Jedro

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta predstavlja člen 24/1 ZOdvT, ki omejuje vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih s ponavljajočimi se dajatvami na največ triletni znesek. Ker je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala izplačilo razlik v plači od določenega meseca dalje in ker je iz tožbenih navedb razvidna le vrednost enomesečne razlike v plači, je znašala vrednost spornega predmeta glede na 24/1 člen ZOdvT 36-kratnik te mesečne razlike v plači. Ker pa tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se ji stroški postopka na prvi stopnji odmerijo upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 20-kratnika mesečne razlike v plači in je tako tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila pravdne stroške, je potrebno pravdne stroške tožeče stranke odmeriti glede na priglašeno vrednost.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša na 109,80 EUR (od zneska 76,25 EUR).

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 73,20 EUR, v 15 dneh po vročitvi sklepa, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek nadaljevalo, umik tožbe vzelo na znanje in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške tega postopka v znesku 51,36 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) se pritožujeta tožeča in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da predstavlja vrednost spornega predmeta enomesečno prikrajšanje tožeče stranke, ne pa celotno vrednost spornega predmeta, ki je glede na določbe ZNIRPJU znašal 20-kratnik mesečnega prikrajšanja. Tako je dejanska vrednost spornega predmeta znašala 409,40 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka z zahtevkom ni uspela v celoti, zato bi ji pripadal kvečjemu del pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni obrazložilo oziroma je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Ker je bil narok, ki je bil opravljen, nepotreben, saj je tožena stranka predlagala, da sodišče odloči brez naroka, tožeči stranki pravdni stroški po tar. št. 3102 ne pripadajo. Zaradi ZNIRPJU in navodila Ministrstva A. za izvršitev določb ZNIRPJU je bilo vztrajanje tožeče stranke v tožbi neutemeljeno, saj bi lahko tožbo umaknila že pred narokom. Stroški po tar. št. 6002 so bili nepravilno odmerjeni v višini 20,00 EUR, čeprav bi morali biti odmerjeni v višini 20 % nagrade. Posledično je nepravilno odmerjen tudi DDV. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava sprejelo napačno odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP, saj je izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti, prav tako pa obrazložitev o odločilnih dejstvih ni v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Zatrjevano nasprotje med obrazložitvijo in navedbami strank pa (tudi če bi bilo podano) ne predstavlja kršitve določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP.

Utemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je potrebno kot vrednost spornega predmeta upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP), ne vrednost, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta predstavlja člen 24/1 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), ki omejuje vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih s ponavljajočimi se dajatvami na največ triletni znesek. Ker je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala izplačilo razlik v plači od oktobra 2010 dalje in ker je iz tožbenih navedb razvidna le vrednost enomesečne razlike v plači, je znašala vrednost spornega predmeta glede na 24/1 člen ZOdvT 36-kratnik te mesečne razlike v plači. Ker pa tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se ji stroški postopka na prvi stopnji odmerijo upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 20-kratnika mesečne razlike v plači, ki znaša 409,40 EUR, pri čemer je tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila pravdne stroške z ozirom na takšno vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče pravdne stroške tožeče stranke odmerilo glede na zgoraj navedeno vrednost. Tako je tožeča stranka upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov za postopek po tar. št. 3100 v višini 39,00 EUR, za narok po tar. št. 3101 v višini 36,00 EUR, poleg tega pa je upravičena tudi do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 15,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 109,80 EUR.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke, da tožeča stranka do povrnitve stroškov postopka ni upravičena, ker v sporu ni uspela z celotnim tožbenim zahtevkom. V času vložitve tožbe je bila tožba potrebna, šele po njeni vložitvi je ZNIRPJU uredil sporno razmerje med strankama, zato je potrebno zaključiti, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela v celoti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za narok po tar. št. 3102, ker naj bi bil ta nepotreben. Sodišče prve stopnje je ta narok razpisalo, nanj je vabilo obe stranki, ki sta se ga morali udeležiti, če sta se želeli izogniti posledicam neupravičenega izostanka s tega naroka (28. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Glede na to je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve teh stroškov in sicer ne glede na pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ta narok ni bil potreben.

V zvezi z vrnitvijo pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 tožena stranka sicer pravilno opozarja, da se ta znesek odmeri v višini 20 % od vrednosti nagrade, pri čemer ne sme preseči vrednosti 20,00 EUR. Tako nagrada za poštne in telekomunikacijske storitve znaša 15,00 EUR.

Ker je bila pritožba tožeče stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sklepa spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča (3. točka 365. člena ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo preostali izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške in sicer stroške nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, 20 % materialnih stroškov v višini 10,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znaša skupaj 73,20 EUR, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).