Jedro

V zvezi z zagovornikovimi trditvami o razmerah v priporu gre uvodoma poudariti, da je Vrhovno sodišče, nasprotno od stališča vrhovne državne tožilke sicer že presodilo, da razmere v pripornih prostorih lahko predstavljajo relevantno okoliščino pri presoji sorazmernosti odrejenega ukrepa. Vendar bi moral zagovornik, če bi želel uspešno izpodbiti sorazmernost pripora zaradi nevzdržnih razmer v zavodu, zaradi katerih naj bi bilo prekomerno poseženo v obdolženčeve pravice, to nevzdržnost specificirati s konkretnimi, individualiziranimi okoliščinami, skladno s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) obdolženemu A. A. podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Obdolženčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez izrecne navedbe razlogov in s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3.Na zahtevo je, po drugem odstavku 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin in predlagala njeno zavrnitev.

4.Obdolženec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, a se o njem nista izjavila.

B.

5.Po pregledu zahteve Vrhovno sodišče ugotavlja, da je le-ta po vsebini v bistvenem enaka zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik v predmetni zadevi vložil zoper sklep o odreditvi pripora zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 1/2024 z dne 20. 9. 2023, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I Kpd 68318/2023 z dne 19. 9. 2023. Zagovorniku je tako na povsem enake navedbe glede utemeljenosti suma in begosumnosti Vrhovno sodišče odgovorilo že ob preizkusu prejšnje zahteve, v sodbi XI Ips 1/2024 z dne 25. 3. 2024. V izogib ponavljanju in zavlačevanju postopka z inflacijskimi pravnimi sredstvi se zato Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na svojo predhodno obrazložitev, in sicer da tako glede utemeljenosti suma kot tudi begosumnosti, ki sta ustrezno obrazložena, zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP), ter da možnost uporabe mehanizmov sodelovanja med državami članicami ne izključuje obstoja begosumnosti.

6.Zagovornik je v predhodni zahtevi nasprotoval tudi sorazmernosti pripora zaradi kriminalne količine obravnavanega dejanja ter zaradi zatrjevanih nevzdržnih razmer v pripornih prostorih, vendar teh navedb Vrhovno sodišče v prejšnji sodbi zaradi neizčrpanosti ni presojalo. V predmetni zahtevi zagovornik te očitke ponavlja ter so tokrat tudi materialno in formalno izčrpani, zato jih je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

7.Glede kriminalne količine obravnavanega dejanja, ki naj bi bila po zagovornikovi oceni tako majhna, da ne opravičuje odvzema prostosti, zagovornik nasprotuje dejanski presoji nižjih sodišč oziroma podaja svojo oceno dokaznega gradiva, kar pa presega presojo o obstoju utemeljenega suma, saj bo tehtanje dokazov enega napram drugemu lahko šele predmet dokazne ocene razpravljajočega senata oz. sodnika po opravljeni glavni obravnavi. V zvezi z zagovornikovim stališčem o višini zagrožene kazni za obravnavano dejanje, ki naj bi bila politično motivirana pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sodišče v kazenskem postopku vezano z načelom zakonitosti in zato ni pristojno za presojo utemeljenosti kaznovalnih okvirjev posameznih dejanj.

8.V zvezi z zagovornikovimi trditvami o razmerah v priporu gre uvodoma poudariti, da je Vrhovno sodišče, nasprotno od stališča vrhovne državne tožilke sicer že presodilo, da razmere v pripornih prostorih lahko predstavljajo relevantno okoliščino pri presoji sorazmernosti odrejenega ukrepa. Vendar bi moral zagovornik, če bi želel uspešno izpodbiti sorazmernost pripora zaradi nevzdržnih razmer v zavodu, zaradi katerih naj bi bilo prekomerno poseženo v obdolženčeve pravice, to nevzdržnost specificirati s konkretnimi, individualiziranimi okoliščinami, skladno s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice. Po pregledu vsebine zahteve gre ugotoviti, da zagovornik temu standardu obrazloženosti uveljavljane kršitve ni zadostil. Zagovornik namreč zgolj na splošno trdi, da naj bi bili priporni prostori prezasedeni in kadrovsko podhranjeni, pri čemer navaja informacijo, da naj bi šlo za 200% prezasedenost, vendar za tak zaključek ne ponudi nobene podlage, ter trdi, da obdolženec biva v sobi z "bistveno več" zaporniki, a ne konkretizira točnega števila zapornikov niti ne pojasni, v katere obdolženčeve pravice in na kakšen način naj bi takšno bivanje posegalo.

9.Ker torej zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v delu podana iz nedovoljenega razloga, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

10.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in s 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

Op. št. (1)Sodba VSRS XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, tč. 7.

Op. št. (2)Prim. s sodbo VSRS XI Ips 51613/2020 z dne 12. 11. 2020, tč. 6.

Op. št. (3)Sodba VSRS XI Ips 33060/2023 z dne 30. 11. 2023.

Op. št. (4)Glej zadeve Neshkov in drugi proti Bulgariji, 2015; Muršič proti Hrvaški, 2016; Ananyev in drugi proti Rusiji, 2012; Department for the Execution of Judgments of the ECHR: Conditions of detention, June 2021, dostopno na URL: https://rm.coe.int/thematic-factsheet-conditions-detention-eng/1680a2e323.