Jedro

Sodišče sprejema zaključek Sodnega sveta, da dolgotrajen vzorec dela tožnice, ki se je v obdobju izdelave tretje ocene sodniške službe ponovil, da tožnica ne spoštuje rokov za pisanje odločb in sodne odločbe izdeluje nerazumno in neopravičljivo dolgo, pomeni zadostno podlago za ugotovitev, da tožnica nima potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe.

Daljše časovno obdobje, v katerem so se pojavljale enake kršitve, kljub stalnim opozorilom spet v obdobju izdelave predčasne ocene, pomeni tudi po mnenju sodišča tako hudo odstopanje od pričakovane kakovosti dela, da je ocena utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodni svet je z izpodbijano odločbo potrdil oceno sodniške službe, št. SuZ 30/2013 z dne 20. 12. 2013, da tožnica ne ustreza sodniški službi (1. točka prvega odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi - ZSS); ter da tožnici preneha sodniška funkcija z dnem pravnomočnosti te odločbe. V obrazložitvi je navedel, da odloča v ponovljenem postopku na podlagi sodbe I U 1734/2015 z dne 10. 2. 2016. Tudi v ponovljenem postopku meni, da sodnica ne ustreza sodniški službi. Ugotavlja, da sodnica ves čas opravljanja sodniške službe ne spoštuje rokov za izdelavo sodnih odločb, kar izhaja iz ocene iz leta 2009 in ocene z dne 25. 1. 2013. Personalni svet Višjega sodišča (v nadaljevanju PSVS) je tudi ugotovil, da je sodnica kljub resnemu opozorilu v oceni z dne 25. 1. 2013, v mesecu oktobru 2013 v roku, daljšem od 90 dni, izdelala devet zadev, pri čemer je od zaključka glavne obravnave do odprave sodbe poteklo 290, 181, 169, 203, 264, 176, 265 in 246 dni. Sodni svet soglaša z oceno PSVS, da ni mogoče slediti navedbam sodnice, da se zamudam pri pisanju odločb v preteklih letih ni posvečala preveč pozornosti, saj so se opozorila v tej smeri pričela že v letu 2009 z oceno sodniške službe z dne 25. 9. 2009 in sledila ves čas. Poleg opozorilne funkcije so številna in dolgoletna opozorila dajala tudi možnost, da bi sodnica svoj način dela spremenila. Zoper oceno PSVS se je sodnica pritožila in opozorila na svoje zdravstvene težave ter izpostavila, da so zamude posledica njenega zdravstvenega stanja. Personalni svet Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju PSVSRS) je zato v postopku pridobil dodatna pojasnila od predsednice Okrajnega sodišča in zdravniško mnenje A.A. dr. med., ter utemeljil, da so bile zamude rokov pri izdelavi sodnih odločb, tudi ob upoštevanju vseh bolniških odsotnosti, nerazumno in neopravičljivo dolge. Takšen zaključek dodatno utemeljuje dejstvo, da je sodnici v letu 2013 pri delu pomagala tudi strokovna sodelavka ter ponovna opozorila sodnici s strani predsednice sodišča v aprilu 2013. V postopku pred Sodnim svetom je sodnica v izjavi navedla, da personalna sveta nista kompleksno ovrednotila njenega dela po vseh kriterijih iz 29. člena ZSS ter da je ocena preveč oprta na ugotovitve iz predhodnih ocen sodniške službe ter je premalo upoštevan vpliv njenega zdravstvenega stanja na prekoračitev rokov, zlasti, ker se je njeno delo ocenjevalo v manj kot letu dni od izdelave prejšnje ocene. Dejstvo, da od oktobra 2013 ni bila več v bolniškem staležu, ne dokazuje njene običajne storilnosti. Poudarja, da se pri njej, če bi bila brezbrižna do dela, ne bi razvila depresija, ki je občutno prizadela njeno delovanje v socialnem in delovnem okolju. Naknadno, že po zaključku prvega postopka pred Sodnim svetom, pa je predložila še psihiatrično izvedensko poročilo mag. B.B., dr. med. in psihološko mnenje C.C., spec. klinične psihologije. Presojo ocene je Sodni svet opravil po kriterijih 29. člena ZSS, ki so veljali v času izdelave ocene, v okviru sodničinih trditev o opravičljivih razlogih za zamude pri pisanju odločb zaradi zdravstvenih razlogov ter dokazov, ki jih je sodnica pravočasno predlagala (poizvedbe pri zdravnici dr. A.A., poizvedbe na sodišču o trajanju bolniških odsotnosti). Glede na očitke o zdravstvenem stanju ugotavlja, da je kot sodnica uspešno opravila vse preventivne zdravstvene preglede in bila tako spoznana kot sposobna za delo. Iz zdravniških spričeval z dne 14. 10. 2008 in 7. 