Jedro

Tožnik ni imel pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke v delu, s katerim mu je bilo ugodeno, saj si v tem delu s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

1. Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zoper 1. in 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 27.7.2001, zavrže, tožba zoper 3. točko izreka odločbe tožene stranke pa zavrne. 2. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.7.2001, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka), zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (2. točka izreka) in zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 28.11.2000, v delu, ki se nanaša na gradnjo delavnice kovinske galanterije. V izreku pod točko 2 je zavrnila zahtevek investitorja B.B. za gradnjo delavnice kovinske galanterije na zemljišču parc. št.... k.o... V ostalem pa je pritožbo v izreku pod točko 3 zavrnila. Z navedenim lokacijskim dovoljenjem je Upravna enota Ljubljana investitorju dovolila odstranitev pomožnega objekta, legalizacijo stanovanjskega prizidka in gradnjo delavnice kovinske galanterije s prometno in zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št.... k.o..., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je treba šteti, da so vsi pogoji oziroma zahteve, ki se nanašajo na prometno in zunanjo ureditev v spornem lokacijskem dovoljenju, ostali v veljavi. Utemeljen je tožbeni ugovor, ki se nanaša na podaljšanje obstoječe ograje na jugovzhodni strani parc. št. ... k.o... (meja s parcelo tožnika). V lokacijskem dovoljenju je v poglavju "Zunanja ureditev, prometna ureditev in dostopi" navedeno, da je potrebno tlakovano površino med voziščem pasu ceste... na jugovzhodni strani predmetne parcele v dolžini cca. 10 m od vozišča fizično ločiti s podaljšanjem obstoječe ograje do uvoznega radia cestnega priključka na skrajnem jugovzhodnem delu parcele, da se fizično prepreči parkiranje ob vozišču ceste. Za navedeno obstoječo ograjo pa tožnik zatrjuje, da je nedovoljena gradnja. V upravnih spisih ni podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče to trditev preveriti, zato je v tem delu dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Če dejansko gre za nedovoljeno gradnjo ograje, je nedopustno nadaljevati ali zahtevati podaljšanje te ograje ne glede na to, da gre za pogoj, ki ga je postavilo CPL v strokovnem mnenju z dne 17.11.1999. Vprašanje je, ali je bilo v obravnavanem primeru pravilno odločeno tudi s procesnega vidika glede na to, da so dela dovoljena po spornem lokacijskem dovoljenju (odstranitev pomožnega objekta, legalizacija stanovanjskega prizidka, gradnja delavnice kovinske galanterije s prometno in zunanjo ureditvijo), v medsebojni vsebinski zvezi, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi zelo nekonkretno in omejeno odpravila odločbo organa prve stopnje. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ob upoštevanju navedenega ponovno odločiti o stvari. V obrazložitvi k 2. in 3. točki izreka se sodišče prve stopnje po vsebini sklicuje na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo investitor (stranka z interesom) zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je za tožnika sporna le ograja. Tožnik ni z ničemer izkazal, da je bila ograja postavljena "na črno", dokazno breme pa je na njem in ne na upravnem organu, ki je odločbo izdal. Dejansko je bila ograja postavljena kot nadomestna ograja na podlagi veljavnega sklepa o priglasitvi del, kar je navedel v odgovoru na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zavrne tožbeni zahtevek glede nadomestnega prizidka k stanovanjski hiši in v delu, ki se nanaša na podaljšanje ograje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka odločbe tožene stranke, ni uporabilo določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj bi moralo tožnikovo tožbo zavreči v tem delu. Tožnikovi pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje je bilo namreč v tem delu ugodeno in čeprav v tožbi ni sam izrecno navedel, da izpodbija odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu, ni imel pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke v delu, s katerim mu je bilo ugodeno, saj si v tem delu s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaj. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe in zavrglo tožbo.

Glede zavrnilnega dela odločbe tožene stranke (3. točka izreka) pa je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranke na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon. Pravilno je obrazložila, da ograja, katere podaljšanje se navaja v zunanji ureditvi lokacijskega dovoljenja, ni predmet tega postopka. Presodila je pravilno, da so glede na Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V3 V. v območju urejanja VS 3/3 B. - V. v morfološki enoti 2A/3 dovoljene dopolnilne gradnje istovrstnih stanovanjskih stavb, za kar v obravnavani zadevi gre. Kot izhaja iz predloženih spisov, pa so bila v obravnavani zadevi pridobljena vsa potrebna predpisana soglasja, ki so bila upoštevana v izreku lokacijskega dovoljenja in ki v delu, ki se ne nanaša na delavnico kovinske galanterije, ostanejo v veljavi. Izvedba z lokacijskim dovoljenjem dovoljenih del pa ni predmet tega postopka. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006, na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču razveljavilo po uradni dolžnosti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi svojo odločitev o stroških postopka oprlo na razveljavljeni del besedila 3. odstavka 23. člena ZUS.

Glede na to, da tožeča stranka v upravnem sporu in ne v pritožbenem postopku ni bila uspešna, stranka z interesom pa delno, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP in s 1. odstavkom 16. člena ZUS).