O svojem odhodu je seveda govorila z možem. Od svojega odhoda iz DR Konga tudi ne ve nič o moževem prijatelju taksistu. Ima telefonsko številko zdravnika, ki jo je oskrbel, zato bo poskušala dobiti potrdilo. Ko je zapustila DR Kongo, ni imela konkretne destinacije, želela je samo priti v Evropo. Slovenije ni poznala.

7. Drugi osebni razgovor je potekal dne 2. 8. 2018. Šolanje je končala pred 22 leti. V Kinšasi, v predelu ... je na tržnici deset let prodajala banane. Možu je ime E. E. Mož ima še svoje otroke, hčerko staro 15 let in sina, starega 11 let. Kje se mož nahaja, ne ve. Nazadnje sta se videla dne 3. 1. 2018. V zvezi s predloženimi dokumenti je prosilka povedala, da jih je dobila neposredno iz DR Konga in da jih je poslal njen sosed. V DR Kongu je živela v Kinšasi, na naslovu ... Na tem naslovu je živel lastnik parcele in sosedje. Sama pa je živela skupaj z možem, hčerkama in moževima otrokoma. Na tem naslovu je živela približno 8 let. Prej je živela v občini Bangal, tudi v Kinšasi. Iz rojstnega kraja D se je v Kinšaso preselila leta 2004, razlog za selitev je bil, da je Kinšasa glavno mesto. Njena družina, mama, štirje bratje in tri sestre, so ostali v D. Dokler je bila še v Kinšasi, je z njimi imela še stike, sedaj ko je v Sloveniji, pa nič več. Edine kontakte, ki jih ima, je sosed iz Kinšase, ki ji je tudi poslal dokumente. V zvezi z odhodom iz izvorne države je prosilka navedla, da je iz DR Konga odšla 5. 1. 2018. Potni listi so bili ponarejeni in odšli so preko Mednarodnega letališča Lingli v Kinšasi. Da bi si sama uredila potne liste ni bilo časa. Prvega januarja je dala svoje prihranke moževemu prijatelju in on je uredil potne liste. Ko je bila prosilka soočena s tem, da je na policiji glede potnih listov navedla, da jih je dobila že septembra 2017, ni podala jasne pojasnitve. Svojih potnih listov si ni dala narediti zato, ker bi to trajalo preveč časa, bila je v slabem stanju in ker je bila posiljena. Prijatelj njenega moža z imenom F, ji je potne liste izročil ponoči oziroma 4. 1. 2018. V Turčiji je srečala druge kongožane in skupaj so kupili vozovnice do Ljubljane. Ti kongožani so bili na istem letalu kot ona, ko so vzleteli iz Kinšase.

8. Ko so oboroženi vojaki vdrli v hišo, so iskali moža. Spraševali so jo, kje je. Povedala jim je, da ga ni, nato so jo porinili in slekli vpričo otrok in posilili. Jokala je, da naj jo pustijo, vendar so jo hudo posilili. Prišli so sosedje in vojaki so pobegnili. Ležala je na tleh, jokala in krvavela. Poklicala je moža in mu rekla, da naj ne hodi domov. Hišo so povsem uničili in razmetali. Mož ni prišel domov. Zjutraj je prišel taksist, ki je bil možev prijatelj in odpeljal njo in otroke. Taksist jih je odpeljal k sebi domov, kjer je že bil njen mož. Vse mu je povedala. Nato so jo odpeljali v bolnico, kjer so jo zdravili. Ker se ni mogla vrniti domov, je odšla k tastu, ki je musliman. To je težava, ker je on musliman, sami pa so kristjani. Zato jih ne mara. Zahteval je, da se spreobrnejo. Preden je imela svojo hišo, je živela pri tastu. Hotel je dati obrezati njenega prvega otroka. Nato je šla v lastno hišo. Ker so bili neredi, se je iz bolnice vrnila k tastu, vendar niso ostali dolgo. Hoče obrezati njenega otroka in tega ne dovoli. Petega je odšla iz države in niso se obirali. Imela je srečo, saj so hoteli ubiti njo in njena otroka. V hiši ne more več živeti, ker iščejo moža. Tast hoče obrezati otroke in jih poročiti z muslimani. Ni hotela oditi, vendar je morala zapustiti državo. Pri tastu je živela leta 2004, njen otrok se je rodil leta 2005. Vse skupaj je pri tastu živela tri leta. Tast živi v Kinšasi v predelu Mbiza. Po tem, ko so se odselili od tasta, z njim niso imeli več stikov. Kljub temu so se 1. 1. 2018 vrnili k tastu, ker ima večjo hišo in dovolj prostora za vse. Zato se je mož odločil, da tja odidejo. Pri tastu so bili štiri dni in vztrajal je pri svojih načelih. Ponavljal je, da če želijo ostati pri njem, mora dati obrezati otroke in jih poročiti z muslimanom. Tudi mož je bil z njimi pri tastu, vendar samo tri dni, nato pa ga ni več videla, prav tako ni več odgovarjal na njene klice. Ne ve, kje je. Uradno ni prijavila, da je mož pogrešan. V zvezi z možem je prosilka še navedla, da je mož podpiral opozicijo in ni maral predsednika Kabilo. Med demonstranti so bili tudi duhovniki. Sama na demonstracije ni šla. Ostala je doma in skrbela za hišo in otroke. Njen mož je bil trgovec, preprodajal je različne stvari.

9. V nadaljevanju osebnega razgovora je prosilka povedala, da je bil dne 31. 12. 2017 pohod, kjer so duhovniki zahtevali, da Kabila odide z oblasti. Sama je bila doma skupaj s svojima hčerkama. Mož je zjutraj odšel na zborovanje. Vrnil se je zvečer. Povedal ji je, da je prišla policija in da je napadla demonstrante. Vsi so vedeli, kaj se dogaja. Mož je prišel domov ob 17.00 uri in je ostal do noči, ko so potrkali sosedje. Mož težav s policijo ni imel. Pomagal je ranjenim. Policija je posredovala na demonstracijah in to je bila katastrofa. Ko so lastnika odpeljali, je kmalu za tem na vrata potrkala vojska in policija. Bilo jih je sedem do devet. Ne more zagotovo povedati, ali so bili vojaki ali policisti, nosili so modro obleko in bili so oboroženi. Iskali so moža. Preiskali so tri sobe. Otroci so takrat spali. Nato so se otroci zbudili in rekla jim je, da naj ne govorijo, pa so jo podrli na tla in jo vpričo otrok posilili. Posilili so jo vsi vojaki, kričala je, da naj jo pustijo. Hčerkama se ni nič zgodilo. Nato so vojaki odšli, jokala je in sosedje so jo slišali, ko je klicala na pomoč. Nato je odšla v bolnico Bandal, ki se nahaja blizu predela, kjer so živeli. Bolnišnica ima še drugo ime, ki je razvidno iz izvida, ki ga je predložila. V bolnišnici je ostala cel dan. Dali so ji injekcijo in zdravila. Sosedje, ki so jo spremljali v bolnico, naj bi policiji prijavili posilstvo. Ko je bila prosilka soočena s tem, da je navedla, da jo je domov prišel iskat možev prijatelj taksist in jo odpeljal k sebi in nato v bolnišnico, kar je v nasprotju s tem, da so jo v bolnišnico spremljali sosedje, je bila prosilka pozvana za pojasnitev. Navedla je, da so sosedje vedeli, v kateri bolnišnici je, in so jo tja prišli obiskat. Nato je še dodala, da sta bili hčeri v času, ko je bila sama v bolnišnici, pri ženi moževega prijatelja taksista. Iz bolnišnice sta njo odpeljala taksist in mož, pobrali so še otroka in nato odšli k tastu, saj je bilo doma vse v neredu.

10. Prosilka je na osebnem razgovoru še navedla, da je bila decembra 2017 napadena s strani nekih mladih moških, ko se je zvečer vračala domov. Bila je pretepena in vzeli so ji torbico. Napada ni prijavila. Ker je prosilka v spis predložila tudi zdravniško poročilo, iz katerega izhaja, da je bila zaradi napada v drugi zdravstveni ustanovi zdravljena 48 ur, preden je bila dne 1. 1. 2018 sprejeta v bolnišnico, je bila pozvana za pojasnilo. Povedala je, da je bila napadena, vendar ne spolno. Bila je pretepena in ukradli so ji torbo, to se je zgodilo 3-4 dni pred posilstvom. Imela je udarce po glavi, tepli so jo po obrazu in nogah. Če ne bi dala torbe, bi jo lahko tudi ubili. V ta manjši zdravstveni dom, kjer se je zdravila, so jo po napadu pospremili neznani ljudje, ki so videli, kaj se ji je zgodilo. Mož je za ta napad vedel in ni nič ukrepal. Ko je šla iz tržnice še ni bilo tako pozno. Pobrali so ji denar.

11. DR Konga ni nameravala zapustiti, ker pa se ji je zgodilo posilstvo in zaradi tasta, je odšla. O posilstvu na prošnji ni govorila zato, ker jo je bilo sram, da bi o tem govorila. K mami in svoji družini ni odšla zato, ker je vas, kjer živijo, zelo oddaljena. Za to, da bi prišla tja, bi potrebovala preveč časa. Razdalja med glavnim mestom in vasjo je prevelika. Ko se je preselila v Kinšaso, so jo ostali družinski člani včasih obiskali. Z njimi je komunicirala preko telefona. K tastu so odšli zato, ker je bil bližje, saj živi v Kinšasi. Glede na to, da v Kinšasi živi 12 milijonov ljudi, bi bilo možno, da bi se preselila kam drugam. Vendar bi bilo to tvegano, ker je Kabila še vedno na oblasti in bi mož še vedno naprej spodbujal mlade k demonstracijam, za kar bi ga lahko dobili. Če bi se morala vrniti nazaj v Kinšaso, ne bi bilo nič dobrega, ne bi bili varni. Lahko jo ubije policija, ki ji je storila silo, saj jih je strah, da jih bo prijavila in ji ne bodo dali miru. Predvsem pa gre za njenega moža, ki je nagovarjal ljudi proti predsedniku. Da bodo demonstracije, je bilo v medijih, po televiziji, povsod je bilo objavljeno. Javno je bilo objavljeno, da bodo demonstracije. Ob vrnitvi bi bila ogrožena zaradi dejavnosti njenega moža, zaradi posilstva, zaradi tasta, ki ogroža njene otroke z obrezovanjem. Da bi se morala njena hčerka poročiti s starejšim muslimanom, je grozil v teh štirih dneh, ko so bili pri njem. Prepričana je, da moža iščejo, zato se ji tudi ne oglaša na telefon. Posilstvo, ki se ji je zgodilo, je sramota. Huda sramota je to, da je poročena ženska posiljena in sosedje to vedo, saj so bili poleg. Če se vrne, zaradi tega ne bo nič dobro. Posmehovali bi se ji, jemati bi morala zdravila. Če bi bila v DR Kongu bi lahko naredila samomor, saj tega ne bi prenesla. Glede na to, da je prosilka navedla, da so ji pomagali sosedje in da so ji pomagali v Slovenijo pridobiti dokumente, je bila prosilka pozvana, da pojasni, kakšna sramota bi bilo vedenje o tem, da je bila posiljena. Prosilka je odgovorila, da nekaj je, če ti pomagajo, drugo pa je sramota, ki jo čutiš v sebi. Življenje na vasi je težje kot v mestu. Mestnega življenja se je navadila. Vas je zelo oddaljena, tam ni dobre šole. Odločilen dogodek, da je zapustila DR Kongo, je bilo posilstvo, nato pa tudi tastove grožnje.

12. Pooblaščenci prosilke so pristojnemu organu v spis 22. 3. 2018 posredovali kopijo zdravniškega poročila z 14. 2. 2018 in kopijo izkaznice volivca. Dodatno so dne 18. 6. 2018 pooblaščenci po elektronski pošti v spis predložili informacije o izvorni državi, in sicer 6 dokumentov iz leta 2018 o politični krizi, varnostni situaciji, vključno s spolnim nasiljem, v Kongu, ki so navedeni na strani 6 izpodbijane odločbe.

13. Prosilka je na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 v spis predložila naslednje dokumente: izkaznico volivke, dva rojstna lista, poročni list, kopijo izpiska iz rojstne knjige, kopijo izpiska iz rojstne knjige, sodbo sodišča iz Konga, potrdilo zdravnika z dne 14. 2. 2018. Pooblaščenci prosilke so dne 3. 10. 2018 v spis predložili informacije o izvorni državi, razdeljene v pet sklopov in sicer 3 dokumente o prisotnosti islama v Kongu, 4 dokumente o obrezovanju deklic v Kongu, 2 dokumenta o prisilnih spreobrnitvah v islam v Kongu, 3 dokumente o tem, da spolno nasilje in posilstva izvajajo tudi milice in varnostne sile, ki delujejo za državo, in 8 dokumentov, objavljenih v letih od 2011 do 2018 o stigmi posiljenih žensk v Kongu.

14. Tožena stranka pravi, da je informacije, predložene s strani pooblaščencev prosilk temeljito preučila in v nadaljevanju odločbe tudi upoštevala.

15. S strani pooblaščencev je pristojni organ dne 25. 9. 2019 po elektronski pošti prejel še dodatne informacije, in sicer kot odziv na dopis pristojnega organa št. 2142-73/2018/19 (1312-02) z 18. 9. 2019. Posredovane informacije so pooblaščenci razdelili v dva sklopa. Prvi sklop predstavljajo informacije, iz katerih izhaja, da je posilstvo v DR Kongo stigma, ki ima hude posledice. Pogosto namreč vodi v razpad družine, izobčenje iz širše družine in družbe. Pristojni organ je informacije temeljito pregledal in najprej ugotavlja, da gre za informacije starejšega datuma, nekatere ga celo nimajo. Informacije o stigmatizaciji posiljenih žensk so pooblaščenci prosilk že posredovali, in sicer 3. 10. 2018. Ne glede na to pristojni opran na podlagi preučitve predloženih informacij ugotavlja, da je število posiljenih žensk v DR Kongu zelo veliko in da se ta večinoma dogajajo na območjih, kjer potekajo različni spopadi med številnimi milicami in oboroženimi skupinami. Posiljene ženske in dekleta so tako žrtve v teh spopadih, posredno pa s tem milice in oborožene skupine ustrahujejo celotne skupnosti, saj se nemalokrat družine odrečejo žensk in deklet, ki so bile posiljene. Pristojni organ verjame prosilki, da je bila žrtev posilstva, vendar tega posilstva ni mogoče z gotovostjo povezati ne s spopadi, ne z delovanjem njenega moža. Kljub tragični izkušnji, kateri je bila izpostavljena prosilka, pa pri njej ni mogoče ugotoviti, da se ji je družina odrekla in da je podvržena stigmatizaciji. Prosilka je imela oporo v možu in nenazadnje tudi v sosedih in moževem prijatelju.

16. Pooblaščenci prosilke so po elektronski pošti v spis dne 27. 11. 2020 predložili še izvid/mnenje in transkript dr. G. G. Pristojni organ je navedeni izvid/mnenje pregledal in ugotovil, da se nanaša na urejanje možnosti prebivanja prosilke in njenih hčera izven Azilnega doma. V času izdaje te odločbe je pristojni organ ugotovil, da se prosilka s hčerama ne nahaja več v Azilnem domu v Ljubljani, temveč da je razseljena na zasebni naslov v Ljubljani. Nadalje pristojni organ še ugotavlja, da je dodano tudi mnenje glede psihičnega stanja prosilke, iz katerega je mogoče ugotoviti, da je prosilka pogovorljiva, bistre zavesti, orientirana, sicer povečane aksioznosti, znižane razpoloženjske lege. Prosilka ne navaja PPS, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Kljub temu, da se je pristojni organ seznanil s predloženim dokazilom, pa po njegovem mnenju na samo sprejetje odločitve nima vpliva.

17. Tožena stranka nato povzema del sodbe Upravnega sodišča iz prvotnega postopka z dne 5. 2. 2020 opr. št. I U 1650/2019-9. Sodišče je ugotovilo, da iz prvotne odločbe ni bilo jasno razvidno, ali tožena stranka ne more ugotoviti, ali so bili storilci vojaki ali policisti oziroma drugi pripadniki varnostnih sil, ali sploh ne more ugotoviti, kdo so bili storilci. Tožnica je namreč vseskozi zatrjevala, da so to bile uniformirane osebe, le spreminjala je izjavo o tem, ali so bili vojaki ali policisti. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so jo posilile uniformirane osebe. Tožena stranka pa se do tega ni dovolj jasno in razumljivo opredelila, to pa je v tej zadevi bistvenega pomena. Tožena stranka bi morala nedvoumno zavzeti stališče, ali verjame, da so bile osebe, ki so prvo tožnico posilile, uniformirane osebe, ali pa so bile to civilne osebe, ali pa so bili predstavniki državnih organov, ki so to samovoljno storili, torej v tem smislu nedržavni subjekti, pri čemer država ni bila sposobna nuditi zaščite.

18. Glede izkazovanja identitete tožena stranka ugotavlja, da iz poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija o izkaznici volivke izhaja, da ni znakov spreminjanja. Na območju DR Konga se izkaznica volivca uporablja kot edini identifikacijski dokument. Obstaja verjetnost, da je dokument pristen; v zvezi s priloženo sodbo sodišča iz Konga tožena stranka ugotavlja, da obstaja verjetnost, da dokument ni pristen, in sicer zaradi slabe kakovosti dokumenta, še posebej štampiljčnih odtisov. V povezavi z navedenim pristojni organ še dodaja, da je iz splošno dostopnih informacij mogoče ugotoviti, da večina otrok v DR Kongo ni vpisanih v rojstne knjige, kljub temu, da je to zakonsko obvezujoče. Zaradi tega je težko vedeti, ali so podatki, navedeni na rojstnih listih, kljub temu, da je le-ta verjetno pristen, verodostojni. Prosilka je zase sicer predložila izkaznico volivke, za katero je Nacionalni forenzični laboratorij ugotovil le, da je kakovostna, o njeni pristnosti pa niso mogli podati ocene. Glede na pridobljene in preučene informacije pristojni organ ugotavlja, da se izkaznica volivca v DR Kongu sicer uporablja tudi kot identifikacijski dokument, vendar je njegova veljavnost izključno v obdobju od enih do drugih volitev. Izkaznica volivke, ki jo je predložila prosilka, je bila izdana 20. 7. 2017. Na podlagi javno dostopnih informacij je pristojni organ ugotovil, da so bile zadnje državne volitve (volitve predsednika države in volitve v nacionalni parlament) dne 30. 12. 2018, kar pomeni, da prosilki predložena izkaznica volivke ne velja več. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilka v skladu z določbo 97. člena Zakona o tujcih svoje identitete ni izkazala.

19. Pristojni organ na podlagi predloženih rojstnih listov in celostnih kopij rojstnih listov, za katere je Nacionalni forenzični laboratorij navedel, da so razmeroma kakovostni, glede celostnih kopij rojstnih listov pa, da sta verjetno pristna, vendar ob upoštevanju, da navedeni dokumenti nimajo fotografij in tako ne zadostujejo pogoju iz 97. člena Zakona o tujcih, ter seveda ob upoštevanju, da je mogoče na originalne dokumente vstaviti druga imena, ugotavlja, da identiteta mladoletnih prosilk na podlagi teh dokumentov ni ugotovljena. Ne glede na navedeno, torej da identiteta prosilk ni ugotovljena, pristojni organ ne dvomi, da prosilke prihajajo iz DR Konga, zato to državo v nadaljevanju tega postopka šteje kot njihovo izvorno državo.

20. Tožena stranka nato nadaljuje, da pri svoji dokazni oceni o splošni verodostojnosti prosilca sledi shemi kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Gre za tri temeljne elemente, in sicer: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim pobegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal, pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela, ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti, s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tretjega kriterija je potrebno upoštevati tudi dejavnike, kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

21. V zvezi z notranjo (ne)konsistentnostjo pristojni organ pravi, da je prosilka bila neprepričljiva v pojasnjevanju, kako je prišla do potnih listov, s katerimi je prišla v Slovenijo. Iz izjave, podane ob izpolnitvi registracijskega lista in s pomočjo prevajalke za francoski jezik, izhaja, da je prosilka navedla, da je potni list zase in za hčeri kupila od neznanca septembra 2017 v Kinšasi. Nasprotno pa je na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018, ki je prav tako potekal s pomočjo tolmača za francoski jezik, navedla, da ob odhodu iz izvorne države ni imela časa za urejanje potnega lista, zato ji ga je uredil možev prijatelj, ki mu je dne 1. 1. 2918, torej štiri dni pred odhodom iz izvorne države, dala denar in potne liste ji je nato izročil ponoči oziroma 4. 1. 2018. Ko je bila prosilka na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 soočena s tem, da je v zvezi s potnimi listi izpovedala drugače, je v svoj zagovor navedla, da ko je videla policista je bila vznemirjena in ni vedela, kaj govori. Zasliševala jo je policija, bila pa je tudi na sodišču, kjer je povedala, da so kupili ponarejene potne liste. Zatrjevala je še, da potnih listov ni kupila sama, temveč je to zanje uredil možev prijatelj.

22. Nadalje prosilka tudi ni bila prepričljiva v svojih izjavah glede tega, kdo je dne 31. 12. 2017 vdrl v njihovo stanovanje oziroma hišo. Na osebnem razgovoru dne 1. 2. 2018 je tako zatrjevala, da so v hišo prišli policisti v modrih uniformah in vojaki, in jo posilili, nato pa je na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 najprej zatrjevala, da so v hišo prišli vojaki, nato je rekla, da so bili tako vojaki kot policisti, kasneje pa še, da pravzaprav ne ve, kdo so bili. Na osebnem razgovoru je tudi zatrjevala, da je teh oboroženih posameznikov bilo sedem do devet in da so jo vsi posilili. V zvezi s posilstvom je prosilka v spis predložila tudi Zdravniško potrdilo referenčnega kliničnega centra Libikisi/Bandal s 14. 2. 2018, za katerega Nacionalni forenzični laboratorij ne more ugotoviti pristnosti, in iz katerega izhaja, da je bila posiljena s strani dveh neznanih moških v uniformah, ki sta vdrla v njen dom. Pristojni organ sicer ne dvomi, da je bila prosilka izpostavljena posilstvu in da je zaradi tega poiskala tudi zdravniško pomoč, vendar pa je bila v delu, koliko ljudi, predvsem pa, kdo so to bili, neprepričljiva. Pristojni organ ob tem še dodaja, da je lahko samo prosilka tista, ki lahko prepričljivo izpove, kdo so bile osebe, ki so jo posilile. Prosilka se je zapletala tudi v izjavah povezanih z njenimi sosedi v času posilstva in po njem. Tako je prosilka na osebnem razgovoru dne 1. 2. 2018 navedla, da jo je v bolnišnico odpeljal mož in možev prijatelj, nihče pa ji ni prišel v stanovanje pomagat, čeprav meni, da so sosedje prav gotovo kaj videli. Nasprotno pa je na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 najprej navedla, da so vojaki pobegnili, ko so prišli sosedje, nato pa, da so vojaki po streljanju v zrak odšli. Nadalje je na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 najprej zatrjevala, da so jo v bolnišnico spremljali sosedje, ko pa je bila soočena s tem, da je na istem osebnem razgovoru, torej dne 2. 8. 2018, kot tudi na osebnem razgovoru 1. 2. 2018 navedla, da sta jo v bolnico pospremila mož in možev prijatelj, svojo izjavo spremenila in navedla, da so jo sosedje obiskali v bolnišnici. Pristojni organ v zvezi s tem ugotavlja, da prosilka kljub pozivu po pojasnitvi, navedenih neskladij ni uspela prepričljivo pojasniti.

23. Glede zunanje (ne)konsistentnosti tožena stranka ugotavlja, da izjave večinoma ne odstopajo od javno dostopnih verodostojnih informacij, predstavljenih in uporabljenih v nadaljevanju te odločbe.

24. V zvezi s tretjim strukturnim elementom ocene (ne)verodostojnosti tožena stranka pravi, da prosilki ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudila pri utemeljevanju svoje prošnje. Pri pojasnjevanju določenih neskladnosti sicer ni bila najbolj prepričljiva. Ob tem pristojni organ še dodaja, da je osnovna dolžnost prosilca, da samoiniciativno in čim bolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, je predvsem na prosilcu. Nadalje je pristojni organ presojal, ali je prosilka podala utemeljen razlog, zakaj ni predložila nobenih drugih dokazov. Predložila je le potrdilo zdravnika, in ocenil je, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilke, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprla še s kakšnimi drugimi konkretnimi dokazi. Pristojni organ tudi ugotavlja, da so prosilke za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosile takoj po vstopu v Slovenijo.

25. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov treba upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Vse zgoraj podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca. Pristojni organ na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotavlja, da je mogoče prosilki v njenih izjavah večinoma slediti, kljub temu, da je bila v določenih delih, kot pojasnjeno zgoraj, neprepričljiva oziroma, da predstavljenih neskladij ni znala ustrezno pojasniti.

26. Pristojni organ pripominja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezan na trditveno podlago, svojo odločitev pa je oprlo na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih med drugim izhaja, da je ocena upravnega organa omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem. Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje, vendar, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZMZ-1, pristojni organ v okviru te dolžnost le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Navedeno pomeni, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

27. Iz prosilkinih izjav, podanih ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in opravljenih osebnih razgovorih, kljub nekaterim neskladnostim in neprepričljivosti izhaja, da je izvorno državo skupaj s hčerama zapustila zato, ker so bile dne 31. 12. 2017 demonstracije, katerih se je udeležil njen mož, ki podpira Felixa Tshisekedi-ja. Isti dan je bila, po vdoru uniformiranih oseb v njihovo stanovanje oziroma hišo, posiljena. Kot razlog za odhod je navajala tudi tastove grožnje, saj je musliman, da bo dal njene otroke obrezati in najstarejšo hčerko poročiti.

28. Pristojni organ je zato v nadaljevanju preveril, kaj se je dne 31. 12. 2017 v DR Kongu oziroma Kinšasi dogajalo in kakšne so sedaj razmere v povezavi s predsednikom Kabilo oziroma kdo sedaj vodi in upravlja državo, kar je v povezavi s prosilkinimi izjavami, da je mož podpiral opozicijo.

29. Na podlagi pridobljenih in preučenih verodostojnih informacij pristojni organ ugotavlja, da je v času, ki ga je omenila prosilka, predvsem v Kinshasi, prišlo do pohodov in zborovanj, ki so jih organizirale katoliške cerkve, podprle pa naj bi jih tudi opozicijske stranke. Ker zborovanja niso bila dovoljena, je prišlo do njihovega zatrtja s strani policije in vojske. Bilo je tudi nekaj smrtnih žrtev in številni so bili ranjeni. Nekaj ljudi je bilo priprtih, vendar je bila večina že kmalu nato tudi izpuščena.

