Jedro

Ker se zatrjuje fiktivnost oz. nevideznost sklenjenih pogodb (čl. 66/1 ZOR), ki kot take med strankami nimajo učinka, je mogoče le s prepovedjo razpolaganja vsem tožencem (tudi prvi toženec, ki je z nepremičninama že razpolagal) doseči učinkovito zavarovanje verjetno izkazane terjatve.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje z dne 30.9.1997 v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 4.6.1998 delno spremeni tako, da se tožencema B. L. in T. V. prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino - garsonjero (točka 1 izpodbijanega sklepa) le do 1/2, tožencema B. L. in M. L. pa se prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino - enodružinsko stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, le do 1/2 (točka 2 izreka).

Sicer pa se pritožba tožencev zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom z dne 30.9.1997 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožencema B. L. in T. V. prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino garsonjero štev. 29 v 3. nadstropju, drugo stopnišče na vzhodni strani, v površini 26,16m2 in kletni prostor v površini 2,80 m2 v stavbi v Ljubljani ......, vpisano pri vl.št. E 25 k.o. ...

z označbo BXXX, tožencema B. L. in M. L. pa se prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino - enodružinsko stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, v naravi stanovanjska stavba ..... Odločilo je še, da ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve v tej pravdi. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

S sklepom z dne 4.6.1998 pa je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper citirani izrek sklepa z dne 30.9.1997 v celoti zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sklepa z dne 30.9.1997 ugovarja (pravilno se pritožuje) tožnica, torej v tistem delu, v katerem je bil zavrnjen predlog za vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve pri vl.št. E 25 k.o. ..., z označbo BXXX pod zap.štev. 31. Po prepričanju pritožnice so podani pogoji za vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve v zemljiško knjigo, čeprav lastninska pravica prvo oziroma tretje toženega še ni vpisana v zemljiško knjigo, pač pa je lastnik zemljiškoknjižnega vložka Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine ..... Pri zemljiškoknjižnem sodišču je bil namreč dne 11.7.1997 vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na navedeni garsonjeri v korist T. V. in se ta predlog, kateremu so priložene vse listine potrebne za vknjižbo lastninske pravice, vodi pri zemljiškoknjižnem sodišču pod dn.št. 7971/97. Glede na to, da člen 46 Zakona o zemljiški knjigi določa, da se vrstni red vpisov določa po trenutku, ko je predlog za vpis vložen pri zemljiškoknjižnem sodišču oziroma, ko to sodišče prejme listino, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti, bi se torej vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve v zemljiško knjigo izvršil za tem, ko bo izvršen vpis lastninske pravice V. T.. Glede na tak vrstni red bo torej v času vpisa prepovedi odsvojitve in obremenitve zemljiškoknjižno stanje takšno, da bo kot lastnik vknjižen V. T., ne pa prejšnji lastnik. Tožničinih pravic ni mogoče zaščititi drugače kot z vpisom prepovedi odsvojitve in obremenitve, brez tega vpisa bi tretje toženi predmetno garsonjero prodal naprej tretji dobroverni osebi, proti kateri tožnica ne bi mogla uveljaviti svoje lastninske pravice na garsonjeri.