5. 2012 izhaja, da izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto sodnika, razen, da ji je bila v letu 2012 predpisana omejitev opravljanja sodniškega dela oziroma sedeče delo, deloma stoječe, z možnostjo razgibavanja hrbtenice. Uspešno je opravila tudi zdravstveni pregled 9. 10. 2015, z enako omejitvijo kot v letu 2012. Po mnenju Sodnega sveta sodniško delo ustreza omejitvi, ki izhaja iz zdravniških spričeval. Ob upoštevanju navedenega tako sodničin delodajalec Okrožno sodišče v Kranju ni imel nobene osnove, da bi jo napotil na drug oziroma dodaten preventivni zdravniški pregled. Sodni svet se ne strinja s stališčem Upravnega sodišča, da lahko personalni svet v postopku ocenjevanja sodniške službe, izven navedenih preventivnih zdravniških pregledov, postavi izvedenca medicinske stroke. S tem bi po presoji Sodnega sveta presegel svoja zakonska pooblastila, ki jih ima v okviru ocenjevanja sodniške službe. Razlog prenehanja sodniške funkcije zaradi izgube zdravstvene nezmožnosti za opravljanje službe, je namreč v 3. točki prvega odstavka 64. člena ZSS urejen samostojno in povsem ločeno od ocenjevanja sodniškega dela. V primeru sodničine lastne domneve o neustreznem zdravstvenem stanju meni, da bi morala sodnica kot zavarovana oseba s pravicami iz naslova zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja že v času domnevne bolezni svoje zdravstvene težave uveljavljati po veljavnih predpisih. Takšne postopke bi lahko sprožila sama in ne njen delodajalec, proti njeni volji pa le njen osebni zdravnik. Nesporno je tudi, da je sodnico v ocenjevanem obdobju zdravstveno obravnavala zdravnica specialistka, vendar ji bolniški stalež kljub temu ni bil odobren za celotno ocenjevalno obdobje, kar kaže na to, da za to ni bilo pogojev. Kasnejše sklicevanje na zdravstvene težave, ko ni bila v bolniškem staležu, ne zadošča in ne more biti podlaga za zaključek, da bi morala Sodni in personalni svet s pomočjo strokovnih teles te trditve in dokaze zanje upoštevati. Pomanjkljivih in prepoznih trditev sodnice ne more nadomestiti izjava v postopku pred Sodnim svetom, da bo v dokaz trditev predložila izvedensko mnenje. Izvedenskega mnenja zdravnika dr. B.B. z dne 21. 12. 2014, ki ga je predložila k tožbi v upravnem sporu, I U 64/2015, ni mogoče upoštevati kot dokaz njene zdravstvene nezmožnosti za delo v ocenjevalnem obdobju. Temelji namreč na zdravstveni dokumentaciji in osebnem pregledu, ki je bil opravljen šele po zaključku ocenjevalnega postopka - 24. 11. 2014 in ne daje podlage za zaključke o zdravstvenem stanju v ocenjevalnem obdobju in za to, da zdravstvenih težav ni mogla pravočasno uveljavljati (česar sodnica niti ne zatrjuje). Pri presojanju upravičenosti zamud so bile zato upoštevane zgolj bolniške odsotnosti v ocenjevalnem obdobju. Opravljena je bila tudi presoja, da bolniške odsotnosti na zamude pri pisanju odločb niso imele vpliva (natančna koleracija odsotnosti in časa pisanja odločb). Ker pravočasno, v ustreznih postopkih niso bile ugotovljene njene zdravstvene težave in posledice ter zato, ker sodnica nikoli ni pojasnila, zakaj jih ni pravočasno uveljavljala, se nanje ne more sklicevati kasneje. Ves čas postopka je bilo jasno, da je negativna ocena sodniške službe posledica tega, da sodnica nima ustreznih delovnih sposobnosti, od svojega nastopa v letu 2005 do dokončnosti negativne ocene. Gre za daljše časovno obdobje, ki je omogočalo sprejem zaključkov o ponavljajočih se vzorcih dela. S tega vidika so bile upoštevane tudi ugotovitve obeh predhodnih ocen. Posledično je po mnenju Sodnega sveta nepravilno sklepanje Upravnega sodišča, da je dokončno oceno sodniške službe potrebno vrniti personalnemu svetu v dopolnitev. Ocenjuje, da je ocena obrazložena v skladu z 29. členom ZSS. Posebej je sicer personalni svet izpostavil sodničine ekcesne zamude, opravljena pa je tudi ocena vseh ostalih kriterijev. Res je, da je prenehanje sodniške funkcije zaradi negativne ocene zaradi varstva neodvisnosti sodstva skrajen ukrep, vendar mora v primeru, ko gre za tako huda odstopanja od kakovosti dela, Sodni svet dati prednost odgovornosti sodstva do javnosti.