30. V zvezi z moževimi dejavnostmi na demonstracijah prosilka v svojih izjava ni bila najbolj prepričljiva. Na osebnem razgovoru dne 1. 2. 2018 je prosilka navedla, da je član opozicije in da nima aktivne vloge. Nato pa je v nadaljevanju osebnega razgovora dejala, da je mož vodja opozicije v njihovi občini. Spodbujal naj bi ljudi, da bi se udeleževali demonstracij. Na osebnem razgovoru 2. 8. 2018 pa je v zvezi z možem navedla, da je bil mož nasprotnik Kabile in se je dne 31. 12. 2017 udeležil demonstracij, nato pa se zvečer vrnil domov. Prosilka je bila zaradi nasprotujočih se izjav pozvana, da neskladja pojasni in povedala je, da mož ni bil vodja opozicije v njihovi občini, je samo govoril drugim, da pridejo na demonstracije. Ni bil član nobene stranke. V zvezi z dejavnostmi moža je še navedla, da naj bi vsi vedeli, da je nagovarjal na demonstracije in še, da je bilo javno objavljeno, po medijih, televiziji, z letaki, kdaj bo kakšen shod. Sodeloval je na številnih demonstracijah. Iz preučenih verodostojnih informacij je mogoče ugotoviti, da je bila pri organizaciji demonstracij najmočnejša katoliška cerkev v DR Kongu. Opozicijski politik, katerega ime je prosilka omenila in katerega naj bi podpiral mož, Felix Tshisekedi, je 31. 12. 2017 prisostvoval na maši v katedrali _Notre Dame du Congo_ v predelu Lingwala v Kinšasi, vendar je kljub temu, da je podpiral aktivistični poziv na pohod oziroma demonstracije, iz cerkve odšel z vozilom in dejansko na samih demonstracijah ni prisostvoval. 31. Mož ji je povedal, da sam težav zaradi demonstracij ni imel, je pa mlade, ki so bili ranjeni, pomagal odpeljati. Demonstracije so bile številne in množične. Vendar pa prosilka zaradi tega, ker so se demonstracije dogajale, in na katerih ni bila, se pa jih je udeleževal njen mož, ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja iz tega razloga.

32. Ob tem pristojni organ še dodaja, da je v DR Kongu po odhodu prosilk iz izvorne države prišlo do bistvenih sprememb. Konec leta 2018 so bile tako končno izvedene dolgo pričakovane in večkrat prestavljene predsedniške volitve, na katerih je zmagal Felix Tshisekedi, kot glavni kandidat opozicije in predsednik stranke UDPS. Po manjših zapletih je bil dne 10. 1. 2019 s strani CENI (državna volilna komisija) razglašen za zmagovalca predsedniških volitev. Zaprisega novega predsednika je bila izpeljana dne 24. 1. 2019. V svojem nagovoru ob zaprisegi je predsednik Felix Tshisekedi obljubil, da bo osvobodil politične zapornike, zaprl tajne policijske centre in dovolil vrnitev politikov iz izgnanstva. Med letom 2019 je bilo glede tega zaznati določene spremembe in v poročilu Ameriškega zunanjega ministrstva iz marca 2020 je navedeno, da v času, ko je predsedniško pisarno zasedel Tshisekedi ni več novih političnih zapornikov. Marca 2019 je predsednik objavil štiri predsedniške ukaze, na podlagi katerih je bilo izpuščenih okoli 110 političnih zapornikov, med njimi tudi zelo pomembne osebnosti politične opozicije. Poleg političnih zapornikov je bilo izpuščenih tudi na stotine pripornikov vesti in drugih pripornikov. Pristojni organ na podlagi celovite preučitve verodostojnih informacij ugotavlja, da so se razmere, kljub še vedno velikemu vplivu nekdanjega predsednika Kabile, vseeno bistveno spremenile. Predsednik države je postala oseba, ki jo je na demonstracijah dne 31. 12. 2017 podpiral prosilkin mož.

33. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve pravi, da tožnica na prvem osebnem razgovoru ni podala podrobnosti glede posilstva. Zato je bila v zvezi s posilstvom dodatno in podrobno izprašana na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018. Po pozivu uradne osebe, da naj pove, ali so bili samo vojaki, ali je bila poleg tudi policija, je prosilka povedala, da so bili tako vojaki kot policisti. Ne spomni se, koliko jih je bilo, po njenem mnenju veliko, od sedem do devet. Nadalje je prosilka še povedala, da pravzaprav ne ve, ali so bili policisti ali vojaki, ve le, da so nosili modra oblačila brez posebnih oznak in da so imeli orožje.

34. Pristojni organ na podlagi zdravniškega izvida lahko sicer sledi prosilki v njeni izjavi, da je bila žrtev posilstva. Ob tem pristojni organ dodaja, da je zanimiv datum na samem zdravniškem potrdilu, saj je bil izdan po tem, ko je bila prosilka že v Sloveniji in je že zaprosila za mednarodno zaščito. Datum zdravniškega izvida je namreč 14. 2. 2018, prosilka pa je s svojima hčerama prišla v Slovenijo 8. 1. 2018, prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložila 10. 1. 2018. Zdravniški izvid je prosilka v fotokopiji v spis predložila 22. 3. 2018, torej po opravljenem prvem osebnem razgovoru, v izvirniku pa na drugem osebnem razgovoru 2. 8. 2018. V zvezi s predložitvijo tega dokazila, je prosilka na osebnem razgovoru 1. 2. 2018 povedala, da ima telefonsko številko zdravnika, ki jo je oskrbel ter da ga bo kontaktirala in pridobila dokument. Na drugem osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 pa je v povezavi s pridobitvijo dokazil, tudi zdravniškega izvida navedla, da jih je dobila po pošti neposredno v Azilni dom, kjer je bila nastanjena, in sicer preko soseda. Pristojni organ v zvezi z zdravniškim izvidom še dodaja, da je zanimivo, da sam izvid nima uradne glave inštitucije, kjer je bil izdan, poleg tega pa je bil izdan skoraj mesec in pol po opravljenem pregledu. Same bolnišnice, tako kot to izhaja iz potrdila zdravnika, ki ga je predložila prosilka, in sicer da gre za Referenčni Klinični center, po preverjanju na javno dostopnem seznamu bolnišnic v Kinšasi tožena stranka ni našla. V zvezi z imenom bolnišnice je pristojni organ, glede na to, da je prosilka navedla, da gre za bolnico Bandal in da je takšno ime tudi na samem izvidu, kar sicer ne drži, ugotovil, da v Kinšasi obstajata dve različni bolnici, in sicer ena z imenom Bandal, in druga z imenom Libikisi. Ob tem je mogoče še ugotoviti, da gre za dve ločeni bolnišnici, ki pa sta sicer blizu ena drugi.

35. Iz zdravniškega poročila, ki ga je predložila v spis izhaja, da naj bi jo posilili dve uniformirani osebi. Pristojni organ v zvezi s številom oseb, ki so prosilko posilili, glede na opis zdravstvenega stanja, kot izhaja iz zdravniškega izvida, ki ga je priložila, ugotavlja, da je verjetneje, da je bila prosilka posiljena s strani dveh oseb in ne sedem oziroma devet, kot je to navajala na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018. Vendar ne glede na to koliko oseb je bilo vpletenih v to, gre za vsega obsojanja vredno dejanje. Pristojni organ verjame prosilki, da je bila žrtev posilstva. Prosilka ni znala pojasniti, kdo je vdrl v njihovo hišo oziroma stanovanje in jo posilil. Po temeljiti preučitvi prosilkinih izjav, podanih na obeh osebnih razgovorih, saj o posilstvu ob vložitvi prošnje 10. 1. 2018 namreč ni govorila, pristojni organ ugotavlja, da ne glede na to, da prosilka ni znala izpovedati, kdo je vdrl v hišo oziroma stanovanje, njene izjave nakazujejo, da so to bile osebe, ki so imele neke vrste modre uniforme, sicer brez oznak, vsaj tako zatrjuje prosilka, imele pa so tudi orožje. Pristojni organ je zato poskušal ugotoviti, kakšne uniforme imata vojska in policija, in ugotovil, da ima le policija uniforme modre barve, tako kot je zatrjevala prosilka. Modre uniforme imajo v vojski le mornarica (temno modre barve) in letalske sile (svetlo modre barve). Glede na čas, ko se je zgodilo posilstvo, torej v času, ko so v prestolnici Kinšasi potekale demonstracije, je verjetneje, da so bile osebe v modrih uniformah, ki so prosilko posilile, pripadniki policije.

36. V povezavi s posilstvom je prosilka poleg zdravniškega potrdila v spis predložila tudi številne informacije. Pristojni organ jih je temeljito preučil (poročilo angleškega notranjega ministrstva iz leta 2018; Misija Varnostnega sveta OZN v DR Kongo iz junija 2018; poročilo ameriškega zunanjega ministrstva iz marca 2019) in je ugotovil, da je spolno nasilje razširjeno v vseh delih države, še posebno pa izstopa vzhodnem del države, saj je v regijah Ituri, Kasai in Kivu še vedno prisotno nasilje in določeni konflikti. Posilstvo in druge oblike spolnega nasilja so vsesplošne, ki pa se ga ne rešuje zaradi vsesplošne nekaznovanosti za takšna kazniva dejanja. Tožena stranka iz teh poročil med drugim povzema, da je spolno nasilje prevladujoče po vsej državi, še posebej na delovnem mestu in na univerzah, posilstvo je vsesplošno prisotno, vendar so incidenti regionalni, nižji v Kinšasi in Bas-Kongu ter višji v južnih in vzhodnih provincah; storilci teh dejanj so večinoma pripadniki varnostnih sil, policisti oziroma pripadniki oboroženih skupin; s temi dejanji se kaznuje civiliste zaradi domnevnega sodelovanja v rivalskih strankah in skupinah. Po podatkih je imela ena od štirih žensk v državi izkušnjo spolnega nasilja. Večina žrtev posilstva ne sproži pravnih postopkov zaradi nezadostnih sredstev, pomanjkanja zaupanja v pravosodni sistem, družinskih pritiskov in strahu pred izpostavljenostjo ponižanju ali povračilu.

37. Pristojni organ ne dvomi, da je bila prosilka žrtev posilstva in glede na njen opis storilcev tega dejanja, je verjetno, da so to bili pripadniki policije. Glede na to pristojni organ ugotavlja, da je bila prosilka izpostavljena spolnemu nasilju (gre za zgolj enkratni dogodek), ki je bil povzročen s strani policije. Informacije potrjujejo, da spolno nasilje izvajajo tudi predstavniki policije. Prosilka je navedla, da so bile dne 31. 12. 2017 v Kinšasi demonstracije, preučene informacije te njene navedbe potrjujejo. Nadalje je prosilka na osebnem razgovoru dne 1. 2. 2018 navedla, da je na dan demonstracij, torej 31. 12. 2017, prišlo v njeni četrti do streljanja. Ker so demonstracije potekale na več mestih v mestu Kinšasa, je mogoče, da je do njih prišlo tudi v četrti, kjer je živela. Zato je po mnenju tožene stranke mogoče slediti prosilki v njeni izpovedbi, da je v njeni četrti 31. 12. 2017 prišlo do streljanja, čeravno pristojni organ v preučenih informacijah ni zasledil, da bi v četrti ..., v kateri je prosilka prebivala, demonstracije tudi zares potekale, še manj pa je verjetno, da so demonstracije potekale tudi pozno ponoči. Na podlagi njenih takratnih izjav je mogoče ugotoviti, da se je mož z demonstracij vrnil zvečer, nekje okoli 17. ure in da je doma ostal do polnoči, ko so na vrata potrkali sosedje in ga obvestili, da je lastnik objekta, v katerem so živeli, zbolel, in ga je treba odpeljati v bolnico.

38. Tožena stranka ugotavlja, da prosilka ni navedla, da bi mož po prihodu iz demonstracij omenjal, da bi imel sam zaradi svoje udeležbe na demonstracijah kakršne koli težave s policijo oziroma, da bi ga policija na demonstracijah ustavila in identificirala. Iz preučitve in primerjave prosilkinih izjav, v povezavi s prosilkinim možem in njegovim sodelovanjem na demonstracijah in podpori opozicije, pristojni organ ugotavlja, da prosilkin mož policiji ni bil poznan. Vdor policije v prosilkin dom, ponoči dne 31. 12. 2017, pristojni organ povezuje s streljanjem, ki naj bi se v tistem času dogajalo v prosilkini četrti. Kaj naj bi bil vzrok streljanja, pristojni organ ne podlagi prosilkinih izjav ne more ugotoviti. Vsekakor pa pristojni organ dvomi, da bi bilo streljanje sredi noči kakorkoli povezano z demonstracijami ali udeležbo njenega moža na teh demonstracijah. Glede na to, da mož policiji ni bil poznan, in kljub temu, da je prosilka navedla, da naj bi vsi vedeli, da je mož nagovarjal mlade k demonstracijam, za katere je bilo javno objavljeno, kdaj in kje bodo, pristojni organ klub vsemu ne more povezati streljanja in vdora v prosilkino hišo z udeležbo prosilkinega moža na demonstracijah. Če bi policija imela kakršnekoli informacije o prosilkinem možu in bi ga želela v zvezi s tem prijeti, bi to prav zagotovo storila že prej, vsekakor pa ne sredi noči. V zvezi s posilstvom prosilke s strani policije, pristojni organ še dodaja, da iz preučenih informacij izhaja, da je v DR Kongu vsesplošna izpostavljenost žensk posilstvom, tudi s strani policije, znana in velika. Glede na pogostost tega pojava, obstaja verjetnost za takšna dejanja tudi v Kinšasi. Vendar pa v tem konkretnem primeru pristojni organ meni, da do tega vsega obsojanja vrednega dejanja ni prišlo zaradi udejstvovanja prosilkinega moža na demonstracijah, temveč zaradi dejstva, da je bila prosilka v času vdora policistov v hišo oziroma stanovanje sama. Kaj natančno so policisti iskali, ni mogoče ugotoviti, prav gotovo pa je bil vstop policistov v njihovo hišo oziroma stanovanje, v povezavi s streljanjem, ki ga je slišala prosilka. Samega vzroka za streljanje pa na podlagi izjav prosilke nikakor ni mogoče ugotoviti.

39. Prosilka je bila nedvomno izpostavljena spolnemu nasilju, vendar gre za enkratno dejanje, ki pa ga glede na ugotovitve pristojnega organa, kot izhajajo iz te odločbe, nikakor ni mogoče povezati z dejanji njenega moža oziroma z udeležbo njenega moža na demonstracijah. Pristojni organ meni, da gre za nedopustno ravnanje, ki pa ga nikakor ni mogoče opredeliti kot preganjanje.

40. Na posebno vprašanje, ali je posilstvo prijavila, je tožnica odgovorila: »Sosedje so prijavili policiji in da sem bila posiljena.«. Glede na to, da je prosilka zatrjevala, da sta jo v bolnico pospremila mož in njegov prijatelj, je bila njena izjava na osebnem razgovoru 2. 8. 2018, o tem, kdo ji je povedal, da so sosedje prijavili posilstvo, naslednja: »Sosedje so me spremljali do bolnice. V bolnici so mi povedali, da so prijavili posilstvo“, kar je v popolnem nasprotju s prejšnjo izjavo. Ko je bila prosilka na osebnem razgovoru pozvana, da pojasni to neskladje, je bil njen odgovor: »Ko sem bila v bolnici, so prišli sosedje.« Na podlagi sicer tako nasprotujočih si izjav je pristojni organ ugotovil, da je verjetno, da prosilka dejanja posilstva ni prijavila uradnim oblastem. Nikakor namreč ni logično, da bi takšno dejanje prijavili sosedje in ne prosilka sama. Takšen zaključek, da prosilka posilstva ni prijavila, nakazuje tudi prosilkina izjava v povezavi z napadom, ki se je nanjo zgodil tri ali štiri dni pred posilstvom, ko je bila napadena s strani nekaj mladih, ki so jo pretepli po obrazu in nogah, ter ji vzeli torbo in denar in tudi tega dejanja ni prijavila oblastem oziroma policiji.

41. Pooblaščenci prosilke so v spis predložili tudi informacije o tem, da naj bi bile posiljene ženske v DR Kongu izpostavljene stigmatizaciji. Pristojni organ je vse te predložene informacije temeljito preučil in ugotovil, da so lahko posiljene ženske v DR Kongu izpostavljene stigmatizaciji in zavračanju s strani družine in okolice, vendar je to predvsem na območjih, kjer se dogajajo konflikti. Pri prosilki po mnenju pristojnega organa ni mogoče govoriti o izpostavljenosti stigmatizaciji. Prosilka je sama na osebnem razgovoru povedala, da je o posilstvu seznanila svojega moža, ki jo je v skrbi za njeno zdravje s pomočjo prijatelja tudi odpeljal v bolnico in nato naprej k svojemu očetu. Prav tako ni mogoče govoriti o stigmatizaciji prosilke s strani družbe, saj zatrjuje, da so bili o vsem seznanjeni sosedje, da so jo le-ti obiskali tudi v bolnici, ravno sosedje pa naj bi bili tudi tisti, ki naj bi podali prijavo posilstva na policijo. V zvezi s to zadnjo izjavo je pristojni organ navedel, da ji ni mogoče slediti, vendar to ne spremeni ugotovitve, da so za prosilkino posilstvo vedeli tudi drugi ljudje, predvsem sosedje in ne nazadnje tudi možev prijatelj in jo zaradi tega niso obsojali, temveč so ji pomagali. Glede na to, da je prosilka navedla, da ji je ravno sosed posredoval v postopku predložene dokumente, pristojni organ ugotavlja, da ji je sosed, kljub temu, kaj se ji je zgodilo, še vedno pripravljen pomagati. Pristojni organ je ugotovil, da prosilka ne more utemeljeno uveljavljati preganjana zaradi posilstva, ne glede na to, da sama v sebi čuti, da je to huda sramota.

42. Glede obrezovanja (FGM)1 hčera in prisilne poroke, tožena stranka pravi, da je prosilka v povezavi s hčerama navajala, da je njen tast, ki je muslimanske vere, sama pa je kristjanka, želel, da svoji hčeri, predvsem starejšo, izpostavi FGM in nato tudi prisilni poroki z muslimanom. Iz izjav, ki jih je podala na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018, je mogoče ugotoviti, da je prosilka po poroki z možem od leta 2004 najprej tri leta živela pri tastu. V tem času se je leta 2005 rodila tudi najstarejša hči. Ker se s tastom niso razumeli, se je skupaj z možem in hčerko po treh letih odselila in z njim niso imeli kontakta vse do začetka januarja 2018. Po odhodu iz bolnice 1. 1. 2018 je skupaj z možem in obema hčerama, zaradi tega, ker v njihovi hiši ni mogoče živeti, odšla k tastu, in sicer zato, ker je imel večjo hišo in je bilo prostora dovolj za vse. S tastom, ki je prav tako živel v Kinšasi, so imeli težave, saj je ponavljal, da če želijo ostati pri njem, mora dati obrezati hčeri in ju poročiti z muslimanom. Prosilka je skupaj s hčerama pri tastu ostala zgolj tri dni, saj je dne 5. 1. 2018 že zapustila državo, zato je malo verjetno, da bi lahko prosilkin tast v tem kratkem času svoji vnukinji, ob hkratnem nasprotovanju njune mame, torej prosilke, izpostavil FGM ali prisilni poroki.

43. Pristojni organ je v zvezi s tem preučil tudi informacije, ki so jih v spis predložili pooblaščenci prosilk. Iz predloženih informacij tako izhaja, da muslimani v DR Kongu predstavljajo med 10 in 12 odstotkov prebivalstva. Večinoma se prebivalci DR Konga islamske vere nahajajo na vzhodu države, predvsem v mestih Kasongo in Kindu v provinci Maniema. V zvezi s FGM in informacijami, ki so jih predložili pooblaščenci prosilk, pristojni organ ugotavlja, da se FGM pojavlja predvsem v provincah Severni in Južni Kivu.

44. Angleško notranje ministrstvo je v svojem poročilu iz septembra 2018 v zvezi s FGM zapisalo, da zakon opredeljuje FGM kot obliko spolnega nasilja, in predpisujem zaporno kazen od dveh do petih let, in globo v višini do 200,000 kongoških frankov (125 dolarjev). V primeru, da je FGM povzročitelj smrti pa je kazen dosmrtni zapor. Na spletni strani Wikipedia piše, da je FGM v DR Kongo redek, najti ga je mogoče med določeno populacijo v severnem delu države. FGM je bilo po ocenah izpostavljenih le okoli 5 odstotkov žensk v državi.

45. IRB iz Kanade (pritožbeni organ) je v svojem poročilu, objavljenem avgusta 2019, navedel, da Komite ZN proti mučenju navaja, da je FGM še vedno prisotno v ruralnem okolju. UNICEF in nekatere ženske organizacije so poročale, da se FGM prakticira v nekaterih delih države in s strani nekaterih etničnih skupin, saj je to njihov običaj in tradicija. Odvetnik je poudaril, da je FGM povezan z običaji in ne z vero in da so etnične skupine v nekdanji provinci Orientale (sedanje province Bas-Uele, Heut- Uefe, Ituri in Tshopo) med tistimi, ki prakticirajo FGM. Vendar pa poročilo iz leta 2014 navaja, da je v prakticiranje FGM v izrazitem upadu, saj se lokalno prebivalstvo seznanja in izobražuje o posledicah te prakse. Ženska, ki zavrne FGM, je lahko zasmehovana s strani družin ali pa jo doleti ločitev od moža. V DR Kongu ni zakona, ki bi eksplicitno prepovedoval FGM, vendar ima DR Kongo zelo podroben zakon zoper spolno nasilje in nasilje po spolu, ki FGM opredeljuje kot kaznivo dejanje, za katero je storilce mogoče kaznovati. Oseba, ki zavrne FGM zase ali za svojo hčer, lahko zaprosi sodišče za zaščito.

46. Ameriško zunanje ministrstvo v poročilu, objavljenim marca 2020, pravi, da čeprav zakon prepoveduje poroke fantov in deklet mlajših od 18 let, se poroke mladoletnih otrok še vedno dogajajo. Starši zaradi zbiranja dote silijo mladoletne hčere v poroko ali pa na ta način financirajo sklenitev zakonske zveze za sina. Zakon kriminalizira prisilne poroke. Sodišče lahko obsodi starše, za katere se dokaže, da so sklenili prisilno poroko otroka z do 12 leti prisilnega dela in globo v višini 92,500 kongoških frankov (58 dolarjev). Kazen se podvoji, če je otrok mlajši od 15 let. 47. Pristojni organ na podlagi preučenih poročil najprej ugotavlja, da praksa FGM v DR Kongu ni razširjena in je omejena zgolj na ruralna območja in še to predvsem v provinci Južni in Severni Kivu. Prosilka s svojima hčerama ni živela v okolju, kjer bi bilo prisotno FGM. Njeno navajanje, da je njen tast želel ali zahteval, da bi bili hčerki izpostavljeni FGM in to v Kinšasi, je malo verjetno, saj so bili pri njem premalo časa, zgolj nekaj dni. Da je to tast zahteval pred desetimi leti, ko se je rodila najstarejša hči, je sicer mogoče, vendar se je prosilka skupaj z možem in najstarejšo hčerko odselila in s tastom vse do 1. 1. 2018 ni imela stikov. Pristojni organ sicer lahko sledi prosilki, da je tast, ko so se pojavili pri njem, zahteval spoštovanje določenih pravil, vendar je imela prosilka možnost, da odide tudi k svoji družini. Njena pojasnila, da je vas njene družine zelo oddaljena in bi zato potrebovala preveč časa, poleg tega pa se je tudi navadila življenja v Kinšasi, nikakor niso sprejemljiva in opravičljiva, če se je v resnici bala, da bi bili hčerki izpostavljeni FGM. Ob tem pristojni organ še dodaja, da glede na to, da je v DR Kongu FGM opredeljeno kot kaznivo dejanje, bi lahko tastove zahteve, da svoji hčeri, torej mladoletni prosilki izpostavi FGM, prijavila oblastem in tako pridobila ustrezno sodno varstvo.

48. Nadalje pristojni organ tudi ne more slediti prosilki, da bi bili mladoletni prosilki zaradi tastovih groženj po prisilni poroki, v tem kratkem času, ko so stanovale pri njem, tudi v resnici temu izpostavljeni. Tudi prisilne poroke so v DR Kongu prepovedane, in bi takšno prisiljevanje lahko prijavila oblastem, oziroma bi se od tasta enostavno odselila. Kot je mogoče ugotoviti iz prosilkinih izjav je v Kinšasi dobro služila s prodajo na tržnici in bi se lahko odselila drugam, če se že v svoje staro stanovanje ni mogla ali želela vrniti oziroma k svoji družini, pa čeprav je živela na vasi.

49. Glede na navedeno je pristojni organ ugotovil, da mladoletni prosilki v izvorni državi nista bili izpostavljeni praksi FGM ali prisilni poroki, temu ne bi bili izpostavljeni niti ob vrnitvi v izvorno državo, saj takšnemu ravnanju, kar je tudi v skladu z zakonodajo v DR Kongo, nasprotuje tudi njuna mama. Mladoletni prosilki tako ne moreta utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi FGM in prisilne poroke. Pristojni organ je na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotovil, da prosilke ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca.