Proti sklepu z dne 4.6.1998, s katerim je bil ugovor toženih strank zoper izdano začasno odredbo, torej prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - garsonjere in stanovanjske hiše - zavrnjen, pa se pritožujejo vse tri tožene stranke, pri čemer uveljavljajo vse pritožbene razloge po členu 353. ZPP v zvezi s členom 14 ZIP ter predlagajo takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da se ugovoru tožencev ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev. Toženci se ne strinjajo s prepovedjo razpolaganja z garsonjero, saj menijo, da je izkazano, da ta garsonjera predstavlja posebno premoženje prvo toženca. Sodišče je sicer verjelo tožnici, katera naj bi podrobno pojasnila, na kakšen način sta s prvo tožencem poravnala kupnino za omenjeno garsonjero, čeprav takšno pojasnilo iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Poudarjajo, da je bila kupnina za garsonjero plačana z denarjem, ki ga je prejela kot dedni odpravek po svojem očetu drugo toženka, saj tožnica in prvo toženec s potrebnim denarjem nista razpolagala, v obdobju od leta 1990 dalje pa je drugo toženka prejela skupaj 96.000 DEM. Da je drugo toženka denar dejansko podarila prvo tožencu, bi vedel izpovedati tudi brat prvo toženca oziroma sin drugo toženke. Sklicevanje prvostopnega sodišča na nepodpisani osnutek sporazuma o delitvi skupnega premoženja pa ne more predstavljati dokaza za zaključek, da je garsonjera skupno premoženje. Tretje toženec kot dolgoletni prijatelj tako prvo toženca kot tožnice pa je vedel, da je garsonjera posebno premoženje prvo toženca. Kar pa se tiče mnenja prvostopnega sodišča, da obnovitvena dela na enodružinski stanovanjski hiši predstavljajo takšno bistveno povečanje nepremičnine, ki se mora odraziti v stvarno pravnem deležu tožnice, pa je po prepričanju pritožnikov preuranjeno, ker bo za takšno oceno sodišče moralo pribaviti mnenje izvedenca gradbene stroke in bo lahko šele na tej podlagi prišlo do zaključka, ali je tožnica upravičena do stvarno pravnega deleža ali le do obligacijsko pravnega. Grajata tudi zaključek prvostopnega sodišča, da več okoliščin govori v prid zaključku, da sta znesek 45.000 DEM za izplačilo tretinskega solastninskega deleža V. L. privarčevala tožnica in prvo toženec, ne pa da je bil ta znesek izplačan iz dednega odpravka drugo toženke kot sledi iz izpovedi tožencev in prič.

Nesprejemljivo pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je le s prepovedjo vsem pasivno legitimiranim pravdnim strankam mogoče doseči učinkovito zavarovanje terjatve tožeče stranke, pri čemer toženci menijo, da prepoved obremenitve in odtujitve lahko glasi le na tretje toženca kot lastnika garsonjere oziroma drugo toženko kot lastnico enodružinske stanovanjske hiše. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožencev je delno utemeljena.

K pritožbi tožencev: Za zavarovanje nedenarne terjatve je poleg drugih predpisanih pogojev po členu 267 Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju besedila ZIP), ki je veljal v času odločanja o tej zadevi, zadostovalo, da je bil obstoj terjatve zgolj verjetno izkazan. To pomeni, da če sodišče prepričljivo presodi, da je več okoliščin, ki govore v prid obstoju terjatve kot tistih, ki govori proti njenemu obstoju, je njegova odločitev o zavarovanju pravilna, saj bo o sami utemeljenosti terjatve odločilo šele takrat, ko bo razsodilo o glavni stvari. V tej luči se izkaže verjetnostno sprejeta dokazna ocena sodišča o sporni garsonjeri kot o sporni stanovanjski hiši kot o skupnem premoženju zakoncev, tožnice in prvo toženca, s katerim je le-ta v celoti samovoljno razpolagal, kot pravilna in jo pritožbeno sodišče sprejema, saj je zaenkrat bolj verjetna. Dejanska vprašanja, na katera opozarja pritožba, torej da je bila v resnici drugo toženka tista, ki je dala denar za kupnino za garsonjero in ne da sta jo poravnala skupaj zakonca - tožnica in prvo toženec ter da je bila v resnici spet drugo toženka tista, ki je v zvezi s stanovanjsko hišo izplačala V. L. znesek 45.000 DEM in ne da sta ta znesek privarčevala zakonca, bo moralo prvostopno sodišče izčrpneje razčistiti in zlasti presoditi o njihovi utemeljenosti v nadaljevanju tega pravdnega postopka. Kot že rečeno so za potrebe zavarovanja terjatve sporna dejstva dovolj izkazana. Za potrebe postopka zavarovanja terjatve tudi mnenje izvedenca gradbene stroke (še) ni bilo potrebno, kot zmotno meni pritožba, zaradi česar zgolj verjetnostni zaključek sodišča o bistvenem povečanju vrednosti nepremičnine zaradi obnovitvenih del ni preuranjen, kot mu tudi očita pritožba. Vsekakor pa se lahko zgodi, da bo sodišče v nadaljevanju postopka, ko bo presojalo utemeljenost tega dela terjatve oziroma zahtevka in torej temeljiteje obravnavalo ne le vrednost pač pa tudi vrsto opravljenih del na hiši ter njihov vpliv na samo zgradbo in njeno vrednost kot celote, po svoji presoji tudi s pomočjo izvedenca ter končno ob upoštevanju eventuelnega dogovora zakoncev v zvezi z adaptacijo v smislu sprememb lastništva, prišlo do drugačnega materialnopravnega zaključka glede zatrjevanega lastništva iz naslova adaptacije.

Glede na to pa, da že sama tožnica s svojim tožbenim zahtevkom terja ugotovitev solastništva na garaži in hiši le do 1/2 ter posledično tudi v takem deležu predlaga ugotovitev neveljavnosti pogodb, s katerimi je z njenim deležem na navedenih nepremininah razpolagal prvo toženec in zgolj v navedenem obsegu tudi zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njene solastnine, je seveda pritožba utemeljena v tistem delu izodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje prepovedalo razpolaganje s spornima nepremičninama nad zahtevano 1/2 solastnine.

Nadalje pa imajo toženci načelno sicer prav, ko grajajo odločitev prvostopnega sodišča, ki je prepovedalo razpolaganje s spornima nepremičninama tudi prvo tožencu, čeprav je on z nepremičninama že razpolagal pred izdano prepovedjo. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča za obravnavani primer treba upoštevati, da se zatrjuje fiktivnost oziroma navideznost sklenjenih pravnih poslov, kateri po 1. odstavku 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih med pravdnimi strankami sploh nimajo učinka, zaradi česar torej za njih pravni posel ne velja. Navedeno je verjetno vodilo prvostopno sodišče k izpodbijani odločitvi prepovedi razpolaganja z nepremičninama vsem tožencem, saj drugače ne bi zapisalo, da je le s prepovedjo razpolaganja vsem tožencem mogoče doseči učinkovito zavarovanje verjetno izkazane terjatve tožeče stranke. Sicer pa v obravnavani situaciji, ko je tudi prvo tožencu, ki je z nepremičninami sicer že razpolagal, prepovedano nadaljnje razpolaganje, prvo tožencu takšna prepoved nikakor ne more škoditi, česar tudi pritožba ne zatrjuje, v kolikor so sklenjene pogodbe veljavne in učinkovite.

Na podlagi povedanega se izkaže, da je pritožba delno utemeljena iz materialnopravnih razlogov, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo glede obsega prepovedi razpolaganja s premoženje (člen 373. ZPP/77 v zvezi s členom 14 ZIP).

K pritožbi tožnice: Po nesporni prvostopni ugotovitvi, da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je lastnik zemljiškoknjižnega vložka E 25 k.o. ... z označbo BXXX Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine .... , ne pa prvo oziroma tretje tožena stranka, je sodišče povsem pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlagani zemljiško knjižni vpis. Odločilno je namreč bilo le dejstvo, da nepremičnina ni vpisana na ime nobenega od tožencev oziroma da nobeden od njiju, zoper katera je predlagan ukrep zavarovanja, v času izdaje prepovedi razpolaganja ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - sporne garsonjere. Po členu 17/1 Zakona o zemljiški knjigi so vpisi namreč dovoljeni le zoper osebo, na katero je ob času vložitve predloga že vpisana ali pa se istočasno vknjiži ali predznamuje pravica, glede katere se bo izvršil nov vpis. Določilo člena 46 istega zakona, na katerega se sklicuje pritožba, pa se obravnavanega primera ne tiče, saj določa le vrstni red vpisa določene pravice po trenutku vložitve predloga pri zemljiškoknjižnem sodišču zaradi konkurence vpisov glede te iste pravice.

S tem, ko je torej prvostopno sodišče zavrnilo predlagani vpis, je materialno pravo prav uporabilo, pritožbeno sodišče je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s členom 14 ZIP).