Up-323/00

26. 9. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z. na seji senata dne 26. septembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 136/2000 z dne 6. 7. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 378/2000 z dne 25. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 15/2000 z dne 16. 5. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep senata Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim mu je bil po razglasitvi sodbe podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper prvonavedeni sklep, in sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika. Navaja, da prvostopni sklep nima zakonitih razlogov o tem, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, sodba Vrhovnega sodišča pa temelji na nedokazanem očitku, da pritožniku izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja vir zaslužka, da teža dejanja napotuje na to, da bi kaznivo dejanje ponavljal, izrečena pa je bila minimalna kazen. Zato naj bi bila podana kršitev 20. člena Ustave. Dokazni postopek naj bi namreč pokazal, da ni storil kaznivega dejanja, zato naj bi bilo pričakovati razveljavitev sodbe in večkratno ponavljanje postopka. Pritožnik navaja, da je osrednje dejstvo vloženih pravnih sredstev v tem, da sta oškodovanca v kazenskem postopku lažno pričala, krivo obremenjevala pritožnika, zaradi tega pa pripor ne more biti utemeljen. Kršitev 25. člena pritožnik obrazloži s tem, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove bistvene navedbe, prav tako pa naj bi Vrhovno sodišče povsem neargumentirano zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki zato sploh ni mogla učinkovati.

B.

2.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP) določa v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

3.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/95 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev ponovitvene nevarnosti) ali pa ga je možno doseči tudi z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

4.Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da so sodišča o podaljšanju pripora odločala v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. O obstoju ponovitvene nevarnosti so sklepala tako na podlagi teže kaznivega dejanja, pritožnikove predkaznovanosti za kazniva dejanja z elementi nasilja in dejstva, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih. Sodišča so presodila tudi pomen okoliščin, ki se nanašajo na pritožnikovo osebnost in dosedanje življenje in pri tem prepričljivo ocenila, da mu izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja način preživljanja. Zlasti Višje sodišče je obrazložitvi obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti dodalo tudi okoliščine storitve kaznivega dejanja, za katero je obsojen (združba več oseb, predhodni dogovor). Glede na navedeno, zaključku sodišč, da je podana realna nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, ni mogoče odreči razumne presoje. Katere okoliščine šteje za odločilne, pa je stvar presoje sodišča, ki ni vezano na nobena posebna dokazna pravila. Sklicevanje prvostopnega sodišča na postopke, ki so v teku, sta ocenili tako pritožbeno kot tudi Vrhovno sodišče. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno tudi sklepanje sodišča o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi in nemožnosti uporabe milejšega ukrepa. Še posebej pa se je do obstoja ustavnega pogoja neogibne potrebnosti pripora za zagotovitev varnosti ljudi v obrazložitvi sodbe opredelilo Vrhovno sodišče, ki je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritrdilo je, da je prvostopno sodišče s tem, ko je poleg teže kaznivega dejanja, ugotovljene realne nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, ugotovitve, da pritožniku izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja vir zaslužka, ocenilo tudi neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi. Sodišča so torej opredelila vse okoliščine, na podlagi katerih so sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja in ob upoštevanju načela sorazmernosti tudi presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

5.Kolikor pritožnik sodne odločbe izpodbija zaradi nepravilne presoje teže konkretnih dejstev in okoliščin pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora za varnost ljudi, pa je treba pojasniti, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče v konkretni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6.Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo in svojo presojo v zadostni meri obrazložila, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Pri tem pa tudi ni bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva, saj so iz obrazložitve izpodbijanih posamičnih aktov razvidni razlogi, ki v zadostni meri omogočajo preizkus sodnih odločitev, tako Višje kot tudi Vrhovno sodišče pa sta se obrazloženo opredelila do vseh relevantnih navedb, ki jih je pritožnik uveljavljal v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti.

7.Ker glede na navedeno ni podana zatrjevana kršitev pravice do osebne svobode in pravice do pravnega sredstva, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk