Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo plačila tožeče stranke upoštevaje razloge celotne sodbe II P 1001/2014 in ne le izreka slednje.

Šele z odločitvijo v pravdni zadevi II P 1001/2014 je tožena stranka vedela, da je s plačili tožeče stranke obogatena in da ne obstoji pravna podlaga da prejeto obdrži, zato je od takrat v zamudi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede datuma plačila zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da se datum 12. 4. 2015 nadomesti z datumom 24. 8. 2016. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko do višine tožbenega zahtevka ne obstaja, v II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo zneska 52.187,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2015 dalje do plačila. V III. točki je v presežku zahtevek zavrnilo in v IV. točki odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v celoti povrniti stroške postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev (I., II. In IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o pravnomočno razsojeni stvari in s tem kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zadevi, ki se je pred tem vodila pod št. II P 1001/2014 je bil predmet spora plačilo odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki ga je tožena stranka (v tistem postopku tožeča stranka) zahtevala od tožeče stranke (v tistem postopku tožene stranke). V zadnjem sojenju v letu 2015 in 2016 je sedaj tožena stranka upoštevala delna plačila tožeče stranke, ki so bila izvršena do vložitve njene pripravljalne vloge dne 5. 6. 2015 in je s to vlogo tudi skrčila svoj tožbeni zahtevek, tako da je upoštevala vsa izvršena plačila. Sodišče prve stopnje je tako zmotno v 13. točki obrazložitve zapisalo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, ker sodišče v prejšnjem postopku (II P 1001/2014) ni odločalo o preplačilu odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranih zemljišč oziroma o neupravičeni obogatitvi na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ampak le o določitvi višine odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranih zemljišč po 72. členu ZDen, zato je ugovor pravnomočno razsojene stvari neutemeljen. Tožeča stranka v tem postopku je toženi stranki nesporno plačala skupaj 143.573,31 EUR na podlagi delno pravnomočne sodbe, vsa plačila tožene stranke pa je tožeča stranka vračunala. Tako je za predmetni postopek relevantno vprašanje, ali gre pri zatrjevanih plačilih tožeče stranke, ki se v tej pravdi uveljavljajo kot neupravičena obogatitev, za plačila, ki so imela svojo osnovo po 72. člen ZDen in so bila predmet tožbenega zahtevka ali je bilo sodišče v postopku na prvi stopnji pravnomočno razsojene zadeve II P 1001/2014 seznanjeno z zatrjevanimi plačili tožeče stranke in ali je tožena stranka upoštevala plačila tožeče stranke in temu ustrezno oblikovala tožbeni zahtevek. Odgovor na vsa tri vprašanja je pozitiven, tako da tožeča stranka v tej pravdi ne navaja nič novega in se odloča o že razsojeni stvari. Plačila, ki bi jih naj tožeča stranka izvršila, bi mogla uveljavljati že v postopku II P 1001/2014. Časovne meje pravnomočne sodbe v zadevi II P 1001/2014 pa se nanašajo na dan izdaje pravnomočne sodbe, torej dne 7. 4. 2016, kjer je sodišče odločilo, da je na ta dan tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 41.681,94 EUR kljub predhodnim plačilom tožeče stranke. Odločitev sodišča pa tudi odstopa od obstoječe sodne prakse. Tožeča stranka namreč ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neopravičene obogatitve oziroma preplačil svojih obveznosti, v kolikor bi na to dejstvo mogla in morala opozoriti že v predhodnem postopku, ki je že pravnomočno končan, zato je tudi kršena ustavna pravica stranke do enakega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo pobotni ugovor, s tem ko je zaključilo, da po sodbi II P 1001/2014 tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Sodišče je namreč vezano na ugotovitev v zadevi II P 1001/2014, da ima tožena stranka terjatev do tožeče stranke in bi ju zato moralo pobotati, prav tako je sodišče zmotno odločilo glede teka obrestnega dela zahtevka, ko je prisodilo zakonske zamudne obresti od 12. 4. 2015. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi, sodbo sodišča prve stopnje primarno spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno da ugodi pobotnemu ugovoru in zahtevek zavrne in nadalje podrejeno, da zahtevek zavrne glede obresti pred 1. 7. 2017, vse s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. V predmetnem pravdnem postopku tožeča stranka zahteva vračilo z njene strani preveč plačanega toženi stranki v posledici sodnega postopka, ki je tekel med istima strankama zaradi določitve odškodnine toženi stranki zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega zemljišča po 72. členu ZDen. V postopku zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega zemljišča, ki se je vodil najprej pod opr. št. II P 541/2004, je bila izdana sodba, ki je delno postala pravnomočna in izvršljiva dne 15. 12. 2008, na podlagi te sodbe pa je bila tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki znesek 59.254,84 EUR. V ponovljenem postopku II P 1132/2008 je bila dne 1. 2. 2011 izdana sodba, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki še znesek 72.256,71 EUR z obrestmi, ki tečejo različno od posameznih zneskov ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 9.996,32 EUR. Sodišče druge stopnje je v predmetni zadevi s sodbo I Cp 955/2011 pritožbo zavrnilo, razen v stroškovnem delu je odločitev spremenilo. Na podlagi vložene revizije tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 74/2012 z dne 20. 11. 2014 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve in druge stopnje, torej sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1132/2008 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 955/2011 v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep sta pravdni stranki prejeli 22. 12. 2014. Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovljenem postopku (zadeva II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016) izdalo sodbo, s katero je tožečo stranko zavezalo na plačilo zraven že dosojenega zneska (59.254,84 EUR s pp) še zneska 41.681,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 9.180,59 EUR. Že izvršenih nakazil (ki so bila plačana pred odločitvijo v revizijskem postopku) zaradi narave zahtevka in dejstva, da gre za odškodnino, pri odločanju ni upoštevalo, kot je to izrecno pojasnilo v obrazložitvi svoje odločitve. Sodni postopek je pravnomočno zaključen.