50. V nadaljevanju tožena stranka obravnava prošnjo še z vidika subsidiarne zaščite. Tožeča stranka v izjavah nikjer ni navajala, da bi njej ali njenima hčerama v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Prosilka je na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 sicer zatrjevala, da bi jo ubila policija, ki ji je storila silo, vendar pristojni organ tem njenim izjavam ne more slediti. Kot je bilo v tej odločbi že večkrat navedeno, prosilka ni znala prepričljivo pojasniti, kdo jo je pravzaprav posilil. Pristojni organ je sicer na podlagi prosilkinih izjav ugotovil, da so to bil uniformirane osebe in glede na barvno uniforme, ki so jo te osebe nosile, je verjetno, da so to bili pripadniki policije. Vendar je po mnenju pristojnega organa malo verjetno, da bi te osebe prosilko zaradi strahu, da bi jih prijavila, bile pripravljene ubiti. Poleg tega pa so se razmere od odhoda prosilke iz izvorne države bistveno spremenile, izvedene so bile namreč predsedniške volitve, dotedanji predsednik Kabila, zaradi katerega so se konec leta 2018 dogajale demonstracije, ki jih je skušala oblast zatreti, je moral zapustiti položaj in zamenjal ga je opozicijski voditelj Felix Tshisekedi. Zato prosilkino navajanje, da bi jo ubila policija ni utemeljeno. Pristojni organ sicer lahko razume prosilko, da ji je posilstvo pustilo določen strah, vendar tega strahu ni mogoče povezati z razlogi resne škode, kot jo določa prva alineja 28. člena ZMZ-1. Za mladoletni prosilki pa iz izjav njune matere ne izhaja, da bi bili lahko izpostavljeni smrtni kazni ali usmrtitvi. Pristojni organ je zato ugotovil, da prosilke ne izpolnjujejo pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. 51. Pristojni organ je v nadaljevanju glede druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda pomeni tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi, najprej preučil, kaj pomeni ta alineja, ki se v svojem bistvu neposredno navezuje na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Za razumevanje druge alineje 28. člena ZMZ-1 je bistvenega pomena sodna praksa, ki se je glede 3. člena EKČP izoblikovala na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju: ESČP). Na podlagi izoblikovane sodne prakse ESČP je mogoče ugotoviti, da je potrebno za zaključek, da je kršen 3. člen EKČP, doseči minimalno raven strogosti, ki pa je seveda relativen in odvisen od okoliščin posameznega primera. Prav tako mora biti kaznovanje, ki pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje, povezano z vsakim dejanjem, ki gre preko neizogibnega elementa trpljenja ali poniževanja in je povezan z legitimnostjo takšnega ravnanja in kaznovanja. Ob tem pa seveda ne gre spregledati, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje.

52. Prosilka v svojih izjavah ni navajala, da bi bile ona ali njeni hčeri izpostavljene nehumanemu ravnanju. Posilstvo, ki ga je bila deležna prosilka, je sicer vsega obsojanja vredno dejanje, vendar kot tako ne predstavlja nehumanega ali ponižujočega ravnanja, kot izhaja iz definicije in prakse 3. člena EKČP. Po mnenju pristojnega organa pri prosilki in njenih hčerah, kljub temu, da je bila prosilka deležna posilstva, za mladoletni prosilki pa njuna mama zatrjuje, da sta mu morali biti priča, ne obstajajo kakšne posebne osebne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi bile ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljene resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ob tem pristojni organ še dodaja, da razlogi sočutja ali humanitarnosti, ki so sicer popolnoma razumni in človeški, ne sodijo na področje mednarodne zaščite in uporabe Direktive 2004/83/ES (sodba EU v zadevi M'Bodj št. C-542/13 z dne 18. 12. 2014). ZMZ-1 v 24. členu vsebuje seznam storilcev resne škode, zaradi česar mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in to ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema izvorne države (sodba EU v zadevi M'Bodj , C-542/13 z dne 18. 12. 2014).

53. Pristojni organ je v povezavi z resno škodo, čeprav prosilke tega posebej niso izpostavile, zaradi celovitosti obrazložitve resne škode in zaradi javno dostopnih informacij, da do določenih težav v DR Kongu prihaja, še preveril, ali bi lahko pri prosilkah obstajalo utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, kot ga določa tretja alineja 28. člena ZMZ-1. 54. Na podlagi temeljite preučitve zgoraj navedenih verodostojnih informacij in poročil pristojni organ ugotavlja, da na vzhodu DR Konga, zaradi delovanja različnih oboroženih skupin in milic, od katerih so nekatere spodbujene ali celo prihajajo iz tujine, potekajo določeni oboroženi spopadi. Čeprav ti spopadi, predvsem napadi na civilno prebivalstvo, vplivajo na varnostno situacijo na tem območju, kot tudi na veliko število razseljenih oseb, se vladne sile skupaj s silami MONUSCO trudijo, da bi zatrle delovanje oboroženih uporniških skupin. Ne glede na obstoječe nasilje na tem območju, torej na vzhodu DR Konga (gre za regije Ituri, Kasai in Kivu), pa navedene nestabilne razmere ne vplivajo na prosilke, saj prihajajo iz glavnega mesta DR Konga, Kinšase, ki se nahaja na jugozahodu države, kjer pa na podlagi preučenih informacij ni zaslediti kakšnih večjih varnostnih problemov. Težave, s katerimi se sooča DR Kongo, in so na vzhodu vsekakor resne in nepredvidljive, ne dosegajo standarda postavljenega za ugotovitev in zaključek, da je vsesplošno nasilje takšne narave, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Na podlagi preučitve zgoraj navedenih verodostojnih informacij je pristojni organ ugotovil, da prosilkam ob vrnitvi v izvorno državo ne bo grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 55. S strani pooblaščencev je pristojni organ 10. 2. 2021 po elektronski pošti prejel odziv na posredovane informacije. V svojem komentarju so pooblaščenci v zvezi s situacijo v izvorni državi prosilke izpostavili, da je res prišlo do spremembe predsednika (novi predsednik je postal Felix Tshisekedi), a je žal velik del oblasti še vedno v rokah bivšega predsednika Josepha Kabile, s katerim je šel novi predsednik v koalicijo. Stranke okoli starega predsednika imajo v rokah večino glasov v parlamentu in senatu ter posledično tudi v drugih organih oblasti. Ljudje, ki mu nasprotujejo, so zato še vedno v nevarnosti. V zvezi s tem so predložili še informacije o stanju v DR Kongo in sicer gre za sedem poročil iz obdobja od marca 2019 do januarja 2020. 56. Tožena stranka pravi, da te informacije ne odstopajo od informacij, ki jih je pri pripravi te odločbe pridobil in preučil pristojni organ sam. Kot je ugotovil že pristojni organ sam, je do zamenjave oblasti prišlo, se pa je še vedno ohranil vpliv nekdanjega predsednika Kabile. Vendar pa zadnje javno dostopne informacije kažejo, da tudi vpliv nekdanjega predsednika Kabile slabi. Ob tem pristojni organ še dodaja, da prosilka sama težav zaradi nekdanjega predsednika Kabile ni uveljavljala, saj se demonstracij in protestov ni udeleževala, teh se je udeleževal njen mož, zato te informacije nimajo vpliva na to odločitev.

57. Nadalje so pooblaščenci prosilk izpostavili še, da je veliko obljub, ki jih je dal stari predsednik, ostalo neizpolnjenih in so se stvari po začetnih pozitivnih korakih kmalu vrnile v »stare tirnice«, kljub novemu predsedniku. V državi je še vedno veliko kršitev človekovih pravic. Ljudi, ki niso enako misleči preganjajo še naprej. Zločini ostajajo nekaznovani. Razmerje oblasti v državi ni popolnoma razčiščeno. Obsežni deli oblasti so še vedno v rokah bivšega predsednika. Tožena stranka pravi, da so tožnice v podkrepitev teh navedb predložile pet poročil iz janarja in februarja 2020, med njmi tudi poročilo _Amnesty International_ in _Human Rights Watch_. Tožena stranka pravi, da je tudi te informacije preučila, in da na samo odločitev ne morejo vplivati.

58. Sledi še en sklop informacij o stanju v DR Kongo, ki jih je pristojni organ preučil, vendar na samo odločitev v tem konkretnem primeru ne morejo vplivati. Gre za 9 poročil iz leta 2019 in 2020, ter eno poročilo še iz novembra 2017. 59. Te informacije naj bi opozarjale tudi na to, da je varnostni aparat DR Konga še vedno v rokah koalicije bivšega predsednika Kabile. To velja tako za vojsko, kot policijo in obveščevalno službo ANR. V zvezi s fotografijo policistov, ki so jo predložili pooblaščenci, pa pristojni organ dodaja, da se v svojem bistvu, torej po tem, kako naj bi izgledale uniforme policistov, prav nič ne razlikuje od fotografije, ki jo je v postopku pridobil pristojni organ sam. Glede na vse zgoraj navedeno je pristojni organ na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 prošnje prosilk za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnil. 60. V tožbi prva tožnica pravi, da je bila žrtev preteklega preganjanja (množičnega posilstva s strani policije) na podlagi pripisanega političnega prepričanja (zaradi podpore moža, ki je bil aktiven nasprotnik režima), oziroma glede na UNHCR smernice tudi na podlagi pripadnosti posebne družbene skupine (njena družina). Glede na to da je bilo posilstvo storjeno s strani pripadnikov oblasti in ker so kljub zamenjavi predsednika, bivši predsednik in njegovi ljudje še vedno na oblasti, posilstvo pa je v DR Kongu izredno pogosto, prvi tožnici grozi ponovitev preganjanja, hkrati pa je istega preganjanja lahko deležna tudi druga tožnica, ki ima v času vložitve tožbe že 16 let. Tožnice se poleg tega ne morejo vrniti v Kongo, saj prva tožnica z možem nima več stikov in ne ve, kje je, k njegovemu tastu se ne morejo vrniti, ker je pogoj za to, da ostanejo pod njegovo streho podreditev njegovim zahtevam (obredno obrezovanje druge in tretje tožnice in njuna prisilna poroka), k materi v oddaljeno vas pa se prav tako ne morejo vrniti, saj jih tam čaka stigma in izolacija zaradi posilstva.

61. Konkretni primer je že drugič pred Upravnim sodiščem. Prvič je tožena stranka po več kot enem letu in osmih mesecih izdala zavrnilno odločbo, ki pa jo je sodišče dne 5.2.2020 s sodbo I U 1650/2019-9 odpravilo in vrnilo zadevo v ponovni postopek. Kljub zakonski obveznosti tožene stranke, da izda novo odločbo v roku 30 dni od prejema sodbe, pa je bila nova odločba izdana šele 19.2.2021, torej več kot leto dni po sodbi sodišča. V vmesnem času ni bil s tožnicami opravljen noben dodatni osebni razgovor niti niso bile predložene dodatne informacije o izvorni državi. Seveda je zamuda do neke mere razumljiva zaradi COVID pandemije, vendar ne za kar 11 mesecev. Poleg tega tožena stranka ni v celoti sledila napotkom sodišča. Tožeče stranke zato naprošajo sodišče, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj so za to izpolnjeni vsi pogoji iz 65. člena ZUS-1. 62. Tožeče stranke vztrajajo pri navedbah iz prve tožbe in sicer, da se je prva tožnica izkazala z volilno izkaznico, ki se v DR Kongu uporablja kot edini identifikacijski dokument, Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) pa je ugotovil da je dokument kakovosten in da ni znakov spreminjanja podatkov. Volilna izkaznica je bila ob podaji prošnje še veljavna. Prva tožnica je torej izkazala svojo identiteto v skladu z 97. členom ZTuj-2. 63. Kljub temu, da tožena stranka sprejema prvo tožnico za verodostojno, želijo tožeče stranke opozoriti na bistvene napake tožene stranke glede določenih očitanih kontradiktornosti, saj bo edino tako dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

64. Podana je napaka pri prevodu zdravniškega izvida. Zdravniški izvid navaja sledeče: „... _victime de perquisition, tortures physique et viol par des hommes en uniforme non identifies_“ … / ... žrtev preganjanja, telesnega mučenja in posilstva s strani dveh neznanih moških v uniformah „… Očitno je, da je bila beseda »des«, ki v francoščini pomeni nedoločni člen, napačno prevedena v število dve, ki pa se v francoščini napiše »deux«. »Des« v francoskem jeziku nikoli ne pomeni števila dve. Besedna zveza »des hommes« pomeni, da je bilo moških več, ne pove pa njihovega točnega števila. Prva tožeča stranka vztraja pri tem, da je bila posiljena s strani 7-9 moških in ne zgolj dveh, kot je to napačno prevedel prevajalec. Očitek tožene stranke, da ni bila prepričljiva glede števila uniformiranih ljudi, ki so vdrli v njeno hišo, je torej nepravilen. Ta napaka pri prevodu do sedaj v postopku ni bila uveljavljena, ker prva tožeča stranka ne zna dobro brati, njeni dosedanji pooblaščenci pa francosko ne govorijo. Napaka je bila torej odkrita šele sedaj, saj sedanja pooblaščenka tožečih strank govori tekoče francosko.

65. Nadalje, prva tožnica je vseskozi zatrjevala, da so bile osebe, ki so jo posilile, v uniformi. Dejstvo, da pa ni točno vedela, ali so to bili policisti ali vojaki, pa ni bistveno. Važno je, kot je to izpostavilo tudi sodišče, ali gre za predstavnike državnih organov ali ne. Iz predloženih informacij o izvorni državi izhaja, da posilstva v DR Kongu sistematično in razširjeno izvajajo tako policisti, kot tudi vojaki in celo, da gre za posilstva iz političnih razlogov.

66. S tem ko je prva tožnica izjavila, da je mož vodja opozicije v njihovi občini, je tožnica mislila na njegovo delovanje v praksi in ne na njegov formalni položaj znotraj katerekoli stranke. Mož je bil vodja mladih v njihovem okrožju (vodja v praksi in ne formalni član kakšne politične stranke) in jih je aktivno spodbujal, naj se demonstracij udeležijo. Bil je torej politični aktivist. 67. Tožnica posilstva policiji ni prijavila, če pa so to storili sosedje, pa ni bistveno, saj glede na to, da so bili storilci iz policijskih vrst, in glede na visoko razširjenost posilstev s strani varnostnih organov, ki so dejansko tolerirana s strani države, prijava na policijo nima nikakršnega smisla.

68. Tožena stranka je v novi odločbi zgolj navedla, da ji je sodišče z zgoraj omenjeno sodbo naložilo, da se mora nedvomno opredeliti, ali verjame, da so bile osebe, ki so prvo tožnico posilile predstavniki državnih organov ali ne. Pri tem pa tožena stranke ne omeni 13. točke sodbe, ki ji nalaga, da če bo zavzela stališče, da so prvo tožnico posilile uniformirane osebe, bo morala temeljiteje obrazložiti tudi, zakaj ne sledi prvi tožnici, da je bila posiljena zaradi udeležbe moža na demonstracijah, kajti v tem primeru se pojavlja vprašanje, zakaj naj bi jo potem sploh posilile uniformirane osebe. Sklepanje, da v tem delu ni mogoče slediti prvi tožnici, da bi bil to razlog za posilstvo zato, ker je prva tožnica rekla, da mož na demonstracijah in pred tem ni imel težav s policijo, je pomanjkljivo, saj bi lahko bil vdor policije (ali vojakov) v stanovanje do tedaj tudi prva težava tožničinega moža s predstavniki države. Če do tega trenutka ni imel težav, še ne pomeni, da se ne bi mogle ob tem dogodku zgoditi prvič.

69. Tožena stranka po mnenju tožnic ni zadostila navodilom, da bi morala temeljiteje obrazložiti, zakaj meni, da posilstvo ni povezano z demonstracijami. Tožena stranka najprej ponovno navede, da mož pred tem ni imel težav s policijo, temu pa doda, da je moč zaključiti, da policiji ni bil poznan. S takšnim zaključkom se tožeče stranke nikakor ne strinjajo, saj je neutemeljen. Prva tožnica je jasno navedla, da so vsi vedeli, da je mož nagovarjal na demonstracije, tako da je tudi policija sigurno vedela, da je bil tožničin mož eden izmed političnih aktivistov v njegovem okrožju. To povzame tudi tožena stranka, vendar ne utemelji, zakaj tega ne sprejema za verjetno. Mišljenje tožene stranke, da bi bil mož policiji poznan zgolj, če bi ga ta tekom demonstracij identificirala, je neutemeljeno.

70. Nato tožena stranka nadaljuje, da so tožnico posilili zato, ker je bila sama doma. Zakaj pa so v stanovanje sploh vdrli, pa tožena stranka povezuje s streljanjem v četrti. Kaj pa naj bi bil vzrok streljanja, pa tožena stranka ne more ugotoviti, lahko pa ugotovi, da to ni bilo zaradi demonstracij tistega dne ali zaradi udeležbe tožničinega moža na demonstracijah. Takšno sklepanje nikakor ni zadovoljivo. Zgolj trditev, da tožena stranka ne more ugotoviti, zakaj je policija streljala in vdrla v stanovanje tožnic, nikakor ne pojasni, zakaj tožena stranka ne verjame prvi tožnici, da je bilo posilstvo povezano z moževim delovanjem proti oblastem. Da so osebe v uniformi v stanovanju iskale njenega moža, ne verjame. Poleg tega iz informacij o izvorni državi izhaja, da so bili protestniki velikokrat tarča Kabilove oblasti. Varnostne sile so med večinoma miroljubnimi protesti ubile več kot 300 ljudi. Stotine podpredsednikov opozicije in demokratičnih aktivistov je bilo zaprtih. Mnogi so bili odpeljani v skrivne prostore za pridržanje brez obtožnice, in brez dostopa do družinskih članov ali odvetnikov, nekaterim je bilo sojeno ob izmišljenih obtožnicah. Kazniva dejanja spolnega nasilja so vojna taktika, s katero se kaznuje civiliste zaradi domnevnega sodelovanja v rivalskih strankah ali skupinah. Sklicuje se na dve poročili o razmerah v Kongu in sicer na članek z naslovom „_Political Crisis in DR Comngo and the Human Rights, Security and Humanitarian Consequences_“ iz 9. aprila 2018 (pod opombo št. 1) in poročilo _US State Department_ iz 13. marca 2019 (pod opombo št. 2). Sklepanje tožene stranke, da če bi policija želela tožničinega moža prijeti, bi to prav gotovo storila že prej, vsekakor pa ne sredi noči, je popolnoma neutemeljeno in nerealno. Od kdaj tožena stranka pozna metode in umik delovanja policije v DR Kongo, tožnicam ni znano.

71. Popolnoma verjetno je torej, da je policija vdrla na dom tožečih strank zaradi tega, ker so na dan demonstracij (kar ne pomeni, da so demonstracije še trajale tudi ponoči) iskali določene osebe, ki so bile na demonstracijah, ali v pripravah nanje aktivne in živijo na območju, ki nasprotuje vladajočemu režimu. Tožničin mož je aktivno vzpodbujal mlade iz njegove četrti, naj se demonstracij udeležijo.

72. Tožena stranka meni, da posilstvo, ki ga je bila deležna prva tožnica, ni mogoče opredeliti kot preganjanje. Takšno sklepanje je popolnoma napačno. Iz sodniške analize (EASO) izhaja, da so bila dejanja spolnega nasilja izrecno vključena med oblike preganjanja, da ne bi bilo več nikakršnega dvoma, da se takšna dejanja lahko štejejo za preganjanje. Njihova vključitev odraža dejstvo, da je posilstvo danes priznano kot tipična oblika spolnega nasilja, ki se opredeli kot preganjanje, pod pogojem, da ga je mogoče povezati z razlogom za preganjanje, sicer pa gre za resno škodo. Pri tem se sklicuje na konkretne sodne odločbe belgijskega sodišča (v opombi št. 4).

73. Sodniška analiza (EASO) se pri tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 411/2015-57, z dne 24. aprila 2015, odst. 70, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena s strani Vrhovnega sodišča RS. Upravno sodišče je odločilo, da posilstvo v okoliščinah, kot jih je v dani zadevi opisal pritožnik, pomeni spolno nasilje v smislu 9(2)(a) člena Kvalifikacijske direktive in se kot tako lahko šteje za dejanje preganjanja. V zvezi s tem se sklicuje tudi na Smernice UNHCR o mednarodni zaščiti št. 9 in sodbi Sodišča EU C-199/12 in C-201/12 (_X, Y in Z_, odst. 53). Dejanja posilstva je na primer belgijski _Conseil du Contentieux des Etrangers_ (pritožbeni organ) kumulativno skupaj z drugimi dejanji priznal kot običajno metodo preganjanja, ki se uporablja v Sudanu proti ženskam. Spolno nasilje je huda kršitev temeljnih človekovih pravic in je huda kršitev mednarodnega humanitarnega prava, če je storjeno v oboroženem spopadu (_UNHCR, ExCom Conclusion No. 73 (XLIV_). Tožeče stranke so mnenja, da so upravičene do statusa begunca zaradi pripisanega političnega prepričanja ter zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

74. Kljub temu, da se prva tožnica protestov ni udeležila in ni aktivno podpirala opozicije, kot je to počel njen mož, pa ji ravno zaradi delovanja moža oblasti pripisujejo nasprotno politično prepričanje. Prva tožnica želi pojasniti, da imajo ženske v politični zgodovini Afrike pomembno vlogo, saj so podpornice njihovih mož v političnem boju. Tako je tudi ona sodelovala v istem boju kot njen mož, tako da mu je nudila materialno in moralno podporo ter bila njegova glavna opora. Prav tako iz informacij o izvorni državi izhaja, da je posilstvo v DR Kongu izredno razširjeno. UNHCR navaja, da čeprav je posilstvo mogoče analizirati v okviru pripisanega političnega mnenja, ga lahko analiziramo tudi kot preganjanje zaradi članstva ženske v določeni družbeni skupini, ki je njena »družina« (_Guidelines on International protection No.1: Gender-Related persecution within the context of Article AA(2_) _of the 1951 Convention and its 1967 Protocol_).

75. Tožnice so mnenja, da bi bile v primeru vrnitve v vas k materi, podvržene stigmatizaciji, izolaciji in šikaniranju s strani sovaščanov, ter morebitnemu ponovnemu napadu pripadnikov državnih oblasti. To je podkrepljeno s strani informacij o izvorni državi. Trditev tožene stranke, da ni mogoče ugotoviti, da bi se družina tožnici odrekla in da je podvržena stigmatizaciji, saj je imela oporo v možu in nenazadnje tudi v sosedih in moževem prijatelju, je sicer resnična, vendar pa tožnica ni zatrjevala pretekle stigmatizacije, temveč prihodnjo. Ker ne ve, kje je njen mož, se očitno k njemu ne bo več mogla vrniti. Tožnice se ne morejo preseliti na vas k svoji materi, saj se tam ne bi počutile varno. Ne gre pozabiti, da so prvo tožnico množično posilili ravno pripadniki policije, ki so prisotni vsepovsod po državi.

76. Glede obrednega obrezovanja in prisilne poroke otrok tožeče stranke pravijo, da tožena stranka zaključuje, da je tožnica skupaj s hčerama pri tastu ostala zgolj tri dni, nato pa je zapustila državo, zato je malo verjetno, da bi lahko tast v tem kratkem času svoji vnukinji, ob hkratnem nasprotovanju njune mame, izpostavil obrednemu obrezovanju ali prisilni poroki. Tožeče stranke pripominjajo, da je takšno sklepanje tožene stranke napačno, saj ne gre za to, da je tast izpostavil vnukinji kršitvam njunih pravic v treh dneh pred odhodom iz države. Prva in druga tožnica sta pri tastu živeli tri leta, preden so se preselili v svojo hišo in takrat je tast izvajal na njih pritisk, zaradi katerega so se tudi odselili. V treh dneh pred odhodom iz države, pa je tast dal tožnicam vedeti, da če želijo še naprej ostati pri njemu, se bodo morale podrediti njegovim zahtevam. Tožnice tako niso imele možnosti, da bi ostale pri tastu, kam drugam pa tudi niso imele možnosti iti.

77. Mnenje tožene stranke, da bi prva tožnica lahko tasta prijavila oblastem in tako pridobila ustrezno sodno varstvo, pa se nikakor ne sklada z dejanskimi družbenimi vlogami v Kongu. Običaji zahtevajo popolno spoštovanje tasta in snaha ne more obtožiti svojega tasta, še toliko, manj če pri njemu živi. Posledica takšne prijave bi mogoče bilo sodno varstvo (torej preprečitev posega v njune temelje pravice), vendar pa tožnice nikakor ne bi več mogle živeti pri tastu, tako da takšna prijava ne bi imela nikakršnega smisla, saj prva tožnica ni nikoli zatrjevala, da je tast želel škodovati njenim hčeram tudi, ko niso živele pri njemu.

78. V naslednjem sklopu tožeče stranke uveljavljajo, da tožena stranka ni zadosti upoštevala priloženih informacij o stanju v Kongu. Iz informacij izhaja, da varnostni aparat še vedno nadzoruje Kabila, ter da je Generalni komisar policije, ki ga je imenoval Kabila, še vedno ista oseba, kot v času ko je bila prva tožeča stranka posiljena s strani policije. Tožničin mož se je zavzemal za spremembo Kabilovega sistema in v tem ga je podpirala tudi prva tožnica. S tem ko je postal nov predsednik Felix Tshisekedi, pa se Kabilov režim ni spremenil, saj je ostal na oblasti in od marca 2019 celo v koaliciji s Tshisekedijem. Dve tretjini ministrov je iz vrst Kabilovih zaveznikov in njegova stranka ima veliko večino v parlamentu. Isti ljudje še vedno zasedajo vodilne položaje in večini ni bilo sojeno za dejanja kršitev človekovih pravic. Zaključek tožene stranke, da so se razmere, kljub še vedno velikemu vplivu nekdanjega predsednika Kabile, vseeno bistveno spremenile, torej nikakor ni pravilen, saj nima opore v predloženih informacijah o izvorni državi. Dejstvo, da je trenutni predsednik izpustil okoli 110 političnih zapornikov (pri tem ko je političnih zapornikov na stotine) nikakor ne prevlada nad številnimi viri predloženimi s strani PIC-a, ki nazorno poročajo o tem, kako je Kabila še vedno na oblasti in kako trenutni predsednik dejansko nima prave moči, da bi lahko spremenil Kabilov sistem. Poleg tega ni res, da iz najnovejših dostopnih informacij izhaja, da vpliv nekdanjega predsednika Kabile slabi. Tožena stranka ne navede, katere informacije ima pri tem v mislih, ob pregledu vseh predloženih informacij pa je očitno, da je najnovejše informacije v zvezi z vplivom predložil PIC in te informacije govorijo ravno nasprotno. Kar se tiče predloženih informacij povzetih na 30. strani odločbe, tožena stranka zgolj navede, da te informacije na odločitev v konkretnem primeru ne morejo vplivati. Pri tem pa ne argumentira, zakaj informacije o tem, da obljube novega predsednika ostajajo neizpolnjene, da so se stvari vrnile na stare tirnice, da je v državi še vedno veliko kršitev človekovih pravic, da so ljudje, ki niso enako misleči, preganjani še naprej in da ima Kabila še vedno velik vpliv na varnostne sile, ne morejo vplivati na odločitev tožene stranke, saj te informacije jasno nasprotujejo zaključkom tožene stranke.

79. Glede na to da so bile tožnice v preteklosti že preganjane, je v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1, drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/08-16, Up-2177/08/16, z dne 26.3.2009, to resen znak utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode. Tožena stranka bi morala zato utemeljiti, zakaj meni, da do ponovnega preganjanja ne bi prišlo, glede na to, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je posilstvo izredno razširjeno, torej definitivno obstaja verjetnost, da se bo ponovilo, še posebej glede na to, da bo prva tožnica v primeru vrnitve še vedno dojeta kot žena nasprotnika oblasti, druga tožnica pa je že v starosti, da je tudi ona lahko žrtev posilstva. Prva tožnica bo zaradi pobega iz države prav tako lahko smatrana kot izdajalka. Tožnice so zgolj v petih dneh od ključnega dogodka (posilstva) zapustile državo, saj niso imele druge izbire.