2. Tožnica v tožbi navaja, da v ponovljenem postopku Sodni svet ni upošteval navodil Upravnega sodišča iz sodb I U 1734/2015 in I U 64/2015. Upravno sodišče je doslej že dvakrat dalo Sodnemu svetu jasno navodilo, da bi moral zadevo vrniti PSVS v dopolnitev. Že v sodbi I U 1734/2015 je Upravno sodišče zapisalo, da utemeljenih razlogov, da Sodni svet ni ravnal po sodbi I U 64/2015 ni imel ter je izpodbijana odločba že zato nepravilna in nezakonita. Sodni svet navodila ponovno ni upošteval, ampak je ponovno sam, z izvedbo dodatnih dokazov, dopolnjeval mnenje in s tem prekoračil svoja zakonska pooblastila. Z novo dodatno dopolnitvijo ocene, ob ugotovitvi Upravnega sodišča, da sta že personalna sveta nepopolno ugotovila dejansko stanje, je Sodni svet prekoračil svoja pooblastila, kršil tožničino pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva ter posegel v dokončne prejšnje ocene in jih vsebinsko spremenil v negativne. Predlaga, da sodišče samo po opravljeni glavni obravnavni in izvedbi dokazov, v sporu polne jurisdikcije odloči, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje sodniške službe oziroma, da samo vrne zadevo PSVS, da ponovno izdela oceno, ob upoštevanju napotkov po izvedbi dodatnih dokazov. Predsednica Okrožnega sodišča v Kranju se je že 22. 5. 2013 odločila predlagati predčasno izdelavo sodniške ocene (takrat je o tem seznanila tožnico). Zadnja ocena je bila izdelana 25. 1. 2013, torej ne drži, da je utemeljeno predlagati novo oceno po 11 mesecih. Čeprav zakon ne govori o najkrajšem času pa mora biti zaradi izjeme od splošnega triletnega roka predlog brez dvoma obrazložen in seveda utemeljen. V tem primeru pa razlogov ni mogoče preveriti. Dejstvo je, da je bila tožnica že pred tem v dalj časa trajajočem bolniškem staležu. V svojih pojasnilih PSVS je opisala večmesečne odsotnosti zaradi zdravljenja po poškodbi v letu 2011 in 2012. Tak kratek rok pomeni izvajanje pritiska na tožnico. Takšno postopanje pomeni prepovedano diskriminacijo na delovnem mestu v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). V zvezi s tem je tožnica že v prejšnjem postopku citirala sodbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 8/2015. Toženec je bolezensko stanje enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške služb in kot posledico tega potrdil negativno oceno. Kršil je tudi določbo prvega odstavka 31. člena ZSS v povezavi z 158. členom Ustave, ker se je skliceval na prejšnje pozitivne ocene, vendar tako, da jih je vsebinsko spreminjal in interpretiral v škodo tožnice. Toženec je navedel, da tožnica ne dosega kriterijev že najmanj od leta 2008, pri tem pa ni bila niti enkrat disciplinsko obravnavana. Obe prejšnji oceni sta potrdili izpolnjevanje pogojev za opravljanje sodniške funkcije. Sodni svet bi moral upoštevati, da so prejšnje ocene dobile naravo pravnomočne odločbe. Toženec se tudi ni opredelil do trditev tožnica, da je bilo z oceno PSVS z dne 25. 1. 2013 pravnomočno ugotovljeno, da je do prekoračitve rokov v letu 2012 prišlo v manjšem številu zadev, pa še to v večji meri zaradi daljše bolniške odsotnosti, odločanje pa je bilo zaradi tega odloženo do konca leta 2012. Toženka je kljub opozorilu tožnice ponovno spregledala oceno dela tožnice iz leta 2008. Navedeni nadzor je bil opravljen v okviru nadzora celotnega Okrajnega sodišča v Škofji Loki, ta ocena je pozitivna. Iz sodbe I U 64/2015 izhaja, da ugotovitev, da je tožnica opravila vse zdravstvene preventivne preglede ter bila spoznana za sposobno za delo, ne prepriča. Kdaj je tožnica opravila zdravstvene preglede ter v kakšnem obsegu, oziroma ali je pregled opravila tudi iz razlogov zdravstvene nezmožnosti, ki jih navaja, iz podatkov izpodbijane odločbe in spisa, ni razvidno. Dejstvo tudi je, da je prezentizem realno stanje. Ali je obstajal tudi pri tožnici, pa ni mogoče preveriti. Ni pa sporno, da je bila ocena sodniške službe za tožnico opravljena za obdobje 10 mesecev in da je bila kar pet mesecev od omenjenega obdobja v bolniškem staležu. Sodišče se tudi strinja s tožnico, da toženka ni pojasnila, zakaj izvedba dokazov, ki jih je predlagala, ni smiselna. Z zatrjevanjem, da za presojo nesposobnosti zaradi bolezni ni strokovno usposobljena, pa toženka omenjenih predlaganih dokazov ni mogla utemeljeno zavrniti. Toženec je pridobil zdravniško spričevalo tožnice z dne 9. 10. 2015 in ga upošteval, izvedensko mnenje dr. B.B. iz leta prej pa je zavrnil, z obrazložitvijo, da ga ne more upoštevati za ocenjevano obdobje. Toženka se je torej na nov dokaz, o katerem se tožnica ni mogla niti izreči, sklicevala, dokaza, ki ga je predložila tožnica, pa ne. Tožnica je ta dokaz predložila, ker ji je izvedbo njenega dokaznega predloga PS odrekel. Stališče toženca, da bi PS s postavitvijo izvedenca medicinske stroke presegel svoja pooblastila, ni razumljivo. Nova izpodbijana ocena je bila izdana 12. 12. 2013. Ocenjevano obdobje obsega 10 mesecev leta 2013, v tem času je bila tožnica v bolniškem staležu od 17. 1. 2013 do 28. 1. 2013, od 28. 2. 2013 do 23. 3. 2013 in od 10. 6. 2013 do 10. 10. 2013, kar je več kot pet mesecev oziroma več kot polovica časa. Očitno je, da je bolniški stalež v tem obdobju bistveno vplival na zamude pri izdelavi sodnih odločb. Poleg tega to potrjuje tudi ugotovitev iz ocene z dne 25. 1. 