Jedro

Zakaj bi naj bili razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, pritožba posebej ne argumentira, v delu, kjer pa uveljavlja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma v nasprotju z navedbami v postopku postavljenega izvedenca, pa gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov, ki pa v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožničinih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice storilca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek poslej v točki 1 glasi: „I. Zahtevi za sodno varstvo zagovornice storilca se delno ugodi in se plačilni nalog prekrškovnega organa v odločitvi o sankcijah spremeni tako, da se storilcu za prekrške navedene pod točkami 1., 2. in 3 namesto glob določenih za vsak posamični prekršek v višini 1.000,00 EUR, določijo globe za vsak posamičen prekršek v višini 100,00 EUR, v odločitvi o enotni sankciji pa spremeni tako, da se namesto izrečene enotne sankcije globe v višini 3.000,00 EUR, izreče enotna sankcija globa v višini 300,00 EUR.“

II. Posledično se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka v točki 2 izreka spremeni tako, da se storilcu naloženo plačilo sodne takse v višini 300,00 EUR ne naloži in besedilo te točke v celoti izpusti in nadomesti z besedilom: „II. Sicer se zahteva za sodno varstvo zavrne in v nespremenjenem delu plačilni nalog prekrškovnega organa potrdi.“

III. V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo storilca A. A. zoper plačilni nalog B. d.d. (v nadaljevanju prekrškovni organ) zavrnilo kot neutemeljeno in plačilni nalog prekrškovnega organa potrdilo, storilcu pa naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 300,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča je pritožbo vložila storilčeva zagovornica, odvetnica B. B. Pritožuje se zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 5. in 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zaradi kršitve 1. točke 156. člena ZP-1, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov in zaradi odločitve o sankcijah.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da je prekrškovni organ s plačilnim nalogom, z dne 12. 2. 2020, storilca A. A. spoznal za odgovornega storitve treh prekrškov po 5. alineji petega odstavka 50. člena v povezavi s 7. alinejo prvega odstavka 42. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn) storjene dne 7. 1. 2020, 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020, ker je storilec kot cestninski zavezanec s tovornim vozilom prevozil točke cestninjenja - cestninske portale, kjer pa ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo D., nameščeno na vozilu storilca in napravo za izvajanje cestninjenja, saj naprava D. ni bila zaznana. V primeru uspešno izvedene cestninske transakcije namreč pri vožnji skozi točko cestninjenja naprava uspešno izvedene cestninske transakcije pri vsaki vožnji skozi točko cestninjenja voznika zvočno opozori z enim zvočnim signalom, da je cestnina plačana, kar je storilcu, ki se poklicno ukvarja s prevozi, dobro znano, storilec pa mora po vstopu na cestninsko cesto in med vožnjo po njej preverjati pravilnost delovanja naprave D. s tem, da spremlja delovanje zvočnih in svetlobnih signalov in ustrezno ukrepati ob napakah.

5. Storilec je v vloženi zahtevi za sodno varstvo in v izvedenem prvostopenjskem postopku pred sodiščem očitane mu prekrške zanikal, prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi izvedenega rednega postopka, v katerem je v dokazne namene zaslišalo storilca, vpogledalo v izpise iz cestninskih nadzornih točk, v fotografije iz cestninskih nadzornih točk in v postopku pridobljeno izvedensko mnenje z dopolnitvijo sodnega izvedenca za telekomunikacije C. C., z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa v celoti potrdilo.

6. Pritožba uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, s tem ker se je sklicevalo na določilo 1.2 člena Splošnega akta o cestninjenju, ki v plačilnem nalogu prekrškovnega organa ni omenjen ter je s tem prekoračilo okvire storilcu očitanih prekrškov. Prekršek po 5. alineji petega odstavka 50. člena v povezavi s 7. alinejo prvega odstavka 42. člena ZCestn stori posameznik, ki izvede elektronsko registracijo prehoda cestninske postaje v nasprotju s predpisi. Gre za t.i. blanketno normo, ki sama v celoti ne določa zakonskega stanu prekrška, ampak se podrobnejša opredelitev zakonskih znakov prekrška ugotavlja po že sprejetih predpisih. Blanketna prekrškovna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa, v obravnavanem primeru iz 1.2 člena Splošnega akta o cestninjenju, tvorita pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tudi pravilno storilo.

7. Zaradi navedenega prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo zahtevka, podanega v obdolžilnem predlogu1, nadalje pa tudi ni podana v pritožbi uveljavljana materialna kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1 iz istih razlogov, kar pritožba argumentira z dejstvom, da Splošni akt o cestninjenju ni zakonski predpis, uredba vlade ali odlok samoupravne lokalne skupnosti.

8. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker bi naj bili razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zakaj bi naj bili razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, pritožba posebej ne argumentira, v delu, kjer pa uveljavlja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma v nasprotju z navedbami v postopku postavljenega izvedenca, pa gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov, ki pa v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožničinih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pa je sicer jasna in razumljiva in vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, ki je vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb pritožnice, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje storilcu očitanih prekrškov, ne bo opredeljevalo, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog v tem pritožbenem postopku.

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je pri obravnavi storilcu očitanih prekrškov mogoče uporabiti določilo 6.a člena ZP-1 oziroma, da gre za prekrške neznatnega pomena, ker so bili storjeni v okoliščinah, ki jih delajo posebno lahke in pri katerih ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna. Po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za takšne prekrške, ki bi ob upoštevanju objektivnih in subjektivnih okoliščin konkretnega primera šteli za neznatne prekrške, je pa okoliščine, v katerih so storjeni, to je nizka stopnja storilčeve odgovornosti za storjene prekrške, majhni zneski cestnin, ki so bili po storjenih prekrških poravnani, zasledujoč načelo sorazmernosti med težo storjenih prekrškov ter izrečeno sankcijo zanje in stopnjo storilčeve krivdne odgovornosti za njihovo storitev, mogoče oceniti, da so prekrški storjeni v takih posebnih olajševalnih okoliščinah, ki skladno z določilom šestega odstavka 26. člena ZP-1 utemeljujejo omilitev določenih glob pod mejo, ki je predpisana za te prekrške.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pritožnice delno ugodilo in na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot izhaja iz točke I. in II. izreka te sodbe, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka III. izreka te sodbe).

1 V skladu s trinajstim odstavkom 65. člena ZP-1 ima v postopku odločanja sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, položaj predlagatelja v rednem sodnem postopku.