7. Tožeča stranka je toženi stranki po prej navedenih sodbah plačala 17. 4. 2008 40.993,93 EUR, 13. 5. 2011 znesek 25.423,77 EUR (plačilo tega zneska pritožbeno več ni sporno), kljub vloženi reviziji je tožena stranka tožečo stranko pozvala k plačilu prisojene odškodnine in tožeča stranka je dne 1. 12. 2011 plačala še znesek 102.579,38 EUR. Iz obrazložitve sodbe II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2006 (7. in 21. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje modifikacijo tožbenega zahtevka, podanega s strani tožeče stranke v vlogi 5. 6. 2015, po revizijskem postopku štelo kot skrčitev zahtevka iz 111.514,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2004 na plačilo 66.165,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2011 (obresti bi sicer šle toženi stranki od vložitve tožbe, ker pa jih je zahtevala od 2. 12. 2011, jih je v tem obsegu sodišče prve stopnje prisodilo). Tako je o višini odškodnine bilo dokončno odločeno šele s sodbo II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016, ki je postala pravnomočna 23. 8. 2016, ko je tožena stranka umaknila pritožbo.

8. V skladu s 190. členom OZ mora oseba, ki je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tretji odstavek 190. člena OZ določa obveznost vrnitve če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena1, prav tako po ustaljeni sodni praksi informacija o vloženi reviziji izključuje dobro vero oškodovanca2. 9. Tožena stranka v pritožbi ponavlja že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podane ugovore in sicer, da je sodišče prve stopnje odločalo o že razsojeni stvari, o slednjem pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge v 9. do 13. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje med tožbenim zahtevkom v prejšnjem postopku in tem postopkom ni podana objektivne identiteta zahtevka. Med pravdnima strankama je tekel spor na dveh različnih podlagah, v prvem postopku spor na podlagi odškodninskega zahtevka zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega zemljišča (72. člen ZDen), v drugem postopku pa se je odločalo o neupravičeni obogatitvi po 190. do 195. členu OZ, s tem pa očitana kršitev določil o pravnomočnosti oziroma kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo plačila tožeče stranke upoštevaje razloge celotne sodbe II P 1001/2014 in ne le izreka slednje. Plačila je tožeča stranka res izvršila na podlagi sodne odločbe, ki je bila kasneje razveljavljena - s tem gre za plačila na podlagi kasneje odpadle podlage. V pravdnem postopku II P 1001/2014 je šlo za plačilo odškodnine, ki se določa šele z izdajo prvostopenjske sodbe3. Judikat VSRS II Ips 1037/2007 z dne 20. 1. 2011 pa se nanaša na vnaprej znane terjatve iz delovnega razmerja in njihovo plačilo pred zadnjo obravnavo, kar stranka v postopku ni uveljavljala. V postopku II P 1001/2014 pa je sodišče prve stopnje okoliščino plačila po sodbi, katere podlaga je odpadla, bila znana in izvršenih plačil ni upoštevalo, kar je v obrazložitvi tudi navedlo (obseg pravnomočnosti sodbe pa je potrebno presojati z razlogi celotne sodbe4. 11. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje v sodbi II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016 ugotavljalo nespornost plačil tožeče stranke v letu 2008 in 2011 in posledično ugodilo skrčenemu zahtevku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011. Kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje iz obrazložitve sodbe II P 1001/2014 jasno izhaja (21. točka obrazložitve), da obračun škode kot ga je podala sedaj tožena stranka v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker se o višini škode odloča šele z dnem izdaje sodbe. Tožena stranka izhaja iz napačnega izhodišča, da je po sodbi II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016 tožeča stranka dolžna plačati 41.681,94 EUR, upoštevajoč že plačane zneske. Nenazadnje iz izreka sodba II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016 izhaja obveznost plačila zneska 41.681,94 EUR poleg že prisojenega zneska. Ne iz izreka, še manj pa iz obrazložitve ne izhaja, da bi se slednji znesek nanašal na plačilo poleg že plačanih zneskov (podlaga za katerega je z revizijsko odločitvijo odpadla), s tem pa očitana kršitev ni podana.