2013, da v obdobju pred tem, razen zaradi bolezenskih odsotnosti, zaostanki tožnice pri pisanju sodnih odločb niso bili taki, da ne bi ustrezala sodniški službi. Na podlagi izkustev in logike torej leži razlog prav v bolezni tožnice, kar bi potrdil dokaz z izvedencem medicinske stroke. Meni, da ni njena obveznost bolezen dokazovati v posebnem postopku, ampak lahko v postopku ocenjevanja predlaga ustrezne dokaze. Prav iz tega razloga je ne samo predložila dve mnenji, ampak predvsem predlagala izvedenca ustrezne medicinske stroke. Toženka lahko oceno samo potrdi ali zahteva dopolnitev. Toženec je v izpodbijani odločbi sam razširil oziroma spremenil oceno PS. V oceni z dne 12. 12. 2013 je navedeno, da tožnica izpolnjuje kriterij sposobnost reševanja pravnih vprašanj, kriterijev opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov ter kriterij sposobnosti ustnega in pismenega izražanja, kriterij dodatnega dela in kriterij odnosa do sodelavcev ter dodatnega dela. Toženec pa sedaj postavlja pod vprašaj tudi strokovno znanje, pripravo pravnih podlag za vodenje glavne obravnave in izvajanju dokaznih predlog ter kvaliteto obrazložitve odločb. S tem ne samo razširja, ampak spreminja oceno PS. Iz te ocene namreč izhaja, da tožnica ne izpolnjuje kriterija iz 5. točke 29. člena ZSS, saj naj bi zaradi kršenja roka za izdelavo sodnih odločb kršila ugled sodnika in sodišča. Sodni svet pa skrajni ukrep, to je prenehanje sodniške funkcije, utemeljuje s hudim odstopanjem od kakovosti dela. Pri tem ni bila storjena samo bistvena kršitev postopka, ampak tudi kršena pravica tožnice do izjave in njena pravica do pravnega sredstva. Glede na napotilo Upravnega sodišča bi bila pravilna odločitev, da zadevo vrne PS. Sodni svet je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Toženec je imel zakonsko obveznost kot tudi možnost, da postopek ocenjevanja vrne nazaj pristojnemu PS. Iz ugotovitev Upravnega sodišča je izhajalo, kako zapisane kršitve odpraviti. Tožnica vztraja pri tem, da sta oba PS kot tudi toženec pri oceni upoštevala samo dva indikatorja in sicer: doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela ter pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe. Kriterij delovnih sposobnosti tožnice iz drugega odstavka prvega odstavka 29. člena ZSS ni bil obravnavan in ocenjen celovito in je bilo posledično glede tega dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. PS in toženec bi morala tudi pravilno uporabiti in presojati kriterij "varovanje ugleda sodnika in sodišča" iz 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Gre za uporabo indikatorjev merjenja tega kriterija "komuniciranje s strankami in drugimi organi, varovanje neodvisnosti, nepristranost, zanesljivost ter pokončnost ter obnašanje v službi in zunaj nje." Navedenih PS in toženec niso preverili in obravnavali. Toženec se ni opredelil do navedb tožnice in predlaganih dokazov v zvezi s trditvijo, da ji je bila v pomoč dodeljena strokovna sodelavka, je eno zadevo vrnila brez izdelane odločbe. Do konca avgusta 2013 je nato napisala sodbo v eni zadevi, v obdobju od septembra do oktobra pa še pet osnutkov sodb in en sklep o ustavitvi postopka. Tožnica je v avgustu 2013, ko je delala po štiri ure po priporočilu zdravnice, reševala lažje zadeve, rešila je 13 P zadev in dve zadevi zavarovanja. Toženka je izrek skrajnega ukrepa obrazložila kot posledico hudih odstopanj od kakovosti dela. Tožnica je že pojasnila, zakaj je taka utemeljitev zgrešena že v osnovi, dodatno pa še poudarja, da nikoli ni bila disciplinsko obravnavana. Upoštevano ni bilo načelo sorazmernosti. Prvi in edini ukrep proti tožnici je, da ji preneha sodniška funkcija. Toženec to opravičuje z odnosom sodstva do javnosti in s tem, da morajo sodniki zapustiti sodne vrste, kadar gre za huda odstopanja od kakovosti dela. Iz obrazloženega sorazmernosti ni razbrati. Tožnica je že v prejšnjih postopkih opozorila, da je v svojem primeru celo v slabšem položaju, kot če bi bila obravnavana v disciplinskem postopku in celo če bi zgrešila kaznivo dejanje. Ponavlja, da se toženec ne more sklicevati na domnevne kršitve, ki pomenijo tudi disciplinske kršitve, če tega tožnici zaradi zastaranja ne bi mogli očitati niti v disciplinskem postopku. Tak očitek pomeni obid zakona. Svoje stališče utemeljuje na sodbi Upravnega sodišča RS I U 1103/2013. PS in Sodni svet zato niso mogli brez izvedbe disciplinskega postopka očitati tožnici ravnanj, s katerimi je bil uresničen dejanski stan disciplinske kršitve iz 3. točke drugega odstavka 81. člena ZSS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter odločitev, da tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje sodniške službe in se ocena PSVS z dne 12. 12. 2013 ne potrdi oziroma da sodišče tožbi ugodi in odločbo sodnega sveta odpravi, zadevo pa vrne PSVS v nov postopek. Zahteva tudi stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v upravnem sporu je potrditev ocene sodniške službe, da tožnica ne ustreza sodniški službi (1. točka prvega odstavka 32. člena ZSS), odločba, ki jo je Sodni svet izdal na podlagi pristojnostne določbe drugega odstavka 33. člena ZSS. Sodišče je presojalo, ali je Sodni svet pravilno presodil zakonitost postopka sprejemanja ocene in vsebinske razloge za prenehanje sodniške funkcije, glede na tožbene razloge, ki jih je tožnica v tožbi navedla (prvi odstavek 20. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 30. člena ZUS-1).

6. Sodišče sprejema zaključek Sodnega sveta, da dolgotrajen vzorec dela tožnice, ki se je v obdobju izdelave tretje ocene sodniške službe ponovil, da tožnica ne spoštuje rokov za pisanje odločb in sodne odločbe izdeluje nerazumno in neopravičljivo dolgo, pomeni zadostno podlago za ugotovitev, da tožnica nima potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe. Ni sporna med strankama ugotovitev dolžine zamud pri izdelavi devetih sodnih odločb iz oktobra 2013, sporno pa je, ali je zamude (290, 181, 181, 169, 203, 264, 176, 265 in 246 dni) šteti za opravičljive, zaradi nesporne dolžine tožničine bolniške odsotnosti v ocenjevalnem obdobju desetih mesecev. Sodišče soglaša z oceno Sodnega sveta, da je PSVSRS, upoštevajoč datumsko tožničine odsotnosti zaradi bolniškega staleža, prepričljivo utemeljil, da so bile zamude rokov pri izdelavi sodnih odločb, tudi ob upoštevanju vseh bolniških odsotnosti, nerazumno in neopravičljivo dolge. Tožnica je bila na delu namreč praktično ves mesec januar 2013 ter neprekinjeno od 23. 3. do 10. 6. 2013. V bolniškem staležu je bila torej v celotnem obdobju preizkusa več kot 5 mesecev. Torej tudi upoštevanje odsotnosti od 10. 6. 2013 do zaključka bolniškega staleža v oktobru 2013, pripelje do ugotovitve o zamudi rokov v več zadevah, že v času nastopa bolniškega staleža 10. 6. 2013 (nad 90 dni). Tožnica se zato na konkretne bolniške odsotnosti neupravičeno sklicuje kot opravičljiv razlog za nepravočasno pisno izdelavo sodnih odločb za celotno obdobje zamude in kot razlog, ki v postopku izdelave ocene ni bil upoštevan.

7. Sodišče torej s tožnico soglaša, da je dolžina bolniške odsotnosti vplivala na roke, v katerih so bile izdelane posamezne sodne odločbe, vendar pa je bilo navedeno dejstvo (trajanje bolniške odsotnosti) kot opravičljiv razlog za prekoračenje rokov upoštevano. Vendar, ker so bile v oktobru 2013 izdane odločbe po več kot osmih in devetih mesecih od zaključka narokov, tudi celotna bolniška odsotnost, ki je trajala 5 mesecev (sešteto), ni bila edini razlog za prekoračitev rokov v teh zadevah in kot tak opravičljiv.

8. Tožnica je tekom postopka opozarjala na svoje zdravstvene težave (tako v pritožbi kot v izjavi pred Sodnim svetom). Ugotoviti je, da jih je PSVSRS pri izdelavi ocene upošteval, v trajanju bolniške odsotnosti, kot opravičljiv razlog. Tožnica se torej neutemeljeno sklicuje na neupoštevanje zdravstvenega stanja. Tudi v tožbi opozarja na svojo bolezen. Kolikor tožnica z opozarjanjem na bolezen meni bolezen, ki je bila pri njej prisotna tudi izven okvirov bolniškega staleža, se sodišče sklicuje na razloge Sodnega sveta, kako bi tožnica morala ravnati v primeru, da je bilo zdravstveno stanje v ocenjevalnem obdobju neustrezno za opravljanje sodniške funkcije, tudi v času prisotnosti na delu. Sodišče soglaša s Sodnim svetom, da je dokazovanje dejstva bolezni v času prisotnosti na delu z izvedencem medicinske stroke, za nazaj, neustrezen dokaz in v obravnavanem postopku tudi prepozen, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče torej sprejema postavljeno domnevo, da je bilo zdravstveno stanje tožnice v času prisotnosti na delu ustrezno, kar nenazadnje izhaja iz dokazil o preventivnih zdravstvenih pregledih (z dne 14. 10. 2008 in 7. 5. 2012). Sodni svet je pridobil tudi potrdilo, da je tožnica uspešno opravila zdravniški pregled 9. 10. 2015. Tožnica ugovarja, da se zoper ta dokaz ni mogla izreči, ugovarja torej bistveno kršitev določb postopka, kršitev, ki jo sodišče upošteva v skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 le, kolikor vpliva na odločitev. Glede na določbo 62. člena ZUS-1 se sodišče na dokaz - zdravstvena sposobnost z dne 9. 10. 2015 ne bo oprlo, vendar pa sprejema stališče Sodnega sveta, ne da bi sporni dokaz upoštevalo, saj tudi ostali spričevali, predvsem z dne 7. 5. 2012, ki je bližje relevantnemu obdobju, dokazujeta splošno zdravstveno sposobnost tožnice v času prisotnosti na delu. Tožnica smiselno ugovarja, da preventivni zdravstveni pregledi niso bili opravljeni zaradi razloga zdravstvene nezmožnosti, ki jo sedaj zatrjuje. Vendar pa se sodišče pridružuje stališču Sodnega sveta, da iz spričeval ne izhaja, da je sodnica opozarjala na kakršno koli bolezen, ki bi ji delo preprečevala, razen omejitev, ki so bile predpisane, zato delodajalec Okrožno sodišče v Kranju ni imel podlage, da bi jo napotil na drug oz. dodaten preventivni zdravniški pregled. Ob navedenem zato spričevalom ni odvzeti dokazne vrednosti kot dokazom, ki izkazujejo tožničino delovno zmožnost v času, ko ni bila v bolniškem staležu. 9. Glede na postopek potrjevanja ocene sodniške službe, da sodnik ne ustreza sodniški službi in v ZSS predvidena pravna sredstva (pritožba in postopek potrjevanja pred Sodnim svetom), sodišče meni, da je imela tožnica vse možnosti, da sedaj zatrjevano slabo zdravstveno stanje v času prisotnosti na delu pravočasno razkrije, se nanj sklicuje in ga ustrezno dokazuje, torej v postopku, ki je tekel pred sodnim. Sodišče glede na povedano sprejema razloge Sodnega sveta, zakaj izvedba prepozno predlaganih dokazov ni smiselna. S predlaganimi dokazi, tudi predloženimi po izdani oceni, se lahko ugotavlja zdravstveno stanje v času pregleda, kot se je po mnenju sodišča pravilno opredelil Sodni svet v izpodbijanem aktu (stran 7). Posledično je s podajo navedenega stališča Sodni svet dokazno presodil izvedensko mnenje dr. B.B. z dne 21. 12. 2014. Torej je tudi vsebinsko presodil njegovo dokazno vrednost, zato tožnica niti ne more ugovarjati, da je bil v postopku ta dokaz neupoštevan.

10. Tožnica ugovarja, da je Sodni svet razširil oz. spremenil oceno PS, saj je bilo v oceni sodniške službe z dne 12. 12. 2013 navedeno, da tožnica izpolnjuje sposobnost reševanja pravnih vprašanj, kriterij opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, kriterij sposobnosti pisnega in ustnega izražanja, kriterij dodatnega dela in kriterij odnosa do sodelavcev, sedaj pa se v odločbi postavlja pod vprašaj tudi strokovno znanje, pripravo pravnih podlag za vodenje glavne obravnave in izvajanje dokaznih postopkov ter kvaliteto obrazložitve sodb. Sodišče z ugovorom ne soglaša. Ocena PSVS z dne 12. 12. 2013 temelji na neizpolnjevanju kriterija delovne sposobnosti, konkretno "indikatorja" pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe (2. točka prvega odstavka 29. člena ZSS). Tudi Sodni svet temelji potrditev ocene na neizpolnjevanju pravočasnosti izdelave sodnih odločb. Tudi kolikor se je Sodni svet opredelil tudi do drugih indikatorjev za ugotavljanje kakovosti dela, Sodni svet ni spremenil ocene PSVS, saj se ta enako glasi, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Je pa Sodni svet pravilno pretehtal tudi druge "indikatorje" iz kriterija po 2. točki prvega odstavka 29. člena ZSS, ko je ugotavljal, ali kakovostno delo po drugih indikatorjih pretehta, kot opravičilo, ki bi preprečilo sprejem najstrožje ocene. Res je tudi, da je PSVS navedel tudi neizpolnjevanje kriterija iz 5. točke 29. člena ZSS, kot tožnica pravilno ugotavlja, kar pa, tudi kolikor se Sodni svet o tej argumentaciji ni opredelil, ne pomeni spremembe oziroma razširitve ocene. Po 5. točki prvega odstavka 29. člena ZSS se varovanje ugleda sodnika in sodišča ugotavlja zlasti na podlagi načina vodenja postopkov. Ker se vsak sodni postopek konča s sodno odločbo, je zamude pri pisanju PSVS lahko povezal s 5. točko in s tem ni kršil materialnega prava, je pa dodatno obrazložil smiselnost upoštevanja "indikatorja", torej da ne gre za ugotavljanje neizpolnjevanja določenega segmenta sodniškega dela samega po sebi, pač pa gre za povezavo, ki pomeni odgovornost sodstva do javnosti.

11. Sodni svet v izpodbijani odločbi in PSVS v oceni z dne 12. 12. 2013 sta se sklicevala tudi na prejšnji oceni. Tožnica ugovarja, da ju je Sodni svet vsebinsko spreminjal in interpretiral v njeno škodo ter poudarja, da sta obe oceni potrdili izpolnjevanje pogojev za opravljanje sodniške funkcije in dobili naravo pravnomočne odločbe. Sodišče interpretaciji, da ugotovitve o nepravočasno izdelanih sodnih odločbah in opozorila na pravočasno izdelavo odločb v prejšnjih ocenah ne bi smela biti del ugotovitev obravnavanega postopka, ne more slediti. Iz tretjega odstavka 31. člena ZSS izhaja, da se ocena sodniške službe izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena tega zakona. Del osebnega spisa sta tudi predhodni oceni, zato se je PSVS lahko oprl na ugotovitve in opozorila iz predhodnih ocen, danih tožnici ter izpeljal zaključek, da tožnica v celotnem obdobju opravljanja sodniške službe ekscesno ne spoštuje rokov za izdelavo sodnih odločb. Torej je PSVS lahko ugotovil, da neizpolnjevanje "indikatorja" pravočasnost pisne izdelave sodnih odločb v daljšem časovnem obdobju (iz razloga nepravočasne izdelave sodnih odločb je bilo celo podaljšano ocenjevalno obdobje pri izdelavi ocene z dne 25. 1. 2013) pomeni, da tožnica ne izpolnjuje kriterija delovne sposobnosti iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Ob stalnih opozorilih v ocenah sodniške službe in službenem nadzoru z dne 24. 4. 2012, da je izdelava pravočasne sodne odločbe pomemben del za uspešnost izpolnjevanja kriterija delovne sposobnosti, se tožnica ne more sklicevati na "pozitivni" oceni iz leta 2009 in 25. 1. 2013. Daljše časovno obdobje, v katerem so se pojavljale enake kršitve, kljub stalnim opozorilom spet v obdobju izdelave predčasne ocene, pomeni tudi po mnenju sodišča tako hudo odstopanje od pričakovane kakovosti dela, da je ocena utemeljena. S tem, ko je PSVS v dejansko podlago za izdelavo predčasne ocene povzel opozorila iz prejšnjih ocen in jih upošteval kot relevantne pri izdelavi izpodbijane ocene, pa ni spremenil prejšnjih ocen v negativne, pač pa le upošteval postopnost in ne nazadnje sorazmernost. 12. Očitek, da ni bilo upoštevano, da ni bila v obdobju, ki ga je Sodni svet upošteval, tožnica nikoli disciplinsko kaznovana, ni relevanten razlog pri izdelavi negativne ocene. Sodišče sprejema razloge Sodnega sveta, da je treba razlikovati med disciplinskimi postopki in med postopkom ocenjevanja sodniške službe, ter se v zvezi z razlogom, da disciplinski postopek ni (edina) podlaga za izvedbo postopka negativne ocene sodnice, v celoti sklicuje na razloge Sodnega sveta.