80. Glede presoje upravičenosti do subsidiarne zaščite tožena stranka meni, da posilstvo (storjeno s strani 7-9 moških pripadnikov policije), ki ga je bila deležna prva tožnica, drugi dve tožnici pa so mu bili priči (stari 12 in 6 let), ne pomeni nehumanega ali ponižujočega ravnanja, kot to izhaja iz definicije in prakse 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tožena stranka pri tem ne navede nobenega relevantnega vira ali sodne prakse ESČP, ki bi to trditev podprla. Posilstvo lahko predstavlja nehumano ali ponižujoče ravnanje, če ne celo mučenje glede na sodno prakso ESČP. V zadevi _Aydin_ proti Turčiji je pritožnica med drugim trdila, da je bila posiljena v policijskem pridržanju. Sodišče je pri ugotovitvah dokazov, da je bila posiljena, navedlo, da je treba posilstvo pridržane osebe s strani uradnika države obravnavati kot posebno hudo in gnusno obliko nečloveškega ravnanja, glede na to, da lahko storilec izkoristi ranljivost in oslabljen odpor njegove žrtve. Poleg tega posilstvo na žrtvi pušča globoke psihološke brazgotine, ki se na potek časa ne odzovejo tako hitro kot druge oblike fizičnega in duševnega nasilja. Pritožnica je imela tudi akutno fizično bolečino. Sodišče je zaključilo, da je posilstvo predstavljalo mučenje v nasprotju s 3. členom EKČP. 81. Prav tako pa je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na sočutje in humanitarnost, saj tožeče stranke ne uveljavljajo pravice do mednarodne zaščite iz sočutja in humanitarnosti, temveč zaradi tega, ker izpolnjujejo za to predpisane zakonske pogoje. Pri tem pa je sploh nepravilna aplikacija primera M'Bodj na konkretni primer, saj ne gre za vprašanje humanitarne pomoči, kot to poizkuša poenostaviti tožena stranka, temveč za zavestno kršenje tožničinih pravic s strani pripadnikov režima. V konkretnem primeru je jasno, da varnostne sile pogosto izvajajo posilstva, kar je huda kršitev človekovih pravic in nikakor ne zgolj samo splošna sistemska pomanjkljivost, kot to meni tožena stranka.

82. Na koncu tožbe tožeče stranke uveljavljajo, da tožena stranka nikakor ni upoštevala največje koristi druge in tretje tožnice, ki sta še mladoletni. Vrnitev v okolje, kjer je prva tožnica doživela tako kruto posilstvo, druga in tretja tožnica pa sta to videli na lastne oči, bi zanje predstavljala hudo ponovno viktimizacijo. Prav tako zaradi zgoraj omenjene stigme in nevarnosti ponovni izpostavitvi preganjanja, vrnitev druge in tretje tožnice prav gotovo ne bi bila v njunem najboljšem interesu. Druga in tretja tožnica v Sloveniji obiskujeta šolo in tekoče govorita slovensko, sicer to samo po sebi niso razlogi za podelitev mednarodne zaščite, vendar pa je to treba upoštevati pri presojanju največje koristi otroka, ki pa je predmet presoje tudi v postopku mednarodne zaščite, kot to izhaja iz 15. člena ZMZ-1. 83. Na podlagi vsega zgoraj navedenega tožnice predlagajo sodišču, da odločbo razveljavi in jim podeli status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Zgolj subsidiarno pa predlaga, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

84. V odgovoru tožene stranke na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je na izdajo ponovne odločitve, za katero ji tožnice očitajo, da je bila izdana šele po enem letu od sodbe sodišča, čeprav bi morala biti izdana v roku enega meseca, v večji meri vsekakor vplivala najprej pandemija novega koronavirusa, zaradi katere je bilo poslovanje upravnega organa v veliki meri omejeno in skrčeno, izvajanje nalog pa posledično oteženo. Ravno tako pa je pregledovala, analizirala in se seznanjala z novejšimi informacijami o izvorni državi. Iz vseh okoliščin konkretnega primera je razvidno, da o prošnjah tožnic v ponovnem postopku ni bilo mogoče odločiti prej, brez škode za ustreznost, celovitost in zakonitost obravnavanja prošenj.

85. Tožena stranka izpostavlja, da odločitev v izpodbijani odločbi nikakor ne temelji na istovetnosti tožnic, kakor tudi ne na dejstvu, da je volilni kartici tožnice pretekla veljavnost. V konkretnem primeru je pomembno predvsem dejstvo, da je tožena stranka v postopku tožnicam priznala, da prihajajo iz Demokratične republike Kongo, torej je ugotovila njihovo izvorno državo, kar je dejansko ključnega pomena pri ugotavljanju upravičenosti posameznikov do mednarodne zaščite. To, da tožena stranka tožnicam ni priznala, da je bila njihova identiteta nesporno ugotovljena, kot že rečeno, ni bilo bistveno pri izdaji odločitve oziroma nanjo ni vplivalo (kot dodatno tožena stranka izpostavlja, da ni vplivalo niti na verodostojnost tožnic), zaradi česar se zdijo očitki tožnic v tem delu nerelevantni.

86. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi najprej jasno, natančno in sistematično razčlenila in obrazložila, da prva tožnica ne more uveljavljati preganjanja na podlagi udeležbe na demonstracijah _per se_, saj na demonstracijah ni bila prisotna. Je pa tožena stranka njene navedbe glede udeležbe moža na demonstracijah označila za verodostojne. Tožena stranka je razdelala, zakaj posilstva ne gre povezati z moževo udeležbo na demonstracijah, ampak z drugimi faktorji in jih na tem mestu ne bo ponavljala, saj se na njih v celoti sklicuje. Zaključki, do katerih je tožena stranka prišla na podlagi podrobne presoje navedb prve tožnice in njihove primerjave z informacijami o izvorni državi, so jo posledično privedli tudi do ocene, da posilstva prve tožnice ne gre obravnavati kot preganjanje v smislu pripisanega političnega prepričanja in pripadnosti posebni družbeni skupini, še posebej, ker sama tožnica ni znala obrazložiti, zakaj je do posilstva sploh prišlo, kar je tudi v izpodbijani odločbi konkretno utemeljeno. Podobno gre trditi tudi za presojo upravičenosti do subsidiarne zaščite.

87. Iz odločbe je torej mogoče razbrati, da je tožena stranka v odločbo v ponovnem postopku vključila vse s sodišča zahtevane elemente, zaradi česar nobenega od očitkov tožnic ne more sprejeti in jih zatorej zavrača. 88. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe je pri podaji svoje odločitve upoštevala širok spekter informacij, tako tistih, ki jih je pridobila sama, kakor tudi tiste, ki jih je posredoval PIC, in te po sodbi sodišča še posodobila. Pri tem je tožena stranka svoje pridobljene informacije še primerjala s tistimi, ki jih je posredoval PIC, zaradi česar so očitki, da njihovih informacij ni upoštevala nesprejemljivi. Kar tožena stranka želi izpostaviti je, da do popolnega izboljšanja stanja v Kongu ne more priti čez noč, je pa na podlagi številnih novic, ki nakazujejo na pozitivne spremembe v državi, mogoče zaključiti, da je stanje vseeno boljše, kot je bilo v času, ko so tožnice zapustile izvorno državo.

89. Tožena stranka pojasnjuje, kot izhaja iz izjav tožnice, da tožnica v Kinšasi mogoče res nima ožje družine, ima pa družino na podeželju, v kraju Mbandaka. Tam živi njena mati ter štirje bratje in tri sestre. Tožnica torej ima, ne glede na to, da zatrjuje, da ne ve, kje se trenutno nahaja njen mož, družino, ki bi ji prav gotovo lahko nudila pomoč in oporo, v kolikor bi to seveda sama želela. Iz tega izhaja, da četudi tožnica zaradi pritiskov tasta, v dobrobit otrok ni imela možnosti ostati pri njemu, ni bila njena edina možnost, da izvorno državo zapusti, temveč bi se lahko zatekla tudi k svoji družini, glede na to, da dejansko ima sorodnike, ki v DR Kongu prebivajo. Glede na to, da iz tožničinih navedb ne gre razbrati, da bi jo družba (kakor tudi ne njena družina), ki je očitno vedela za to, kar se ji je zgodilo, zaničevala oziroma stigmatizirala, ob predpostavki, da so ji po njenih besedah celo pomagali, tožničine navedbe o prihodnjih stigmi nimajo neke realne osnove, ampak so kvečjemu v nasprotju z dejanskim postopanjem družbe.

90. V odgovoru na odgovor tožene stranke tožeče stranke vztrajajo pri navedbah v tožbi, kar se tiče zavlačevanja postopka pa gre za isti postopek - presoja tožilkinih prvih prošenj traja že več kot tri leta in tri mesece. Od tega je tožena stranka odločala vsega skupaj dve leti in osem mesecev. Izdaja dovoljenja za dostop do trga dela, dolgega par odstavkov, ki je zgolj formalno preverjanje ali so za to izpolnjeni zakonski pogoji iz 87. člena ZMZ-1, nikakor ni opravičilo za zamudo. Pregledovanje, analiziranje in seznanjanje z informacijami o izvorni državi pa po mnenju tožečih strank prav tako ne more vzeti leto dni časa. Tožena stranka je namreč izbrane informacije posredovala pooblaščencem tožnic 2. 2. 2021, kar je tri dni manj kot leto dni po izdaji sodbe Upravnega sodišča. Tožeče stranke menijo, da iskanje informacij o izvorni državi leto dni kljub pandemiji ni razumljivo, saj takšno delo ne zahteva kakršnihkoli osebnih stikov, ki bi lahko bili zaradi pandemije oteženi. Na kompleksnost primera in občutljivost bi se tožena stranka lahko sklicevala, če bi recimo bilo potrebno postaviti izvedenca ali izvesti kakšna druga dodatna procesna dejanja. Samo zbiranje informacij o izvorni državi pa nikakor ne bi smelo trajati tako dolgo, pa tudi če gre za kompleksen in občutljiv primer. Tožnice so ranljive osebe s posebnimi potrebami in zato bi tožena stranka njihov primer morala glede na 48. člen ZMZ-1 obravnavati prednostno, kar pa se še zdaleč ni zgodilo.

91. Res je, da je tožena stranka navedla razloge, zakaj ne verjame v zvezi med posilstvom in udeležbo moža na demonstracijah na 21. strani odločbe, vendar pa so po mnenju tožečih strank ti razlogi pomanjkljivi, neutemeljeni in nelogični, tako da ne morejo šteti kot »temeljita obrazložitev«. Na vprašanje, ki ga zastavi sodišče, in sicer, zakaj naj bi po mnenju tožene stranke prosilko posilile uniformirane osebe, če ji ne sledi, da se je to zgodilo v povezavi z udeležbo moža na demonstracijah, tožena stranka odgovarja, da se je to zgodilo zato, ker je bila tožnica sama doma in policija je v stanovanje vdrla zaradi streljanja v četrti. To streljanje pa ni bilo povezano z demonstracijami tistega dne in zaradi udeležbe tožničinega moža na demonstracijah, saj prosilkin mož policiji naj ne bi bil poznan. Streljanje se je zgodilo po tem, ko so se demonstracije že končale in moža bi policija lahko prejela že prej ne pa ponoči. Tožeče stranke se glede nesmiselnosti takšnih argumentov sklicujejo na navedbe v tožbi in jih na tem mestu ne bodo ponavljale.

92. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja da tudi prva tožnica sama ni vedela, zakaj je do posilstva prišlo, kar nikakor ni res. Prva tožnica je vseskozi trdila, da so uniformirane osebe, ki so jo posilile, iskale njenega moža, torej je vseskozi povezovala posilstvo z moževo udeležbo na demonstracija. Popolnoma verjetno je, da je policija vdrla na dom tožečih strank zaradi tega, ker so v času demonstracij (kar ne pomeni, da so demonstracije še trajale tudi ponoči) iskali določene osebe, ki so bile na demonstracijah ali pripravi nanje aktivne in živijo na območju, ki nasprotuje vladajočemu režimu (tožničin mož je aktivno vzpodbujal mlade iz njegove četrti, da naj se demonstracij udeležijo). Tožena stranka torej zmotno zaključi, da posilstvo ni bilo povezano z moževim udejstvovanjem na demonstracijah.

93. Tožeče stranke vztrajajo pri tem, da je tožena stranka zgolj omenila informacije, predložene s strani PIC-a, ni pa jih vsebinsko presojala, saj ne argumentira, zakaj informacije o tem, da obljube novega predsednika ostajajo neizpolnjene, da so se stvari vrnile v stare tirnice, da je v državi še vedno veliko kršitev človekovih pravic, da so ljudje, ki niso enako misleči, preganjani še naprej, da isti ljudje še vedno zasedajo vodilne položaje in večini ni bilo sojeno za svoja dejanja korupcije in kršitve človekovih pravic in da ima Kabila še vedno velik vpliv na varnostne sile, ne morejo vplivati na odločitev tožene stranke. Te informacije jasno nasprotujejo zaključkom tožene stranke in kot navedeno v tožbi, zaključek tožene stranke, da je stanje v državi sedaj boljše, nikakor ni pravilen, saj nima opore v predloženih informacijah o izvorni državi.

94. Tožnice še enkrat poudarjajo, da bi v primeru vrnitve na vas k mami bile izpostavljene stigmatizaciji. Iz izjav prve tožnice res ni razbrati, da bi jo družba stigmatizirala, vendar se to nanaša na družbo (sosede) v Kinšasi, kamor pa se tožnice ne morejo vrniti. Tožnice se bojijo stigmatizacije družbe na vasi, katere obstoj je podprt s predloženimi informacijami o izvorni državi, ne more pa se od tožnic pričakovati, da bodo to podprle z osebnimi izkustvi, saj tam po dogodku niso bile, poleg tega pa stikov ne morejo vzpostaviti iz Slovenije, saj njihova družina na vasi ni dosegljiva, ker tam ni telefona. Poleg tega je pomembno tudi, da prva tožnica zatrjuje, da se boji tudi morebitnega ponovnega napada pripadnikov državnih oblasti.

95. Upravno sodišče je v predhodni sodbi zavzelo stališče, da se sicer ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju iz odločbe ministrstva ne da ugotoviti, ali so bili storilci vojaki ali policisti oziroma drugi pripadniki varnostnih sil, oziroma iz odločbe ni razvidno, ali tožena stranka sploh ne more ugotoviti, kdo so bili storilci. Tožena stranka se do tega ni dovolj jasno in razumljivo opredelila, kar pa je bistvenega pomena. Bistveno je, da tožena stranka zavzame stališče, ali verjame tožnici, da so posilstvo storile uniformirane osebe, ali pa so to bile civilne osebe, ali pa morda predstavniki državnih organov, ki so to samovoljno storili, torej v tem smislu nedržavni subjekti, država pa ni bila sposobna nuditi zaščite. Tudi v tem primeru je namreč dejanje posilstva lahko relevanten element za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče je še zavzelo stališče, če so tožnico posilile uniformirane osebe, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku temeljiteje obrazložiti tudi, zakaj ne sledi tožnici, da je bila posiljena zaradi udeležbe moža na demonstracijah. Sklepanje tožene stranke je bilo pomanjkljivo, kajti vdor policije (ali vojakov) v stanovanje tožnice bi lahko bila do tedaj prva težava tožničinega moža s predstavniki države. Po mnenju sodišča se v tem okviru odločbe ni dalo preizkusiti.2

96. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo prvotožnico. Na glavno obravnavo povabilo tudi mladoletno tožnico, ki je v času glavne obravnave stara 17 let in 7 mesecev. Sodišče je dalo mladoletni tožnici možnost, da če to želi, lahko na glavni obravnavi poda ustno izjavo o zadevi, lahko pa namesto izjave in udeležbe na glavni obravnavi poda pisno izjavo (bodisi v slovenščini bodisi v francoščini) o zadevi in jo pred glavno obravnavo pošlje sodišču, da jo bo prebralo na glavni obravnavi. Drugo-tožeča stranka je bila prisotna na glavni obravnavi in je podala tudi izjavo na glavni obravnavi. Sodišče na glavno obravnavo ni posebej vabilo mladoletne tožnice, ki je v času obravnave stara zgolj 11 let. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaz še z vpogledom v upravne spise in v listine v sodnem spisu. Konkretno je uporaba dokazov in izvedba dokazne ocene razvidna iz vsebinskega dela obrazložitve sodbe.

97. Na glavni obravnavi je sodišče zavrnilo predlog svetovalke za begunce, da bi sodišče izvajalo dokaz z vpogledom v slovenski prevod dela točke 3.2. poročila z meseca marca 2022 („Responses to Information Requests“), ki ga je sicer zaprosil pritožbeni organ IRB, in je dostopen na svetovnem spletu. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga, upoštevajoč navedbe svetovalke za begunce, utemeljilo s tem, da se izvleček poročila nanaša na okoliščine o vplivu bivšega predsednika Kabile na državne organe v DR Kongo, ki so v zadostni meri pokrite s kakovostnimi poročili o tem istem predmetu, ki so pred tem že bili del upravnega spisa in sodnega spisa.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

98. V tem uvodnem razdelku obrazložitve sodbe, mora sodišče pojasniti, da je Ministrstvo za notranje zadeve v izpodbijani odločbi, ki je predmet sodne presoje z vidika njene zakonitosti, odločalo o dveh specifičnih oblikah mednarodne zaščite. V prvem delu obrazložitve izpodbijane odločbe je ministrstvo utemeljilo, da tožnice ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za status begunk. V drugem delu obrazložitve odločbe pa je ministrstvo (tožena stranka) utemeljilo tudi, da tožnice ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za subsidiarno zaščito. Vsaka od omenjenih dveh oblik mednarodne zaščite bi sicer prinesla upravičenkam do mednarodne zaščite določen status s številnimi pripadajočimi pravicami, kot so na primer dovoljenje za bivanje, vključitev na trg dela in dostop do izobraževanja in usposabljanj v odvisnosti od starosti upravičenke, dostop do zdravstvenega varstva, socialne integracije. Tožena stranka je pri obeh omenjenih negativnih odločitvah izvajala pravo EU v smislu prvega odstavka 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU). Zato mora tudi sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe temeljiti na uporabi določb ZMZ-1 v povezavi s pravom EU in Ženevsko konvencije o statusu beguncev; na določen specifičen način je treba ob tem upoštevati tudi Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter mednarodne (obvezujoče) konvencije o otrokovih pravicah.3

99. Prosilka za mednarodno zaščito mora za to, da pridobi status begunke, izpolnjevati več točno določenih in specifičnih pogojev na podlagi (mednarodnega) prava o zaščiti beguncev. Šele, če izpolnjuje te pogoje, ji gre status begunca v smislu iztožljive pravice iz 18. člena Listine EU.4 Če teh pogojev ne izpolnjuje, mora izpolnjevati določene druge zakonske pogoje, da bi ji šla iztožljiva pravica do subsidiarne zaščite.5 Če pogojev za nobeno od omenjenih dveh oblik mednarodne zaščite prosilka ne izpolnjuje, pride lahko v poštev mednarodno-pravno načelo nevračanja zavrnjene prosilke za mednarodno zaščito („_non-refoulement_“),6 o čemer pa tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odločala, tako da to ni predmet tega spora. Vendar je tudi za varstvo načela nevračanja potrebno, da tujec izpolnjuje določene pogoje iz ZMZ-1 in omenjenega mednarodnega prava oziroma prava EU.7 Za uporabe katere koli od omenjenih treh oblik zaščite je torej potrebno, da prosilec izpolnjuje določene pogoje, ki so dokaj kompleksni, natančni in strogo določeni bodisi v pravnih predpisih ali pa v relevantni in ustaljeni (mednarodni) sodni praksi.

100. To isto je Veliki senat Sodišča EU v sodbi v zadevi M in X X ubesedil tako, da je izpeljal interpretacijo, po kateri člen 2(d) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU glede pojma „begunec“ v bistvu povzema opredelitev iz člena 1(A)(2) Ženevske konvencije o status begunca. Sodišče EU je navedlo, da določbe poglavja III Kvalifikacijske direktive 2011/95, z naslovom „Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci“, vsebujejo pojasnila „_glede materialnih pogojev za to, da je mogoče državljana tretje države ali osebo brez državljanstva šteti za begunca v smislu člena 2(d) te direktive_“.8 V naslednjem koraku Sodišče EU pravi, da _„države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje materialne pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III te direktive, pri čemer pa v zvezi s tem nimajo diskrecijske pravice.“_9 Enako velja tudi za subsidiarno zaščito.10

101. To pomeni, da pri nobeni od dveh oblik mednarodne zaščite, ki sta predmet tega spora, ne gre za neke vrste diskrecijsko odločitev o pomoči prosilkam, ki bi bila odvisna od gole human(itarn)osti tistega organa oziroma sodišča, ki o tem odloča. V začetni fazi razvoja sodne prakse Sodišča EU je vidik „humanitarnosti“ v kontekstu statusa begunca imel zaznavno mesto morda zato, ker je v preambuli Ženevske konvencije o statusu beguncev zapisano, da _„vse države, ki priznavajo socialno in humanitarno naravo problema beguncev, storijo vse, kar je v njihovi moči, da ta problem ne bi postal vzrok napetosti med državami._“ Tako je na primer v sodbi v zadevi B &D, kjer je šlo za status begunca, Veliki senat Sodišča EU (navkljub uvodni izjavi št. 9 Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES – opomba Upravnega sodišča) navedel, da je Kvalifikacijska direktiva 2004/83/ES „v bistvu humanitarna“.11 Približno štiri leta kasneje je Sodišče EU spet v kontekstu statusa begunca še enkrat navedlo, da je cilj Kvalifikacijske direktive 2004/83/EU, kot je med drugim razvidno iz uvodnih izjav 1 in 6, opredelitev oseb, ki zaradi okoliščin _„resnično in legitimno potrebujejo“_ mednarodno zaščito v Uniji in da je _„okvir te direktive predvsem humanitaren.“_12 Kako se relevantnost _„humanitarnih“_ premislekov v kontekstu pogojev za pridobitev statusa begunca konkretno odraža v praksi odločanja oziroma razsojanja o ugotavljanju _„resničnih in legitimnih potreb“_ po mednarodni zaščiti,13 je do neke mere (ostalo) odprto pravno vprašanje v novejši sodni praksi Sodišča EU. Brez dvoma pa pride humanitarni premislek v poštev najmanj v zvezi z uporabo določila člena 1C(5) Ženevske konvencije o statusu beguncev14 in v vseh tistih vidikih ugotavljanja pogojev za izpolnjevanje statusa beguncev in/ali subsidiarne zaščite, ki so del prava o človekovih pravicah vključno z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU.

102. V primerjavi s statusom begunca pa v sodni praksi v zvezi s subsidiarno zaščito, ki je Ženevska konvencija o status begunca ne ureja, Sodišče EU vidik „humanitarnosti“ (vsaj) v smislu „sočutja“ izključuje iz koncepta subsidiarne zaščite v kontekstu primerljivih okoliščin iz sodbe v zadevi M'Bodj.15 V sodbi v zadevi M'Bodj Sodišče EU v povezavi s subsidiarno zaščito namreč pravi, da področje uporabe subsidiarne zaščite po Kvalifikacijski direktivi 2011/95/EU ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo _„iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.“__1_6

103. Ker predmet tega upravnega spora ni načelo nevračanja, ki ima v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice lahko jasno priznano humanitarno komponento,17 saj o načelu nevračanja tožena stranka v predmetni zadevi ni odločala, sta v obravnavanem upravnem sporu ključni dve vprašanji, in sicer, ali je tožena stranka pravilno (zakonito) ugotovila in odločila, da tožnice ne izpolnjujejo pogojev za status begunk in če je pravilno (zakonito) ugotovila in odločila, da tudi ne izpolnjujejo pogojev za subsidiarno zaščito. Presoja zakonitosti izpodbijane odločbe Ministrstva za notranje zadeve pa po določbi oziroma neposrednem učinku pravice do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47. Listine EU in 46(2) Procesne direktive 2013/32/EU18 (v zvezi s prvo točko prvega odstavka 65. člena ZUS-119) ne izključuje „možnosti“, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da odloči o prošnjah za mednarodno zaščito, če sodišče v posamičnem primeru ugotovi, da je to potrebno.20 Neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive in 47. člena Listine EU se namreč nanaša samo na _ex nunc_ in podroben „preizkus“ pravnega sredstva in na to, da upravni organ ne sme sprejeti odločbe v nasprotju s presojo sodišča v prvotnem postopku;21 ne razteza pa se neposredni učinek omenjen določbe prava EU na razveljavitev ali odpravo izpodbijane odločbe oziroma na vprašanja vrnitve ali nevrnitve zadeve v ponovno odločanje.22 Ministrstvo za notranje zadeve je namreč, kot pravi Sodišče EU, tisti organ, ki ima _„pristojnost“_23 in _„posebna sredstva in specializirano osebje“_ na tem področju, zato je postopek pred Ministrstvom za notranje zadeve _„bistvena faza“_ skupnih postopkov, uvedenih s Procesno direktivo 2013/32/EU.24

104. Izpodbijana odločba je obsežna po dolžini in tožena stranka je natančno povzela, katere informacije o stanju v Demokratični Republiki Kongo (v nadaljevanju: DR Kongo) so tožeče stranke predložile, in katere je pridobila tožena stranka po uradni dolžnosti; in tudi po sami strukturi je obrazložitev izpodbijane odločbe po posameznih sklopih jasna, tako da je iz nje brez dvoma mogoče razbrati, kateri so razlogi, da je tožena stranka prošnje zavrnila kot neutemeljene.

