Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni. Ker tega pisanja toženka v postavljenem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 2. 11. 2023. Toženka v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče dne 24. 1. 2024 izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati nadomestilo plače za mesec junij 2023 v znesku 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023 v znesku 787,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, v istem roku plačati tudi denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2023, višji znesek iz tega naslova je zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna plačati stroške postopka v višini 223,99 EUR s tem, da znesek nakaže na transakcijski račun delovnega sodišča v Celju v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer zoper ugodilni del, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela zamudne sodbe nima pravnega interesa, iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve postopka in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožba toženki ni bila pravilno vročena. Očitno je bila vročena ostarelemu očetu direktorice toženke, saj njena starša stanujeta na naslovu sedeža toženke. Podpis na vročilnici ni njen. Zaradi razjasnitve načina vročanja predlaga zaslišanje svojega očeta. Na vsebino tožbenih navedb se bo argumentirano odzvala, ko bo to mogoče. Zato zgolj informativno navaja, da navedbe v tožbi ne držijo. Predlaga, da se pritožba odstopi v obravnavo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, ki naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni. Ker tega pisanja toženka v postavljenem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 2. 11. 2023. Toženka v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče dne 24. 1. 2024 izdalo zamudno sodbo.

6. Toženka zamudne sodbe po vsebini ne izpodbija. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ne držijo navedbe toženke o načinu vročitve tožbe, saj iz listin, ki jih je prejelo sodišče prve stopnje, izhaja, da ji je bila tožba vročena na način, kot je opisan v točki 5 obrazložitve te sodbe.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (2. in 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.