13. Tožnica smiselno ugovarja, da v obravnavani zadevi ni bilo podlage za izdelavo predčasne ocene, vsaj ne že 22. 5. 2013, ko se je predsednica Okrožnega sodišča v Kranju odločila predlagati predčasno izdelavo sodniške ocene. Sodišče soglaša s Sodnim svetom, da lahko personalni svet, tudi na podlagi določbe prvega odstavka 31. člena ZSS, glede na potrebo izdela oceno tudi v krajšem času kot po treh letih, ter da je bila ta potreba izkazana tudi v primeru tožnice. Nenazadnje potrebo za izdelavo predčasne ocene izkazuje razgovor predsednice Okrajnega sodišča v Kranju s tožnico z dne 22. 5. 2013, iz katerega izhaja, da sodnica ponovno ne izdeluje sodb v roku. Zapis razgovora je del upravnega spisa. Neposredno pred tem razgovorom je bila tožnica v službi od 23. 3. 2013, torej ne drži, kot tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila pred tem v dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Torej ne drži očitek, da je bila ponovna ocena sodniške službe izdelana zaradi njenega zdravstvenega stanja, zaradi česar naj bi prišlo do diskriminacije na delovnem mestu. Dejstvo je, da je bila sporna ocena izdelana za obdobje 11 mesecev, zato se tožnica na razgovor z dne 22. 5. 2013 neupravičeno sklicuje kot relevanten v zvezi z obdobjem, za katerega je bila ocena izdelana. Procesne določbe določajo roke za izdelavo sodnih odločb. Torej, kolikor je bila tožnica pred opozorilom 22. 5. 2013 na delu od 23. 3. 2013 in je imela na ta dan že več čez procesni rok nenapisanih sodb, število le-teh pa se je do 10. 6. 2013 še povečalo (na devet), se tožnica ne more sklicevati na kratke roke za izdelavo predčasne ocene (kot izvajanje pritiska na tožnico), saj je bila prisotna na delu dalj, kot določa procesni zakonski rok za izdelavo sodne odločbe. Izpolnjevanje drugih obveznosti v spornem obdobju ni opravičljiv razlog za zamude pri izdelavi sodnih odločb. 14. Nadalje tožnica očita, da sta PS in Sodni svet upoštevala le dva indikatorja: doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela ter pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe, kar pomeni, da ocena temelji na zmotni uporabi materialnega prava in kriterij delovnih sposobnosti tožnice ni bil obravnavan in ocenjen celovito, posledično pa dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Sodišče ugovoru ne more pritrditi, saj iz aktov obeh PS izhaja drugače. Soglaša pa s stališčem Sodnega sveta, da ocena ne izgubi na celovitosti, kot materialno pravnem kriteriju, ki napotuje, da mora biti ocena po 29. členu ZSS celovita, tudi kolikor se personalni svet pri oceni sodniške službe ni opredelil prav do vsakega "indikatorja", ki ga je zakonodajalec navedel pri posameznem kriteriju ter zadošča, da se personalni svet opredeli do vseh kriterijev.

15. Sodni svet je v isti upravni zadevi odločal že dvakrat enako. Izpodbijana odločba je bila izdana v izvajanju sodbe Upravnega sodišča I U 1734/2015 z dne 10. 2. 2016. V procesni situaciji, ko Upravno sodišče presoja odločbo, izdano v ponovljenem postopku, postopa po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. Zakonitost novega akta preizkuša z vidika skladnosti z mnenji glede uporabe materialnega prava in stališči, ki se tičejo postopka in so bila izražena v sodbi. Pri presoji upošteva, da nov upravni akt lahko odstopa od sodbenih stališč in mnenj, če dejanske ugotovitve ponovljenega postopka narekujejo drugačno odločitev.

16. Sodni svet je z izpodbijano odločbo potrdil oceno sodniške službe z dne 12. 12. 2013, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne ustreza sodniški službi po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS. Dejanska podlaga za odločitev izhaja iz ugotovitev ocen sodniške službe tožnice z dne 25. 9. 2009, 25. 1. 2013 in 12. 12. 2013, ugotovitev službenega nadzora z dne 20. 2. 2012, seznanitve tožnice, da bo predlagana predčasna ocena z dne 22. 5. 2013, zdravstvene dokumentacije, relevantne za obdobje izdelave ocene, in okoliščin, ki jih je tožnica navedla v postopku pred PS, pritožb na oceno in izjavah v postopku pred Sodnim svetom.

