Jedro

Nedovoljene tožbene novote so navedbe tožeče stranke, da je bilo carinsko blago s strani sodnika za prekrške zaseženo in prodano na javni dražbi ter da je bila zanj že plačana carina. Tožeča stranka bi kot prevoznik spornega blaga in potencialni carinski zavezanec morala ravnati do te mere skrbno, da bi se v času skoraj 3 let (od izdaje izhodnega lista konsignacijskega blaga do izdaje prvostopenjske odločbe) prepričala o pravilno opravljenem izvozu carinskega blaga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 9. 2002, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 15. 5. 1998. S slednjo odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki po uradni dolžnosti naložil plačilo uvoznih dajatev ter prometnega davka za dva oseba avtomobila, ki sta bila iz konsignacijskega skladišča v Ljubljani z izhodnim listom konsignacijskega blaga z dne 11. 8. 1993 poslana do Carinske izpostave ..., kjer naj bi bila izvožena izven carinskega območja Republike Slovenije, vendar tja nista nikoli prispela. K plačilu carinskega dolga je bila tožeča stranka zavezana, ker je bila v izhodnem listu konsignacijskega blaga vpisana kot prevoznik blaga, ta pa je po drugem odstavku 24. člena Carinskega zakona – CZ 1976 (Ur. l. SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89 in 70/89) carinski zavezanec. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s tako odločitvijo in pojasnilo, da je tožeča stranka šele v tožbi navedla, da sta bila predmetna avtomobila zasežena s strani sodnika za prekrške in nato prodana na javni dražbi, čeprav je bila že s strani prvostopenjskega carinskega organa pozvana, naj predloži dokaze o iznosu spornega blaga iz domačega carinskega območja. Morebiten zaseg blaga v prekrškovnem postopku na odgovornost tožeče stranke ne vpliva, saj je to ločen postopek. Ravno tako na njeno odgovornost ne vplivajo navedbe, da je za neizvoz spornega blaga odgovorna družba A. d.o.o. iz ..., ki naj bi ji tožeča stranka avtomobila prodala.

2. V reviziji, prej pritožbi, tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, odpravo upravnih odločb in ustavitev postopka, podrejeno pa vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavo in odločanje. Navaja, da avtomobila ni dala v prost promet, temveč ju je prodala družbi A. d.o.o., ki naj bi ju izvozila v Makedonijo. Na to dejstvo je opozorila že v svoji prvi pritožbi in o tem tudi predložila dokumente. Izvozni dokumenti (izhodni list konsignacijskega blaga) so se glasili nanjo, ker je bila uvoznik spornih avtomobilov v Republiko Slovenijo, in so morali biti razdolženi ob izvozu. Kljub temu nosi vso krivdo za neizvoz avtomobilov družba A. d.o.o., ki je bila tudi njihov lastnik in dejanski prevoznik do namembne carinarnice in ki je tudi storila prekršek, zaradi katerega so bili sporni avtomobili zaplenjeni. To izhaja tudi iz dejstva, da je niti policija niti sodnik za prekrške nista obvestila o storjenem prekršku in javni dražbi, na kateri sta bila avtomobila prodana. V letu 1998, ko je iz prve carinske odločbe izvedela, da avtomobila nista bila izvožena, v 15 dnevnem pritožbenem roku, ni mogla opraviti poizvedb o tem, kaj se je z njima zgodilo, zato meni, da ne gre za nedovoljene tožbene novote. Ni dopustno, da bi država na račun istih avtomobilov dvakrat zaračunala carino. Ugovarja tudi uporabi določbe drugega odstavka 24. členu CZ (1976), saj ta omogoča obračun carine le „za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti“, v obravnavanem primeru pa je jasno, kaj se je s spornima avtomobiloma zgodilo.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku istega člena je določeno, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana vloga ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 6. Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo in tožeči stranki utemeljeno naloženo plačilo carine. Odločitev temelji na dejstvu, da je v izhodnem listu konsignacijskega blaga kot prevoznik navedena tožeča stranka, ter na dejstvu, da blago pri namembni carinarnici ni bilo razdolženo. Z vpisom v izhodni list konsignacijskega blaga je tožeča stranka prevzela zakonsko obveznost, da bo blago v tranzitu izvoženo. Te obveznosti se ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da je blago prodala in da je bil dejanski prevoznik oziroma voznik nekdo drug. Pravna podlaga za naložitev obveznosti tožeči stranki je v drugem odstavku 24. člena CZ (1976), kjer je določeno, da je carinski dolžnik tudi prevoznik blaga do namembne carinarnice, če se to blago izgubi ali kako drugače izgine na poti do namembne carinarnice. Ker je bilo v času odločanja prvostopenjskemu carinskemu organu znano le, da blago ni bilo izvoženo, je utemeljeno štel, da se je izgubilo ali kako drugače izginilo na poti do namembne carinarnice.

8. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba tožeče stranke, da je bilo blago s strani sodnika za prekrške zaseženo in prodano na javni dražbi ter da je bila zanj že plačana carina. Tudi po presoji revizijskega sodišča je ta navedba nedovoljena tožbena novota. V tretjem odstavku 14. člena ZUS, v skladu s katerim se je vodil postopek pred sodiščem prve stopnje, je določeno, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po presoji revizijskega sodišča je to možnost tožeča stranka imela. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je prvostopenjski carinski organ pred svojo odločitvijo tožeči stranki poslal dopis z dne 22. 4. 1998 (vročen 24. 4. 1998), v katerem jo je pozval, naj v roku desetih dni predloži ustrezne listine, ki bodo potrdile izvoz spornega blaga (in jo opozoril, da bo v nasprotnem primeru obračunal carino), vendar na poziv ni odgovorila niti ni predložila nobenih listin. Na zaseg blaga s strani sodnika za prekrške in že plačano carino se ni sklicevala niti v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Ob tem je treba poudariti, da iz fotokopije zapisnika sodnika za prekrške Lendava, ki jo je v spis predložila tožeča stranka, izhaja, da je bila dražba spornega blaga opravljena dne 16. 6. 1995, torej skoraj 3 leta pred obravnavano odločitvijo prvostopenjskega carinskega organa. Tožeča stranka bi kot prevoznik spornega blaga in potencialni carinski zavezanec morala ravnati do te mere skrbno, da bi se v tem času prepričala o pravilno opravljenem izvozu. Za dejstva, na katera se je sklicevala šele v tožbi, bi torej morala vedeti že v upravnem postopku in jih tudi predstaviti carinskemu organu, ko je ta od nje zahteval pojasnila o razdolžitvi carinskega dolga. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez upoštevanja tožbenih novot, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je pravilno tudi njegovo stališče, da postopek pred sodnikom za prekrške, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni vplival na odločitev v obravnavanem carinskem postopku in posledično v tem upravnem sporu.

9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.