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ki v pobot uveljavlja terjatev dosojeno po sodbi II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016 za znesek 41.681,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011. Iz tožbenih trditev v tem postopku in na podlagi izvedenega dokaznega postopka z izvedencem finančne stroke nesporno izhaja, da je tožeča stranka že pred pravdo pobotala svojo terjatev, ki jo je imela na podlagi preplačil oziroma plačila, za katerega je pravna podlaga z odločitvijo v revizijskem postopku odpadla s terjatvijo sedaj tožene stranke po pravnomočni sodbi II P 1001/2014, s čemer je tožeča stranka opravila predpravdni materialnopravni pobot vzajemnih terjatev v smislu določb 311. in 312. člena OZ, v skladu s katerima dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli ter da poda nasprotni stranki pobotno izjavo, kar lahko stori pred pravdo ali v pravdi. Tožeča stranka je najkasneje z vložitvijo tožbe pobotno izjavo podala, s tem pa sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje iz 30. do 32. točke obrazložitve.

13. Pravilno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o obrestnem delu zahtevka, ko je obresti tožeči stranki priznalo od 12. 4. 2015 dalje do plačila, to je od dneva, ko je tožena stranka bila seznanjena s sodbo VS RS. Res je tožena stranka bila takrat seznanjena z odločbo VS RS in za plačilo tožene stranke od takrat naprej ni bilo pravne podlage, vendar pa je o višini odškodnine bilo dokončno odločeno šele s sodbo II P 1001/2014 z dne 7. 4. 2016, ki je postala pravnomočna 23. 8. 2016, ko je tožena stranka umaknila pritožbo, zato je po mnenju sodišča druge stopnje od takrat dalje tožena stranka v zamudi z vračilom preveč plačanega zneska. Tožeča stranka pred tem vračila niti ni zahtevala, tožena stranka pa glede na odprt pravdni postopek, v katerem se je odločalo glede višine odškodnine, o višini preplačila in dejstvu, da slednje v pravdnem postopku (v katerem je trditve o tem podala) ne bo upoštevano ni mogla vedeti. Sama razveljavitev sodbe, s katero je tožeči stranki bilo naloženo plačilo odškodnine pa še ne pomeni odpadle pravne podlage in s tem obveznosti vrnitve prejetega po tretjem odstavku 190. člena OZ.5 Šele z odločitvijo v pravdni zadevi II P 1001/2014 je tožena stranka vedela, da je s plačili tožeče stranke obogatena in da ne obstoji pravna podlaga da prejeto obdrži, zato je od takrat v zamudi6. Razlika med prejeto in dosojeno odškodnino je dolžna vrniti in sicer najkasneje z dnem umika pritožbe, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki dosojeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2016 dalje do plačila.

14. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v obrestnem delu (in še to le delno), zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi z 154. členom in 155. člen ZPP).

1 Avtentična razlaga 195. člena OZ, Uradni list RS št. 32/2004 z dne 2. 4. 2004. 2 VS RS sodba II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018. 3 VS RS sodba II Ips 674/2008 z dne 26. 1. 2012. 4 VSL I Cpg 657/2017. 5 VS RS sklep II Ips 191/2017 z dne 8. 11. 2018. 6 VS RS III Ips 16/2014 z dne 7. 4. 2015.