17. Tožnica ugovarja, da toženec v ponovljenem postopku ni upošteval navodil Upravnega sodišča, iz sodb I U 1734/2015 in I U 64/2015, ker zadeve ni vrnil PSVS v dopolnitev. Iz sodbe I U 1734/2015 izhaja, da je sodišče menilo, da bi bilo treba že v postopku ocene sodniške službe preveriti, ali se tožnico zaradi slabih delovnih sposobnosti sploh lahko obravnava po 7. točki 74. člena ZSS, zaradi v tožbi navajane zdravstvene nezmožnosti, saj bolezenskega stanja tožnice ni enačiti z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe. Navedeno presojo je sodišče naložilo v okviru dokazov, ki jih je tožnica pravočasno predlagala. Uvodoma v zvezi z zgoraj navedenim stališčem sodišče zavrača ugovor, da Sodni svet ni upošteval navodil, ker je sam z izvedbo dodatnih dokazov dopolnjeval mnenje in s tem prekoračil svoja zakonska pooblastila. Namreč sodišče je v zadevi I U 1734/2015 (prvi stavek na strani 10 sodbe), pri ugotovitvi, da je v okviru vprašanja zdravstvene nezmožnosti nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ta očitek naslovilo tako na Sodni svet kot personalni svet. Ker je Sodni svet "instančni organ" po določbah ZSS in potrjuje oceno personalnega sveta, ima po mnenju sodišča tudi pooblastilo, da dopolnjuje dejansko stanje, ugotovljeno v ocenah personalnega sveta, ki jih potrjuje. Sodišče zato zavrača ugovor, da je Sodni svet prekoračil svoja pooblastila, ker zadeve ni vrnil PSVS. Glede na navodilo Upravnega sodišča vrnitev zadeve PSVS ni bistvena za zakonito rešitev zadeve, kolikor je Sodni svet sam ustrezno dopolnil dejansko stanje. Bistvena je v okviru presoje izvrševanja navodila Upravnega sodišča presoja pravilnosti in popolnosti dodatno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma se postavi vprašanje, kot je v sodbi I U 1774/2015 izpostavljeno, vprašanje presoje pravočasno predlaganih dokazov v zvezi z zdravstveno zmožnostjo tožnice za delo. Kot je povzel Sodni svet, je tožnica v pritožbi z dne 6. 2. 2014 zoper oceno PSVS opozorila na svoje zdravstvene težave, ki so posledica poškodbe v letu 2011 ter je PSVSRS zato v postopku pridobil dodatna pojasnila od predsednice Okrajnega sodišča in zdravniško mnenje A.A. dr. med., kot je tožnica predlagala ter se v odločbi do pridobljenih dokazov tudi opredelil. V izjavi, podani v postopku pred Sodnim svetom dne 19. 11. 2014, pa tožnica ni predlagala dokazov, katerih upoštevanje (kot pravočasnih in relevantnih) je v obravnavanem postopku sporno (psihiatrično izvedensko mnenje mag. B.B., dr. med in psihološke mnenje C.C, spec. klinična psihologinja). Sodni svet je ugotovil, da sta dokaza naknadno predložena, po prvi potrditvi ocene sodniške službe z dne 27. 11. 2014, zato pravilno zaključuje, da gre za prepozna dokaza. Tožnica pa ni obrazložila, zakaj jih ni navedla oz. predložila že v prvem postopku pred potrditvijo ocene s strani Sodnega sveta oz. v postopku pred PS. Le na podlagi take ustrezne obrazložitve opravičljive zamude bi bil Sodni svet dokaz dolžan dokazno presoditi. Enako velja za sporno neizvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke v obravnavanem postopku. Po oceni sodišča gre za prepozno predlagan dokaz in ga Sodni svet že iz tega razloga ni bil dolžan izvesti. Poleg tega pa sodišča soglaša s Sodnim svetom, da bi bila izvedba tega dokaza na podlagi razlage materialnega prava, kot jo narekuje 7. točka 74. člena ZSS, nepotrebna, iz razlogov, ki jih je Sodni svet ustrezno obrazložil s sklicevanjem na Zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakon o varnosti in zdravju pri delu, in aktivne stranke za sprožitev postopkov po navedenih zakonih, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo tožničino neustrezno zdravstveno stanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v času prisotnosti na delu v spornem obdobju. Glede na navedeno sodišče torej meni, da tožnica ne more očitati izpodbijani odločbi, da je bila sprejeta v nasprotju z navodili iz sodbe I U 1734/2015, ki je Sodnemu svetu naložila, da presodi pravočasno predlagane dokaze in dopolni dejanske ugotovitve v zvezi z njenimi trditvami o zdravstveni nezmožnosti v času prisotnosti na delu. Do vprašanja pravočasnosti predlaganih dokazov se je Sodni svet opredelil in sodišče njegove razloge sprejema kot pravilne. Je pa Sodni svet v skladu z navodilom Upravnega sodišča dopolnil dokazni postopek zaradi ugotavljanja zdravstvene zmožnosti tudi v času prisotnosti na delu. Sodišče ugotovitve Sodnega sveta sprejema kot pravilne, sprejete na podlagi ustreznih dokazov, ki delovno zmožnost tožnice v spornem obdobju lahko izkazujejo.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.