105. Vendar pa ima izpodbijana odločba več napak glede uporabe materialnega prava, ki se v pretežnem oziroma v ključnem delu kažejo pri vprašanjih glede vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogi preganjanja in glede učinkovitosti zaščite v primeru preteklega preganjanja v primerih posilstev. Na te ključne elemente v napačni uporabi materialnega prava je sodišče tudi vezalo vprašanja, ki jih je zastavilo prvo-tožeči stranki na glavni obravnavi, s čimer je v pretežnem delu sodišče preverjalo dejstva, ki jih je ugotovila že tožena stranka v izpodbijanem aktu, v manjšem delu pa je sodišče tudi dopolnilo ugotovitveni postopek. Poleg napak pri uporabi materialnega prava, sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta razkriva nezakonitost pretirano enostranske dokazne ocene v zvezi z informacijami o stanju v DR Kongo glede spremembe varnostne situacije v DR Kongu po predsedniških volitvah leta 2018 do vključno leta 2020 in glede pojasnil tožnice, zakaj so posiljevalci prišli v njeno stanovanje. Obe ti dve ključni napaki sta medsebojno vsebinsko povezani. Strnjeno povzeto se napake pri uporabi materialnega prava nanašajo na naslednje elemente iz ZMZ-1 (oziroma mednarodnega prava): - opredelitev dejanja posilstva kot možnega dejanja preganjanja prvo-tožeče stranke;25 - posebna previdnost pri obravnavi tveganj za preganjanje žensk (_„gender sensitive approach“_)26 v povezavi s specifičnimi okoliščinami v DR Kongo, glede na to, da gre pri prvo-tožeči stranki za ranljivo osebo zaradi tega, ker je žrtev posiltva27 ter pri obravnavi vzročne zveze med posilstvom kot dejanjem preganjanja in pripadnostjo posebni družbeni skupini ter pripisanim političnim prepričanjem (prvo-tožeče stranke);28 - vprašanje narave in stopnje (ne)posrednosti povezave med dejanjem in razlogom preganjanja v luči cilja Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU o skupnih merilih za ugotavljanje, katere osebe _„resnično potrebujejo“_ mednarodno zaščito;29 - pomen učinkovite zaščite v primeru posilstev v smislu pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev posilstva;30 - pomen preteklega preganjanja prvo-tožeče stranke z vidika dokaznega standarda in dokaznega bremena za ugotavljanje tveganja za preganjanje tožečih strank v prihodnosti;31 - posebna previdnost v smislu varstva otrokovih koristi kot _„glavnega vodila“_32 pri obravnavi tveganj oziroma groženj, ki so usmerjena na otroke (24. člen Listine EU) glede na to, da gre tudi v primeru drugo-tožeče in tretje-tožeče stranke za ranljivi osebi;33 po določbi prvega odstavka 15. člena ZMZ-1 je _„največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov.“_

106. Sodišče bo te napake tožene stranke pri uporabi materialnega prava v nadaljevanju umestilo v posamezne razdelke obrazložitve sodbe po določenem vrstnem redu.

a.)Zatrjevano preteklo dejanje preganjanja prvo-tožeče stranke zaradi spolnega nasilja z vidika resnosti in teže kršitev človekovih pravic:

107. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 26. člen ZMZ-1 morajo dejanja preganjanja v skladu s 1A členom Ženevske konvencije o status beguncev biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti. Določilo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 določa, katera dejanja _„predvsem“_ spadajo med dejanja preganjanja in v določbi prve alineje so vključena dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja. Poleg tega je zakonodajalec v posebno alinejo vključil tudi dejanja, ki so povezana s spolom.

108. Iz izpodbijane odločbe na več mestih izhaja, da med strankama ni sporna okoliščina, da je bila tožnica dne 31. 12. 2017 žrtev posilstva s strani uniformiranih oseb iz policije DR Kongo v svojem stanovanju v Kinšasi, v času, ko sta bili v stanovanju samo njeni hčeri; storilci posilstva so bili oboroženi.34 Navedene osebe so prišle v tožničino hišo (stanovanje) v povezavi z demonstracijami in nemiri, ki so potekali v Kinšasi na ta dan. Tožena stranka je tudi sprejela navedbo tožnice, da je prišlo do streljanja v njeni četrti,35 in da je zaradi posilstva tožnica tudi poiskala pomoč v bolnici, za kar je predložila potrdilo bolnice Libiksi/Bandal z dne 14. 2. 2018. V zdravniškem potrdilu, ki so ga podpisali trije zdravniki, je med drugim zapisano, da je tožnica prišla po zdravstveno pomoč okrvavljena po kolenih in ustnicah, z bolečinami v trebuhu, s telesnimi površinskimi ranami po različnih delih telesa. Po omenjenem potrdilu je bila telesno slabotna in trpeča; opravljen je bil ginekološki pregled, ki je med drugim pokazal poškodbe v tožničinem spolnem organu; opravljen je bil test HIV, ki je bil negativen; zaznan je bil strah pred spolno boleznijo in sindrom histerije. Po pregledu je tožnica dobila terapijo, sestavljeno iz 7 zdravil. Po pregledu so ji dovolili zapustiti bolnico z obveznostjo previjanja, ponovni pregled so zdravniki določili čez 3 mesece, da se preventivno ugotovijo določena tveganja ali anomalije.

109. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica žrtev posilstva, in ker tudi ni sporna verodostojnost zdravniškega potrdila, sodišče najprej izpeljuje, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je sicer v delu obrazložitve, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, zavzela stališče, da posilstvo _„ne predstavlja ponižujočega ravnanja, kot izhaja iz definicije in prakse 3. člena EKČP.“_36

110. Spolno nasilje sta že zakonodajalec EU37 in slovenski zakonodajalec38 vključila med primeroma navedena dejanja preganjanja. Posilstvo je brez dvoma ena od najhujših oblik spolnega nasilja. Upravno sodišče se je v pretekli sodni praksi že izreklo o tem, da je tudi manj huda oblika spolnega nasilja, kot je posilstvo, lahko dejanje preganjanja v odvisnosti od okoliščin primera.39

111. Zato mora okoliščine konkretnega primera sodišče preizkusiti z vidika opredelitve pravic iz 3. člena EKČP, ker tožena stranka tega ni storila. Vendar pa je z vidika tistega dela „humanitarnih“ premislekov, ki so del prava o človekovih pravicah v zvezi z azilom po pravu EU, v predmetni zadevi pomembno, ne samo, ali je konkretno dejanje posilstva mogoče opredeliti kot dejanje preganjanja v smislu ZMZ-1, ampak je važno tudi, če je šlo za dejanje preganjanja, za kako hudo dejanje preganjanja je šlo dne 31. 12. 2017 v tožničinem stanovanju: ali je šlo za nečloveško in ponižujoče ravnanje kot dejanje preganjanja ali pa je šlo celo za mučenje kot dejanje preganjanja.

112. Pri opredelitvi teže dejanja preganjanja, kateremu naj bi bila podvržena prvo-tožeča stranka, je treba metodološko izhajati iz določila 4. člena Listine EU, ki ureja oboje – prepoved mučenja in prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Vendar pa ima po praksi Sodišča EU določilo 4. člena Listine EU enak pomen in področje uporabe kot 3. člen EKČP.40 Zato Upravno sodišče pri izvajanju prava EU splošno interpretacijo nečloveškega in poniževalnega ravnanja iz 4. člena Listine EU lahko izpelje iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP. 113. Za nečloveško ravnanje gre takrat, ko je ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje. Ravnanje pa postane poniževalno v smislu tega člena, ko je oseba omaloževana na način, da se ne spoštuje človekovo dostojanstvo oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo. Žrtev se lahko počuti ponižano tudi takrat, ko drugi v takem ravnanju ne vidi nič poniževalnega. Čeprav je razlog oziroma namen poniževanja oziroma omaloževanja dejavnik, ki ga je treba upoštevati, neobstoj tega razloga oziroma namena ne izključuje kršitve pravice iz 3. člena EKČP.41 V okvir te splošne opredelitve spada tudi kriterij, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.42

114. Da bi organ ali sodišče lahko ocenilo, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;43 kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve, kar je podano (na primer tudi), če je osebi odvzeta prostost.44

115. Posilstvo, kakor je dokumentirano v omenjenem zdravniškem potrdilu, brez dvoma ustreza zgoraj navedeni splošni definiciji nečloveškega in poniževalnega ravnanja, tako po učinkih fizičnega in psihičnega trpljenja, izkazanih telesnih poškodbah, trajanju dejanja, upoštevajoč pri tem, da se je to zgodilo, ko je bila tožnica pod oblastjo oboroženih policistov in v času, ko sta bili doma tudi obe hčerki tožnice, ne glede na to, ali sta tudi sami neposredno doživljali nasilje nad mamo, ali pa sta videli in doživeli (zgolj) neposredne posledice nasilja. Tožnica je sicer na zapisnik ob drugem osebnem razgovoru povedala: „Otroci so slišali vojake in prišli iz sobe, takrat so me pred otroci posilili.“45

116. Dejanje preganjanja dne 31. 12. 2017 je bilo torej dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic v smislu določila 26. člena ZMZ-1. Na trpljenje tožnice nakazuje tudi dejstvo, kot je potrdila tožnica tudi na glavni obravnavi, da se je odločila, da zapusti DR Kongo izredno hitro, že 5. 1. 2018 popoldne, torej štiri dni po posilstvu, ko je prišla iz bolnice in je bila približno tri dni pri tastu; in ker je govoril o obrezovanju in prisilni poroki, se ji je vračalo v spomin, to kar je grozil, ko so še živeli pri njem.46 DR Kongo je zapustila brez moža, čeprav je na glavni obravnavi pojasnila, da so bili sprva dogovorjeni, da gredo vsi štirje, ampak je mož po tem, ko je šel urejat stvari za odhod, izginil in z njim od takrat ni imela več stika.

117. V predmetni zadevi je z materialno-pravnega vidika pravno relevantno, da vse okoliščine vzete skupaj, odgovarjajo tudi opredelitvi mučenja in ne zgolj opredelitvi nečloveškega in/ali poniževalnega ravnanja (iz 4. člena Listine EU). Določilo člena 1. Konvencije ZN o prepovedi mučenja, na katerega se sklicuje tudi ESČP v sodbi v zadevi _Selmouni v. France_, namreč akt mučenja opredeljuje kot vsako dejanje, ki osebi _„namenoma prizadene hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi se od nje ali koga drugega dobila obvestila ali priznanja ali da bi se kaznovala za dejanje, ki ga je storila sama ali kdo drug ali je zanj osumljena sama ali kdo drug, da bi se ustrahovala ali nanjo izvajal pritisk ali da bi se ustrahoval kdo drug ali nanj izvajal pritisk, ali iz kateregakoli drugega razloga, ki temelji na katerikoli obliki diskriminacije, če to bolečino ali trpljenje prizadeva uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa kot oseba z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali privolitvijo molče. Ta izraz se ne nanaša na bolečino ali trpljenje, ki je posledica izključno zakonitih sankcij, ki ni ločljivo od teh sankcij ali ga te sankcije povzročajo. Ta člen ne vpliva na noben mednarodni instrument ali nacionalni zakon, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe širšega pomena.“_47

118. V tej zadevi je namreč poleg že navedenega v zvezi z nečloveškim in poniževalnim ravnanjem, glede na to, da je bila tožnica deležna hude bolečine in trpljenja, telesnega in duševnega, prisoten tudi element, da je bilo dejanje izvršeno s strani oboroženih policistov takratne oblasti v DR Kongo, z očitnim namenom povzročanja trpljenja z vsemi možnimi posledicami stigmatizacije za posiljene ženske v DR Kongo.48 Na tem mestu je treba omeniti mnenje dobitnika nagrade Saharov iz leta 2014, ki ga podeljuje Parlament EU, zdravnika ginekologa, ki je z operacijskimi posegi pomagal posiljenim ženskam v DR Kongo, doktorja Denisa Mukwege-ja, kasnejšega dobitnika Nobelove nagrade za mir iz leta 2018, ki so ga v postopku predložile tožnice, kjer omenjeni zdravnik pravi, da je posiljevanje žensk v DR Kongo v prisotnosti mož ali otrok sistematična in načrtna praksa ustrahovanja, preganjanja ljudi z domov in psihičnega preganjanja žensk, ker posilstva spodjedajo celotno družbeno podstat.49 Kot bo razvidno iz naslednjih razdelkov obrazložitve sodbe, kjer bo sodišče natančneje obravnavalo informacije o stanju v DR Kongo, gre namreč za tradicionalno, dalj časa uveljavljeno sredstvo oziroma celo strategijo varnostnih sil DR Konga glede preganjanja žensk, tudi v povezavi s političnimi dogodki, demonstracijami proti režimu, nemiri in kaosom v državi.

119. Ker je akt posilstva tožnice z dne 31. 12. 2017 s strani skupine uniformiranih oseb, kakor je bilo to dejanje tudi dokumentirano v zdravniškem potrdilu, posebej hudo dejanje preganjanja, posamezni elementi neverodostojnosti v izjavah tožnice ne morejo imeti kakšnega bistvenega pomena. To velja bodisi iz razloga, ker je tožena stranka v določenih elementih pretiravala s pričakovanji o tem, kako natančno bi lahko tožnica kot žrtev posilstva v okoliščinah, ko sta bili na kraju dogodka prisotni tudi obe njuni hčeri in bi tudi lahko bili potencialni žrtvi posilstva, zaznavala podrobnosti v zvezi z njenim posilstvom,50 bodisi iz razloga, ker je očitno prišlo do napake pri prevodu glede števila posiljevalcev, kar niti ni nekonsistentnost, bodisi ker je tožena stranka zmotno materialno-pravno štela, da ni izkazane povezave med preganjanjem oziroma nasiljem nad tožnico in moževo politično aktivnostjo ter njenim spolom v smislu osmega odstavka 27. člena, četrte alineje prvega odstavka 27. člena, šesta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Slednja napaka (pri uporabi materialnega prava) bo predmet obravnave v naslednjem razdelku obrazložitve te sodbe.

120. Po tožničini pojasnitvi neskladij v upravnem postopku so namreč sosedje prišli na kraj posilstva in takrat naj bi vojaki ob streljanju v zrak zapustiti hišo, v bolnico pa sta jo odpeljala mož in prijatelj. Tožnica je namreč na drugem osebnem razgovoru pojasnila, da je po posilstvu ležala na tleh, jokala in krvavela, poklicala je moža „in mu rekla, naj ne hodi domov“, hišo so povsem uničili in razmetali in mož ni prišel domov. Zjutraj je prišel možev prijatelj taksist in njo ter otroke odpeljal k sebi domov, kjer je že bil njen mož. Nato so jo odpeljali v bolnico.

121. To ni nerazumna pojasnitev dogodkov. Nejasnost o tem, kolikšno je bilo točno število posiljevalcev – v upravnem postopku je povedala, da jih je bilo sedem ali devet - je tožeča stranka prepričljivo v tožbi pojasnila z napako v prevodu zdravniškega potrdila glede predloga (v francoskem jeziku) _„des“_, ki seveda ne pomeni števila dve. Tožena stranka pa je sama sprejela pojasnilo tožnice, da so jo sosedje obiskali v bolnici, kar je v nadaljevanju dokazne ocene štela za argument proti utemeljenemu strahu tožnice pred preganjanjem ali resno škodo zaradi stigme.

122. Tožnica je torej uspela izkazati, da je bila dne 31. 12. 2017 izpostavljena dejanju preganjanja v tem smislu, da je bila žrtev mučenja, upoštevajoč že opisane njene telesne poškodbe, psihično trpljenje, status storilcev in naravo posilstev v DR Kongo ter ostale že omenjene okoliščine, ki izhajajo iz zdravniškega potrdila ter ob upoštevanju, da sta bila v času posilstva prisotni obe mladoletni hčeri.

b.)Vzročna zveza med dejanjem preganjanja oziroma odsotnostjo zaščite in razlogoma iz četrte alineje51 in pete alineje52 prvega odstavka 27. člena ZMZ-1:

123. Določilo osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 pravi, da _„mora med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji obstajati vzročna zveza._ Zakonodajalec EU in slovenski zakonodajalec sta torej vzročno zvezo postavila kot pogoj, ki mora biti izpolnjen bodisi v razmerju med dejanjem preganjanja in razlogom preganjanja bodisi med odsotnostjo zaščite pred preganjanjem in razlogom za preganjanje.

124. Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o stanju v Kinšasi na dan 31. 12. 2017, in sicer je uporabila približno 10 časopisnih člankov iz dovolj verodostojnih medijev, ko so na primer _Aljazeera, Reuters, Telegraph, The Guardian, BBC News, France24_, ugotovila, da je na ta dan, ko je bila tožnica žrtev posilstva, pred tem dogodkom prišlo v Kinšasi do pohodov in zborovanj, ki so jih organizirale katoliške cerkve, podprle pa naj bi jih tudi opozicijske stranke. Ker zborovanja niso bila dovoljena, kot je ugotovila tožena stranka, je prišlo do njihovega zatrtja s strani policije in vojske. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ugotavlja, da je bilo tudi nekaj smrtnih žrtev in številni so bili ranjeni. Nekaj ljudi je bilo priprtih, vendar je bila večina že kmalu nato tudi izpuščena. Tožena stranka je sprejela, da se je demonstracij udeležil tožničin mož, ki je podpornik politične opozicije in Felixa Tshisekedija. Tožena stranka je tudi sprejela oziroma je štela, da so bile demonstracije v Kinšasi številne in množične in da tožničin mož na konkretnih demonstracijah ni imel težav s policijo in da je pomagal odpeljati mlade, ki so bili ranjeni.

125. Te politične demonstracije in nemiri v Kinšasi so (lahko) povezani z dejstvom, da je prišlo do posilstva kot dejanja preganjanja tožnice po dveh razlogih oziroma podlagah za preganjanje, ki se lahko medsebojno tudi prepletata. Z vidika političnega prepričanja kot podlage za preganjanje je pomembno, da v skladu z določbo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje akter preganjanja. Zato v skladu z določbo sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 tudi ni pomembno, ali je prosilec ravnal v skladu z mnenjem ali prepričanjem, ki se mu pripisuje.

126. Tožena stranka je zavzela napačno (pretirano „tehnicistično“) interpretacijo vzročne zveze med posilstvom in morebitnimi razlogi za preganjanje z argumentom, ker se tožnica ni udeležila demonstracij in jih ni podpirala tako kot njen mož, ni bila preganjana zaradi političnega prepričanja. Do takšne interpretacije dogodkov je tožena stranka prišla kljub temu, da je imela na podlagi informacij o stanju v DR Kongo na razpolago dovolj dejstev, ki bi jo morali voditi do uporabe previdnostnega načela v zvezi s preganjanjem na podlagi spola (_„gender sensitive approach“_).

127. To načelo posebne previdnosti glede preganjanja žensk preko spolnega nasilja v povezavi z informacijami o preganjanju žensk v DR Kongu, ki so bile toženi stranki predložene oziroma so ji morale biti znane,53 namreč vodi k sklepanju, da ni mogoče z zanesljivo stopnjo verjetnosti izključiti možnosti, da so uniformirani policisti prišli v stanovanje tožnice z namenom iskanja tožničinega moža, ki je bil aktivist oziroma podpornik opozicije, ki je aktivno sodeloval na demonstracijah in pri njihovem propagiranju, ali pa so tja prišli z namenom preverjanja sumljive okolice, kjer je prišlo do streljanja, in ker ob tem tožničinega moža oziroma moškega niso našli doma, so izvršili dejanje posilstva kot eno od tipičnih oblik nasilja žensk v DR Kongo. Na tej točki ugotavljanja vzročne zveze med dejanjem preganjanja in razlogi pride namreč nujno v poštev posebej previden pristop k obravnavi tveganja za utemeljen strah pred preganjanjem (_„gender sensitive approach“_), ki ga je Upravno sodišče vpeljalo v upravno-sodno prakso v zvezi s preganjanjem žensk prek spolnega nasilja že pred 17 leti, a ga tožena stranka ni upoštevala in zaradi česar je posledično izpodbijana odločba obremenjena z napačno uporabo materialnega prava.54 V primeru DR Kongo je tak pristop namreč nujen, ker je splošno znano, da so dejanja spolnega nasilja in prav posilstva žensk uveljavljen mehanizem nasilja in preganjanja žensk, zaradi česar ni mogoče poenostavljeno izključiti vzročne zveze med dejanjem in razlogi preganjanja zgolj zato, ker se tožnica ni udeležila demonstracij. Tožnica je tudi pripadnica ženskega spola in zaradi izpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 je pripadnica posebne družbene skupine v smislu ZMZ-1 v kontekstu spolnega nasilja nad ženskami v povezavi s političnimi nemiri v DR Kongo.55 Seveda pa morajo biti za upravičenost do statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini in/ali pripisanega političnega prepričanja izpolnjeni še številni drugi pogoji, da je mogoče govoriti o utemeljenem strahu pred preganjanjem po 27. členu ZMZ-1. 128. V predmetni zadevi se zaradi specifičnega stanja v izvorni državi razloga za preganjanje prvo tožeče stranke, to sta pripisano politično prepričanje in pripadnost določeni družbeni skupini, namreč prepletata. Spolno nasilje nad ženskami je namreč tako razširjeno v DR Kongo, da ni treba, da bi bil tožničin mož posebej politično izpostavljena oseba oziroma da bi bil politično izstopajoč podpornik opozicije, in da bi tožnica morala predložiti dokaz _prima facie_, da so uniformirani napadalci na dan posilstva v tožničini hiši iskali ravno tožničinega moža, ker naj bi zanj konkretno vedeli, da je v pomembni meri pomagal zbirati demonstrante ali da je pomagal ranjenim, in ker moža niso našli, so se znesli nad njo iz političnih razlogov. Prosilka pa je kar trikrat tekom drugega osebnega razgovora, ki je trajal od 9.00 ure do 13.40 (brez upoštevanja branja zapisnika, ki je trajalo skoraj eno uro), na različnih mestih tekom postopka navedla, da so napadalci iskali njenega moža, vendar se tožena stranka v dokazni oceni izpodbijanega akta do teh elementov ni opredelila z vidika morebitne vzročne zveze.56 Tožnica je na zaslišanju na glavni obravnavi, na odprto vprašanje, kaj so uniformirane osebe iskale v njenem stanovanju, odgovorila, da so iskali njenega moža in da so jo vprašali, kje je njen mož.57 V tem elementu je tožena stranka kršila določbo 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).58

129. Poleg tega je tožena stranka sama uporabila informacije angleškega notranjega ministrstva, misije Varnostnega sveta OZN in ameriškega zunanjega ministrstva59 in ugotovila, da so v DR Kongu posilstva in druge oblike spolnega nasilja „vsesplošne“, čeprav so ti pojavi v vzhodnih provincah bolj množični kot v Kinšasi, in da so storilci teh dejanj večinoma pripadniki varnostnih sil, policisti oziroma pripadniki oboroženih skupin. Po podatkih ameriškega zunanjega ministrstva je namreč kar 27% vseh žensk v DR Kongo imelo izkušnjo s spolnim nasiljem in večina žrtev posilstva ne sproži pravnih postopkov zaradi nezadostnih sredstev, pomanjkanja zaupanja v pravosodni sistem, družinskih pritiskov in strahu pred izpostavljenostjo ponižanju ali povračilu. Pomembno je, da je iz teh dokumentov, ki jih je uporabila tožena stranka, razvidno, da napadalci s temi dejanji kaznujejo civiliste zaradi _„domnevnega“_ sodelovanja v rivalskih strankah in skupinah. Dovolj je torej domnevno sodelovanje civilistov z rivalskimi skupinami in torej ni treba, da ima oseba posebej izpostavljen politični profil. To na primer izhaja iz poročila z dne 9. 4. 2018, ki so ga predložile tožnice dne 18. 6. 201860 o nemirih, ko je bilo tekom večinoma miroljubnim protestov ubitih več kot 300 ljudi, kar sicer ne ustreza oceni tožene stranke, da je bilo „nekaj smrtnih žrtev“; stotine podpredsednikov opozicije in demokratičnih aktivistov je bilo zaprtih; iz tega poročila tudi izhaja, da takrat režim Josepha Kabile ni zapiral samo opozicijske voditelje in podpornike, ampak tudi aktiviste za človekove pravice in za demokracijo; mnogi so bili odpeljani v skrivne prostore za pridržanje brez obtožnice. Podatki o 300 mrtvih se sicer ne ujemajo s poročilom _Human Rights Watch (HRW)_, ki so ga tudi predložile tožnice, in po katerem naj bi varnostne sile ustrelile vsaj 8 protestnikov61 oziroma se ne ujema s poročilom, ki ga je uporabila tožena stranka, da je bilo med protivladnimi protest ubitih najmanj 7 ljudi oziroma več kot 10 ljudi.62 Poročilo HRW datira na sam dan demonstracij, to je 31. 12. 2017, med tem ko prej omenjeno poročilo datira na dan 9. 4. 2018. Iz naslednjega poročila, ki so ga predložile tožnice, izhaja podatek, da so varnostne sile DR Kongo v zadnjih treh letih ustrelile _„skoraj 300 ljudi,“_ čeprav isto poročilo navaja tudi, da naj bi bilo ubitih _„tisoče civilistov.“_ Iz poročila pod točko 28 iz zbirke informacij o stanju v DR Kongo z dne 18. 9. 2019,63 ki jo je pripravila tožena stranka, izhaja, da je razlog za te razlike v številkah o smrtnih žrtvah v tem, da tožnice v teh poročilih mešajo številke o smrtnih žrtvah na demonstracijah v Kinšasi na dan 31. 12. 2017 in o smrtnih žrtvah v daljšem časovnem obdobju na vzhodu DR Kongo.64 V Kinšasi na dan 31. 12. 2017 je torej šlo za nemire takšne razsežnosti, da je bilo manj kot 10 smrtnih žrtev, medtem ko se številka 300 smrtnih žrtev nanaša na druge nemire v DR Kongo.

130. Razsežnost političnih nemirov v DR Kongo kaže tudi številka, da je bilo v letu 2018 4,5 milijona razseljenih oseb v DR Kongo, kar je več kot v kateri koli drugi državi v Afriki,65 v druge države pa naj bi odšlo 800.000 beguncev.66 Po podatkih UNHCR je bilo v začetku leta 2020 že 5,1 milijona notranje razseljenih oseb, več kot 886.000 prebivalcev pa se je zateklo v sosednje države.67 Viri znotraj varnostnih in obveščevalnih sil so povedali, da je pravzaprav šlo za spodbujanje nasilja in nestabilnosti kot del namerne strategije kaosa, ki bi opravičeval nadaljnje zamude pri volitvah.68 Kasnejše poročilo z dne 18. 1. 2018, ki ga je pridobila tožena stranka, navaja, da je bilo 92 ranjenih in 180 aretiranih.69 Tudi za politične proteste pred nemiri iz konca leta 2017, na primer za septembrske in decembrske nemire v letu 2016, poročilo, ki so ga predložile tožnice dne 18. 6. 2018, med oblikami nasilja navaja spolno nasilje in nasilje na podlagi spola, posilstva in da organi niso naredili nobenega koraka za preiskovanje, preganjanje ali kaznovanje uradnikov, ki so storili zlorabe v varnostnih silah. Iz poročila HRW z dne 31. 12. 2017 izhaja, da je policija prepovedala srečanja več kot petih ljudi, policisti in rojaki pa so preiskovali vozila in preverjali identiteto potnikov.70

131. Da je šlo v omenjenem obdobju za ustaljeni vzorec izvajanja nasilja nad ženskami, izhaja tudi iz starejšega poročila iz leta 2014, ki so ga tožnice predložile dne 26. 9. 2018, in ki govori o _„obsežni uporabi posilstev“_ in drugih oblik spolnega mučenja nad ženskami, večinoma iz političnih razlogov, tudi v nekonfliktnih kontekstih z namenom, da se utiša ženske.71

132. Poleg tega se je na glavni obravnavi preko natančnejšega izpraševanja tožnice izkazalo, da je tožničin mož nagovarjal ljudi, naj gredo na demonstracije tudi preko interneta, tudi domov je pripeljal kakšnega somišljenika, ni pa doma izdeloval kakšnih plakatov ali transparentov, in da se je mož velikokrat, praktično vedno, kadar so bile demonstracije, le-teh udeležil.72

133. Tudi sicer, ne samo v tem konkretnem primeru, v mednarodnem pravu o zaščiti beguncev velja, da očitno izkazani individualni namen vsakega posameznega napadalca (posiljevalca) oziroma njegov naklep, ki bi bil vezan na (pripisano) politično prepričanje žrtve, ni bistven oziroma ni potreben za ugotovitev vzročne zveze, če okoliščine izkazujejo, da gre _„za preganjanje iz razloga“_73 - na primer v zvezi s (pripisano) politično pripadnostjo ali pripadnostjo posebni družbeni skupini. Ne slovenski zakonodajalec, ne zakonodajalec EU niti Ženevska konvencija o statusu beguncev namreč ne predpisujejo potrebe po ugotavljanju in dokazovanju konkretnega namena akterja preganjanja,74 ampak je bistveno, ali prosilec _„potrebuje“_75 zaščito iz vsaj enega izmed petih določenih razlogov, ki ga je dovolj zanesljivo mogoče povezati z vsaj enim od konvencijskih razlogov v tem smislu, da gre za pomemben dejavnik, ki je brez dvoma oziroma bi lahko vplival na preganjanje do te mere, da je zaščita _„resnično potrebna“_ in je zato pravno relevanten razlog, četudi so (bili) v dejanja preganjanja morebiti vpleteni tudi drugi nekonvencijski razlogi.76

134. Eden od primarnih principov razlage določb Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU je namreč vsebovan v uvodni izjavi št. 12 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Sodišče EU to uvodno izjavo razlaga v tem smislu, da je iz te izjave razvidno, da je eden od glavnih ciljev Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, sprejete na podlagi člena 78(2)(b) PDEU, zagotoviti, da države članice uporabijo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe _„resnično potrebujejo“_ mednarodno zaščito.77 Upravno sodišče zato lahko sklepa, da prav iz tega razloga, ki pomeni enega od temeljnih principov razlage določbe Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, Sodišče EU pogoja iz člena 9(3) Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES o povezanosti oziroma vzročni zvezi med razlogi za preganjanje in dejanjem preganjanja, ki ima v tem delu enako vsebino, kot zdaj veljavno določilo člena 9(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ni interpretiralo kako drugače oziroma bolj restriktivno od tega, da _„mora obstajati povezava“_ med razlogi in dejanji preganjanja.78 Sodišče EU v zadevi EZ na primer pravi, da se mora dejanje preganjanja _„navezovati“_ na enega od petih razlogov za preganjanje oziroma morajo nacionalni organi _„presoditi verjetnost povezave“_ med razlogi in dejanji preganjanja79 in da ni dolžan prosilec predložiti _„dokaza o povezavi“_ med vsaj enim izmed petih razlogov in preganjanjem.80 UNHCR na primer stoji na stališču, da ni treba, da je konvencijski razlog edini, kakor tudi ne, da je prevladujoč dejavnik preganjanja ali odsotnosti zaščite.81

135. Zato je prav mogoče tudi oziroma ni zadostne podlage za izključitev možnosti, da so ob ponovnih demonstracijah in nemirih dne 31. 12. 2017 uniformirani policisti delali čistke bodisi vse povprek v za njih sumljivem okrožju mesta, bodisi, kot je dejala tožnica že v upravnem postopku in na zaslišanju pred sodiščem, da so iskali prav njenega moža. Povedala je, da je hodil po njihovi četrti in spodbujal ljudi, kar pomeni, da je bil do neke mere javno izpostavljen ob tem, da naj bi za spodbujanje k demonstracijam uporabljal tudi internet. K njim domov so pogosto prihajali tudi njegovi somišljeniki.82 Glede na omenjena poročila ni mogoče izključiti, da policisti ne bi vedeli za tožničinega moža, ki sicer po navedbah tožnice ni skrival, da je pozival ljudi na demonstracije in teh demonstracij po ugotovitvah tožene stranke ni bilo malo in so bile številne. Slednje je potrdila tožnica na glavni obravnavi. Poleg tega je pomagal odpeljati mlade, ki so bili na ta dan ranjeni. Tožena stranka pa je sama sprejela dejstvo, da so policisti na dan 31. 12. 2017 vdrli v tožničino hišo v povezavi s streljanjem v njenem okrožju v Kinšasi.83 V tem delu in tekom celotnega zaslišanja pred sodiščem je tožena stranka tudi v neverbalnem smislu pokazala veliko mero avtentičnosti pri opisovanju dogodkov oziroma pri odgovorih na vprašanja sodišča, tožene stranke in pooblaščenke. To pomeni, da sodišče na podlagi zaslišanja tožnice ni dobilo pomislekov o verodostojnosti njene izpovedi.84

136. Iz tega razloga zgolj dejstvo, da tožnica ni bila udeležena na demonstracijah in da tožničin mož ni imel politično izrazito izpostavljenega profila podpornika opozicijskega voditelja, ne izključuje z zadostno stopnjo verjetnosti, da je bila tožnica posiljena zaradi čistke, ki so jo izvajali policisti v okrožju Kinšase, kjer je po demonstracijah prišlo do streljanja, in je policija nekaterim ali vsem sumljivim pripisovala prepovedano politično aktivnost, kakor tudi ni mogoče izključiti tudi, da je bil tožničin mož policiji poznan ali pa je bil vsaj sumljiv zaradi številnih javnih spodbujanj k demonstracijam na splošno in ker je med drugim tudi na dan 31. 12. 2017 pomagal mladim, ki so bili ranjeni, da so jih odpeljali. Na posebno vprašanje pooblaščenke tožnic, kako vidi njeno vlogo kot ženske glede politične vpletenosti, kako je podpirala moža, je zelo na kratko in preprosto odgovorila: _„Podpirala sem ga, ker je moj mož. Čeprav aktivno nisem sodelovala pri tem, sem ga kot žena podpirala...“_ in na tak način je mogoče šteti, da so povezavo upoštevali tudi posiljevalci.

137. Iz vsega tega skupaj sledi, da je v predmetni zadevi izkazana zadostna povezava med posilstvom kot dejanjem preganjanja, ki so ga storili uniformirani policisti DR Kongo, in razlogom, da tožnica, ki je bila žrtev tega posilstva, pripada posebni družbeni skupini (žensk v DR Kongo) in z razlogom pripisanega političnega prepričanja.

138. Tožena stranka se je sicer ukvarjala tudi z vprašanjem zaščite pred preganjanjem, čeprav je pred tem ugotovila, da ni izkazano preganjanje in da ni vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje, kar je sicer notranja nekonsistentnost v obrazložitvi. Upravno sodišče bo vidik zmožnosti oziroma pripravljenosti izvorne države, da zaščiti tožnico pred preganjanjem obravnavalo v naslednjem razdelku. Zato na tem mestu sodišče zgolj pripominja, da je tožena stranka na strani 22 v tretjem odstavku na podlagi izpovedbe tožnice zaključila, da tožnica dejanja posilstva ni prijavila oblastem, vendar pa iz tega ni izpeljala nobenega zaključka z vidika pogojev za status begunca. Poleg tega sodišče meni, da okoliščina, da ni izkazano, da bi tožnica preganjanje prijavila državnim oblastem, ne more imeti vpliva na odločitev, kajti preganjanje in vzročna zveza med preganjanjem in obema razlogoma za preganjanje, sta vezani na dejanja policije oziroma državnih oblasti, in tožena stranka je sama ugotovila na podlagi informacij o stanju v DR Kongu, da žrtve takih posilstev ne prijavljajo policiji, ker nimajo sredstev, zaupanja v pravosodni sistem, zaradi družinskih pritiskov, strahu pred izpostavljenostjo ponižanju ali povračilu.85 Na obravnavi je na posebno vprašanje potrdila, da niso prijavili posilstva policiji, ker so bili v državi nemiri, ona pa je odšla v bolnico.86 Sodišče ob tem dodaja, da ni razumno od tožeče stranke zahtevati, da bi morala posilstvo prijaviti policiji, ki je za posilstvo tudi odgovorna.87

139. To pomeni, da je sodišče ugotovilo, da so tožeče stranke v zadostni meri izkazale, da je bila prvo-tožeča stranka žrtev preteklega preganjanja iz razloga pripisanega političnega prepričanja v kombinaciji z dejstvom, da je pripadnica posebne družbene skupine, ki je pogosto predmet preganjanja v okoliščinah nemirov na ulicah in političnih demonstracij. To je torej posebna napaka tožene stranke pri uporabi materialnega prava iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-188 v zvezi z šestim odstavkom (in petim odstavkom) 27. člena ZMZ-189 in sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-190 ter devetim odstavkom 27. člena ZMZ-191. c.)Odsotnost dejanske zaščite pred preganjanjem preko vodenja učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje posilstev:

140. Tožnica dejanja preganjanja, to je posilstva, ni prijavila policiji ali pa organom pregona, vendar pa bi bilo povsem nerazumno od nje pričakovati ali celo zahtevati, da bi morala najprej poskusiti zaščito poiskati pri državnih organih DR Kongo. V izpodbijanem aktu je tožena stranka na treh mestih na podlagi informacij o stanju v izvorni državi ugotovila, da so policisti ena izmed tistih skupin v DR Kongo, ki je v preteklosti tudi izvajala posilstva. Zato bi tožena stranka morala izkazati, da je bodisi v času po posilstvu, ali pa v zdajšnjem času prišlo do takšnih bistvenih sprememb v delovanju policije DR Kongo, da bi tožnica lahko poiskala zaščito pri državnih službah v smislu preiskovanja, pregona in kaznovanja tistih, ki so storili posilstvo.92

141. Odsotnost zaščite tožnice preko učinkovitega odkrivanja, pregona in kaznovanja storilcev posilstva je poseben element v okviru presoje utemeljenosti strahu pred preganjanjem na podlagi političnega prepričanja ter pripadnosti določene družbene skupine. V poročilu v zvezi s stališči zdravnika, ginekologa T. T. iz kriznih območij v DR Kongo, ki so ga predložile tožeče stranke dne 25. 9. 2019, je razvidno, da je za posiljene ženske izredno pomembno, da dobijo zadoščenje pred sodnimi organi, tako da se ne počutijo več kot žrtve, ampak kot preživele.93 Tudi iz poročila iz leta 2018, ki so ga predložile tožnice z omenjeno vlogo z dne 25. 9. 2019, izhaja, da žrtve spolnega nasilja potrebujejo ne samo zdravstveno, psihološko in socialno, ampak tudi pravno pomoč, da se lahko soočijo s škodljivimi posledicami posilstva. Ti celostni programi pomoči pa so žrtvam na voljo v izjemno omejenem obsegu.94 V poročilu, ki so ga predložile tožnice 9. 2. 2021, je navedeno, da je regionalna direktorica _Amnesty International_ za vzhodno in južno Afriko, Deprose Muchena, izpostavila, da ker niso bili vzpostavljeni ustrezni mehanizmi za zagotavljanje pravičnosti in odškodnin, je na tisoče žrtev in njihovih družin ostalo nemočnih.95 Kljub pozitivnim ukrepom, kot so oprostitev političnih zapornikov, vojskovodje ter domnevni storilci odvratnih kršitev in zlorab ostajajo na prostosti.96

142. Zato je z vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem v objektivnem in subjektivnem smislu pomembno, da iz omenjenih poročil in tudi iz vladnega poročila angleškega notranjega ministrstva izhaja, da v DR Kongu velja vsesplošna nekaznovanost za kazniva dejanja posilstva.97 Večina žrtev posilstva ne sproži pravnih postopkov zaradi nezadostnih sredstev, pomanjkanja zaupanja v pravosodni sistem, družinskih pritiskov in strahu pred izpostavljenostjo ponižanju ali povračilu.98 Če pa do kaznovanja zaradi posilstva pride, je „redno“ dosojena najnižja petletna zaporna kazen.99

143. Tožena stranka glede na to, da je tožnica izkazala, da je bila v preteklosti že preganjanja prek dejanja posilstva s strani policije, ki je imelo vse znake mučenja, ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena in ni navedla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi tožnica lahko dobila zaščito preko učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje posilstva, kar je sicer zelo malo verjetno, da bi bilo realno uresničljivo, spričo dejstva, da so bili posiljevalci policisti in da je na čelu policije oseba, ki jo je postavil bivši predsednik DR Kongo Kabila.

144. Navedena odsotnost zaščite je pravno relevantna, kajti po praksi ESČP v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja v povezavi s posilstvom, je sestavni del zaščite žensk zoper spolno nasilje tudi učinkovit sistem kazenskega prava za odkrivanje pregon in kaznovanje storilcev, četudi v zadevi _M.C. v. Belgium_ ni šlo za kontekst vračanja žrtve v njeno izvorno državo.100 Zaradi slednjega zadržka je toliko bolj pomembno, da po upravno-sodni praksi v Sloveniji v kontekstu odločanja o prošnji za mednarodno zaščito v zvezi z nasiljem zoper specifične spolne identitete101 in tudi po stališču Sodišča EU v azilnih zadevah velja, da ustrezno zaščito pred preganjanjem na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini vzpostavlja šele _„skupno delovanje organov, ki zagotavljajo odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja.“_102 Tožena stranka pa niti ni poskušala dokazovati, da tovrstna zaščita v DR Kongo obstaja.

145. Ni pa mogoče od tožnice pričakovati, da bi se iz razloga, da ne bi ogrozila svoje varnosti in varnosti svojih hčera, morala odreči iskanju zaščite prek pravosodnega sistema v DR Kongo zaradi storjenega posilstva. Če od istospolno usmerjene pripadnice ali pripadnika določene družbene skupine ni mogoče zahtevati, da prikriva svojo spolno identiteto, da bi se izognil(a) preganjanju,103 tudi od žrtve posilstva ni mogoče zahtevati, naj se v državi izvora odreče zaščiti, ki bi jo sicer moral zagotavljati sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja storilcev kaznivih dejanj zato, da utemeljenega strahu pred preganjanjem ne bi bilo.

146. Tožničina nezmožnost, da se obrne na sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja storilcev posilstva v DR Kongo, torej v objektivnem smislu povečuje njen utemeljen strah pred preganjanjem.

d.)Pomen dejstva, da je bila prvo-tožeča stranka že žrtev preganjanja zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini in zaradi pripisanega političnega prepričanja z vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem tožečih strank v prihodnosti:

147. Ker je tožena stranka napačno ugotovila, da ni podan razlog za preganjanje prvo-tožeče stranke, je _„izkazan resen znak prosilkinega utemeljenega strahu pred preganjanjem“_ (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1). Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 breme dokazovanja prevali na toženo stranko v tem smislu, da bi morala tožena stranka izkazati _„utemeljene razloge za prepričanje“_, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali da se grožnje ne bodo uresničile.

148. V zvezi s tem je tožena stranka na strani 17 povzela ugotovitve iz informacij o stanju v DR Kongo, da je v mesecu januarju 2019 po volitvah predsedniško pisarno zasedel Tshisekedi in da je marca 2019 novi predsednik objavil štiri predsedniške ukaze, na podlagi katerih je bilo izpuščenih okoli 110 političnih zapornikov, med njimi tudi zelo pomembne osebnosti politične opozicije pa tudi na stotine pripornikov vesti in drugih pripornikov. Tožena stranka na tej podlagi zaključi, da so se razmere, kljub še vedno velikemu vplivu nekdanjega predsednika Kabile, bistveno spremenile.

149. Med tem ko je tožena stranka v izpodbijanem aktu napačno štela, da tožnica ni bila preganjanja zaradi posilstva in da ni bilo povezave med dejanjem preganjanja in političnim prepričanjem ter pripadnostjo posebni družbeni skupini, je mogoče na podlagi prvega odstavka na strani 17 izpodbijane odločbe šteti, da je nekako implicitno ugotovila tudi, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi se nasilje ponovilo.

150. Vendar pa so tožnice v tožbi uveljavljale, da ne gre za bistveno spremenjene okoliščine po tem, ko je predsednik DR Kongo postal Felix Tshisekedi. Tožeče stranke so namreč na podlagi informacij o stanju v DR Kongu, ki so jih predložile že pred izdajo izpodbijane odločbe, izpostavile, da varnostni aparat še vedno nadzoruje Kabila, ter da je Generalni komisar policije, ki ga je imenoval Kabila, še vedno ista oseba, kot v času, ko je bila prva tožeča stranka posiljena s strani policistov. Kabilov režim je ostal na oblasti in od marca 2019 celo v koaliciji s Tshisekedijem. Dve tretjini ministrov je iz vrst Kabilovih zaveznikov in njegova stranka ima veliko večino v parlamentu. Isti ljudje še vedno zasedajo vodilne položaje in večini ni bilo sojeno za dejanja kršitev človekovih pravic. Trenutni predsednik dejansko nima prave moči, da bi lahko spremenil Kabilov sistem. Zaključek tožene stranke, da so se razmere, kljub še vedno velikemu vplivu nekdanjega predsednika Kabile, vseeno bistveno spremenile, po mnenju tožečih strank nikakor ni pravilen, saj nima opore v predloženih informacijah o izvorni državi. Poleg tega tožeče stranke navajajo, da ni res, da iz najnovejših dostopnih informacij izhaja, da tudi vpliv nekdanjega predsednika Kabile slabi in da tožena stranka ni navedla, katere informacije ima v mislih; ob pregledu vseh predloženih informacij pa je očitno, da je najnovejše informacije v zvezi z vplivom predložil Pravno informacijski center (PIC) in te informacije govorijo ravno nasprotno.

151. Iz poročila (predloženega tožečim strankam dne 2. 2. 2021), ki ga je pridobila tožena stranka, izhaja, da sta politični stranki bivšega predsednika Kabile (FCC) in novega predsednika Tshisekedija (CACH) v vladajoči koaliciji, kjer ima slednji 35% ministrskih položajev, FCC bivšega predsednika Kabile pa 65% ministrskih sedežev. Drži pa, na kar se sklicuje tožena stranka, da iz tega poročila izhaja, da je bilo na stotine zapornikov vesti, drugih pripornikov izpuščenih na podlagi štirih predsedniških ukazov, vključno z opozicijskimi politiki (110 političnih zapornikov), in da so se _„nekateri aktivisti, ki so bili izgnanstvu, lahko vrnili v državo._104

152. Vendar pa so se tožeče stranke v vlogi z dne 9. 2. 2021, pred izdajo izpodbijane odločbe, sklicevale na več drugih poročil. Tako iz poročila iz januarja 2020 izhaja, da je Tshisekedijeva stranka (CACH) dobila okrog 10% od 500 sedežev v nacionalni skupščini, Stranka FCC je dobila večino in ima okrog 340 sedežev. V volitvah za senat je Kabilova stranka pometla s konkurenti in je dobila 108 sedežev. Po predloženem poročilu je Tshisekedi odvisen od svojega predhodnika in je njegova „lutka“.105 Kabila ostaja močna figura iz ozadja s podporniki v vojski.106 Raziskovalec na Inštitutu za prihodnost in varnost v Evropi (IPSE), Jean-Claude Felix Tchicaya ugotavlja, da Joseph Kabila sploh ni zapustil političnega, gospodarskega ali varnostnega prizorišča v državi in da je novi predsednik pod popolnim nadzorom bivšega predsednika in da se Kabila pripravlja na vrnitev. Po mnenju nekaterih na socialnih omrežjih (Lionel Bimounga) je Kabila ohranil vpliv v vojski, pravosodju in ostalih ključnih resorjih.107 V intervjuju s predsedniškim kandidatom opozicije je izraženo mnenje, da se ni nič spremenilo.108 Zločini ostajajo nekaznovani, stvari so se kmalu po začetnih pozitivnih korakih vrnile v stare tirnice.109 Visoki častniki v vojski, ki so znani po vpletenosti v hude zlorabe ali mednarodne sankcije, in jih nadzoruje Kabila, so bili povišani, med njimi general R. R.110 Administracija predsednika Tshisekedija je čedalje bolj zatrla medije in aktivistične skupine, vlada je grozila, samovoljno aretirala in pridržala ter preganjala več deset novinarjev, _„aktivistov in drugih, ki so bili do vlade kritični.“_111 Poročilo iz januarja 2020 kaže, da so bili sestanki opozicijske skupine ECiDé prepovedani v šestih mestih, vključno s Kinšaso, saj pet ljudi pa je bilo v spopadih z varnostnimi silami poškodovanih. Iz tega poročila izhaja, da prihaja do brutalnega zatiranja mirnih protestov.112 Varnostne sile DR Konga in najvišji vojaški poveljniki ostajajo trdno pod nadzorom Kabile.113 Policija ima v DR Kongo 110.000 do 150.000 policistov in odgovarjajo notranjemu ministru. Sedanji generalni komisar policije je Dieudonne Amuli Bahigwa, tzo je nekdanji vojaški častnik, ki ga je za komisarja imenoval Kabila.114

153. Iz teh informacij o stanju v DR Kongo izhaja, da tožena stranka ni imela dejanske podlage za izpeljavo stališča, da _„te informacije ne morejo vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa.“_115 Gre za pavšalno zavrnitev pomembnih dejstev za presojo pogojev za status begunca. V tem elementu gre torej za drugo kršitev 10. člena ZUP, ki določa obveznost upravnega organa, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka napravi dokazno oceno.

154. Pred tem, na strani 29 izpodbijane odločbe, tožena stranka oceni, da informacije, predložene s strani tožečih strank, ne odstopajo od informacij, ki jih je pri pripravi te odločbe pridobil in preučil pristojni organ. To ne drži, kajti zgoraj navedene informacije so natančnejše in obširnejše od tega, kar je tožena stranka povzela iz poročil notranjega ministrstva Združenega kraljestva (vir pod točko 1. zbirke informacij z dne 2. 2. 2021) in zunanjega ministrstva ZDA (vir pod točko 2 zbirke informacij z dne 2. 2. 2021). Razlika je tudi v tem, da so tožeče stranke predložile tudi informacije od nedržavnih subjektov, od mednarodnih organizacij za spremljanje kršitev in varstva človekovih pravic, kot sta _Amnesty International_ in _Human Rights Watch_. Tožena stranka je na strani 29 še dodala, da tožnica ni uveljavljala težav zaradi nekdanjega predsednika Kabile in da ni bila ona tista, ki se je udeleževala demonstracij, ampak je bil to njen mož, in da zato te informacije ne morejo imeti vpliva na to določitev. To stališče je, kot je že pojasnilo sodišče, napačna uporaba materialnega prava, zaradi izkazane zveze med preganjanjem in razlogi za preganjanje v delu, ki zadevajo politično aktivnost tožničinega moža (pripisano politično prepričanje) in tožnice kot pripadnice ženskega spola. Iz nobenega poročila, ki ga je uporabila tožena stranka, tudi ni razvidno, da bi _„vpliv nekdanjega predsednika Kabile slabil“_, zato tožeče stranke utemeljeno navajajo, da ni jasno, na kaj se je tožena stranka pri tem oprla. Ključni položaji in moč v sistemu varnosti, policije in vojske so ostali pri bivšem predsedniku Kabili.

155. Na podlagi navedenega ni mogoče izključiti možnosti oziroma tožena stranka ni odvrnila vsakršnega dvoma, da (ne) bi bilo mogoče, da bi prvo-tožeča stranka ob vrnitvi na mejo DR Kongo bila podvržena preverjanju z zasliševanjem, morda celo pridržanju, s strani obmejnih organov oziroma policije, glede na to, da bi se po daljšem času, kot zavrnjena prosilka za mednarodno zaščito, ki je nezakonito zapustila državo s ponarejenimi potnimi listi po nemirih 31. 12. 2017, vrnila v DR Kongo skupaj z dvema mladoletnima hčerkama. Tožnica je na glavni obravnavi potrdila, da so DR Kongo zapustili s ponarejenimi potnimi listi.116 Tožnico so ob koncu leta 2017 v času nemirov in demonstracij, vezanih na volitve, preganjali policisti z dejanji spolnega nasilja in policisti bi lahko ob vstopu v državo tudi pregledovali njen status, razloge in način zapustitve izvorne države neposredno po nemirih 31. 12. 2017. Na ta vidik utemeljenega strahu pred preganjanjem so tožnice opozorile v tožbi v delu, ko pravijo, da bi prvo-tožnico ob morebitni vrnitvi lahko šteli za „izdajalko“, na osebnem razgovoru dne 2. 8. 2018 pa je na vprašanje, zakaj bi jo policisti ubili odgovorila, da jih je strah, da jih bo prijavila in da ji zato ne bodo dali miru.117

156. Ravno v zvezi s postopkom na meji v primeru vrnitve v DR Kongo se ponovno pokaže potreba po posebni previdnosti glede preganjanja na podlagi spola (_„gender sensitive approach“_) v povezavi s presojo tveganja z vidika načela varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU. Na podlagi izpodbijane odločbe namreč ni ostalo pod prevelikim tveganjem samo, kaj bi se zgodilo s tožnico, če bi bila na meji zadržana zaradi preverjanja in zasliševanja o razlogih za zapustitev DR Konga neposredno po nemirih 31. 12. 2017, in bi lahko bila za določen čas tudi pridržana s strani državnih organov, ki so odgovorni za posilstvo, ampak je izkazano preveliko tveganje, kaj bi to morebitno preverjanje prvo-tožeče stranke na meji pomenilo za njuni hčerki glede na njuno mlado(letno)st, če bi ostali brez nadzora, pomoči in zaščite matere, stik z očetom pa so izgubili. Določbe Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in s tem tudi ZMZ-1 je namreč treba razlagati in uporabljati tudi ob upoštevanju člena 24(2) in (3) Listine EU, v skladu s katerima morajo koristi otroka za države članice _„pomeniti glavno vodilo“_ za organe odločanja, ki mu morajo posvetiti posebno pozornost, in pri ocenjevanju katerega bi morale zlasti upoštevati ustrezno _„načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj.“_118 Vidik otrokovega (socialnega) _„razvoja“_ namreč tudi v mednarodnem pravu dopolnjuje splošno opredelitev absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 37(a) Konvencije ZN o otrokovih pravicah119 s posebnimi oziroma dodatnimi pozitivnimi obveznostmi, kajti določba 6. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah določa, da države podpisnice _„v največji meri zagotovijo otrokovo preživetje in razvoj.“_ V tem smislu bi tožena stranka morala uporabiti določbo drugega odstavka 15. člena ZMZ-1, ki med drugim pravi, da je pri ocenjevanju največje otrokove koristi treba upoštevati tudi dejavnik _„družbenega razvoja mladoletnika“_, kakor seveda tudi njegove _„varnosti in zaščite“_ (tretja alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1).

