Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o zahtevi za obnovo kazenskega postopka lahko uveljavlja le kršitve postopka, storjene v postopku obravnavanja zahteve za obnovo in v sklepih, s katerim je bila ta zavrnjena (ne pa kršitev iz postopka sojenja).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom Ks 358/2005 z dne 5. 12. 2006 zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper V. J., končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 42/1951 z dne 29. 5. 1951. Pritožbo zoper ta sklep je Višje sodišče v Kopru s sklepom Kp 310/2007 z dne 19. 9. 2007 zavrnilo in obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in napačno uporabo Kazenskega zakona. Pritožnica poudarja, da so priče, zaslišane v postopku za obnovo, povsem razbremenile obsojenca in bi moralo sodišče obnovo dovoliti. Opozarja na kršitev pravic obrambe na sojenju in zatrjuje, da je bil nenehno pod pritiskom sile in grožnje, da mora priznati storitev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana. Navaja še, da je bil z izpodbijano sodbo zlorabljen materialni zakon zaradi razrednih, političnih in ideoloških razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep in sodbo v celoti razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da ta ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da vložnica niti ne pojasni, katera dejstva in okoliščine so potrdile zaslišane priče in kaj v njihovih izpovedbah kaže na odločilna dejstva o razbremenilnih dokazih. Nadalje ugotavlja, da je iz opisa ravnanja obsojenca razvidno, kdaj je oborožen prehajal mejo in sprovajal druge osebe čez mejo, kar pomeni kaznivo dejanje tudi v sedanjih časih in drugih državah ne glede na zgodovinske okoliščine. Trditev, da je obsojeni sprejel denar le zato, da bi nabavil hrano, pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obsojenčeva zagovornica, zavrne.

4. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca je zagovornica obsojenca podala izjavo, v kateri povzema stališče tožilca in nato poudarja, da dejanje, očitano obsojencu, sploh ni bilo storjeno in tudi niso bili podani pogoji, da se mu izreče kazenska sankcija. V nadaljevanju zagovornica obsojenca v zvezi s kritiko stališča vrhovnega državnega tožilca, da v zahtevi ni pojasnjeno, katera dejstva ali okoliščine so pojasnjena z zaslišanjem priče, opozarja na določbo 427. člena ZKP, po kateri lahko Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi dejansko stanje, če nastane resen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Znova zatrjuje, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so s seboj v nasprotju, podano pa je tudi očitano nasprotje o odločilnih dejstvih med izvirnimi listinami in zapisniki ter preverjanjem vsebine listin zapisnikov.

B.

5. V delu, v katerem zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve v postopku sojenja obsojenemu V. J. ter kršitve materialnega zakona in napake v obrazložitvi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici iz leta 1951, Vrhovno sodišče ugotavlja, da takih kršitev v postopku z zahtevo za obnovo kazenskega postopka ni mogoče uveljavljati, zato se z vprašanjem, ali so takšne kršitve v resnici podane, ni ukvarjalo. To bi lahko storilo le v postopku, če bi bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper navedeno obsodilno sodbo.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrnili predvsem na podlagi ocene, da izpovedbe v postopku za obnovo kazenskega postopka zaslišanih prič niso postregle z novimi dejstvi ali dokazi, na podlagi katerih bi bilo moč obnovo dovoliti. Posebej višje sodišče je posvetilo oceni izpovedb zaslišanih prič posebno skrbnost in na podlagi tega ugotovilo, da niso podana nova dejstva, ki bi utegnila sama zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi doseči oprostitev obsojenca ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Nestrinjanje s takšno oceno predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je ni mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, medtem ko zahteva ne uveljavlja kršitev postopka, ki bi bile storjene v postopku obravnavanja zahteve za obnovo kazenskega postopka in v sklepih, s katerim je bila ta zavrnjena.

7. Iz prej navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenca ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Odločba o sodni taksi temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi 98. a členom ZKP, glede ugotovitve obsojenčevih premoženjskih razmer se je Vrhovno sodišče oprlo na ugotovitve pritožbenega sodišča.