157. Razumljivo je, kot pravi Evropsko sodišče za človekove pravice, da je pri vprašanjih vračanja tujcev, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, v izvorno državo, kjer je varnostna situacija na splošno, ali pa konkretno za posameznega tujca, tvegana z vidika 3. člena EKČP, določena stopnja predvidevanja120 neizogibna zaradi preventivne narave standardov iz določbe 3. člena EKČP, in da zato ni mogoče od stranke zahtevati, da predloži jasen oziroma trden dokaz, da bo prišlo do nečloveškega ravnanja.121 Vendar je v konkretnem primeru tožeča stranka izkazala, da je šlo za preteklo preganjanje. Zato je bilo na toženi stranki dokazno breme, da bi pridobila in preverila informacije o stanju v izvorni državi s strani zaupanja vrednih institucij, ki dovolj sistematično spremljajo postopke na meji DR Kongo glede varnostnega preverjanja zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so v podobnem položaju kot tožnica,da bi s tem odvrnila vsakršen dvom o tem, da bi bila tožnica podvržena varnostnem preverjanju122 o razlogih za zapustitev DR Konga in o tem, zakaj je državo zapustila neposredno po nemirih 31. 12. 2017 in s ponarejenimi dokumenti.

158. Okoliščine na meji ob morebitni vrnitvi tožnic v DR Kongo predstavljajo pravno relevanten dvom z vidika tveganja za preganjanje prvo-tožeče stranke iz razloga pripisanega političnega prepričanja in pripadnosti ženskemu spolu ter drugo in tretje tožeče stranke zaradi pripadnosti ženskemu spolu (posebni družbeni skupini), pri čemer sta obe mladoletni tožnici skrajno ranljivi osebi. ESČP je v sodbi Velikega senata v zadevi _Tarakhel v. Switzerland_ izpeljalo stališče, da so z vidika 3. člena EKČP mladoletni prosilci za azil _„ekstremno“_ ranljivi.123 Ob tem je treba upoštevati starost mladoletnih tožnic ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito,124 to je na dan 8. 1. 2018. Drugo-tožeča stranka je bila takrat stara 13 let, tretje tožeča stranka pa je bila na ta dan stara 7 let. 159. Tega dvoma tožena stranka ni odvrnila in s tem ni izpolnila svoj del dokaznega bremena. Zaradi tega in, kakor je sodišče ugotovilo v prejšnjem razdelku obrazložitve sodbe, zaradi tožničine nezmožnosti, da se obrne na sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja storilcev posilstva v DR Kongo, imajo tožnice utemeljen strah pred preganjanjem vsaj oziroma najmanj na podlagi spola, to je iz razloga pripadnosti posebni družbeni skupini, ter zaradi pripisanega političnega prepričanja.

160. Sodišče lahko zato zaključi, da je tožena stranka glede okoliščine iz drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 napravila pretirano enostransko dokazno oceno (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) in upoštevajoč določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, ko bi morala odvrniti vsak dvom oziroma bi morala navesti _„utemeljene razloge za prepričanje“_, da se preganjanje na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini v primeru vrnitve prvo-tožeče stranke (v njenem primeru tudi na podlagi pripisanega političnega prepričanja) skupaj s hčerkama v DR Kongo ne bo ponovilo. Utemeljen strah pred preganjanjem, ki je izkazan za prvo-tožečo stranko zaradi navedenih tveganj ob morebitni vrnitvi tožnic v DR Kongo, ob navezavi na dejstvo, da je prvo-tožeča stranka že bila žrtev preganjanja, in ker v izvorni državi prvo-tožeča stranka nima zagotovljene zaščite v smislu učinkovitega odkrivanja pregona in kaznovanja storilcev posilstva, pomeni, da imata utemeljen strah pred preganjanjem tudi njeni hčeri, katerih osebna varnost ter varstvo njunih koristi glede enotnosti družine, dobrobiti in njunega socialnega razvoja je odvisna od varnosti njune mame. Sicer tudi v okoliščinah, ko ni tako močne medsebojne povezave med elementi utemeljenega strahu pred preganjanjem med družinskimi člani, velja načelo oziroma priporočilo UNHCR, ki ga je upoštevalo tudi Sodišče EU, da je treba članom iste družine priznati enak status kot glavnemu prosilcu zaradi varovanja enotnosti družine.125 e.)Utemeljeni oziroma nujni razlogi za strah, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti:

161. Sam pravni akt priznanja statusa begunca je ugotovitveni pravni akt in ne konstitutivni pravni akt.126 Veliki senat Sodišča EU je zato izpeljal, da priznanje statusa ni konstitutivno za obstoj statusa begunca.127 Poleg tega je Sodišče EU v zadevi M in X X vzpostavilo razliko med „statusom“ begunca in „stanjem“ begunca.128 Zato bi bilo mogoče iz določbe o prenehanju statusa begunca izpeljati interpretacijo, da če velja za „begunca“, da se lahko sklicuje na „nujne razloge“,129 ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti, da noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, potem bi to isto načelo „humanitarnosti“130 v izjemnih primerih lahko veljalo za begunca, ki mu formalno-pravno še ni bil priznan status begunca, da se lahko sklicuje na preteklo preganjanje, če je bilo dejanje preganjanja tako hudo, da ni v skladu s človečnostjo (humanostjo), da se od žrtve hudega preganjanja zahteva, da se vrne v izvorno državo, četudi mu tam ne grozi ponovno preganjanje.131

162. Vendar pa Upravno sodišče vsemu, kar je upoštevalo za ugotovitev utemeljenega strahu pred preganjanjem, ni dodalo tudi argumenta v zvezi z možnostjo posebne „humanitarne“ narave zaščite iz tretjega odstavka 67. člena ZMZ-1, ki ima svoj izvor v določbi člena 1C/5 Ženevske konvencije o status beguncev in v členu 11(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Iz člena 1C/5 Ženevske konvencije o status beguncev izhaja, da se konvencija neha uporabljati za osebo, v primeru, če ta oseba ne more še naprej odrekati uživanja varstva države, katere državljan je, ker so prenehale obstajati okoliščine, na podlagi katerih je bil priznan status begunca, pri čemer pa se ta določba o prenehanju statusa ne uporablja v situaciji, če oseba navede nujne razloge, ki izvirajo iz prejšnjega preganjanja.

163. Za tožnico je sicer sodišče ugotovilo, da je bila žrtev posebno hudega dejanja preganjanja, ki je izpolnjevalo vse znake mučenja, kar bi po analogiji z določbo tretjega odstavka 67. člena ZMZ-1 v povezavi z določbo člena 11(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU lahko pomenilo dodaten argument za to, da zaradi nujnih oziroma utemeljenih razlogov, kot je mučenje zaradi posilstva, od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da se vrne v okolje, kjer je doživela hudo preganjanje. Vendar pa sodišče tega določila po analogiji ni uporabilo, ker je ugotovilo, da niso prenehale obstajati okoliščine, zaradi katerih je (bila) tožnica žrtev preganjanja, in ker tudi ne gre za to, da se tožnica odreka uživanju varstva države, saj je sodišče pred tem ugotovilo, da tega varstva v smislu učinkovite zaščite preko odkrivanja, pregona in kaznovanja posilstva ni.

164. Zato določba tretjega odstavka 67. člena ZMZ-1 v zvezi z členom 11(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in člen 1C(5) Ženevske konvencije o statusu begunca nima vpliva na presojo utemeljenega strahu pred preganjanjem v konkretnem primeru.

f.)Zatrjevano preganjanje prvo-tožeče stranke zaradi preteče stigmatizacije in na to vezane socialne izključenosti kot posledice posilstva ter možnost notranje zaščite na območju domače vasi (H):

165. Tožena stranka je v predzadnjem in zadnjem odstavku na strani 22 izpodbijane odločbe pravilno obravnavala tožničin strah pred stigmatizacijo v povezavi s posilstvom kot aktom preganjanja v smislu dvojne narave možne stigmatizacije. V doktrini socialne psihologije na področju stigmatizacije posiljenih žensk iz DR Konga, ki temelji tudi na empiričnih podatkih, je namreč stigma označba, ki povezuje posameznika z določeno nezaželeno lastnostjo in je lahko sestavljena iz elementa strahu žrtve, da bo diskriminirana v povezavi z občutkom sramu,132 in/ali iz elementa stigme, ki jo žrtvi posilstva naloži okolica.133 Iz znanstvene literature in mednarodnih dokumentov je razvidno, da je zveza med posilstvom žensk in stigmatizacijo v Kongu134 (in v drugih državah, kjer prihaja do številnih posilstev žensk),135 splošno znano dejstvo. Tožeče stranke so se na ta element preganjanja sklicevale oziroma so ga utemeljevale s poročili, ki so jih predložile 26. 9. 2018, in sicer o stigmi v zvezi s posilstvom žensk v DR Kongo, ki izpostavljajo problem začaranega kroga revščine in prostitucije in da je zavrnitev s strani družine za nekatere celo slabše od samega nasilja.136 Tožena stranka te zveze med posilstvom in stigmatizacijo v nekaterih afriških državah v smislu strahu pred socialno izključenosti ne zanika. Vendar pa ob tem ugotavlja, da pri tožnici _„ni mogoče govoriti o izpostavljenosti stigmatizaciji,“_ ker sta ji po posilstvu pomagala mož in njegov prijatelj, da sta jo odpeljala v bolnico, v bolnici so jo obiskali sosedje, sosed pa ji je posredoval tudi dokumente, ki jih je uporabila v postopku v Sloveniji. Le-ti je po ugotovitvah tožene stranke niso obsojali, temveč so ji pomagali, zato tudi v primeru, da _„sama čuti“_, da je to huda sramota, _„ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja zaradi posilstva.“_ 137

166. Vendar prvo-tožeča stranka v tožbi ni navajala strahu pred stigmatizacijo v Kinšasi. Prvo-tožeči stranki je bila v mestu Kinšasa po posilstvu zagotovljena pomoč s tem, da sta jo mož in njegov prijatelj odpeljala v bolnico neposredno po spolnem nasilju; poleg tega naj bi jo prišli obiskati v bolnico sosedje in eden od njih ji je poslal dokumente v Slovenijo. Ta neposredna pomoč po posilstvu, ne izključuje stigmatizacije kot kasnejše socialne izključenosti v smislu zavračanja žrtve po posilstvu s strani družinskih članov in/ali lokalnega prebivalstva, pri čemer je to odvisno od več različnih socialno-kulturnih dejavnikov v povezavi s tistimi osebami, ki žrtev posilstva v socialnem smislu zavračajo. Tožnica je očitno izgubila stik z možem takoj, ko je prišla iz bolnice,138 kar je morebiti lahko tudi posledica stigmatizacije. Zanesljivosti tega dejstva ni mogoče ugotoviti. Tožena stranka na glavni obravnavi ni vedela povedati, zakaj je izgubila stik z možem.

167. Glede na konkretne okoliščine primera je v tej zadevi bistveno, da prvo-tožeča stranka v upravnem postopku ni izpostavljala strahu pred stigmatizacijo v domačem okolju v Kinšasi, ampak v kraju in s strani sovaščanov njene družine v D (provinca J), kjer živijo mama, bratje in sestre. Na glavni obravnavi se je izkazalo, da pravzaprav ne gre za mesto D, ki je veliko mesto, ampak za vas (H), ki je dva dni potovanja oddaljena od mesta D in sicer s čolnom po reki, potem pa je treba iti še peš. Vas nima komunikacijskih povezav. Tožnica je zatrjevala, da se zaradi odročnosti in možne stigmatizacije v vasi, tja boji vrniti. O njenem posilstvu pa vedo vsi domači, ker se to zlahka izve.139 Stikov s svojo družino nima. Tožena stranka v zvezi s to okoliščino svojega dokaznega bremena ni izpolnila oziroma navedbi o strahu pred stigmatizacijo s strani sovaščanov v kraju, kjer živi njena družina, ni namenila nobene pozornosti niti v izpodbijanem aktu niti v odgovoru na tožbo. Zato je sodišče sprejelo neprerekano dejstvo, da zaradi strahu pred stigmatizacijo in socialno izključenostjo od prvo-tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da bi se lahko z mladoletnima hčerama vrnila k svoji družini v omenjeno vas, ker bi tam socialna izključenost tožnic lahko bila tako intenzivna, da se tožnica tam ne bi mogla _„nastaniti“_ v smislu druge alineje prvega odstavka 29. člena ZMZ-1) niti ni mogoče pričakovati, da bi na območju njene vasi imela tožnica _„dostop do zaščite“_ v smislu _„dejanske“_ in _„ustrezne“_ zaščite prek _„učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje“_ dejanja posilstva (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1) upoštevajoč, da so bili akterji preganjanja v konkretnem primeru policisti in da je vodstvo policije v DR Kongu isto kot v času posilstva. To pomeni, da ne samo, da se tožnica z otrokoma ne more vrniti k svoji družini v domačo vas, ker ji tam grozi stigmatizacija, ampak se tja ne more vrniti, ker zasebni subjekt, kamor spadajo člani družine niti ne morejo zagotavljati učinkovite zaščite v zvezi s posilstvom, do katere je prvo-tožeča stranka kot žrtev posilstva upravičena.

168. V zvezi z ugovorom stigmatizacije torej ne gre za samostojno obliko in dejanje preganjanja tožnic, ampak je ta element v sporu relevanten v tem smislu, da se tožnice ne morejo nastaniti pri sorodnikih tožnic v smislu druge alineje prvega odstavka 29. člena ZMZ-1, kar dodatno prispeva k njihovi specifični ranljivosti v zvezi z že ugotovljenimi elementi utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem.

g.)Zatrjevano preganjanje zaradi groženj z obrezovanjem140 mladoletnih tožnic in prisilne poroke drugo-tožeče stranke:

169. Gledano z vidika mednarodno-pravne ureditve mučenja obrezovanje oziroma pohabljanje ženskih spolnih organov več relevantnih mednarodnih subjektov s področja mednarodne zaščite šteje za dejanje mučenja.141 Element državne vpletenosti v ta skrajno huda škodna dejanja za deklice je podan iz razloga, ker država ne nudi potrebne zaščite deklic pred obrezovanjem.142 Tudi prisilna poroka po nekaterih mednarodno-pravnih virih velja bodisi za mučenje bodisi za nečloveško ravnanje.143 Za obravnavani primer je še posebej relevantno, da je ESČP že zavzelo splošno stališče, da pohabljanje ženskih spolnih organov pomeni nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP, pri čemer ob tem ni izhajalo iz razlik po intenzivnosti posega med tremi različnimi tipi oziroma stopnjami pohabljanja ženskih spolnih organov.144 To pomeni, da z vidika lastnosti preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 gre pri zatrjevanih grožnjah tasta tožničinega moža (oziroma tastove družine v Kinšasi) za obrezovanje drugo in tretje tožnice, ki sta obe otroka ženskega spola, za dejanje preganjanja na podlagi oziroma iz razloga pripadnosti določeni družbeni skupini (šesta alineja drugega odstavka 26. člena in peti odstavek 27. člena ZMZ-1) in da je vzročna zveza med grožnjami tasta tožničinega moža in razlogi za preganjanje mladoletnih tožnic nedvomno izkazana (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

170. To nadalje pomeni, da je tudi v tem primeru treba po eni strani uporabiti pristop s posebno previdnostjo glede ocene tveganja za preganjanja zaradi spola v zvezi z obrezovanjem žensk,145 pri čemer je okoliščini, da sta drugo in tretje tožeči stranki ženskega spola treba dodati še okoliščino, da sta drugo in tretje tožeči stranki mladoletna otroka in zato spadata v skupino „skrajno“ ranljivih prosilk. To nadalje pomeni, da je treba poleg pristopa, ki je posebej pozoren na preganjanje zaradi spola upoštevati tudi načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU.

171. Vendar pa med strankama ni sporno, da so bile grožnje usmerjene na mladoletne tožnice samo v primeru, če bi tožnice živele pri tastu od tožničinega moža. Te grožnje so bile namreč izrečene v času, ko so od leta 2004 do leta 2007 živeli (skupaj s tožničinim možem) pri tastu v Kinšasi. Grožnje pa naj bi se ponovile v tistih nekaj dneh, ko so se tožnice (do 5. 1. 2018) zatekle k tastu po prihodu iz bolnice po posilstvu, ker niso mogle biti doma. Sicer pa je prvo-tožeča stranka sama povedala, da s tastom razen omenjenih dveh obdobij niso imeli stika in da ni nikoli zatrjevala, da je tast želel škodovati njenim hčerkam tudi, ko niso živele pri njem.146 Zato z vidika tega dejanja preganjanja ni odločilno to, kot pravi tožena stranka, da je _„zelo malo verjetno“_, da bi tožničin tast v tem kratkem času svoji vnukinji, ob hkratnem nasprotovanju njune mame, izpostavil obrezovanju ali prisilni poroki. To je pretirana špekulacija, čeprav iz poročila Veleposlaništva Kanade, ki ga je pridobila tožena stranka, izhaja, da je bila v preteklosti praksa obrezovanja deklet izkazana v provinci J, a da je zdaj v izrazitem upadanju.147 Pogostost FGM v državi DR Kongo, ki jo je ravno tako pridobila tožena stranka, izhaja, da je prakso obrezovanja mogoče najti med določeno populacijo v severnem delu države, da je izpostavljenih okrog 5% žensk v državi in da je najpogostejši tip II. Vendar to ne izključuje možnosti, da je tožničin tast grozil z obrezovanjem in prisilno poroko.148

172. Vendar pa glede na zgoraj navedena neprerekana dejstva tožnicam ne grozi obrezovanje in prisilna poroka mladoletnih tožnic v primeru njihove vrnitve v DR Kongo, ampak bi za to lahko imele utemeljen strah samo v primeru, če bi bile prisiljene bivati pri tastu.

173. V zvezi s presojo utemeljenega strahu pred preganjanjem v zvezi z grožnjami za pohabljanje spolnih organov drugo in tretje tožnice, je torej sodišče prišlo do zaključka, da tožnici ne moreta pričakovati pomoči glede nastanitve pri tastu tožničinega moža v Kinšasi v smislu druge alineje prvega odstavka 29. člena ZMZ-1. Če bi prvo-tožnica prijavila grožnje tožničinega moža, se ne bi mogla pri njem nastaniti. Poleg tega pa, kot že rečeno, zaščito pred preganjanjem v zvezi s posilstvom ne morejo zagotavljati družinski člani, ampak le država oziroma subjekti iz določila 25. člena ZMZ-1. 174. Pri grožnjah tožničinega tasta z obrezovanjem drugo in tretje tožnice torej ne gre za samostojno obliko in dejanje preganjanja tožnic, ampak je ta element v sporu relevanten v tem smislu, da se tožnice ne morejo nastaniti pri tastu v Kinšasi v smislu druge alineje prvega odstavka 29. člena ZMZ-1, kar dodatno prispeva k njihovi specifični ranljivosti v povezavi z že ugotovljenimi elementi utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem.

h.)O pravici drugo in tretje tožeče stranke, da se izjavita o zadevi (4. alineja drugega odstavka 15. člena ZMz-1):

175. Drugo-tožeča stranka je bila v času izdaje izpodbijane odločbe stara 16 let in je v omenjenem času že več kot 3 leta hodila v Osnovno šolo K. Že novembra leta 2019, ko je drugo-tožeča stranka obiskovala 8. razred osnovne šole, je tožena stranka od ravnatelja Osnovne šole K., g. L. L. in kolektiva te šole, prejela priporočilo za drugo in tretjo tožečo stranko, ki je hkrati strokovno mnenje pedagoškega vodje med drugim tudi o zrelosti obeh deklet v smislu, da sta se spričo jezikovnih ovir, ker na šoli nimajo učitelja za francoščino, morali še bolj potruditi in učiti in da sta se obe „zelo dobro“ vključili v razred, da sta pridni, izredno motivirani, vestni, pozitivni in imata prijeten in spoštljiv odnos do učiteljev in sošolcev, in da so ju otroci sprejeli; da sta lepo vzgojeni, imata ozaveščene moralne vrednote, da sta zelo aktivni v šoli in zunaj nje in zelo družabni; da njun uspeh in sprejetost zelo dobro vpliva na razvoj njune osebnosti. Starejša deklica razmišlja o svoji prihodnosti v Sloveniji in nadaljnjem šolanju. Ravnatelj (oziroma kolektiv šole) med drugim pravi tudi, da je starejša deklica že dovolj odrasla in zrela in da se zaveda situacije, v kateri je njena družina in pomena ponovne spremembe okolja, da pa je zadnje čase zelo zaskrbljena, potrta in negotova po predvidevanjih zaradi prvega negativnega odgovora za mednarodno zaščito. Ravnatelj zaključuje svoje mnenje z oceno, da sta obe postali pomemben in nepogrešljiv kamenček njihovega šolskega mozaika, ki ga obiskujeta.149

176. Če ne kaj drugega, s čimer so morebiti uradne osebe tožene stranke prišle v stik v povezavi z vprašanjem zrelosti drugo-tožeče stranke tekom upravnega postopka, potem je brez dvoma bilo to mnenje ravnatelja Osnovne šole K podlaga za to, da bi tožena stranka poskušala na primeren način pridobiti mnenje o predmetni zadevi pred izdajo odločbe vsaj od drugo-tožeče stranke, zato da bi kljub njeni mladoletnosti bila polno in smiselno vključena v predmetni postopek kot subjekt (pravic) in da bi bila o postopku tudi na bolj celovit način obveščena. Po določbi 12. člena MKOP države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.

177. To napako v procesnem vodenju postopka oziroma ta poseg v pravico do izjave drugo-tožeče stranke je sodišče, upoštevajoč tudi določilo 3. člen Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic,150 poskušalo odpraviti s tem, da je pred začetkom glavne obravnave dalo možnost drugo-tožeči stranki, upoštevajoč podatke v spisu o njeni zrelosti, da se bodisi udeleži glavne obravnave, da lahko na njej poda svoje mnenje o zadevi, lahko pa sodišču predloži zgolj pisno izjavo, da bi jo sodišče prebralo na glavni obravnavi.

178. Drugo-tožeča stranka se je na to možnost odzvala tako, da je preden je sodišče zaslišalo prvo-tožečo stranko na povabilo sodišča, če želi podati izjavo o tem, kaj si misli o zadevi, povedala, da tu živi že štiri leta in pol, hodi v šolo skupaj s sestro, sedaj bo v drugem letniku M. Navajeni so življenja v Sloveniji. V primeru da ne bi tukaj ostali, bo za njo to težko, saj je že v srednji šoli. Poleg tega pa glede na to, kar se je zgodilo njeni materi, da je bila posiljena, si ne želi, da bi se jima s sestro zgodilo kaj podobnega, ali pa da bi se izpolnile grožnje njenega starega očeta, da bi ju prisilno poročil.151

179. Sodišče ni izrecno vabilo tretje-tožeče stranke na glavno obravnavo, ker je zaradi njene starosti 11 let, ni želelo obremenjevati z zadevo, in ker je sklepalo, da bodo drugi izvedeni dokazi zadoščali. Poleg tega je na posebno vprašanje sodišča prvo-tožeči stranki le-ta pojasnila, da se tudi z mlajšo hčerko pogovarjajo o tem postopku, da obžalujejo, da jim Slovenija ne da dovoljenja za bivanje in da vse tri to zelo žalosti.

i.)Sklepno o presoji izpodbijanega akta in o utemeljenosti prošenj za status begunk:

180. Tožena stranka je torej z izpodbijanim aktom kršila naslednje določbe: prvo alinejo prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 ter drugo alinejo in šesto alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 v zvezi s 4. členom Listine EU; osmi odstavek 27. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 9(3) in uvodnima izjavama 1 in 6 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; peti in šesti odstavek 27. člena, sedmi in deveti odstavek 27. člena; drugi odstavek 25. člena; drugi odstavek 23. člena v zvezi z 10. členom ZUP in določilom člena 24(2) Listine EU; drugo in četrto alinejo drugega odstavka 15. člena ZMZ-1; 6. člen MKOP; drugi odstavek 20. člena ZMZ-1; 12. člen MKOP. Zato je izpodbijani akt nezakonit in ga je bilo treba odpraviti (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je razsodilo tudi, da tožnice izpolnjujejo pogoje za status begunk iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 in je na podlagi določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in prve točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločalo v sporu polne jurisdikcije in je razsodilo, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

181. Odločitev v drugi točki izreka upošteva določbo 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

182. Podlaga za odločitev v drugi točki izreka te sodbe je tudi določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-, po kateri je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče RS. Po določbi drugega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku pa pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu,v katerem se s pritožbo izpodbija.

1 FGM je kratica v angleškem jeziku za „female genital mutilation“ - pohabljanje ženskih spolnih organov (v nadaljevanju: FGM) 2 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I u 1650/2019-9 z dne 5.2.2020, odst. 11-14. 3 Po določbi člena 78(1) Pogodbe o delovanju EU Unija oblikuje skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti z namenom ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotoviti skladnost z načelom nevračanja. Ta politika mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo z dne 28. julija 1951 in Protokolom z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev ter drugimi ustreznimi Pogodbami. 4 Po določbi 18. člena Listine EU („pravica do azila“) je ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije priznana pravica do azila. 5 Gre za pravico iz določil členov 18, 2(f), 2(g) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU oziroma iz drugega odstavka 20. člena ZMz-1; glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Bilali, C-720/17, 23. 5. 2019, odst. 36. 6 Po določbi člena 19(2) Listine EU, ki ustreza določilu 3. člena EKČP (glej: M'Bodj, C-542/13, 18.12.2014, odst. 38; Abdida, C-562/13, 18.12.2014, odst. 47), nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. 7 Na uporabo načela nevračanja veljavno pravo v Sloveniji ne veže takšnega statusa in na to vezanih pravic, kot to velja za status begunca in za subsidiarno zaščito. 8 C-391/16, C-77/17, C-78/17, 14. 5. 2019, odst. 84. 9 Ibid. odst. 89. 10 Bilali, C-720/17, 23. 5. 2019, odst. 36; Ahmedbekova, C‑652/16, 4. 10. 2018, odst. 47. 11 B&D, C-57/09 in C-101/09, 9. 11. 2010, odst. 93. Uvodna izjava št. 9 Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES je določala, da državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je dovoljeno ostati na ozemljih držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na _„razlogih sočutja ali humanitarnosti,“_ ne sodijo na področje uporabe te direktive. 12 Shepherd, C-472/13, 26. 2. 2015, odst. 32. 13 Uvodni izjavi št. 1 in 6 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 14 Temu določilu odgovarja določba člena 11(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU o _„nujnih razlogih, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti“_ ter tretji odstavek 67. člena ZMZ-1, ki upoštevajoč določili členov 11(3) in 16(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU uporablja izraz _„utemeljeni razlogi, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti ali resne škode,“_ zaradi katerih oseba noče izkoristiti zaščite države izvora. 15 Uvodna izjava št. 15 iz Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU sicer nič ne zaostruje in se po vsebini povsem ujema z uvodno izjavo št. 9 iz prej veljavne Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES. 16 M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 37; glej tudi: MP, C-353/16, odst. 35-58. 17 Glej na primer: D v. the United Kingdom, App. no. 30240/96, 2.5.1997, odst. 54; Paposhvili v. Belgium (App. no. 41738/10, 13. 12. 2016, odst. 177), kjer Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP uporablja pojem „nujnih humanitarnih premislekov“ („compelling humanitarian considerations“); glej tudi: Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 133-135, 143. 18 Po določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki je odraz temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU, države članice zaradi spoštovanja člena 46(1) procesne direktive 2013/32/EU zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, _„po potrebi“_ vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. Glej tudi: Torubarov, C-556/17, 29.7.2019, odst. 56. 19 Po tej določbi sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo. 20 Torubarov, C-556/17, 29.7.2019, odst. 65, 70. 21 Ibid. odst. 58, 60-61, 66, 74. 22 Ibid. odst. 54. 23 Ibid. odst. 76. 24 Ibid. odst. 64. 25 Prva in šesta alineja drugega odstavka ter prva alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. 26 Šesta alineja drugega odstavka 26. člena, peti in šesti odstavek 27. člena ZMZ-1 27 Po določbi 22. točke 2. člena ZMZ-1 je ranljiva oseba žrtev posilstva (glej tudi 21. člen Direktive o sprejemu 2013/33/EU) in po določbi 13. člena ZMZ-1 gre ranljivim osebam s posebnimi potrebami posebna obravnava. 28 Osmi odstavek 27. člena ZMZ-1. 29 Uvodna izjava 12 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 30 Drugi odstavek 25. člena ZMZ-1. 31 Drugi odstavek 23. člena ZMZ-1. 32 Sodišče EU pri uporabi določbe člena 24(2) Listine EU uporablja pojem „glavno vodilo“ (glej: SE, C-768/19, 9.9.2021, odst. 38, 44). 33 Določilo 22. točke 2. člena ZMZ-1, 12. in prvi odstavek 15. člena ZMZ-1 v zvezi z 21. členom Direktive EU 2013/33/EU. 34 Glej stran 13, stran 17 do prvega odstavka na strani 19 in na začetku strani 21, drugi odstavek na strani 22, zadnji odstavek na strani 26 izpodbijane odločbe. 35 Izpodbijana odločba stran 21, opomba št. 39. 36 Tretji odstavek na strani 26 izpodbijane odločbe. 37 Člen 9(2)(a) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 38 Prva alineja drugega odstavka v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. 39 Pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 411/2015-57 , 24. 4. 2015, odst. 73. 40 Glej na primer: C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; MP, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89. Po določbi tretjega odstavka 52. člena Listine EU kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije. 41 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 220. 42 Ibid. odst. 219; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159. 43 Ibid. odst. 160. 44 Ibid. odst. 160. 45 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 2. 8. 2018, str. 6., 10, glej tudi str. 14. 46 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022, str. 3, 5. 47 Selmouni v France, App. no. 25803/94, 28. 7. 1999, odst. 97. 48 Glej in primerjaj z okoliščinami in opredelitvijo mučenja v zadevah Selmouni v France, App. no. 25803/94, 28. 7. 1999, odst. 96-105; Aydin v Turkey, App. no. 57/1996/676/866, 25. 9. 1997, odst. 82-86. 49 Denis Mukwege, 26. november 2014, Na vsako posiljeno žensko gledam kot na svojo ženo, 10. december 2014 50 Po ustaljeni praksi Odbora ZN proti mučenju je od žrtve mučenja, tudi ko je šlo za žrtev posilstva v DR Kongo, težko pričakovati, da bo konsistentno, jasno in logično opisala vse okoliščine tekom dejanja posilstva (_E.K.W. v. Finland,_ 2. 2. 2012, _Communication No. 490/2012, Decision adopted by the Committee at its fifty-fourth session_, 20 april - 15 May 2015, odst. 96; glej tudi pravnomočno sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 411/2015-57, 24. 4. 2015, odst. 97). V upravnem spisu je v zvezi s tem priloženo pismo podpore (z dne 29. 11. 2019) za pridobitev mednarodne zaščite dr. Marijance Ajše Vižintin iz Znanstveno raziskovalnega centra SAZU - Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, ki omenja (ne)sposobnost oziroma problem (ne)točnega zaznavanja dejstev v zvezi s posilstvom s strani žrtve, kakor tudi problem (ne)pripravljenosti za odkrito pojasnjevanja dejstev s strani žrtve v pravnih postopkih različnim uradnim osebam. 51 Gre za razlog pripadnosti posebni družbeni skupini. 52 Gre za razlog političnega prepričanja. 53 Gre za standard iz uveljavljene sodne prakse ESČP: J.K. and others. v. Sweden, App. no. 59166/12, odst. 87; F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, odst. 115, 126; M.D. and others v. Russia, App. no. 71321/17 and 9 others, 14. 9. 2021, odst. 97. 54 Na ta standard v zvezi s specifičnimi oblikami preganjanja žensk je Upravno sodišče opozorilo in ga uporabilo v zadevah, kot na primer: U 153/2005-6, 16. 3. 2005 in U 1731/2006-9 z dne 13. 9. 2006 in je med drugim izpostavilo naslednje mednarodne vire oziroma priporočila (izven neposrednih virov prav EU). Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR) je z letom 1985 začel sprejemati stališča v zvezi z mednarodno zaščito žensk pred preganjanjem _(UNHCR's Executive Committee, 1985, Conclusion on Refugee Women and International Protection_), čemur so sledile usmeritve za zaščito begunk (UNHCR, 1991, _Guidelines on the Protection of Refugee Women, Geneva, July 1991_), sklepi o spolnem nasilju in splošni zaščiti begunk (_Executive Committee Conclusion No. 85 XLIX, 1998_; in na primer sklep, da spolno nasilje predstavlja obliko resne škode v smislu prava beguncev - _UNHCR EXCOM Conclusion No. 73, XLIV, 1993, Refugee Protection and Sexual Violence; EXCOm Conclusion No.79, 1996_), usmeritve za preprečevanje in odzivanje na spolno nasilje nad begunkami (_UNHCR, 1995, Sexual Violence Against Refugees: Guidelines on Prevention and Response; UNHCR, 1997, Gender-Related Persecution: An Analysis of Recent Trends, International Journal of Refugee Law, Special Issue – Autumn, 79-113_), splošne usmeritve za zaščito begunk z oceno njihove implementacije v zadnjih 10 letih (_UNHCR Policy on Refugee Women and Guidelines on Their Protection: An Assesment of Ten Yeaars of Implementation, May 2002; UNHCR's revised Guidelines on Sexual and Gender-Based Violence in Refugee, Returnee and Dispalced Situations; UNHCR, Sexual and Gender-Based Violence against Refugees, Returnees and Internally Displaced Persons, Guidelines for Prevention and Response, May 2003_). Poleg tega so tudi nekatere države podpisnice Ženevske konvencije, kot na primer Kanada, Avstralija, ZDA in Velika Britanija sprejele posebne smernice za odločanje v azilnih zadevah, ko gre za begunke in sicer iz razloga, ker Ženevska konvencija o statusu beguncev nima posebnih določb za specifične oblike preganjanja, ki pa so tipične za ženske kot žrtve preganjanja, zlasti ko gre za oblike spolnega nasilja, in zaradi česar bi lahko večje število azilnih primerov neupravičeno izpadlo iz okvira zaščite, ki jo nudi Ženevska konvencija. Ta razvoj standardov v zvezi s specifičnim preganjanjem žensk je bil verjetno posledica tudi statističnih podatkov, da je bilo že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dve tretjini beguncev po svetu ženskega spola (_Castel, J., 1992, Rape, Sexual Assault and the Meaning of Persecution, International Journal of Refugee Law, 4, 37_). Na spolno nasilje kot specifično obliko nasilja, ki zadeva pretežno ženske, je mednarodna skupnost, ki je vezana na Ženevsko konvencijo, postala še posebej pozorna po dogodkih v Ruandi, kjer je bilo po podatkih med 250.000 in 500.000 posilstev, in v bivši Jugoslaviji, kjer naj bi bilo posilstev med 20.000 in 50.000 (_Pearce, Hannah, 2002, An Examination of the International Understanding of Political Rape and the Significance of Labeling it Torture, International Journal of Refugee Law, 14, 4, str. 543_). Ekspertna skupina Združenih narodov za področje preganjanja na podlagi spola je na primer zavzela stališče, da se posilstvo in spolno nasilje lahko štejeta za obliki spolnega preganjanja, če so ta ravnanja rezultat dejanj, storjenih s strani državnih, nedržavnih subjektov ali drugih, pa državne oblasti takšno ravnanje tolerirajo oziroma ga ne uspejo preprečevati. Ta ekspertna skupina Združenih narodov je v letu 1997 še zapisala, četudi pojem spolno preganjanje (_gender-based persecution_) ni zajet v nobenem pravnem instrumentu, gre za obliko oškodovanja, ki ga redno trpijo ženske in dekleta in so nanje usmerjena zaradi njihovega spola. Te oblike oškodovanj niso vedno priznane s strani organov in sodišč v kazenskih zadevah ali v upravnih zadevah, ko gre za odločitev o statusu begunca" (_UN Expert Group Meeting on Gender-Based Persecution, Toronto, Canada, 9-12 Nov. 1997, odst. 20_). 55 Po tem določilu se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. 56 Na strani 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 8. 2018 je navedeno, da je prosilka povedala: _„Začeli so iskati mojega moža /.../. Rekli so, da ima mož srečo, da ga niso našli“_ /.../. Na strani 10 zapisnika je zabeleženo, da je tožnica povedala, da so vsi vstopili v hišo, ker so _„iskali moža. Spraševali so, kje je mož in preiskali vse prostore.“_ In na strani 14 istega zapisnika je navedeno, da je na vprašanje, zakaj so uniformirane osebe uničile hišo, kaj so iskali, odgovorila: _„Zato, ker so iskali mojega moža, ker je nagovarjal k demonstracijam.“_ 57 Zapisnik glavne obravnave z dne 17. 8. 2022, str. 4. 58 Po tej določbi mora upravni organ napraviti dokazno oceno na na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. 59 Strani 19-20 izpodbijane odločbe. 60 Overview of the Political Crisis in DR Congo and the Human Rights, Security and Humanitarian Consequences, 9. 4. 2018. 61 Congolese forces shoot dead 8 anti-government protesters in Kinshasa, HRW, 31. 12. 2017. 62 ZN: kongoške sile ubile najmanj sedem med protivladnimi protesti, 31. 12. 2017. Še tri druga poročila o dogodkih z dne 31. 12. 2017, ki jih je uporabila tožena stranka, so navajala številko 8 glede ubitih ljudi (viri pod točkami 11., 12., 13 dokumenta tožene stranke z dne 18. 9. 2019 o informacijah o stanju v izvorni državi). 63 Ameriško zunanje ministrstvo: Poročilo o stanju človekovih pravic v državi DR Kongo, 13. 3. 2019. 64 Da je prav to razlog za neskladje v številka, kaže tudi poročilo pod zaporedno št. 10 iz zbirke informacij z dne 2. 2. 2021 (Human Rights Watch, Svetovno poročilo 2020, DR Kongo, 14. 1. 2020) in poročilo pod virom št. 22 iz iste zbirke informacij. 65 The Congolese Government is at war with its people, 12. 4. 2018. 66 Vir pod točko 19 zbirke informacij, ki jih je pridobila tožena stranka. 67 R2PMonitor, Informacije objavljene 15. 3. 2020. Gre za vir pod točko 14 iz zbirke informacij, ki jih je zbrala tožena stranka dne 2. 2. 2020. 68 Ibid. 69 Vir pod točko 14 (in pod točko 15) zbirke informacij v dokumentu tožene stranke z dne 18. 9. 2019. 70 2017 Human Rights Report: Democratic Republic of the Congo, 20. 4. 2018. 71 Freedom from torture: rape is being used by state security forces to torture and silence women in the DR of Congo, 6 June 2014. 72 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022, str. 3-4. 73 Glej drugi odstavek 20. člena ZMZ-1 in člen 2(d) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 74 Na tem stališču stoji tudi UNHCR (Guidelines of International Protection No. 9: Cliams to Refugee Status based on Sexual Orientation and/or Gender Identity within the Context of Article 1A(2) of the geneva Convention, UN Doc. HCR/GIP/12/09 October 13, 2012, točka IV/C, odst. 39). 75 Glej uvodni izjavi 1 in 6. Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki vzpostavljata koncept „potrebe“ po mednarodni zaščiti, brez da bi šlo tudi za iskanje individualne odgovornosti in dokazovanje namena akterja preganjanja. 76 O tem glej na primer: Qualification for International Protection (Directive 2011/95/EU): A Judicial Analysis, December 2016, Produced by the International Association of Refugee Law Judges, European Chapter (IARLJ-Europe) under contract to EASO, poglavje 1.5.1.1., str. 44 in posodobljeno različico tega dokumenta iz leta 2022, ki je v tisku. O tem glej tudi: Hathaway, C., James, Foster Michelle, 2014, The Law of Refugee Status, Second Edition, Cambridge University Press, str. 373-390. 77 SE, C-768/19, 9.9.2021. odst. 30; EZ, C-238/19, 19.11.2020, odst. 19. 78 Abdulla, C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08, 2. 3. 2010, odst. 64; EZ, C-238/19, 19.11.2020, odst. 41, 45, 50. 79 Ibid. odst. 53, 56. 80 Ibid. odst. 54. 81 Guidelines of International Protection No. 9: Cliams to Refugee Status based on Sexual Orientation and/or Gender Identity within the Context of Article 1A(2) of the Geneva Convention, UN Doc. HCR/GIP/12/09 October 13, 2012, točka IV/C, odst. 38. 82 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022, str. 6. 83 Tožena stranka na strani 21 izpodbijane odločbe pravi, da vdor policije v prosilkin dom ponoči 31. 12. 2017 povezuje s streljanjem, ki naj bi se v tistem času dogajalo v prosilkini četrti; na strani 21-22 pa tožena stranka pravi, da je bil _„prav gotovo vstop policistov v njihovo hišo oziroma v stanovanje v povezavi s streljanjem, ki ga je slišala prosilka.“_ 84 Glej sodbo ESČP v zadevi K.I. v. France (App. no. 5560719 z dne 15. 4. 2021, odst. 137) o pomenu zaznavanja elementov (ne)verodostojnosti v izjavah beguncev prek možnosti, da pristojni organ ali sodišče neposredno opazuje, posluša in oceni obnašanje prosilca za mednarodno zaščito tekom zaslišanja. 85 Glej stran 20 izpodbijane odločbe. 86 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022, str. 4. 87 Uvodna izjava št. 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU med drugim pravi, da če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita ni na voljo. 88 Po tem določilu mora med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji obstajati vzročna zveza. 89 Po tem določilu je treba pri določitvi posebni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine upoštevati vidike, ki so povezani s spolom, vključno s spolno identiteto. 90 Po tem določilu razlog političnega prepričanja obsega zlasti mnenje, stališče o zadevi, povezanimi s potencialnimi subjekti preganjanja in z njihovo politiko in metodami, ne glede na to, ali je prosilka ravnala v skladu s tem mnenjem ali stališčem. 91 Po tem določilu ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične lastnosti, ki se preganjajo pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja. 92 Po določbi drugega odstavka 25. člen ZMZ-1 mora biti zaščita s strani državnih organov dejanska in ne zgolj začasne narave. Šteje se, da je zaščita ustrezna takrat, ko subjekti iz prvega odstavka 25. člena ZMZ-1 sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje. 93 Denis Mukwege, 26 november 2014. 94 Spolno nasilje nad ženskami v oboroženih spopadih: kolateralna škoda ali vojni zločin? 2018. 95 Democratic Republic of Congo: take concrete steps to end impunity, 1 October 2020. 96 Amnesty pressures Tshisekedi over DR Congo human rights abuses, 24 january 2020. 97 Vir pod št. 20 zbirke informacij o stanju v izvorni državi tožene stranke z dne 18. 9. 2019. 98 To poročilo ameriškega zunanjega ministrstva (vir pod točko 22 iz zbirke informacij o stanju v DR Kongu) je v postopku uporabila tožena stranka. 99 Vir pod točko 22. (z datumom 13. 3. 2019) iz izbirke informacij o stanju v DR Kongo, ki jo je pripravila tožena stranka. 100 Sodba ESČP v zadevi M.C. v. Bulgaria, App. no. 39272/98, 4. 12. 2003, odst. 151-153, 162. Glej tudi: Recommendation Rec (2002)5 of the Committee of Ministers of the Council of Europe on the protection of women against violence. 101 Pravnomočna sodba Upravnega sodišča I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, odst. 72, 120 ter sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 84/2021 z dne 9. 6. 2021, odst. 10 in I Up 148/2019 z dne 12. 7. 2019, odst. 20. 102 Abdulla, C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08, 2. 3. 2010, odst. 70-71. Tudi po stališču UNHCR je učinkovit pregon storilcev tovrstnih kaznivih dejanj ena od oblik zaščite žensk pred nadaljnjim preganjanjem (UNHCR, May 2003, Sexual and Gender-Based Violence against Refugees, Returnees and Internally Displaced Persons, Guidelines for Prevention and Response, str. 62). 103 Glej: C-199/12 do C-201/12, 7. 11. 2013, drugi stavek točke 3. operativnega dela sodbe SEU. 104 Ameriško zunanje ministrstvo: poročilo o stanju človekovih pravic v državi za leto 2109 - DR Kongo, 11. 3. 2020; Angleško notranje ministrstvo - politika in informacije o državi. DR Kongo - vladna opozicija, november 2019, točka 6.1.3.. Gre za vira pod točko 1. in 2 iz zbirke informacij, ki jih je pridobila tožena stranka dne 2. 2. 2020. 105 DRC: president Tshisekedi's first year in office, 24. 1. 2020. 106 One year later: assessing Tshisekedi's presidency of -post-Kabila DRC, 24. 1. 2020. 107 DRC: Felix Tshisekedi, a „fragile president“, August 27, 2019. 108 Martin Fayulu: It is Joseph kabila who still runs everything, March 10, 2019. 109 New Congo government shows influence of former president, August 26, 2019. 110 Human Rights Watch - Democratic Republic of Congo - Events of 2020, Congo military leader involved in illegal timber trade, 16. 4. 2019. 111 DR Congo-Repression Escalates - Crackdown on media, Dissent, protests, 28. 1. 2021. 112 Amnesty pressures Tshisekedi over DR Congo human rights abuses, 24 January 2020. 113 Year after power shift, kabila still in charge in Congo, 26. 1. 2020 114 Congolese national police; Facing multiple security crisis, Congo's Kabila reshuffles police, 18. 11. 2017 115 Prvi odstavek na zadnji strani izpodbijane odločbe. 116 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022, str. 3. 117 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 2. 8. 2018, str. 12. 118 SE, C-768/19, 9.9.2021, odst. 37-38; LW, C-91720, 9.11.2021, odst. 27, 55. 119 Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva (…), Uradni list RS, mednarodne pogodbe 9/92; v nadaljevanju: MKOP). Po določbi člena 37(a) MKOP (med drugim) države podpisnice te konvencije zagotovijo, da noben otrok ne bo izpostavljen mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. 120 Evropsko sodišče za človekove pravice uporablja pri tem izraz _„certain degree of speculation“_ (M.D. and others v. Russia, App. no. 71321/17 and 9 others, 14. 9. 2021, odst. 98. 121 Ibid. odst. 98; K.I. v. France, App. no. 5560/19, 15. 4. 2021, odst. 125. 122 Glej mutatis mutandis: ibid. odst. 126 in 136. 123 Tarakhel v. Switzerland, 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 119. 124 Glej mutatis mutandis: SE, C-768/19, 9.9.2021, odst. 51-52. 125 Glej LW, C-91/20, 9.11.2021, odst. 57 in četrti odstavek 49. člena ZMZ-1. 126 Uvodna izjava št. 21 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 127 M in X X, C-391/16, C-77/17, C-78/17, 14. 5. 2019, odst.85; glej tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 262/2017 (odst. 10) in I Up 62/2019 (odst. 18). 128 Ibid. odst. 90-92. 129 Kvalifikacijska direktive v določilu člena 11(3) uporablja pojem „nujni razlogi“, med tem ko je slovenski zakonodajalec to določbo prenesel v ZMZ-1 z izrazom „utemeljeni razlogi.“ 130 Po stališču UNHCR gre namreč pri določbi člena 1C(5) Ženevske konvencije o statusu beguncev za odraz splošnega humanitarnega načela, ki naj bi bil ustaljen v praksi držav podpisnic Ženevske konvencije o status beguncev (UNHCR Guidelines on International Protection: Cessation of Refugee Status under Article 1C(5) and (6) of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees (the „Ceased Circumstances“ Clauses), HCR/GIP/03/03, 10 February 2003, točka II/E, odst. 20). 131 Z razliko od tretjega odstavka 67. člena ZMZ-1., ki govori o prenehanju „statusa“, člen 11(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU govori o „beguncu“. 132 Ang.: „felt stigma“. 133 Ang.. „enacted stigma“. Več o tem glej na primer: Murray S.M. et al., 2018, Stigma among Survivors of Sexual Violence in Congo: Scale Development and Psychometrics Interpers Violence, 33(3), February, str. 491-514; Koos, Carlo, Summer, Lindsey, 2022, Wartime Sexual Violence, Social Stigmatization and Humanitarian Aid: Survey Evidence from Eastern Democratic Republic of Congo, Journal of Conflict Resolution, Vol. 66(6), 1040. 134 Glej na primer: Kelly, Joselyn, T., D. et al., 2011, Stigmatisation and rejection of survivors of sexual violence in eastern Democratic Republic of the Congo, Conflict and Health, 5:25, str. 2-8; Koos, Carlo, Summer, Lindsey, 2022, Wartime Sexual Violence, Social Stigmatization and Humanitarian Aid: Survey Evidence from eastern Democratic Republic of Congo, Journal of Conflict Resolution, Vol. 66(6), 1037-1065; Murray S.M. et al., 2018, Stigma among Survivors of Sexual Violence in Congo: Scale Development and Psychometrics, Interpers Violence, 33(3), February, str. 491-514. 135 UN General Assembly, Human Rights Council, thirty-first session, Report of the Special rapporteur on torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment, A/HRC/31/57, 5. 1. 2016, točka E, odst. 51. 136 DRC: Fighting against stigma of rape, 9. 2. 2018; DRC Rape Survivors Take on Stigma Through Starting Their Own Businesses, June 26, 2018. 137 Zadnji odstavek na strani 22 izpodbijane odločbe. 138 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022, str. 6. 139 Ibid. str. str. 6. 140 Pod tem pojmom je v nadaljevanju sodbe mišljeno pohabljanje ženskih spolnih organov, ki se v angleškem jeziku splošno uporablja pod kratico FGM. 141 Committee against Torture, General Comment no. 2 Implementation of Article 2 by States Parties, 24. 1. 2008, CAT/C/GC2, odst. 18; Human Rights Committee, General Comment No. 28, člen 3, 29. 3. 2000, CCPR/C/21Rev.1/Add.10, odst. 10; Committe on the Rights of the Child, R.H.M, CRC/C86/D/83/2019, 4. 2. 2021, odst. 8.3.; UN Special Rapporteur on torture and other cruel, unhuman or degrading treatment or punishment (Juan Méndez), Report of the Special Rapporteur on torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment, odst. 58, U.N.Doc. A./HRC/31/57 (2016), odst. 62. Več o tem glej: Leye, Els, Kehrer, Ino, 2018, Female Genital Mutilation as a Form of Torture and Other Cruel, Inhuman, or Degrading Treatment or Punishment: Intersections with Migration Context, Gender Perspectives on Torture: Law and Practice, Centre for Human Rights and Humanitarian Law, 13.4.2018, str. 105-122; glej tudi sodbi ESČP v zadevi R.B.B. and others v. the Netherlands, App. no. 7211/06, 7. 6. 2016, odst. 28, Izevbekhai and others v. Ireland (dec.), App. no. 43408/08, 17. 5. 2011, odst. 35-36. 142 Glej na primer: Human Rights Committee, HRC 7th 15/01/2008A/HRC/7/3 Report of the Special Rapporteur on torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment, Manfred Nowak. 143 UN General Assembly, Human Rights Council, thirty-first session, Report of the Special rapporteur on torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment, A/HRC/31/57, 5. 1. 2016, točka G.3, odst. 63. 144 Emily Collins and Ashley Akaziebie against. Sweden, App. no. 23944/05, 8.3.2007; R.B.B. and others v. the Netherlands, App. no. 7211/06, 7. 6. 2016, odst. 54; Izevbekhai and others v. Ireland (dec.), App. no. 43408/08, 17. 5. 2011, odst. 73. 145 UNHCR Guidelines on International protection: Gender-Related Persecution within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 protocol relating to the Status of Refugees, HCR/GIP/02/01, 7. 5. 2002; UNHCR Guidelines Note on Refugee Claims relating to female Genital Mutilation, May 2009. 146 Četrti odstavek na strani 7 tožbe. 147 Vir pod točko 23 iz zbirke informacij o stanju v DR Kong - angleško notranje ministrstvo. usmeritve in informacije o DR Kongo - spolno usmerjeno nasilje, september 2019. 148 Prisilne poroke v DR Kongo brez posebne geografske zamejitve omenja vir (z dne 13. 3. 2019) pod točko 25 iz zbirke informacij o stanju v DR Kongo. 149 L. L., Kolektiv K: Priporočilo za učenki ... in ..., 13. 11. 2019. 150 Zakon o ratifikaciji evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 86/99; v nadaljevanju: MEKUOP). Po določilu 3. člena MEKUOP se otroku z zadostno stopnjo razumevanja po notranjem pravu v postopkih pred pravosodnimi organi, ki ga zadevajo, priznavajo te pravice in jih je upravičen zahtevati: da dobi vse ustrezne informacije; da se z njim posvetujejo in da izrazi svoje mnenje; da je obveščen o možnih posledicah upoštevanja tega mnenja in o možnih posledicah kakršne koli odločitve. 151 Zapisnik glavne obravnave z dne 17. 8. 2022, str. 2.